Jutranje oblake in dežne kaplje tekom dopoldneva počasi zamenjujejo sončni žarki. Pasji lajež, ki nas je pospremil v spanec tudi ponoči in zjutraj ne pojenja in slednje me odvrne od tega, da bi zjutraj sama raziskovala Restonico, saj lajež prihaja ravno iz tiste smeri. Še otroka me opogumljata, kaj se tako bojim – hja, to sta pobrala po meni, ko ju opogumljam na drugih področjih, sedaj pa sem se sama ujela v zanko s psi. Od tistega jutranjega teka s psi na morju, se je v meni naselilo veliko strahu in tu me čaka še precej dela.
Še zadnje upanje, da bi na poti proti Calviju uspeli srečati znamenite korziške pujske, je tega dne splavalo po vodi. Razlog več za ponoven obisk Korzike čez nekaj let. Naši dnevi na Korziki se počasi oz. prehitro iztekajo in usmerimo se še k enemu od kampov, ki smo ga obiskali že obakrat, ko smo bili na Korziki.
Kamp De la plage je precej velik kamp, v senci mogočnih borovcev, od slikovite plaže pa ga loči le železnica. Pred leti smo se s tem vlakom odpeljali v mesto Calvi – tokrat se zaradi vročine in iztekanja naših dni na Korziki, raje odločimo za morje.
Na recepciji nas spet opremijo z zapestnicami, počasi se vdajam temu sistemu zapestnic, ki ga sicer ne razumem in imam sedaj na zapestju že celo zbirko zapestnic. No, vsaj kamp ni razdeljen na parcele in lahko se namestimo kamor hočemo – izbire je kar nekaj.
Za razliko od naju z možem, mladiča ob vstopu v kamp ponorita od navdušenja ko se pred njima zariše kup otroških bazenov s tobogani. Tako čudovita plaža, morje … no, po eni uri tudi maladva spoznata, da imata dovolj in se le preselimo na mivkasto plažo. Plaža je nabito polna, valovi pa ogromni. Kot vedno tukaj. Dejan le dobi češnjo na vrhu torte za ta dopust in si privošči eno pravo surferijo. Sine uživa v divjih valovih, ki ga premetavajo in masirajo iz vseh strani … Medtem ko s hčerko raje zidava gradove v mivki.
Sončni zahod opazujemo z bližnjega hribčka, ki je porasel z zelišči in grmičastim rastlinjem. Ponovno plezamo po skalah, preračunavamo katera pot je boljša, katera skala je komu podobna, od kje je razgled lepši … Ob sedenju na ogromnih skalah opazujemo, kako ob koncu dne sonce poljubi morje in se le to počasi skrije, za seboj pa pušča odtenke preteklega dne. Tudi mi pogovor namenimo temu, kaj lepega se nam je v dnevu zgodilo in za kaj smo hvaležni.
Z lepimi spomini, ki smo jih ustvarili v tem dnevi in s hvaležnostjo v srcu ležemo h počitku. Ko že skoraj zaspim, me sin spomni, da smo danes pozabili večerjati 😊Bo pa zajtrk obilnejši 😊
Nočitev v kampu, brez elektrike nas je stala 45,00 EUR, plačilo le z gotovino.
Ko z zaprtimi očmi sedim v mivki in po tem, da sem deležna manj sončnih žarkov zaznam, da je nekdo ob meni … Ostanem brez besed. Pred menoj je pes. Nežno odprem oči in dovolim, da samo sva. Kot bi mi želel ponovno vliti zaupanje v pse. Kar nekaj časa se gledava in opazujeva. Hvala.
