{"id":876,"date":"2024-05-31T20:29:39","date_gmt":"2024-05-31T20:29:39","guid":{"rendered":"https:\/\/eka-eka.si\/?p=876"},"modified":"2024-05-31T20:31:43","modified_gmt":"2024-05-31T20:31:43","slug":"elba-1-7-maj-2024","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/eka-eka.si\/?p=876","title":{"rendered":"Elba ( 1. -7. maj 2024)"},"content":{"rendered":"
    \n
  1. dan<\/li>\n<\/ol>\n

    Ko ob 6h zjutraj zadonijo topovi v pozdrav prazniku dela, je \u010das, da tudi na\u0161a banda po ve\u010dernem kresovanju pokuka izpod toplih oddej in se pripravi za na pot.<\/p>\n

    Zajtrk pred odhodom je nekoliko na silo, misli so zaposlene z idejami “kaj smo \u0161e pozabili”- in seveda smo tudi kaj pozabili… Ko uredimo tudi slednje, se okrog 8h le podamo na pot.<\/p>\n

    Pred nami je dobrih 600km dolga pot, ve\u010dji del poti prevozim jaz. Zaradi praznika je cesta precej prazna, vo\u017enja je prijetna, malo glasbe, malo klepetanja in \u017ee smo v pristani\u0161\u010du. No, seveda ni tako idili\u010dno; maledva pojesta \u017ee 101 sladko – slani prigrizek, risanke niso ve\u010d zanimive, potrebujeta 10 postankov za lulanje (seveda ne oba isto\u010dasno), 100x se med potjo skregata, na cestninski postaji nam uspejo zara\u010dunati dvojno cestnino (pla\u010damo 2×32,00 eur), enkrat skoraj zavijem na napa\u010den izvoz, za\u010dne de\u017eevati… No, potem pa smo res \u017ee v pristani\u0161\u010du Piombino. Pribli\u017eno dve uri pred predvidenim odhodom trajekta. Ker zunaj de\u017euje ostanemo kar v avtodomu in ta \u010das izkoristimo, da skuham makarone in si malo odpo\u010dijemo v horizontali.<\/p>\n

    Zaradi malce slab\u0161ega vremena je plovba s trajektom kar dinami\u010dna, ampak ni\u010d ekstremnega. Zabavno je opazovati potnike, kako se levo-desno sprehajamo po trajektu. Tudi zunaj je prijetno, neha de\u017eevati in ko v daljavi izginja pogled na celino, se na drugi strani \u017ee bli\u017eamo Elbi. Ena uro in \u017ee smo na otroku, v pristani\u0161\u010du Portoferraio.<\/p>\n

    \"\"
    Prvi pogled proti Elbi<\/figcaption><\/figure>\n

    Vedno so mi v\u0161e\u010d prvi trenutni na novi lokaciji, ko dobim vtis, kak\u0161na pokrajina je pred nami. V\u0161e\u010d mi je. Zelena je. Agave, kakusi, limonovci… vse je zeleno. In veliko hrib\u010dkov, nekateri se prav va\u017eno dvigajo iznad povr\u0161ja. Komaj \u010dakam, da razi\u0161\u010demo tale Napoleonov oto\u010dek.<\/p>\n

    \"\"
    Na\u0161a prva no\u010d na Elbi<\/figcaption><\/figure>\n

    Nedale\u010d stran od pristani\u0161\u010da se parkiramo na pla\u017ei Spiaggia di Schiopparello. Nikjer nikogar. Mir. Ti\u0161ina. Videti je, da je poleti tukaj veliko bolj pesto, sedaj pa je tu le opu\u0161\u010den lokal in \u010dudovita pla\u017ea. Pla\u017ea je posuta s temnimi, raznobarvnimi prodnatimi kamen\u010dki, ki po sprehodu \u010dez \u010das postanejo vse manj\u0161i in na koncu se sprehajamo \u017ee po \u010drni mivki. Prijetno toplo je, bosonogci noge masiramo s sprehodom ob morju, na zahodu pa nas navdu\u0161uje \u010dudovit son\u010dni zahod. Po dnevu, ki je bolj ali manj obla\u010den in de\u017eeven, je tak\u0161en zaklju\u010dek dneva prav neverjeten. Hvale\u017ena sem, da nas je Elba tako prijazno sprejela in verjamem, da se nam obeta prijetna dogodiv\u0161\u010dina na otroku.<\/p>\n

