12 urni tek, Kranj

O tem, kako neplaniran je bil 12 urni tek v Kranju in koliko dvomov in pomislekov v zvezi s tem, raje niti ne bom izgubljala preveč besed.  Vsakič, ko sem pogledala seznam prijavljenih, sem bila bolj prepričana, da ne sodim v to ultra tekaško elito. Poleg tega je je bil moj tekaški cilj za leto 2024 obkljukan, ko sem na UTVV pretekla Gladiatorsko razdaljo ( 62 km, 2500 vm). Ah, ja  pa ja…  Novi tekaški izzivi mi vse pogosteje polnijo misli, 12 urni tek v Kranju je bil planiran nekje čet dve leti 😊

Potek dogodkov je tako nanesel, da sem se konec maja vendarle opogumila in si rekla, da vsaj poskusim in vidim, kje sem v tekaškem smislu. Daljše razdalje me čedalje bolj mikajo in zanimajo. Dobri dve leti sta odkar nekoliko bolj redno tečem, če mi v Kranju ne uspe, bo priložnosti za tovrstna raziskovanja še več kot dovolj. Grem po novo tekaško izkušnjo.

Skratka, mojo noro odločitev naznanim le ožjemu krogu ljudi in vsi me močno podprejo in spodbudijo. Kako hvaležna sem za takšne ljudi okrog sebe.

Vsak dan smo bližje temu dnevu in vsak dan so moje misli bolj zaposlene, kako se pripraviti. Špela, kot moja najboljša možna spremljevalka je zadevo vzela skrajno resno. Še takrat, ko  mislim, da sem se pripravila (v organizacijskem smislu),

me preseneti z neštetimi vprašanji na katere še pomislila nisem 😊 Ob tem se malce nasmejeva pa tudi premisliva različne možne scenarije. Po posvetu z ultrašem Robertom Kerežijem si naredim časovni načrt prehranjevanja in hidracije, z namenom, da dvanajst ur ostanem na nogah.  Z Robertom se sicer ne poznava, a mi je zelo velikodušno priskočil na pomoč in podal konkretne predloge in izkušnje. Hvala.

V pričakovanju nove dogodivščine

… in pride dan, ko je čas, da vse zapisane ideje in načrte preizkusim tudi v praksi. V prvi vrsti grem po novo tekaško izkušnjo, zelo pa sem si želela odteči razdaljo, ki bo daljša od do sedaj najdaljših 62 kilometrov.  80 kilometrov pa bi bile že sanje, na stotko sem samo sramežljivo pomislila in opustila to idejo za naslednje leto tekaških planov.

Na startu stojim povsem mirno, neobremenjeno in v pričakovanju, da se moja nova tekaška dogodivščina začne. Vzdušje je odlično, pred tekom me je obiskala še trailaška kolegica Marija, s katero nama debat o teku nikoli ne zmanjka 😊

Hvaležna in srečna, da tečem

Startam med zadnjimi saj vse skupaj doživljam kot velik privilegij, da sploh lahko tečem s takšno tekaško elito. V hipu so vsi dvomi, strahovi, pomisleki iz dni pred tekom pozabljeni. Tečem! Počnem to, kjer uživam in navda me hvaležnost, da imam to možnost in priložnost. Že po tretjem krogu le teh ne štejem več, samo tečem in zares uživam. Čutim lahkoten korak, neobremenjen in kar smeje se mi. Kakšno vzdušje, kakšna energija, kakšen privilegij! Prve kroge si s Špelo samo pomahava, ko tečem mimo okrepčevalnice in vem, da danes bo dober dan. » Vem, da danes bo dober dan…« mi odmeva v glavi. Nevem, kje sem našla ta komad 😊

Prehiti me Nataša Robnik in nekaj časa tečem ob njej, da začutim ta ultraški naboj in tempo. Zares jo občudujem in želela sem si ob koncu teka fotografijo z njo. Žal pa ji je poškodba preprečila, da bi končala tekmo in se je predčasno poslovila. Priznam, bilo mi je kar malce hudo, ko sem videla, ko odhaja. Razmišljam o Šparti, ki jo čaka to jesen…

Špela skrbno spremlja predvideni plan hidracije in prehrane in me z napisi na tabli spomni, kaj sledi naslednji krog. Sploh ne vem, kdaj se obrne polovička maratonske razdalje, občasno pogledam na uro, da spremljam utrip in malce upočasnim tempo, saj je pred menoj še dolg dan.

