{"id":810,"date":"2023-07-27T10:23:39","date_gmt":"2023-07-27T10:23:39","guid":{"rendered":"https:\/\/eka-eka.si\/?p=810"},"modified":"2023-07-27T10:23:39","modified_gmt":"2023-07-27T10:23:39","slug":"preko-murterja-na-peljesac","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/eka-eka.si\/?p=810","title":{"rendered":"Preko Murterja na Pelje\u0161ac"},"content":{"rendered":"
    \n
  1. in dan: Kamp Antonio, Sveti Filip in Jakov<\/strong><\/li>\n<\/ol>\n

    Kaj je lep\u0161ega kot zadnji \u0161olski dan priti domov, odvre\u010di torbo v kot in se z avtodomom odpeljati na morje? Saj ne vem, kdo bolj te\u017eko \u010daka ta dan; star\u0161i ali otroci. Verjetno vsi.<\/p>\n

    Zaradi napovedane burje se na\u0161, lahko re\u010dem \u017ee tradicionalni, odhod v Starigrad takoj po koncu \u0161ole, prelo\u017ei na povratek iz dopusta. Tako se po slabih petih urah pripeljemo v kamp Antonio. Tu smo bili \u017ee pred leti in kamp nam je ostal v spominu predvsem po tem, da je v zati\u0161ju pred burjo, da je lastnik zelo prijazen in da je kamp, seveda, ob morju. Ob na\u0161em ponovnem obisku lahko vse to samo potrdimo. Kljub mo\u010dni burji smo jo v kampu prepoznali le kot malce mo\u010dnej\u0161o sapico, Dejan pa je bil nad surfanjem na burjo kar navdu\u0161en. Vsi zadovoljni torej.<\/p>\n

    \"\"
    To je to \ud83d\ude42<\/figcaption><\/figure>\n

    Lastnik prijazen, zelo ustre\u017eljiv, naslednjih dan smo se lahko parkirali v prvo vrsto ob morju. Vedno namre\u010d lovimo parcelo \u010dim bli\u017eje morju. \u010ce smo \u017ee na morju in \u010de \u017ee ne hodimo po restavracijah pa si privo\u0161\u010dimo tiste bolj\u0161e parcele ob vodi. Del pla\u017ee je sicer betonsko pozidan, del pa ima manj\u0161i zaliv\u010dek z drobnimi kamen\u010dki in \u0161tevilnimi rakci. Hja, mul\u010dka sta imela veliko dela z lovom na rakce.\u00a0 Drugi del kampa, ki je od obalnega dela lo\u010den z manj\u0161o cesto (ni za promet) pa je v popolni senci dreves. Sanitarije so lepo urejene, \u010diste. Takrat \u0161e nismo vedeli, da v naslednjih dneh ne bomo dele\u017eni toplega tu\u0161iranja in tople vode za pomivanje posode\u2026\u00a0 \ud83d\ude0a<\/p>\n

    \"\"
    Ena z jutranjega teka<\/figcaption><\/figure>\n
    \"\"
    Z ve\u010dernega sprehoda<\/figcaption><\/figure>\n

    Do centra vasice je pribli\u017eno kilometer sprehajalne poti, tam je nekaj manj\u0161ih lokalov in restavracij. Mi smo zve\u010der v vasico od\u0161li s kolesom in nismo imeli nobenih te\u017eav, saj tudi po cesti ni veliko prometa prav tako se po ulicah ni trlo sprehajalcev, da vo\u017enja s kolesom ne bi bila mogo\u010da. Obe jutri sem si v kampu privo\u0161\u010dila tek, ki pa se je po 3,5 kilometrih v eno smer (skupno torej 7km) kon\u010dal, saj sem pri\u0161la do zaliva od koder ni bilo poti naprej (no, verjetno bi se dalo najti kako stezico \u010dez mivkasto pla\u017eo).<\/p>\n

    No, za konec pa \u0161e en pikanten pripetljaj iz tega kampa \ud83d\ude0a Zadnje jutro je v \u010dasu na\u0161ega zajtrka sonce \u017ee mo\u010dno pripekalo in sposodili smo si senco avtodoma, ki je bil parkiran poleg nas. Beri: stole in mize smo dali v bli\u017eino sosedovega avtodoma, da smo bili v senci. Ni nam bilo jasno, zakaj sosed, parkiran za nami toliko pogleduje k nam in nas skrbno pozdravlja in opazuje. Nemci pa\u010d\u2026 upokojenci..<\/p>\n

    Vse naj je postalo jasno, ko je lastnik avtodoma, katerega senco smo si sposodili, pri\u0161el do nas, da smo preblizu avtodoma, da se slu\u010dajno ne bi kdo s stolom naslonil na njegov presveti avtodom. Hja, ta drugi sosed nas je za\u0161pecal \ud83d\ude0a Vedno znova sem presene\u010dena nad posesivnostjo nekaterih kampistov, kako skrbno imajo odmerjene centimetre parcele katero je najel za nekaj dni in se obna\u0161a, da je to NJEGOVA lastnina\u2026 ah ja. No ja, nasmejali pa smo se.<\/p>\n

