KOČEVJE, MTB CENTER
Toplo sobotno junijsko dopoldne že vsi komaj čakamo novih dogodivščin. Sedaj, ko je na morju že vse polno turistov, nam morje ne diši več toliko in odločili smo se, da bomo letošnje poletje ob vikendih raje raziskovali Slovenijo.
Glede nato, da smo v družini bolj ali manj navdušeni kolesarji (pustimo detajle), smo složno izbrali našo prvo destinacijo: Kočevje. Po zajtrku hitro spakiramo tisto najnujnejše, kar potrebujemo za s seboj. Res zanimivo, kako smo pri tem vsakič hitrejši in manj kompliciramo. Največ skrbi imam s tem, da bom imela s seboj dovolj hrane za Ajdo, ki je na zares strogi dieti. No, pa še nikoli ni bila lačna 😊
Ko se peljemo mimo Cerknice med potjo preverjamo znanje otrok, kaj vse vesta o Cerknici, nakar se soočim s tem, da jima ne znam povedati celotne vsebine pripovedke o Martinu Krpanu. Hja, domača naloga za zvečer. Mimo Blok in Ribnice se le prebijemo do Kočevja. Kako smo veseli in hvaležni, da pot poteka mirno, medtem ko po radiu poslušamo o številnih zastojih na cestah.
V Kočevju je tudi manjši kamp Jezero Kočevsko, a smo se zaradi kolesarjenja odločili, da se namestimo v MTB Centru Kočevje, ki je le nekaj km stran iz Kočevja. Na zadnji strani centra imajo lepo urejena parkirišča za avtodome s pogledom na bike center. Cena parkirnine za 24 ur znaša 7 EUR, možno je koristiti wc in tuš v bližini parkirišča. In meni je tako všeč, da ne potrebujemo elektrike, da v plastenki na soncu pogrejem vodo za pomivanje posode pred avtodomom. Res mi je všeč!
Ko se po navadi takole parkiramo z avtodomom, hitro zavzamemo vsaj svojo vlogo, podloga, stoli, mize, elektrika, pijača… No, tokrat je malo drugače. Še preden se dodobra razgledam po okolici, sta maledva že na svojih kolesih in hitita na »pumptrack« (ne vem, kako se reče po slovensko?).
Ko so vsi trije; večji in manjši otroci na kolesih si le privoščim malo počitka in »gledanja v prazno«. Hm, le zakaj si nisem s seboj prinesla kakšne knjige? Sem se definitivno še vrnemo, saj po dolgem času zaznam, da bi lahko imela nekaj časa zase. Tudi za branje.
Pred prihodom sem imela polno idej, kaj vse si bomo ogledali, če smo že v Kočevju… Tudi zaradi mojega slabega počutja, ki se je naslednji dan razvilo v nekakšno virozo vsega nismo uspeli realizirati. Poleg tega sta maledva tako zelo uživala v kolesarjenju po gozdnih poteh. Na trenutke se vprašam, od kje jim toliko energije. Malce nesrečna sta, ko naznanim, da gremo s kolesom v mesto in okrog Rudniškega jezera. Tudi sladoled jima ne predstavlja velike motivacije, da bi zapustila ta gozdno – kolesarski raj. Do jezera so lepo speljane kolesarske poti. Vmes se ustavimo še v kampu Jezero Kočevsko; na prvi pogled prijeten manjši kamp blizu jezera in vsega kar ponuja mesto.
Voda v jezeru je očitno že primerna za kopalce, no večina jih bolj poležava ob vodi. Po poti okrog jezera srečamo bolj malo sprehajalcev, občasno je na katerem od dreves medvedova šapa. Toliko, da ne bi pozabili, da smo v deželi medvedov. Okrog jezera vodi makadamska pot in je po večini ravninska. Vsi smo očarani nad barvami, nad naravo… Med vožnjo s kolesom se kar nekajkrat ustavim in občudujem naravo okrog sebe.