Odločitev za tek je padla tudi za to, ker me zelo zanima, kje so meje moje vzdržljivosti. Kako se obnašam, ko je težko, koliko lahko vztrajam, koliko prenesem, koliko moči imam v sebi. In ko se bližam 33 kilometrom pomislim na tekaški zid. Kje je? Kako izgleda, kako se bom odzvala na to? Opazujem svoje telo, svoje počutje, mimotekoče… V začetnih krogih so bila medsebojna spodbujanja veliko bolj glasna, z vsakim krogom pa vsakdo bolj pada vase, v svoj svet teka in bogsigavedki kašnih razmišljanj. Le kaj razmišljajo vsi ti tekači? Tisti zelo hitri in tisti počasnejši? Je razlika? Zakaj vsakdo od sotekačev teče, kakšen ima cilj, želje, pričakovanja, kakšno zgodbo ima?

Špela – zame najboljši suport

Ups in že sem tretjič v življenju pretekla maratonsko razdaljo. Prvič brez višincev 😊 Na to pa se pije in ustavim se pri Špeli na okrepčevalnici in nazdravim z regeneracijskim napitkom. Uradnega maratona sploh še nisem pretekla 😊

Nujni odhodi na wc so mi precej moteči in vsak krog znova prelagam, kdaj se zaprem v tisto soparno, smrdljivo plastično škatlo in opravim. Žal moram na wc kar (pre)pogosto, a tako pač je.  Nekajkrat sem imela občutek, da bom kar izgubila zavest, a ko sem odprla vrata je bil povratek na progo tako svež in prijeten, da je dal novega zagona za naslednji krog. Kakor je bil odhod na wc neprijeten, je bil toliko bolj prijeten izstop iz te škatle.

Tudi vroče je bilo

Šele nekje pri 60 kilometru v startno – ciljnem prostoru opazim tablo, kjer so navedene naše trenutne razdalje in ni mi čisto jasno, kako so pretekli kilometri od 42 – 60 km. Tema. Ne vem nič.  Ko odtečem 62km je to nov pomemben mejnik in prvi veliki cilj je dosežen, vsak naslednji kilometer bo le še bonus in ne nameravam še odnehati. Za razliko od 42km pa mi sedaj ne paše ravno najbolj nazdravljanje z izotonikom in gelom. Vendar Špela pozna trike, da me prepriča v nove požirke. Tako lepo je pripravila spodbudne misli, ki jih na začetku nisem niti opazila, kasneje pa jih z veseljem preberem, medtem ko poskušam ne misliti na pijačo in hrano.

V začetnih kilometrih, tja nekje do 35km se mi je zdela izguba časa, da bi se ustavila, kaj popila in pojedla in sem slednje opravila med tekom. Sedaj pa se je kar prijetno ustaviti na okrepčevalnici, malo poklepetati s Špelo in mimogrede še nekaj pojesti in popiti. Tako gre lažje.

Sr(e)čni utrip je še vedno konstanten, začenjam čutiti žulje na nogah in kar odlašam vsak krog, kdaj si zamenjam nogavice in se malo usedem.