      \n
    1. in 4. dan: kamp Ko\u0161irina, Murter <\/strong><\/li>\n<\/ol>\n

      Prijatelji so dopustovali v kampu Slanica in smo jih nameravali obiskati za kak dan. Kamp je bil polno zaseden, sprejemali so samo tiste, ki imajo rezervirano. No, danes lahko re\u010dem, da na sre\u010do\u00a0 ni bilo prosto \u2013 vsa gu\u017eva in rajanje do kampa mi ni bilo ni\u010d kaj v\u0161e\u010d. Zavili smo v kamp Ko\u0161irina. \u010ce pogledam celotno potepanje nazaj, mi je bila to ena izmed najbolj\u0161ih destinacij. Kamp je tako \"\" preprost, a vse funkcionira in v zameno hladen tu\u0161 in pomivanje posodo z mrzlo vodo sprejme\u0161 kot dogodiv\u0161\u010dino in ni\u010d neprijetnega. V kampu ne sprejemajo rezervacij, ko pride\u0161 \u2013 pride\u0161, ko gre\u0161 \u2013 gre\u0161, se parkira\u0161, kamor se pa\u010d parkira\u0161. \u00a0Nekak ve\u010dji ob\u010dutek svobode, manj kot je kompliciranje, bolj\u0161e je. Dobesedno; kamp sprejema tudi FKK goste, imam ob\u010dutek da smo vsi eno in otroci \u0161ele zadnji dan opazijo, da je nekam veliko ljudi ritami in lul\u010dki naokrog \ud83d\ude0a. V kampu je tudi nekaj igral in lokal s hitro hrano, a zve\u010der se vse sprazni in no\u010di so bile mirne.<\/p>\n

      \"\"
      Tudi nekaj sen\u010dke je na pla\u017ei<\/figcaption><\/figure>\n
      \"\"
      \u017dar, morje, sonce, nikjer nikogar… To je to!<\/figcaption><\/figure>\n
      \"\"
      Son\u010dni zahod<\/figcaption><\/figure>\n

      Pla\u017ea v kampu je deloma posuta s kamen\u010dki, naprej pa skalnata. Po nekaj metrih se gladina morja dvigne, po tleh je mivka in slednje je tudi super za otroke, saj sta v vodi lahko stala in zganjala vragolije. V zaliv\u010dku v sklopu kampa je sicer bila kar gu\u017eva ( a ni\u010d v primerjavi s tem \u010desar smo bili dele\u017eni v Zaostrogu). Samo nekaj sto metrov stran iz kampa smo se sprehodili in smo bili v zalivu sami. Zve\u010der smo si odnesli \u0161e \u017ear in si spekli ve\u010derjo. Sami. Nikjer nikogar. Samo mi, na\u0161 \u017ear, ve\u010derja, morje, kamen\u010dki, galebi in son\u010dni zahod.<\/p>\n

      \"\"
      \u010cudovite jutranje stezice<\/figcaption><\/figure>\n
      \"\"
      Murtari\u0107<\/figcaption><\/figure>\n

      Murter mi je bil v\u0161e\u010d tudi zaradi narave in stezic, ki jih ponuja. Vsako jutro sem tekla po slikovitih stezicah ob pla\u017ei, v kakem grmi\u010dku\u00a0 uzrla kak skriti \u0161otor, \u010dudovite zalive, rastlinje in nasploh krasni razgledi. Pritekla sem celo do malega oto\u010dka, Murtari\u0107, ki je od celine lo\u010den s kratko stezico. Vrh oto\u010dka pa ponuja \u010dudovite razglede na sosednje Kornate. Prava pa\u0161a za o\u010di, hrana za du\u0161o, zdravilo za telo in popotnica v nov dan.<\/p>\n

      Kar nekoliko ste\u017eka sem se po dveh dneh poslovila z oto\u010dka, tudi mul\u010dka sta si na\u0161la pravo dru\u017ebo\u2026 Pa vendar, nove dogodiv\u0161\u010dine so bile na poti.<\/p>\n

      \u00a0<\/strong><\/p>\n

        \n
      1. dan: Male \u010diste, Drvenik<\/strong><\/li>\n<\/ol>\n

        To je \u0161e eden od kampov, ki je bil \u017ee nekaj \u010dasa na na\u0161em seznamu in tokrat nam je uspelo. \u0160e preden smo zavili v kamp Male \u010diste smo se ustavili v kampu Dole, ki pa nam ni bil v\u0161e\u010d. Precej velik kamp, ob morju gosto nasute mobilne hi\u0161ice, tistih nekaj parcel ob morju, a imajo seveda, rezervirane, gospa v recepciji pa za ve\u010dino od drugih ni delovala najbolj prijazno (\u010deprav to ne bi bil razlog, da se nismo odlo\u010dili ostati).<\/p>\n

        \"\"
        Pla\u017ea v kampu<\/figcaption><\/figure>\n

        Kamp Male \u010diste je prikupen mali kamp ob \u010dudovitem morju, tesno ob njem pa je kamp \u010ciste, ki pa je nekoliko ve\u010dji. Dobili smo mesto v naravni sen\u010dni, s pogledom na morje; nismo mogli dolo\u010diti ali je to prva ali druga vrsta od morja \ud83d\ude0a skratka, pot do morja je bila zelo kratka, iz spalnice in le\u017ealnika smo imeli pogled na morje.<\/p>\n

        \"\"
        Valovi so zakon<\/figcaption><\/figure>\n

        Po dolgem \u010dasu sem posodo le pomila s toplo vodo, Ajda pa se je \u017ee navadila na hladen tu\u0161 in ji je bilo \u010dudno, zakaj je tukaj topla voda. Saj je ne rabimo. Pla\u017ea kampa je lepo urejena, morje ki\u010dasto modrozelene barve in se dr\u017ei pla\u010de s kampom Milo moje. Po sprehodu skozi kam le ta \u00a0deluje kot nekoliko novej\u0161i kamp, kjer dajejo prednost mobilnih hi\u0161icam. Zve\u010der so v zaliv privihrali valovi, tudi voda je bila nekoliko toplej\u0161a in maledva sta dokon\u010dno sprostila svoje zavore in divjala po valovi in spu\u0161\u010dala \u017eivalske krike.<\/p>\n

        \"\"
        Foto utrinek z jutranjega teka<\/figcaption><\/figure>\n
        \"\"
        Zajtrk na pla\u017ei<\/figcaption><\/figure>\n