      \n
    1. dan<\/li>\n<\/ol>\n
      \"\"
      \u010cudovito prvo jutro<\/figcaption><\/figure>\n

      Prvo jutro na otoku ne postre\u017ee ravno z najbolj toplim in son\u010dnim za\u010detkom, a ko pojemo zajtrk, maledva \u017ee oddivjata na pla\u017eo. Ajda vztraja pri kopanju in ni mi potrebno re\u010di dvakrat in \u017ee zaplavava v morje. Tudi An\u017eeta mika in se po\u010dasi sla\u010di. Tudi sonce se opogumi in postaja \u010dedalje toplej\u0161e in prijetnej\u0161e. Medtem ko maledva veselo \u010dofotata po vodi, starca le\u017eerno u\u017eivava na pla\u017eu in loviva tople son\u010dne \u017earke.<\/p>\n

      Kaj kmalu na\u0161i pogledi se\u017eejo proti okoli\u0161kim vzpetinam in porajajo se vpra\u0161anja; s kolesom ali pe\u0161? \ud83d\ude42 Odlo\u010dimo se za premik proti mestu Cave, a nas oznaka na cesti, da je promet prepovedan za vozila \u0161ir\u0161a od dveh metrov preusmeri na drugo pot. K sre\u010di na cesti ni kaj dosti prometa, saj je le ta precej ozka, v ne najbolj\u0161em stanju, ovinkasta in se strmo vzpenja. To je tisti del vo\u017enje, ko \u0161e maledva brez dodatnih navodil vesta, da je \u010das za nekaj trenutkov ti\u0161ine. Le jaz se ob\u010dasno oglasim in priporo\u010dam za kraj\u0161i foto postanek \ud83d\ude42<\/p>\n

      \"\"
      \u010cudovite stezice in \u0161e lep\u0161i razgledi<\/figcaption><\/figure>\n

      Ustavimo se na manj\u0161em parkiri\u0161\u010du, ki je izhodi\u0161\u010de za pohodni\u0161ke poti; Aia Di Cacio. Samo pogledi so dovolj, da se strinjamo, da se parkiramo. Ko fanta ugotovita, da so tu okoli tudi urejene kolesarske stezice, Ajda se oglasi, da midve bova pa tekli (ne hodili, ampak tekli), je dogovor hitro sprejet. \u0160e malo malice preden se podamo razmigat nogice. Fanta se torej podata na kolesarske stezice (vse je ozna\u010deno), punci pa se podava na bli\u017enji hrib. Ajdo v za\u010detku kar te\u017eko lovim, malo \u0161e \u010dutim sprednje stegenske mi\u0161ice kot obresti nedavno prete\u010denih 62 km, a ko se noge ogrejejo se ponovno rojeva \u017eelja in ideja kaj vse bi \u0161e \u017eelela danes prete\u010di. Ajda je navdu\u0161ena, pravi, da se ji zdi, da sanja. Razgledi so \u010dudoviti, na obe strani pogled na modro morje, sonce prijetno greje, a ni vro\u010de in z vonjavami naju razvaja prijetno mediteransko rastlinje; ro\u017emarin, sivka, smilj,\u00a0 \"\"hibiskus, divji koroma\u010d, mak… Po hrib\u010dkih so izpeljane stezice, ki so pohodni\u0161ke in kolesarske v enem in na enem od vzponov sre\u010dava \u0161e fanta, ki svoji kolesi porivata v strm hrib; Monte Serra. Z Ajdo narediva lep kro\u017eni pohod, ko Dejan sporo\u010di, da ima te\u017eave s kolesom. Ni\u010d kaj dosti ne moreva z Ajdo pomagati, zato se podava \u0161e na sosednji hrib, Monte Strega. Ajda se sprva malce upira, ker je \u017ee utrujena, a mami pozna trike, kako jo zvabiti \u0161e vi\u0161je in dlje \ud83d\ude42 Na parkiri\u0161\u010du se nam pridru\u017ei \u0161e ena Slovenska dru\u017eina in si izmenjamo nekaj izku\u0161enj njihovega popotovanja po Elbi. Sre\u010damo \u0161e nekaj planincev, seveda, najve\u010d je Slovencev. Poigravamo se z idejo, da bi danes preno\u010dili kar tukaj, a Dejan ima ogledano pla\u017eo, kjer bi lahko preno\u010dili.<\/p>\n