Ko na tabli zagledam napis 80 km in ko Marko Roblek naznani, da mi manjka »samo« še 20 kilometrov do stotke prvič zares pomislim na stotko. »Pismo, če sem že tukaj, pa moram stotko obrnit,« si rečem. V navalu evforije nek moment pomislim celo na 108 km (moja super všečna startna številka); ko to omenim Špeli se hitro zatopi v neke izračune, je samo tiho in se smeje. Ne vem, ali to pomeni, da je realno ali povsem nerealno, niti ne razmišljam o tem in se raje podam še na en krog.  V daljavi slišim, ko Marko Roblek naznani, da sem na tretjem mestu med Slovenkami, mislim, da haluciniram. Za potrditev ne upam vprašati niti Špele, če sem prav slišala pa mi Špela to sama pove. Kako? Jaz? Od kje?

Postanki pri Špeli so čedalje daljši in prijetnejši. Odločim se, da bom en krog prehodila, a me noge kar ženejo v tekaški korak. To je bil najtežji krog. Vse me je bolelo, čutila sem vsak žulj in čas je, da le zamenjam nogavice in prilepim kak obliž. Malce obsedim. Kar prijetno je sedeti, gledati v prazno in misliti na nič. Začutim utrujenost. Šibkost. Malce nejasen pogled, mogoče celo omotičnost. Pomislim na to, da končam. Saj se dosegla dva zastavljena mejnika. Za prvič bo dovolj, stotka bo počakala. Poskusim vstati, se nagnem naprej in občutek imam, da bom omedlela. Sedem nazaj. Kaj se dogaja? Je res to vse kar zmorem? Bom sedaj pustila še teh 15km do stotke? Tako blizu? Pomislim na to, da res omedlim, da padem na tla. Ne, to ni opcija. Spomnim se na dihanje s prepono, na svoje sanje in zakaj sem danes tukaj. Nisi ravno tega želela? Videti, kako reagiraš ko je težko? Nekaj časa še vrtim ta monolog, nevem kako je vse skupaj videti od zunaj (Špela?), ampak sebe v nekem trenutku doživim kot boksarja v ringu, ki vstane in gre v boj. In grem. Brez besed vstanem, gledam v prazno in grem. V nov krog. Prvi koraki so še nekoliko težki, a pavza mi je dobro dela in spet lahko tečem. Juhu! Malce manj vesela sem, ko me Špela spomni, da mora spet vzeti gel. Tokrat za po poti in se cel krog mučim, da nekaj spravim vase.

Na prizorišču se pojavi še Marija, vesela sem vsake spodbude, seveda preveri, kako je z mojo hidracijo in prehrano. Hja, s Špelo imava vse pod kontrolo in v tem času me je že precej dobro naštudirala, kako mi bo »prodala« kaj za preživetje 😊

92 km. Kriza. Usedem se. Noge so sicer OK, čutim žulje, menstrualni krči so vse močnejši, navdaja me utrujenost. Ne bo šlo več. 8 kilometrov bo pač zmanjkalo. Dovolj je. Špela in Marija se ne predata; prepričujeta me, da imam še dovolj časa, naj si malo odpočijem, kaj pojem in da mi stotka ne bo ušla. Mimo priteče Žiga, češ, da sem zaključila, a mi bo čestital, ko bo konec. Malce me podžge. Ne, ni še konec. 6 krogov, potem pa bo konec. Brez besed vstanem, fokus je na teku in podam se še v zadnje kroge. Odločena, da premagam stotko in to je to. Odštevam  kroge, štejem korake, v pesti imam še nekaj Haribo bonbonov in se niti ne ustavim več vsak krog na okrepčevalnici. Danes bom premagala magično stotko in pika. Glava je prazna, fokus je na teku in samo tečem. Korak za korakom.  Zadnje pol ure teka teče v čisto drugih dimenzijah, kot da nisem tekla že en teden, nič več  ne boli, ni utrujenosti samo evforija, pozitiva, tek in nasmeh na obrazu.