        \"\"Glede na lokacijo kampa; ob glavni cesti in v zalivu od koder ni nobenih sprehajalnih poti, sem se sprijaznila, da bom to jutro tekla po glavni cesti. Po kilometru teka sem zavila v kamp Dole (res je velik), nato pa odkrila, da od tu pelje sprehajalna pot in stezice do mesteca. Hjuj, kak\u0161no veselje in navdu\u0161enje, ko ne pri\u010dakuje\u0161 prav ni\u010d, potem pa dobi\u0161 tak\u0161ne stezice, \u0161e malo vzpona je bilo, da ne pozabim na klan\u010dke in \u0161e tek ob morju, s krasnimi razgledi. In spet sem se z jutranjega teka vrnila tako navdu\u0161ena. Za kaj vse bi bila od tega dopusta prikraj\u0161ana, \u010de si zjutraj ne bi privo\u0161\u010dila teka v neznano.<\/p>\n

         <\/p>\n

        6.in 7. dan: kamp Divna, Pelje\u0161ac<\/strong><\/p>\n

        \"\"
        \u010cez dolino Neretve<\/figcaption><\/figure>\n

        \u010ce mi kdo omeni Pelje\u0161ac je moja prva asociacija kamp Divna. \u010ce gremo na Pelje\u0161ac, moramo v Divno. In smo \u0161li.<\/p>\n

        \"\"
        \u010cez Pelje\u0161ki most<\/figcaption><\/figure>\n

        Peljali smo se \u010dez dolino Neretve in si privo\u0161\u010dili postanek pri eni od \u0161tevilnih\u00a0 prodajalk sadja in zelenjave ob cesti. Tu smo kupili najbolj sladko in so\u010dno melono kadarkoli, pa prvi paradi\u017eniki, ki imajo okus po paradi\u017enikih in krompir za \u017ear in kumare\u2026 Mnjami. Tukaj\u0161nja klima je o\u010ditno res naklonjena tovrstnim pridelkom in sklenili smo, da se ob povratku oskrbimo s \u0161e ve\u010d melonami in zelenjavnimi dobrotami.<\/p>\n

        \"\"
        Divna je divna!<\/figcaption><\/figure>\n

        To je malce bolj robinzonski kamp, skrit v istoimenskem zalivu, ki je dobesedno \u00bbdivan\u00ab in kot iz pravljice. Del kampa je namenjen avtodomarjem, ki se naselimo na pla\u017eo, skorajdane v morje, drugi del pa je v senci dreves in so v njem predvsem dru\u017eine s \u0161otori. Ko se sprehodi\u0161 skozi \u0161otorski del kampa, se ti zdi kot da si na obisku pri eni veliki dru\u017eini. Otroci bosi tekajo vsepovsod, vzdu\u0161je je tako spro\u0161\u010deno in prijetno. To je \u0161e eden izmed kampov, ki mu brez problema oprostim pomivanje posode z mrzlo vodo- ma tu\u0161irali smo se\u00a0 tudi s toplo. To je \u0161e eden izmed kampov, kjer ni prostora za kompliciranje, kjer ima\u0161 ves luksus tega sveta brez trgovin, bazenov, animacij in nevem \u0161e \u010desa. In \"\" ko so\u010dni \u017earki v morje padajo pod tistih pravim kotom, ki morje obarva pravlji\u010dno modro\u2026 in ko \u017eve\u010di\u0161 tisto sladko melono iz Neretve\u2026 se mi po glavi podi pesem skupine Zmellkow: \u00bbkaj nam fali\u2026\u00ab Ja, prav ni\u010d nam ne fali!<\/p>\n

        Prvi dan je bilo vreme bolj obla\u010dno in kot nala\u0161\u010d za raziskovanje s kolesom. Hja, glede na to, da imamo samo tri kolesa, mi pa smo \u0161tirje sem z navdu\u0161enjem obula teka\u0161ke superge in spremljala kolesarje. Tale na\u0161a Divna je res sredi ni\u010desar in po cca. treh kilometrih smo\u00a0 pri\u0161li do manj\u0161e vasice; manj\u0161a cerkev in nekaj hi\u0161, potem pa smo pot nadaljevali skozi olj\u010dne nasade in ozke stezice porasle z grmi\u010devjem. Groba makedamska \"\" pot\u00a0 vodi vse do naselja Lovi\u0161te. No, mi smo s poti krenili nekoliko prej in bili nagrajeni s \u0161e enim \u010dudovitim zaliv\u010dkom, kjer ponovno, ni bilo nikjer nikogar in smo ujeli \u0161e son\u010dni zahod.\"\" Kljub temu, da je bilo pono\u010di sli\u0161ati \u0161akale iz okoli\u0161kega gozda, sem zjutraj nataknila teka\u0161ke superge in tekla do sosednje vasice, zavila mimo kampa Luka, ki je od obale oddaljen cca 300m, se razgledala po va\u0161ki pla\u017ei in zaliv\u010dkih ter se vrnila v kamp. Do vasice sicer vodi ena in edina cesta, ki pa je zelo malo prometna. Sre\u010dala sem pet teka\u010dev in tri\u00a0 avtomobile. Torej je bolj teka\u0161ka kot avtomobilska cesta \ud83d\ude0a Vsaj zjutraj.<\/p>\n

        \"\"
        Ve\u010derne vragolije<\/figcaption><\/figure>\n

         <\/p>\n

          \n
        1. in 9. dan kamp Perna, Ku\u0107i\u0161te, Pelje\u0161ac<\/strong><\/li>\n<\/ol>\n
          \"\"
          Pla\u017ea v kampu<\/figcaption><\/figure>\n