      \"\"
      Napad na valove<\/figcaption><\/figure>\n

      Spustimo se v dolino, preko mesta Rio Marina do pla\u017ee Spiaggia Direttore. Kasneje ugotovimo, da je na tem mestu neko\u010d deloval rudnik, kjer so kopali \u017eelezovo rudo, pirit in druge minerale. Ko se parkiramo, otroka odhitita k vodi, navdu\u0161ena sta nad divjimi valovi in mivko. \u010crno mivko, ki se sveti. An\u017ee je kasneje na magnet polovil polno svetle\u010dih se delcev; kasneje i\u0161\u010demo re\u0161itev, kako o\u010distiti magnet. S pogledom na morje si na \u017earu spe\u010demo ve\u010derjo in se nato podamo \u0161e na raziskovalni sprehod ob morju. Po barvi in strukturi kamnin je jasno, da je tu bogat kamninski svet, An\u017ee si nabere \u0161e nekaj gline.<\/p>\n

      \"\"<\/p>\n

      Na parkiri\u0161\u010du poleg nas preno\u010di \u0161e Slovenska dru\u017eina, ki smo je maloprej sre\u010dali in \u0161e dva druga avtodoma. No\u010d nas preseneti z de\u017ejem in sli\u0161i se glasno valovanje morja.<\/p>\n

       <\/p>\n

        \n
      1. dan<\/li>\n<\/ol>\n

        Tudi to jutro mi \u017eal ne postre\u017ee s son\u010dnim vzhodom, ob\u010dasno de\u017euje in ni\u010d kaj toplo ni. Zajtrk zato pojemo kar notri, okrog avtodoma je vse mokro in blatno zaradi no\u010dnega de\u017eevja. To pa ne pomeni, da bi karkoli ustavilo mala vodna navdu\u0161enca, ki sta kaj hitro v kopalkah, med valovi in \u010drno mivko. Seveda edina kopalca dale\u010d naokoli, midva ju opazujeva s kavo v roki in bundo na sebi \ud83d\ude42 Zares u\u017eivata in to so trenutki, ko nimata \u010dasa za prepir. Ko so ustnice \u017ee modre in treso\u010de je \u010das za zabavno \u010di\u0161\u010denje mivke in preobla\u010denje v topla obla\u010dila. Posije tudi sonce in obeta se son\u010den dan.<\/p>\n

        \"\"<\/p>\n

        Zapeljemo se v mesto Rio; na obrobju mesta je urejeno ve\u010dje parkiri\u0161\u010de (brezpla\u010dno) in se sprehodimo po slikovitem mestu. Ogledamo si tamkaj\u0161nji muzej mineralov (vstopnina za vse 4 nas stane 26,00 EUR). V muzeju so na ogled minerali, ki so jih izkopavali na tem obmo\u010dju, geolo\u0161ka sestava Elbe, nekaj\u00a0animacijskih prikazov delovanja rudnika in razstava razli\u010dnih predmetov, pripomo\u010dkov, ki so slu\u017eili za delo v rudniku in nam pribli\u017eajo to obdobje. Na prodaj so tudi razli\u010den nakit in minerali. Gospod v muzeju nas povabi na ogled rudnika z d\u017eipom za katerega se je sicer potrebno predhodno dogovoriti za termin. Tega dne bi bil izlet na voljo \u010dez tri ure in ker se nam toliko \u010dasa ne da \u010dakati, si ogledamo samo muzej.<\/p>\n

        Okrog mesta so ureje sprehajalne poti, ki nudijo \u010dudovite poglede na zalive in drugi del otroka. Sprehodimo se do pla\u017ee Luisi Di Angelo. Do pla\u017ee vodijo\"\" oran\u017eno obarvane stopnice po katerih te\u010de voda (sklepam, da je to kaj povezano z \u017eelezovo rudo). Malce mi je \u017eal, da nimamo s seboj kopalk in brisa\u010d, saj je prav prijeten zaliv. Maledva se ponovno zapodita v mivko, roke imata oran\u017ene kot pomaran\u010de \ud83d\ude42 Skozi mesto se vrnemo do avtodoma. Tudi mesto daje\"\" prijeten utrip, ljudje so prijazni, ve\u010dinoma pozdravljajo, turistov ni kaj dosti, pe\u010dat mestu pa dajejo ope\u010dnato obarvane stavbe z ozkimi balkoni in uli\u010dicami med katerimi se su\u0161i perilo. Kako italijansko. Aja, pa parkirane vespe pred hi\u0161ami \ud83d\ude42\"\"<\/p>\n