Še en krog; Marija in Špela mi trdita, da imam še dva kroga, odločeno kot še nikoli povem, da samo še en krog (seveda, sem imela prav izračunano 😊). In padla je stotka! Sto kilometrov! O moj bog! Zadnje minute dvanajsturnega teka obrnem 100 kilometrov. Toliko kilometrov, ki jih tudi tedensko običajno ne pretečem sem sedaj pretekla v manj kot dvanajstih urah! Zmagoslavno dvignem roke v zrak in počutim se kot zmagovalka. Zase sem zmagala. Oblijejo me solze, čustva, a se hitro zberem, da odtečem še zadnje minute do 12 urnega teka. Vseeno mi je koliko metrov bo čez 100km, nočem pa se ustaviti in hočem teči do zadnje minute.

Na koncu me premagajo čustva

Glej ga zlomka in na zadnjih metrih ujamem Borisa Kolmana, »rikverc« tekača, ki mi je med pometanjem po Zaplana trailu omenil in me spodbudil, naj se prijavim na ta tek pa sem se samo smejala. Tudi po teh 12 urah teka se samo še smejem. In jočem.

Zjebana, a srečna

Nasproti mi pritečeta Špela in Marija, tako vesela sem njunega objema in iz srca hvaležna za vso podporo. Pustim čustvom, solzam sreče, da tečejo in se prepustim trenutku. Tako neizmerno srečna in hvaležna sem, da sem danes tukaj, hvaležna telesu, da zmore in prenaša moje muhe.

Uspelo mi je doseči več kot sem sploh upala pomisliti, presegla sem samo sebe in si dokazala, kaj vse lahko dosežemo z močno in dobro voljo, nekaj fokusa, jasnim ciljem in podporo dragocenih ljudi. In z ljubeznijo do teka. Z vsakim korakom imam tek še raje; pa naj bo kratek in hiter, trail tek, cestni tek in nevem kaj še… Tek je tek. Hvaležna, da stopam po tej poti, tek mi omogoča, da spoznavam sebe in tek me dela boljšo. Ne tekačico, boljšo mene, boljšo Uršo.

V dnevih po teku sem poleg številih čestitk (hvala vam) dobivala zanimiva vprašanja. Najpogosteje; kako ti je uspelo in kako je, takoj ko končaš tak tek- kar si želiš, kaj potrebuješ? Kaj si želim in kaj potrebujem- NIČ, vse imam, samo sezujem superge in uživam v trenutku. Ničesar ne potrebujem.

NORO 🙂
Špela – hvala

Kako mi je to uspelo? Ne vem.  Definitivno pa nič ne pride samo od sebe, za tem dosežkom stoji dobri dve letih precej rednega teka (kar je relativno malo), močna volja, jasen cilj, želja po samospoznavanju skozi tek ter ljubezen do teka. In podpora vseh meni dragih ljudi. Špela je tega dne zmagala skupaj z menoj.

 

Elba ( 1. -7. maj 2024)

  1. dan

Ko ob 6h zjutraj zadonijo topovi v pozdrav prazniku dela, je čas, da tudi naša banda po večernem kresovanju pokuka izpod toplih oddej in se pripravi za na pot.

Zajtrk pred odhodom je nekoliko na silo, misli so zaposlene z idejami “kaj smo še pozabili”- in seveda smo tudi kaj pozabili… Ko uredimo tudi slednje, se okrog 8h le podamo na pot.

Pred nami je dobrih 600km dolga pot, večji del poti prevozim jaz. Zaradi praznika je cesta precej prazna, vožnja je prijetna, malo glasbe, malo klepetanja in že smo v pristanišču. No, seveda ni tako idilično; maledva pojesta že 101 sladko – slani prigrizek, risanke niso več zanimive, potrebujeta 10 postankov za lulanje (seveda ne oba istočasno), 100x se med potjo skregata, na cestninski postaji nam uspejo zaračunati dvojno cestnino (plačamo 2×32,00 eur), enkrat skoraj zavijem na napačen izvoz, začne deževati… No, potem pa smo res že v pristanišču Piombino. Približno dve uri pred predvidenim odhodom trajekta. Ker zunaj dežuje ostanemo kar v avtodomu in ta čas izkoristimo, da skuham makarone in si malo odpočijemo v horizontali.