          Mo\u017eeva (pa zagotovo ne samo njegova) asociacija na Pelje\u0161ac pa je prav gotovo windsurfing \ud83d\ude0a \u010cas je, da se zapeljemo na enega od surferskih spotov na oto\u010dku. Kamp Perna sicer \u017ee poznamo, ni nam ostal v spominu po pretirani urejenosti, recepcija sicer daje druga\u010den vtis, a sama lokacija ponovno odtehta svoje. Za dva dni dobimo idili\u010dno lokacijo ob morju z nekaj naravne sence. \"\"<\/p>\n

          Veliki surferski navdu\u0161enec v dru\u017eini tukaj dobit tudi svojega malega naslednika in izgleda, da vsaj fantoma tu ne bo dolg\u010das. No, nikomur ni bilo dolg\u010das. Medtem ko je Ajda za\u010dela navdu\u0161eno odkrivati podvodni svet in je bila vsaki\u010d znova bolj navdu\u0161ena na ribo, ki jo je uspela ugledati skozi zaro\u0161eno masko, sem tudi zase na\u0161la nekaj trenutkov za prebiranje knjige. No, pet knjig mi je uspelo prebrati na tem potepanju. Sploh ni slabo, \u010de se spomnim, da se mi je \u0161e lani to zdelo prakti\u010dno nemogo\u010de. Vodne dogodiv\u0161\u010dine so otro\u010di\u010da precej utrudile in ve\u010derni sprehod proti Vignju se je kon\u010dal \u017ee pred Vignjem in smo zve\u010der samo popadali v postelje.<\/p>\n

          \"\"
          Nepozabno jutro<\/figcaption><\/figure>\n

          In pri\u0161lo je jutro, ki ga verjetno \u0161e dolgo ne bom pozabila. Jutro, ko sem dobila \u0161e eno \u017eivljenjsko lekcijo. Ko so ostali \u0161e spali in sem si obuvala teka\u0161ke superge sem pogledovala proti nebu in se spra\u0161evala, \u010de bo vreme zdr\u017ealo. Pono\u010di je \u017ee de\u017eevalo, v resnici tudi ni izgledalo, da bi kmalu posijalo sonce\u2026 A sku\u0161njava po teku je bila mo\u010dnej\u0161a in odpravim se na jutranji tek. Oblaki postajajo \u010dedalje temnej\u0161i. Tek v de\u017eju mi pravzaprav ne predstavlja nobene ovire. Rada te\u010dem v de\u017eju. A ko v ozadju zasli\u0161im grmenje nisem prepri\u010dana, da bo to samo tek v de\u017eju. Prve kaplje. Tiste debele. Morda pa bo vseeno \u010das, da danes skraj\u0161am jutranji tek, pomislim. In se obrnem. Idili\u010dnega pogleda na Kor\u010dulo ni ve\u010d. Sploh se je ne vidi ve\u010d. Samo sivo je vse. Grom in strele so vse bli\u017eje. In bli\u017eje. \u0160e vztrajam v teku, pospe\u0161im in si \u017eelim, da bi bilo \u017ee vsega skupaj konec. Strela udari v morje. Prvi\u010d vidim kaj takega. Nato \u0161e v hrib v ozadju. Zakadi se. Morda pa bi bilo vseeno bolj smiselno, da se ustavim. Vsa premo\u010dena in tudi malce prestra\u0161ena se ustavim pod nadstre\u0161kom gostinskega lokala, kjer klepetata dva doma\u010dina. Starej\u0161i gospod mi predlaga, da se sle\u010dem, ker sem vsa mokra, da se ne bom prehladila. Haha, no humor pa res malce razbremeni ozra\u010dje. Dejanu napi\u0161em sporo\u010dilo, da sem cca.2km od kampa, na varnem. Hja, upam, da res. Razvije se kar mo\u010dna nevihta v spremljavi groma in strel. \u010cez 20 min pa se v daljavi \u017ee zagleda odtenke Kor\u010dule in klju\u010d de\u017eju in ob\u010dasnim bliskom jo po\u017eenem v dir do kampa. Tako hitro pa \u017ee dolgo nisem tekla, podrem osebni rekord na eno miljo. Haha, naslednji\u010d, ko bom morala te\u010di hitro, se bom spomnila tega teka. Ko se nekaj minut zatem v avtodomu preobla\u010dim sem hvale\u017ena, da sem se opogumila prite\u010di \u0161e zadnji del poti, saj sedaj zunaj divja \u0161e huj\u0161a nevihta. Zahvalim se nebu, da mi je dovolilo nekaj mirnej\u0161ih minut na nebu, da sem sedaj na varnem.<\/p>\n

          \"\"
          S kolesom v Orebi\u0107<\/figcaption><\/figure>\n

          Pestro jutranje dogajanje me malce utrudi in vreme je ravno prav\u0161nje za pole\u017eavanje in po\u010ditek. Proti poldnevu se de\u017eevje umiri in s kolesi se zapeljemo cca. 5km oddaljeni Orebi\u0107. Do tam \u017eal ni kake obmorske poti, vozimo po glavni cesti, ki je \u0161e kar prometna. Orebi\u0107 je precej \u017eivahen, veliko turistov, na momente je kar izziv manevrirati s kolesom med sprehajalci. Maledva imata kon\u010dno prilo\u017enost zapraviti nekaj eurov, ki jima so jih namenili stari star\u0161i za na morje. No, kaj kmalu ugotovita, da nimata kaj dosti uporabnega kupiti. \u010ce izvzamemo, da Ajda na vsak na\u010din ho\u010de nekega pli\u0161kota ( \u010deprav jih ima doma \u017ee ne\u0161teto\u2026).<\/p>\n

          Ko se vrnemo v kamp sonce \u017ee mo\u010dno pripeka in \u010das je za vodne dogodiv\u0161\u010dine pod vodo in nad vodo. Odpravimo se na izlet s supom in veselo veslamo ob obali.<\/p>\n