        Ko zapu\u0161\u010damo mesto se na hitro ustavimo v trgovini. Kar navdu\u0161ena sem nad ponudbo brezglutenskih izdelkov v trgovini. Medtem ko se je na Hrva\u0161kem pogostokrat zgodilo, da nismo pri\u0161li do sladoleda, je tukaj slika povsem druga. Preseneti tudi naslednja lokacija. Ob kampu Arrighi se namre\u010d nahaja restavracija, kjer pi\u0161e, da imajo tudi brezglutensko kuhinjo. Preverjali pa nismo, kako je s pripravo.<\/p>\n

        Ker smo potrebni nekaj oskrbe avtodoma se namestimo v kampu Da Mario, ob pla\u017ei Spiaggia di Barbarosa. Majhen kamp, na travi, ki ga od pla\u017ee lo\u010di manj\u0161a, neprometna cesta. Maledva seveda kaj hitro oddivjata na pla\u017eo (ojoooj, spet mivka) in medtem, ko midva na brisa\u010di pijeva vsaj svoj najljub\u0161i napitek ta trenutek, se maledva obmetavata z mivko in \u010dofotata v morju. Baje je voda nekoliko bolj hladna in res nekoliko prej prideta iz vode s treso\u010dimi se ustnicami. Tu izkoristimo luksus kampiranja in si mivko spereta pod toplim tu\u0161em. Po ve\u010derji se fanta ponovno podata na kolesarsko raziskovanje otroka, midve pa obujeva teka\u0161ke superge in se po slikovito razgledni stezici podava proti mestu Azzuro. Na levi strani morje, \u010dudoviti zalivi in pogledi na otrok, na desno pa vzpetina na kateri je bil neko\u010d zapor o \u010demer pri\u010dajo \u0161tevilne opazovalnice in bode\u010da \u017eica okrog ostankov stavbe. Nad mestom se ustaviva, Ajda pravi, da ima dovolj in se obrneva.\"\"<\/p>\n

        \u010ce smo \u017ee v kampu, izkoristim \u0161e luksus pomivanja posode, medtem ko se tudi fanta vrneta s kolesarjenja in na en krog odpeljeta \u0161e Ajdo. Energije jima res ne zmanjka. Ura je \u017ee precej \u010dez 22h, ko le uspemo le\u010di in zaspati.<\/p>\n

        4. dan<\/p>\n

        No, pa sem le do\u010dakala jutro s son\u010dnim vzhodom \ud83d\ude42 Malo pred \u0161esto zjutraj si nadenem najljub\u0161o opravo- teka\u0161ko opravo in se podam na stezico, kjer sva\"\" sino\u010di tekli z Ajdo. Dele\u017ena sem \u010dudovitega son\u010dnega vzhoda izza manj\u0161ega otroka. Podam se proti mestu Azzuro, vendar me slednje ne prepri\u010da, tako da se kaj kmalu obrnem proti kampu. Ravno ko se mi pogled ustavi na hribe pred menoj, povle\u010dem telefon, da bom slikala in nekaj za\u0161umi v travi. Bli\u017ea se mi in \u010dedalje bolj \u0161umi… Ja, to je bilo moje prvo bli\u017enje sre\u010danje z divjo svinjo. Mislim, da sva se v resnici druga druge prestra\u0161ili in zavili vsaka v svojo smer. No, ko sem dojela, kaj se je zgodilo sem jo \u0161e slikala, ko se je po\u010dasi v hrib izgubila v travi.<\/p>\n

        Po kratkem dopoldanskem pole\u017eavanju se namenimo nazaj v \u00bbhribe\u00ab – \u010de je 200 metrov nadmorske vi\u0161ine hribi \ud83d\ude0aZa vo\u017enjo z avtodomom je to kar vzpon, a k sre\u010di niti ni prometa na cesti in tudi kasneje makadam je lepo urejen. Pot je zelo slikovita in razgledna, navdu\u0161ena sem nad vsemi prosto raste\u010dimi kaktusi in agavami. Mi pa vse to gojimo v loncih, medtem ko imajo o\u010ditno tukaj idealne pogoje za rast. Medtem ko ob\u010dudujem pokrajino in rastlinstvo se fanta ponovno navdu\u0161ujeta ob oznakah za kolesarske stezice.<\/p>\n