Zaradi malce slabšega vremena je plovba s trajektom kar dinamična, ampak nič ekstremnega. Zabavno je opazovati potnike, kako se levo-desno sprehajamo po trajektu. Tudi zunaj je prijetno, neha deževati in ko v daljavi izginja pogled na celino, se na drugi strani že bližamo Elbi. Ena uro in že smo na otroku, v pristanišču Portoferraio.

Prvi pogled proti Elbi

Vedno so mi všeč prvi trenutni na novi lokaciji, ko dobim vtis, kakšna pokrajina je pred nami. Všeč mi je. Zelena je. Agave, kakusi, limonovci… vse je zeleno. In veliko hribčkov, nekateri se prav važno dvigajo iznad površja. Komaj čakam, da raziščemo tale Napoleonov otoček.

Naša prva noč na Elbi

Nedaleč stran od pristanišča se parkiramo na plaži Spiaggia di Schiopparello. Nikjer nikogar. Mir. Tišina. Videti je, da je poleti tukaj veliko bolj pesto, sedaj pa je tu le opuščen lokal in čudovita plaža. Plaža je posuta s temnimi, raznobarvnimi prodnatimi kamenčki, ki po sprehodu čez čas postanejo vse manjši in na koncu se sprehajamo že po črni mivki. Prijetno toplo je, bosonogci noge masiramo s sprehodom ob morju, na zahodu pa nas navdušuje čudovit sončni zahod. Po dnevu, ki je bolj ali manj oblačen in deževen, je takšen zaključek dneva prav neverjeten. Hvaležna sem, da nas je Elba tako prijazno sprejela in verjamem, da se nam obeta prijetna dogodivščina na otroku.

  1. dan
Čudovito prvo jutro

Prvo jutro na otoku ne postreže ravno z najbolj toplim in sončnim začetkom, a ko pojemo zajtrk, maledva že oddivjata na plažo. Ajda vztraja pri kopanju in ni mi potrebno reči dvakrat in že zaplavava v morje. Tudi Anžeta mika in se počasi slači. Tudi sonce se opogumi in postaja čedalje toplejše in prijetnejše. Medtem ko maledva veselo čofotata po vodi, starca ležerno uživava na plažu in loviva tople sončne žarke.

Kaj kmalu naši pogledi sežejo proti okoliškim vzpetinam in porajajo se vprašanja; s kolesom ali peš? 🙂 Odločimo se za premik proti mestu Cave, a nas oznaka na cesti, da je promet prepovedan za vozila širša od dveh metrov preusmeri na drugo pot. K sreči na cesti ni kaj dosti prometa, saj je le ta precej ozka, v ne najboljšem stanju, ovinkasta in se strmo vzpenja. To je tisti del vožnje, ko še maledva brez dodatnih navodil vesta, da je čas za nekaj trenutkov tišine. Le jaz se občasno oglasim in priporočam za krajši foto postanek 🙂