          \"\"
          Pogled od zgoraj<\/figcaption><\/figure>\n

          Zve\u010der nas ponovno obi\u0161\u010de de\u017eevje, ki pa nas en ve\u010der kon\u010dno malo prej polo\u017ei v posteljo. V\u010dasih pa tudi kak\u0161na ploha dobro dene.<\/p>\n

           <\/p>\n

            \n
          1. dan; kamp \u0110enka, Pelje\u0161ac<\/strong><\/li>\n<\/ol>\n

            Kot da prej\u0161nji dan ni de\u017eevalo, nas pri\u010daka toplo, son\u010dno jutro. Dana\u0161nji jutranji tek je precej bolj umirjen in nadoknadim \u0161e v\u010deraj\u0161nje kilometre. Zanimivo, v\u010deraj nisem sre\u010dala nobenega teka\u010da, danes pa je tu veliko jutranjih teka\u010dev. Zanimivo mi je opazovati, kako je vsak v svojem filmu, \u010deprav optimisti\u010dno skoraj vsakega pozdravim\u2026 le redko dobim pozdrav nazaj. Spra\u0161ujem se, zakaj je tako. Je res vsak v svojem filmu? Njihovi obrazi so po ve\u010dini resni. Upam, da vsaj pol toliko u\u017eivajo v teku kot jaz. Verjetno delujem malce hecno, ko testiram, kdo mi bo sploh odzdravil, ko delim nasmehe\u2026 Ker sem enostavno sre\u010dna ko te\u010dem, ko te\u010dem ob morju, ko nisem obremenjena s \u010dasom, ker diham morski zrak, ker imam noge in telo, ki mi vse to omogo\u010dajo. Hm, bogsigavedi, kaj ti ljudje razmi\u0161ljajo ko tako mrkih obrazov tekajo nasproti mene\u2026<\/p>\n

            \"\"
            Pla\u017ea v kampu<\/figcaption><\/figure>\n

            Po zajtrku se \u010dez hrib zapeljemo v Lovi\u0161te, kamp \u0110enka. Kamp je med Slovenci precej priljubljen. Lastnik zelo prijazen, \u010ceh. Ponudi nam drugo vrsto ob morju, s pogledom na morje, razka\u017ee sanitarije, ponudi peko \u010devapov in rib\u2026 vse, samo da bi ostali kak dan ve\u010d \ud83d\ude0a<\/p>\n

            Prijeten, manj\u0161i kamp, lepo urejen. V popoldn \u00a0 evu je na obalo veter prinesel veliko odpadkov, smeti, kar malce pokvari celotno podobo. bolj kot to je zaskrbljujo\u010de, kam gremo kot \u010dlove\u0161tvo, \u010de tako grdo ravnamo z naravo.<\/p>\n

            \"\"
            Divje pla\u017ee, nikjer nikogar<\/figcaption><\/figure>\n

            Po ve\u010derji se odpravimo na kolesa, no jaz pa v superge. Namenimo se proti rtu, \"\" kjer je videti tudi svetilnik. Vozimo po odro\u010dnih, grobih stezicah in grmi\u010devju. \"\"Bolj kot trese, bolj so otroci navdu\u0161eni. Ne uspemo priti do svetilnika kot smo si zamislili, temve\u010d na drug rt, povsem divjo pla\u017eo, kjer ni videti nikjer nikogar. Kako \u010dudovito! Sprehodimo se po pla\u017ei in u\u017eivamo \u0161e zadnje son\u010dne \u017earke tega dne. Naredimo krog \u010dez Lovi\u0161te in se mimo hotelov zapeljemo \u0161e na drugi del rta, kjer so prav tako stezice in od tam opazujemo veli\u010dasten son\u010dni zahod. Ob povratku si maledva privo\u0161\u010dita \u0161e nekaj rajanja na igralih. Ko se po dobrih 10km \u017ee v temi vrnemo v kamp, Ajda oznani, da si \u017eeli te\u010dt. No pa greva \u0161e na ve\u010derni tek ob polni luni. \u010cas za punce.<\/p>\n

             <\/p>\n

              \n
            1. dan kamp Vrila, Pelje\u0161ac<\/strong><\/li>\n<\/ol>\n

              Po zajtrku pot nadaljujemo proti Trpanju, kamp Vrila. Kamp se nahaja v zalivu, ki ga od pla\u017ee lo\u010di obalna pot kampa. Dobimo prijetno parcelo v senci dreves, s pogledom na morje. Na vpra\u0161anje, \u010de imajo prosto kak\u0161no parcelo ob morju se receptorka samo nasmehe, da so te rezervirane za goste, ki ostanejo ve\u010d dni. Mi ostanemo le eno no\u010d in izpogajamo drugo vrsto \ud83d\ude0a Kon\u010dno tudi parcela v senci dreves na katere lahko namontiramo vise\u010dke. Saj nevem, kdo je bolj sre\u010den ali otroka ali midva, da je nekaj minut mirovanja \ud83d\ude0a\"\"<\/p>\n

              Voda je tukaj zelo mrzla, kasneje ugotovimo, da je tako zaradi pritoka rek. Tudi manj je slana. S supom se odpeljemo ven iz zaliva, tam je voda bolj prijetna za kopanje.<\/p>\n

              Zve\u010der se odpravimo na sprehodek, namenjeni smo na hrib\u010dek nad kampom, a seveda se ta sprehodek spremeni v nekoliko dalj\u0161i sprehodek. Ogledamo si Uvalo Blace, kjer naj bi bilo zdravilno blato, s katerim se nama\u017ee\u0161 in kasneje zaplava\u0161 v morju. Z blatom se sicer nismo namazali in smo pot nadaljevali po razgledni sprehajalni poti proti Turanju. Pot je naravnost \u010dudovita saj nam ves \u010das ponuja \u010dudovit razgled na morje in son\u010dni zahod. Seveda v glavi \u017ee kujem na\u010drt za jutranji tek. Mesto Turanj je \u017eivahno,\u00a0 malo nam \u00bbzadi\u0161i\u00ab sladoled, a \u017eal nikjer ne najdemo ni\u010d primernega za nas in zopet je na preizku\u0161nji na\u0161a volja. Po 10km se precej utrujeni vrnemo v kamp.<\/p>\n