        Namenjeni smo na ogled rudnika Miniere di Calamita, vendar nekoliko razo\u010darano ugotovimo, da bi se morali za ogled naro\u010diti. Prvi mo\u017een termin ogleda je \u0161ele 9. maja. Ha, takrat, ko bomo \u017ee po\u0161teno doma. Razlog ve\u010d za ponoven obisk Elbe \ud83d\ude0a<\/p>\n

        Najdemo razgledno to\u010dko, pogrnemo dekico in pojemo malico. Potem pa hop na kolo. Urejenih je ve\u010d kolesarskih poti razli\u010dnih te\u017eavnosti. Z Ajdo se s kolesom zapeljeva do mesta Capoliveri. \u017dal nikjer ne najdeva trgovinice\/ lokala z obljubljenim sladoledom, k sre\u010di ga imam v avtodomu in je slednje tudi\"\" motivacija za povratek. Pot do mesta je sicer ravninska, nekaj \u010dasa makadamska, nato asfaltirana in neprometna. Razgledi so zares \u010dudoviti in lahko bi celotno pot samo fotografirala. Ko se vrneva do avtodoma sta tu ravno fanta in ker si tudi Ajda \u017eeli bolj adrenalinske vo\u017enje kot pa ravninsko kolesarjenje z menoj, si le izborim \u0161e nekaj \u010dasa za solo kolesarski krog. Naredila naj bi neko kro\u017eno pot, ki je sicer ozna\u010dena, a sem o\u010ditno nekje zame\u0161ala smeri in se po 14ih kilometrih vrnila na pot po kateri sem pri\u0161la, namesto, da bi naredila krog. Vseeno, zelo je pasalo malo po svoje zavrteti noge in si ogledati tudi notranjost pokrajine.<\/p>\n

        Za nami je precej aktivno popoldne in vsi si \u017ee \u017eelimo, da se nekam namestimo in se stu\u0161iramo. Po pol urni vo\u017enji se namestimo v kamp Valle Santa Maria, na rtu Laconella. To je sicer malce ve\u010dji kamp ob morju. Parcele ob morju so povsem zasedene in se namestimo nekoliko vi\u0161je, v bolj mirno lokacijo. Medtem ko pripravljam ve\u010derjo, se mul\u010dka spoznavata z morjem, a po ve\u010dernem tu\u0161iranju kar hitro popadamo v postelje in zaspimo. Zasledim zemljevide z urejenimi kolesarskimi in tudi pohodni\u0161kimi potmi, a zjutraj je spomin na sre\u010danje z divjo svinjo \u0161e preve\u010d sve\u017e zato se odlo\u010dim zgolj za jutranji sprehod po pla\u017ei. Bi pa sicer zagotovo veljalo \u0161e obiskati in raziskati ta del otoka. V kampu so ponovno zelo prijazni in ker pla\u010dam z gotovino nam gospa ponudi \u0161e 10,00 eur popusta. Veliko je nem\u0161kih turistov, tudi doma\u010dini poleg italijan\u0161\u010dine ve\u010dina govorijo nem\u0161ko, angle\u0161ko bolj slabo.<\/p>\n

        5. dan<\/p>\n

        Dopoldne je prijetno toplo in izkoristimo za sprehod po mivki in \u010dofotanje po vodici. Preden se podamo na nove dogodiv\u0161\u010dine.<\/p>\n

        \"\"<\/p>\n

        Namen je bil, da se odpeljemo proti drugemu delu otoka, Isola d Elba, a nas zaradi teka\u0161ke prireditve redarji usmerijo na drugo pot. Malce se nasmehnem in pomislim, kako lepo bi bilo po Elbi te\u010di na kaki teka\u0161ki prireditvi. Drugi\u010d, ko sem kam odpravljamo, moram preveriti teka\u0161ke prireditve, saj se mi to ni zgodilo prvi\u010d \ud83d\ude0a Pa \u0161e pot bi potem lahko nadaljevali tako kot smo si zamislili sprva.<\/p>\n