Ko obkrožimo jezero se odločimo, da si ogledamo še center mesta. No, to je bila morda malo slabša izbira. V centru mesta namreč potekajo dela na cesti in je kaos. In ob tem usmerjati 7 in 5 letnico je kar izziv. Jaz vozim zadnja, maledva pa za očetom pogumno vrtita pedala in ignorirata moje krike »pazi to, pazi ono«. No, na nekaterih mestih je bilo res malo adrenalinsko, a se kot mama podam za otrokoma, čeprav vem, da sta kršila vse cestno – prometne predpise. No, vozniki avtomobilov so kar uvidevni, ko jim v zahvalo maham in se smehljam 😊 Krožimo po mestu in iščemo možnost za sladoled. Pred odhodom od doma se je Anže odločil, da nas on počasi s sladoledom in je vzel s seboj nekaj svojih prihrankov. Najdemo Mercator, da bi tam kupili sladoled, ki bi bil primeren tudi za Ajdo. No, malce smo razočarani nad ponudbo in se iz trgovine vrnemo praznih rok. Brez sladoleda 😊
Ko se vračamo v MTB center mala že tarna, da je utrujena in ne more več… No, ko prispemo nazaj v center in zagleda »pumptrack« se ji povrne vsa energija in tam vztrajata do večerje in še po večerji… vse do teme.
V kolikor bi bila boljšega počutja bi zagotovo obula tekaške superge in raziskala okolico. No, nevem kako daleč bi si upala, saj je Kočevsko le dom medvedov in ne vem, če bi si želela bližnjega srečanja. Desno od bike centra vodi prijetna makadamska pot po gozdu in nekje po dobrih 2 km pripelje do sosednje vasi. To pot sva že jeseni prehodili z Ajdo medtem ko sta fanta kolesarila. Želela bi se povzpeti tudi na hrib Fridrihštajn, a to bo počakalo do enega od naslednjih obiskov.
S samimi progami in ponudbo v MTB centru je Dejan zelo zadovoljen, nekajkrat si je privoščil tudi shuttle bus, ki vključuje vožnjo s kolesom do vrha in potem dozo adrenalina nazaj v dolino. Prav zanimivo mi je bilo opazovati vse te kolesarske navdušence, ki se po razgibani progi pripeljejo v dolino, nekateri nam postrežejo z atraktivnimi skoki ob katerih upam, da nikoli dovolj ne navdušijo mojih otrok. 😊 Na eni strani tako divji šport, a kolesarji se mi zdijo vsi tako umirjeni, skulirani… Ni nobenega kričanja, šopirjenja… Morda jim med temi divjimi vožnjami zmanjka energije še za to 😊
Kar prehitro mineva dan, ko z Dejanom udobno sediva pred avtodomom in opazujeva, kako se poslavlja sonce. Maledva še vedno uživata na kolesu in vse je tako kot mora biti. Čeprav precej utrujena in virozna, pretehta zadovoljstvo nad doživetji današnjega dne. Ah, branje Levstikovega Martina Krpana bo počakalo za kdaj drugič…
Prebudi nas že toplo jutranje sonce. Ja, privoščili smo si malo daljši spanec, a iz pidžame maledva hitro skočita na kolo. Mislim, da sta včeraj zadnja zapustila pumptrack in danes sta že prva na položaju. Vmes si stkala kolesarska prijateljstva in komaj ju zvabim še na zajtrk preden s prijatelji odhitita po gozdnih stezicah. Vsake toliko iz gozda slišim kako ime, da vem, da je vse OK. Dejan si ta čas privošči še nekaj voženj zase, jaz pa za kaj drugega kot za počitek žal nisem.
Vprašam se, če si samo domišljam, da se tako slabo počutim in pomislim, da si obujem tekaške copate… A termometer mi potrdi, da je ta trenutek najboljši zame le počitek. Posledično Kočevje zapustimo nekoliko prej kot smo predvidevali, a nič za to. Izgovor več, da se še vrnemo. Zagotovo.