               <\/p>\n

                \n
              1. dan, parking Aurora, Viganj<\/strong><\/li>\n<\/ol>\n
                \"\"
                \u010cudovita pot ob morju do mesta Trpanj<\/figcaption><\/figure>\n

                Tam kjer smo se zve\u010der sprehodili ob morju do mesta Trpanj se zjutraj odpravim \u00a0 na tek. Sonce \u017ee mo\u010dno pripeka, a razgledi ob morju so naravnost fantasti\u010dni. Kar potegne me skozi mesto in pot nadaljujem \u0161e ven iz mesta, kjer so ob morju v glavnem posuti apartmaji in je vse \u0161e precej mirno. Ko se vra\u010dam proti kampu se odlo\u010dim \u0161e enkrat zaviti proti mestu. Ker je ta obalna stezica tako \u010dudovita, da bi bilo res \u0161koda jo prete\u010di samo enkrat.<\/p>\n

                Zaradi ugodne vremenske (beri vetrovne) napovedi se podamo v surfersko meko, Viganj. Saj ne da smo bili pred dnevi 3 km stran \ud83d\ude0a.<\/p>\n

                Parking Aurora od pla\u017ee lo\u010di neprometna obalna cesta, kamp je na ravnem travniku za cca 20 avtodomov. Ima urejene sanitarije, kemi\u010dni WC, toplo vodo (!) \ud83d\ude0a.Recepcije ni, pokli\u010de\u0161 na telefon, ti odprejo rampo, se parkira\u0161 in prede odide\u0161, pokli\u010de\u0161, nekdo pride po denar in ti odpre rampo. Simpl \ud83d\ude0a\"\"<\/p>\n

                Ker je surferski podmladek zbolel smo si poiskali mesto v senci dreves, ki nudi pogled na morje. tako ko parkiramo pride do nas Poljakinja, ki je parkirana pred nami, da smo si izbrali slabo mesto, ker je tukaj veliko mravelj in bomo imeli poln avtodom mravelj.\u00a0 O\u010ditno je ta taktika kar delovala, da so si zagotovili ve\u010d prostora na \u00bbsvoji parceli\u00ab. No, nas napoved z mravljami ni odgnala in smo ostali na tem mestu. Sicer so se po tleh in drevesih res sprehajale mravljica, ampak\u2026 saj vendar kampiramo, kajne?<\/p>\n

                Popoldne Dejan pre\u017eivi na surfu, \u010deprav se \u0161ele naslednjega dne obeta tisti pravi veter, An\u017ee pa si privo\u0161\u010di pole\u017eavanje v vise\u010dki v senci dreves in mravljic. Malce nejevoljni smo, da nas v \u010dasu dopustovanja obi\u0161\u010de nepovabljena viroza, a vedno se pohecamo, d amorje vse pozdravi in vemo, da bo kmalu vse OK. \"\"<\/p>\n

                zve\u010der si punci privo\u0161\u010diva sprehod po Viganju, ki je precej \u017eivahen z lokali in dogajanjem. Odkrijeva celo Algida sladoled in prav ponosno si privo\u0161\u010diva sladoled. \u010cisto druga\u010den ob\u010dutek je, ko vzame\u0161 sladoled iz doma\u010de skrinje kot pa \u010de ga kupi\u0161 v lokalu. Sladoled pa isti \ud83d\ude0a dodano vrednost ima tudi to, ker je na Hrva\u0161kem o\u010ditno res te\u017eko najti sladoled brez glutena. Ena prava zmaga ko takole sediva ob morju in li\u017eeva sladoled.<\/p>\n

                No\u010d je pestra. Pa ne zaradi An\u017eetove bolezni \u2013 on spi kot angel\u010dek. Tudi ne zaradi mravelj, ki naj bi jih imeli poln avtodom. Poleg kampa se nahaja lokal, kjer je zelo \u017eivahno do 4h zjutraj. Tudi mene ne moti kaj dosti, Dejan pa ne more spati in ga tako zelo vr\u017ee iz tira, da zjutraj spakiramo. Kljub vetrovni napovedi.<\/p>\n

                Hm, morda pa so med jutranjim tekom zato vsi mrkih obrazov; ker so bodisi ga \u017eurali do jutra ali pa niso mogli spati zaradi hrupa? Tudi to jutro namre\u010d med tekom naletim na mrke poglede soteka\u010dev. \u0160koda. Pa tako lepo je zjutraj te\u010di\u2026<\/p>\n

                 <\/p>\n

                  \n
                1. dan; kamp Vigor, Zaostrog\u00a0 \u00a0<\/strong><\/li>\n<\/ol>\n

                  Strinjamo se, da je \u010das, da zapustimo Vigor. Na\u0161e misli \u017ee uhajajo v na\u0161 ljubi kamp Navis, ki smo ga v za\u010detku zaradi burje izpustili. Preden pa prispemo v Navis naredimo \u0161e enodnevni postanek v Zaostrogu.<\/p>\n

                  Hja, po fotografijah sode\u010d se nam obeta kamp s \u010dudovito pla\u017eo. Ampak\u2026<\/p>\n