        Ni\u010d hudega, takoj imam v rokavu drugega asa in predlagam pot do izhodi\u0161\u010da najvi\u0161jega vrha na otoku, Monte Capanne, 1080 vm. Sprva je malce vpra\u0161ljivo, \u010de bomo z avtodomom uspeli priti na izhodi\u0161\u010de, ker je precej oznak, da je promet prepovedan za vozila \u0161ir\u0161a od 2 m (naslednji avtodom bo zagotovo o\u017eji), a k sre\u010di najdemo pravo pot. Na spletu sem si sicer \u017ee predhodno ogledala posebne gondole, ki peljejo na vrh, a otrokoma o tem predhodno nisem govorila, saj nisem vedela kak\u0161en odziv pri\u010dakovati, \u0161e posebej zaradi An\u017eetovega strahu pred vi\u0161ino. Navdu\u0161ena sta bila ob pogledu na rumene pti\u010dje kletke (tako smo\"\" poimenovali te gondole), kjer se lahko peljeta samo po dve osebi. No, bilo je prisotnega tudi malce strahu, a se je ta kaj hitro razblinil. Ker se je Ajda zadnji dan po\u010dutila slabo, ne izberemo pe\u0161poti, saj traja cca 3 ure in se z gondolo zapeljemo proti vrhu. Povratna vozovnica nas je stala 60,00 EUR, vo\u017enja v eno smer pa traja pribli\u017eno 20 minut. Vo\u017enja mine zelo hitro saj se iz minute v minuto odpirajo krasni razgledi na okoli\u0161ka gorovja, mesta in morje. Od gondole do vrha se je potrebno \u0161e malce (res malce) sprehoditi, naredimo \u0161e kraj\u0161i sprehodek proti sosednjim vrhom. Zanimivo, kako se pokrajina z nadmorsko vi\u0161ino spreminja, razgledi z vrha pa so… nepopisno lepi. Mul\u010dka sta si \u017eelela v svojo pohodno knji\u017eico pritisniti \u0161tampiljko katerega od vrhov na Elbi, a \u017eal nikjer (tudi v nadaljevanju) ne zasledimo \u017eigov.<\/p>\n

        \"\"<\/p>\n

        Po pohodni\u0161ki avanturi se odpeljemo v Portoferraio, kamp Enfola. Na poti naletimo tudi na vodni izvir s pitno vodo, ki je o\u010ditno precej priljubljen med doma\u010dini, saj stojijo kar v vrsti, da si v svoje kanistre nato\u010dijo vodo. Mene, ki imam zgolj nekaj praznih steklenic, prijazno spustijo naprej in si nato\u010dimo nekaj vode.<\/p>\n

        Ta kamp se nahaja na koncu otoka, poleg je \u0161e manj\u0161i poloto\u010dek z manj\u0161o vzpetino, sicer pa poleg kampa in pripadajo\u010de restavracije tu ni ni\u010desar. Kamp je terasasto urejen, precej natla\u010deno vse skupaj, lastnik nam prijazno ponudi (po na\u0161em mnenju najbolj\u0161o) parcelo s pogledom na morje. Ker se nam nekako ne ljubi iskati drugega kampa, se namestimo. Medtem ko z otrokoma \u010dofotamo po morju, Dejan nadaljuje kolesarsko raziskovanje otoka. O\u010ditno je tudi An\u017ee malce utrujen, saj redko zavrne kolesarjenje.\ud83d\ude0aPrivo\u0161\u010dimo si sladoled v restavraciji (saj ne da ga imamo s seboj v avtodomu), ampak to je tako posebno do\u017eivetje za Ajdo, da si lahko kje kupimo sladoled, da te prilo\u017enosti ne izpustimo. V ve\u010dernem sprehodu ugotovimo, da so na tem delu otoka lovili tuno, naberemo si divjo kamilico, da bom skuhala \u010daj, ki bo morda kaj ubla\u017eil Ajdine \u017eelod\u010dne te\u017eavice. Tu je polno sivke, smilja, ro\u017emarin cveti\u2026 in \u0161e kup nepoznanih di\u0161avnic, ki jih vonjamo medtem ko se sonce potaplja v morje.<\/p>\n

        6. dan<\/p>\n

        Zjutraj obujem teka\u0161ke superge in se podam na hrib\u010dek ob kampu. Do vrha vodi \u0161iroka makedamska stezica, z vrha pa je na drugo stran polotoka ozna\u010dena ozka stezica, ki gre po gozdu. Spustim se do obale, vendar se nekaj metrov prej ustavim, ko vidim, da je teren povsem razrit in vonj me spomni na prisotnost divjih svinj. Zato raje obrnem proti vrhu in ponovim \u0161e en vzpon. \u017dal zve\u010der nisem opazila, da bi z vrha hriba lahko ujela tudi son\u010dni vzhod, zato sem ga malce prespala, a vseeno lepo ujela prve son\u010dne \u017earke, ki so obsijali otok.<\/p>\n