Čudovite stezice in še lepši razgledi

Ustavimo se na manjšem parkirišču, ki je izhodišče za pohodniške poti; Aia Di Cacio. Samo pogledi so dovolj, da se strinjamo, da se parkiramo. Ko fanta ugotovita, da so tu okoli tudi urejene kolesarske stezice, Ajda se oglasi, da midve bova pa tekli (ne hodili, ampak tekli), je dogovor hitro sprejet. Še malo malice preden se podamo razmigat nogice. Fanta se torej podata na kolesarske stezice (vse je označeno), punci pa se podava na bližnji hrib. Ajdo v začetku kar težko lovim, malo še čutim sprednje stegenske mišice kot obresti nedavno pretečenih 62 km, a ko se noge ogrejejo se ponovno rojeva želja in ideja kaj vse bi še želela danes preteči. Ajda je navdušena, pravi, da se ji zdi, da sanja. Razgledi so čudoviti, na obe strani pogled na modro morje, sonce prijetno greje, a ni vroče in z vonjavami naju razvaja prijetno mediteransko rastlinje; rožmarin, sivka, smilj,  hibiskus, divji koromač, mak… Po hribčkih so izpeljane stezice, ki so pohodniške in kolesarske v enem in na enem od vzponov srečava še fanta, ki svoji kolesi porivata v strm hrib; Monte Serra. Z Ajdo narediva lep krožni pohod, ko Dejan sporoči, da ima težave s kolesom. Nič kaj dosti ne moreva z Ajdo pomagati, zato se podava še na sosednji hrib, Monte Strega. Ajda se sprva malce upira, ker je že utrujena, a mami pozna trike, kako jo zvabiti še višje in dlje 🙂 Na parkirišču se nam pridruži še ena Slovenska družina in si izmenjamo nekaj izkušenj njihovega popotovanja po Elbi. Srečamo še nekaj planincev, seveda, največ je Slovencev. Poigravamo se z idejo, da bi danes prenočili kar tukaj, a Dejan ima ogledano plažo, kjer bi lahko prenočili.

Napad na valove

Spustimo se v dolino, preko mesta Rio Marina do plaže Spiaggia Direttore. Kasneje ugotovimo, da je na tem mestu nekoč deloval rudnik, kjer so kopali železovo rudo, pirit in druge minerale. Ko se parkiramo, otroka odhitita k vodi, navdušena sta nad divjimi valovi in mivko. Črno mivko, ki se sveti. Anže je kasneje na magnet polovil polno svetlečih se delcev; kasneje iščemo rešitev, kako očistiti magnet. S pogledom na morje si na žaru spečemo večerjo in se nato podamo še na raziskovalni sprehod ob morju. Po barvi in strukturi kamnin je jasno, da je tu bogat kamninski svet, Anže si nabere še nekaj gline.

Na parkirišču poleg nas prenoči še Slovenska družina, ki smo je maloprej srečali in še dva druga avtodoma. Noč nas preseneti z dežjem in sliši se glasno valovanje morja.

 

  1. dan

Tudi to jutro mi žal ne postreže s sončnim vzhodom, občasno dežuje in nič kaj toplo ni. Zajtrk zato pojemo kar notri, okrog avtodoma je vse mokro in blatno zaradi nočnega deževja. To pa ne pomeni, da bi karkoli ustavilo mala vodna navdušenca, ki sta kaj hitro v kopalkah, med valovi in črno mivko. Seveda edina kopalca daleč naokoli, midva ju opazujeva s kavo v roki in bundo na sebi 🙂 Zares uživata in to so trenutki, ko nimata časa za prepir. Ko so ustnice že modre in tresoče je čas za zabavno čiščenje mivke in preoblačenje v topla oblačila. Posije tudi sonce in obeta se sončen dan.

Zapeljemo se v mesto Rio; na obrobju mesta je urejeno večje parkirišče (brezplačno) in se sprehodimo po slikovitem mestu. Ogledamo si tamkajšnji muzej mineralov (vstopnina za vse 4 nas stane 26,00 EUR). V muzeju so na ogled minerali, ki so jih izkopavali na tem območju, geološka sestava Elbe, nekaj animacijskih prikazov delovanja rudnika in razstava različnih predmetov, pripomočkov, ki so služili za delo v rudniku in nam približajo to obdobje. Na prodaj so tudi različen nakit in minerali. Gospod v muzeju nas povabi na ogled rudnika z džipom za katerega se je sicer potrebno predhodno dogovoriti za termin. Tega dne bi bil izlet na voljo čez tri ure in ker se nam toliko časa ne da čakati, si ogledamo samo muzej.