                  Ko preko Pelje\u0161kega mostu zapustimo otok in se peljemo po dolini Neretve se oskrbimo \u0161e z zelenjavno \u2013 sadnimi dobrotami. V naslednjih dneh nad nakupom nismo ve\u010d tako navdu\u0161eni kot smo bili, ko smo odhajali na Pelje\u0161ac. Melone niso vse tako sladke. In najve\u010dje razo\u010daranje je olj\u010dno olje za katerega liter od\u0161tejem 17 EUR. Prodajalka mi zagotovi, da je vrhunsko. Hja, morda bi morali kdaj poskusiti olj\u010dno olje slovenske Istre. Ker veliko uporabljam olj\u010dno olje in ko ga doma nalijem na \u017elico\u2026 Me razo\u010darata \u017ee barva in vonj\u2026 o okusu sploh ne bom izgubljala besed. Tako trenutno uporabljamo drago(ceneno) razred\u010deno olj\u010dno olje\u2026 Od sedaj naprej olj\u010dno olje kupujem samo \u0161e doma.<\/p>\n

                  V kampu Vigor dobimo prosto mesto v senci in prvi vrsti ob morju; kamp je ponovno od pla\u017ee lo\u010den z obalno cesto. Videti je precej velik kamp, ki se skriva pod gorami, ki dajo kampu \u0161e dodaten \u010dar. Na pla\u017ei pa\u2026 kaos.<\/p>\n

                  \"\"
                  Ko zahaja sonce in se pla\u017ea prazni…<\/figcaption><\/figure>\n

                  Dobesedno nimamo kam odlo\u017eiti brisa\u010de, komaj si izborimo mestece, kamor odlo\u017eimo brisa\u010de, An\u017ee pa nas iz sence opazuje med kopanjem. Voda je sicer precej topla, a gne\u010da neznosna.<\/p>\n

                  \"\"
                  Ve\u010derno kolesarjenje<\/figcaption><\/figure>\n

                  Ko se naplavamo in osve\u017eimo se kar radi vrnemo na svoje sen\u010dno mesto ob avtodomu. Zve\u010der se fanta na skiroju, punc ena kolesih zapeljemo po mestu. Veliko je apartmajev, ki so res \u010disto ob morju. Zavijemo \u0161e na drugo stran (levo od kamp) in odkrijemo obalno stezico, ki nas pripelje do manj\u0161e vasice. Vedno znova smo zadovoljni, ko odkrijemo obalne stezice in vasice.<\/p>\n

                  Poleg kampa se nahaja tudi samostan in ker pi\u0161e da je odprt med 19 \u2013 21 uro stopim noter, da si ga ogledam. Nikjer nikogar in veselo hodim po samostanu, ko iz nikjer proti meni pride stroga gospa, \u010de sem Ukrajinka. Od kje zaboga in zakaj pa je sedaj pomembno, \u010de sem Ukrajinka?\u00a0 Ni\u010d mi ni bilo jasno in mislim, da sem za nekaj sekund kar otrpnila.<\/p>\n

                  No, preko pogovora le ugotovim, da so v bli\u017eini nastanjene Ukrajinke in imajo vstop v muzejski del samostana prost, sicer pa je vstopnina 4,00 EUR. No, \u010dez nekaj minut se vrnem s 4,00 EUR in dvema otrokoma (za otroke je brezpla\u010dno) in si z zanimanjem pogledamo muzej, kjer so razstavljene razli\u010dne narodne no\u010de, stari pripomo\u010dki in orodja za izdelavo olj\u010dnega olja, kelihi in drugi kr\u0161\u010danski rekviziti. Ves \u010das vonjam tudi hrano in se spra\u0161ujem, \u010de tamkaj\u0161nji menihi tudi tako dobro jejo in odkrijemo ,da samostan ponuja tudi namestitve in restavracijo. Ko odhajamo gospa od nas na vsak na\u010din \u017eeli, da nekaj kupimo (bodisi olj\u010dno olje, limon\u010delo ali pa vsaj razglednico). \u017dal je neuspe\u0161na in nam v zameno za to podari razglednico in neko podobico.<\/p>\n

                  Ta no\u010d je bolj mirna in vsi se dodobra naspimo, da naslednji dan na\u0161 volan usmerimo v nam ljubi Navis.<\/p>\n

                   <\/p>\n

                    \n
                  1. in 15. dan, Navis, Tribanj<\/li>\n<\/ol>\n
                    \"\"
                    Zgodaj zjutraj, ko \u0161e ni \u0161tevilnih kopalcev<\/figcaption><\/figure>\n

                    Zjutraj sem trdo prepri\u010dana, da nima smisla te\u010di v smeri sredi\u0161\u010da mesta, ker je tam kmalu konec poti (zve\u010der smo namre\u010d na poti v hrib, kjer se za\u010dne makedam, obrnili, prepri\u010dani, da tam ni kaj ve\u010d videti) teka\u0161ki korak usmerila na levo stran od kampa, mimo hotelov do obalne poti do vasice. Nekaj \u010dasa sem \u0161e iskala pot naprej iz vasi, a vem vedno znova pri\u0161la v slepo ulico. Ko sem se vrnila do kampa, se vseeno odlo\u010dim odte\u010di \u0161e skozi mesto. Pridem do hrib\u010dka, kjer smo v\u010deraj obrnili. No, naredim \u0161e ta vzpon, potem pa obrnem. Potem pa\u2026 ohoho\u2026 V gozdu zagledam stezice, ki ob<\/p>\n

                    \"\"
                    Juhuu, jutranje teka\u0161ke radosti<\/figcaption><\/figure>\n

                    morju vodijo naprej in naprej\u2026 mimo \u0161tevilnih slikovitih zaliv\u010dkov in v daljavi zagledam vasico. Hja, spet sem se u\u0161tela in prehitro sodila, da je nekje kar konec poti in ni smiselno nadaljevati. Lahko bi \u0161e kar tekla in tekla\u2026 A po drugi strani sem \u017ee komaj \u010dakala, da odrinemo\u2026<\/p>\n

                    Pla\u017ea je \u017ee polna brisa\u010d, kopalcev \u0161e ni toliko, a pogled na pla\u017eo, polno brisa\u010d ni prav ni\u010d vabljiv in komaj \u010dakamo, da odrinemo.<\/p>\n