        Namenjeni smo na ogled Napoleonove rezidence, a na poti ugotovimo, da je ponedeljek in z ogledom ne bo ni\u010d. Ob ponedeljkih, po nedelji, se v Italiji \u0161e po\u010diva \ud83d\ude0a \u0160e razlog ve\u010d, da Elbo obi\u0161\u010demo ponovno.<\/p>\n

        Zapeljemo se na obrobje mesteca San Piero, parkiramo na parkiri\u0161\u010du ob cesti. Fanta sta ponovno navdu\u0161ena nad novimi kolesarskimi stezicami, punci pa se podava raziskovat pohodni\u0161ke stezice. Sprva se sprehodiva skozi mesto. Res presenetljivo prijazni ljudje so tu. Vsi naju pozdravijo, se nasmehnejo. Po\u010duti se dobrodo\u0161lo, doma\u010de.<\/p>\n

        \"\"<\/p>\n

        Pogled se\u017ee proti vzpetinam nad mestom, tukaj je pokrajina nekoliko bolj druga\u010dna, spominja na Korziko. Nizko grmi\u010devje, kjer izstopa sivka in rumeno cveto\u010de grmi\u010devje prekriva oglato zaobljene granitne skale. Najprej si ogledava astronomski park, ki ima zelo lepo urejeno mesto za opazovaje ozvezdij. \u017dal ne znam italijansko, da bi kaj dosti razumela, a z razstavljenimi rekviziti je razlo\u017eeno, katero ozvezdje , kje najti. Zelo zanimivo. Z Ajdo se nasmejeva, ko mladeni\u010d na nogometno igri\u0161\u010de pripelje \u010dredo koz na pa\u0161o. Prav hecno izgleda vse skupaj. Kasneje ugotoviva, da sva na eni od ozna\u010denih pohodni\u0161kih poti in uspem Ajdo prepri\u010dati, da se podava na vrh, \u017eal nisem slikala imena vrha. Vsekakor pa je to krasna pot, \u010dudovitih barv, novih pogledov proti vrhu in proti morju. Kar ne morem verjeti, da na teh poteh ne sre\u010dava nikogar, edinole vonj po divjih svinjah je prisoten, a verjamem, da z neugla\u0161enim prepevanjem z Ajdo pre\u017eeneva tudi te \ud83d\ude0a\"\"<\/p>\n

        Popoldne se prevesi v ve\u010der, ko se zapeljemo tja, kjer smo pri\u010deli na\u0161o avanturo; prespimo na pla\u017ei Spiaggia di Schiopparello. Ob ve\u010dernem sprehodu po mivki mimogrede \u0161e o\u010distimo ko\u0161\u010dek pla\u010de in naberemo celo vre\u010do smeti. V\u0161e\u010d mi je, ker je bila to ideja najinih mul\u010dkov in prav ponosna sem, da se zavedata, da z majhnimi koraki lahko prispevata za bolj\u0161i jutri vseh nas. Med ve\u010dernim\"\" sedenjem ob pla\u017ei pa nas v zahvalo pozdravi \u010disto prava hobotnica, katero prvi\u010d opazujemo takole v morju. Kak\u0161no navdu\u0161enje in kak\u0161no do\u017eivetje. Brez telefonov, ra\u010dunalnikov, igric in drugih nepotrebnih rekvizitov. Samo mi, morje in skupni \u010das.<\/p>\n

        \"\"<\/p>\n

        Elba, bila si pre\u010dudovita. Zagotovo se \u0161e vrnemo.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

        dan Ko ob 6h zjutraj zadonijo topovi v pozdrav prazniku dela, je \u010das, da tudi na\u0161a banda po ve\u010dernem kresovanju pokuka izpod toplih oddej in se pripravi za na pot. Zajtrk pred odhodom je nekoliko na silo, misli so zaposlene z idejami “kaj smo \u0161e pozabili”- in seveda smo tudi kaj pozabili… Ko uredimo tudi … Preberi ve\u010d o Elba ( 1. -7. maj 2024)<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":888,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[12,1],"tags":[],"class_list":["post-876","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-elba","category-uncategorized"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/876","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=876"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/876\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":906,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/876\/revisions\/906"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/888"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=876"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=876"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/eka-eka.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=876"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}