                    Navis.\"\"<\/p>\n

                    Tukaj smo kot doma. Ob prihodu v kamp An\u017ee re\u010de: \u00bbNo, sedaj sem pa zdrav.\u00ab Kot bi potiho komaj \u010dakal, da pridemo v Navis. Tu so \u017ee na\u0161i stari znanci, s katerimi se ob koncu \u0161olskega leta sre\u010dujemo. Otroci se hitro pove\u017eejo, kot nala\u0161\u010d je na voljo najbolj\u0161e mesto ob morju in v senci dreves\u2026<\/p>\n

                    Vse je tako poznano in doma\u010de. Vedno, ko smo tukaj, zaklju\u010dimo, da je tukaj najlep\u0161e.<\/p>\n

                    Seveda, za zaklju\u010dek \u0161e na\u0161 pripetljaj\u2026 \ud83d\ude0a<\/p>\n

                    Mirno dopoldne, otroci \u017ee veselo ska\u010dejo po vodi, jaz ob kavi prebiram knjigo\u2026 soseda v kapu omeni, da gredo s supi do sosednjega otoka. Da je tam lepo, veliko \u0161koljk, lu\u0161ten pe\u0161\u010deni zaliv\u010dek\u2026 In do 17h naj bi bilo mirno morje, brez vetra\u2026 Hm\u2026 zelo zanimivo, pomislim.<\/p>\n

                    Ko odrinejo, povem Dejanu, kam so \u0161li. !A gremo \u0161e mi?\u00ab In \u017ee smo vsi \u0161tirje na supu, tri vesla, kamera. Nekaj vode, plavutke in maske in \u017ee veslamo proti oto\u010dku, ki je od kamp oddaljen dobra dva kilometra. Morje je zares tako mirno, ob\u010dudujemo odsev oblaka na morski gladini in \u017eelimo si samo \u0161e to, da bi kje v\u00a0 bli\u017eini zagledali delfine. Tako kot pred nekaj leti. No, tokrat delfinov ni in kaj kmalu priveslamo do oto\u010dka in poi\u0161\u010demo koti\u010dek, kamor se zasidramo. Oto\u010dek je pora\u0161\u010den z grmi\u010devjem, poln je galebov in prav \u010dudovit je pogled na celinom. Eni v vodi, drugi ob vodi raziskujemo in nabiramo \u0161koljke, rakce, kamen\u010dke\u2026<\/p>\n

                    \u0160e opazim ne, da v tem \u010dasu za\u010denja pihati. Vedno bolj. Nakar Dejan zakli\u010de iz vode, da moramo \u010dim prej od tod, da piha burja. Vsi vemo, kako zelo muhasta in mo\u010dna zna biti burja. Ko priveslam iiza oto\u010dka pa tudi na lastnem telesu ob\u010dutimo nemo\u010d proti naravi. Veslamo, veslamo, a skorajda stojimo na mestu, valovi pa nam zalivajo sup. Za trenutek pomislim, kako zelo neodgovorno sva otro\u010di\u010da posadila na sup, s seboj imamo celo kak liter vode. A sedaj ni \u010das za te o\u010ditne, brez panike je potrebno mirno re\u0161iti situacijo. O\u010ditno sva pri tem kar uspe\u0161na, saj je malima dvema kar zabavno, kako nas zalivajo valovi in nas nese v drugi smeri kamor poskusimo veslati. Z Dejanom se samo spogledava in jasno nama je, da tako ne bo \u0161lo nazaj do obale. Vrnemo se v zaliv\u010dek na otoku, kjer pa je \u010doln in ogovorimo lastnika. Najprej v hrva\u0161\u010dini, no kasneje, seveda ugotovimo, da govorimo s Slovenci. Prijazni gospod nam je brez problema in o\u010ditkov pripravljen pomagati, nalo\u017eimo sovje riti in sup ter nas prijazno zapelje do kampa.<\/p>\n

                    \"\"
                    Do naslednji\u010d…<\/figcaption><\/figure>\n

                    Tu je precej mirno in sosed, katerega \u017eena in h\u010derka sta odsupali na oto\u010dek, nima pojma, kaj se dogaja nekaj kilometrov stran. Z gumenjakom se odpelje na otok, a se zaradi vetra s tremi otroki komajda uspe vrniti v kamp. Poteka prava mala re\u0161evalna akcija, ko prijazni \u010cehi z mo\u010dnej\u0161imi \u010dolni kasneje na obalo pripeljejo \u0161e tri odrasle osebe. Hja, tako nedol\u017eno in mirno raziskovanje s supom se je kon\u010dalo precej mirno in sre\u010dno, a je bilo vsem nam v resno opozorilo in lekcijo, da se z morjem vendarle ne gre igrati. Lekcija sprejeta \ud83d\ude0a<\/p>\n

                    Kar malce s cmokom v grlu naslednji dan zapu\u0161\u010damo Navis in se poslavljamo od prijateljev in lastnice kampa. Ja, tukaj je najlep\u0161e. Do naslednji\u010d\u2026<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

                    in dan: Kamp Antonio, Sveti Filip in Jakov Kaj je lep\u0161ega kot zadnji \u0161olski dan priti domov, odvre\u010di torbo v kot in se z avtodomom odpeljati na morje? Saj ne vem, kdo bolj te\u017eko \u010daka ta dan; star\u0161i ali otroci. Verjetno vsi. Zaradi napovedane burje se na\u0161, lahko re\u010dem \u017ee tradicionalni, odhod v Starigrad takoj … Preberi ve\u010d o Preko Murterja na Pelje\u0161ac<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":816,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[4],"tags":[],"class_list":["post-810","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-hrvaska"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/810","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=810"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/810\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":859,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/810\/revisions\/859"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/816"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=810"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=810"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=810"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}