Okrog mesta so ureje sprehajalne poti, ki nudijo čudovite poglede na zalive in drugi del otroka. Sprehodimo se do plaže Luisi Di Angelo. Do plaže vodijo oranžno obarvane stopnice po katerih teče voda (sklepam, da je to kaj povezano z železovo rudo). Malce mi je žal, da nimamo s seboj kopalk in brisač, saj je prav prijeten zaliv. Maledva se ponovno zapodita v mivko, roke imata oranžne kot pomaranče 🙂 Skozi mesto se vrnemo do avtodoma. Tudi mesto daje prijeten utrip, ljudje so prijazni, večinoma pozdravljajo, turistov ni kaj dosti, pečat mestu pa dajejo opečnato obarvane stavbe z ozkimi balkoni in uličicami med katerimi se suši perilo. Kako italijansko. Aja, pa parkirane vespe pred hišami 🙂

Ko zapuščamo mesto se na hitro ustavimo v trgovini. Kar navdušena sem nad ponudbo brezglutenskih izdelkov v trgovini. Medtem ko se je na Hrvaškem pogostokrat zgodilo, da nismo prišli do sladoleda, je tukaj slika povsem druga. Preseneti tudi naslednja lokacija. Ob kampu Arrighi se namreč nahaja restavracija, kjer piše, da imajo tudi brezglutensko kuhinjo. Preverjali pa nismo, kako je s pripravo.

Ker smo potrebni nekaj oskrbe avtodoma se namestimo v kampu Da Mario, ob plaži Spiaggia di Barbarosa. Majhen kamp, na travi, ki ga od plaže loči manjša, neprometna cesta. Maledva seveda kaj hitro oddivjata na plažo (ojoooj, spet mivka) in medtem, ko midva na brisači pijeva vsaj svoj najljubši napitek ta trenutek, se maledva obmetavata z mivko in čofotata v morju. Baje je voda nekoliko bolj hladna in res nekoliko prej prideta iz vode s tresočimi se ustnicami. Tu izkoristimo luksus kampiranja in si mivko spereta pod toplim tušem. Po večerji se fanta ponovno podata na kolesarsko raziskovanje otroka, midve pa obujeva tekaške superge in se po slikovito razgledni stezici podava proti mestu Azzuro. Na levi strani morje, čudoviti zalivi in pogledi na otrok, na desno pa vzpetina na kateri je bil nekoč zapor o čemer pričajo številne opazovalnice in bodeča žica okrog ostankov stavbe. Nad mestom se ustaviva, Ajda pravi, da ima dovolj in se obrneva.

Če smo že v kampu, izkoristim še luksus pomivanja posode, medtem ko se tudi fanta vrneta s kolesarjenja in na en krog odpeljeta še Ajdo. Energije jima res ne zmanjka. Ura je že precej čez 22h, ko le uspemo leči in zaspati.

4. dan

No, pa sem le dočakala jutro s sončnim vzhodom 🙂 Malo pred šesto zjutraj si nadenem najljubšo opravo- tekaško opravo in se podam na stezico, kjer sva sinoči tekli z Ajdo. Deležna sem čudovitega sončnega vzhoda izza manjšega otroka. Podam se proti mestu Azzuro, vendar me slednje ne prepriča, tako da se kaj kmalu obrnem proti kampu. Ravno ko se mi pogled ustavi na hribe pred menoj, povlečem telefon, da bom slikala in nekaj zašumi v travi. Bliža se mi in čedalje bolj šumi… Ja, to je bilo moje prvo bližnje srečanje z divjo svinjo. Mislim, da sva se v resnici druga druge prestrašili in zavili vsaka v svojo smer. No, ko sem dojela, kaj se je zgodilo sem jo še slikala, ko se je počasi v hrib izgubila v travi.

Po kratkem dopoldanskem poležavanju se namenimo nazaj v »hribe« – če je 200 metrov nadmorske višine hribi 😊Za vožnjo z avtodomom je to kar vzpon, a k sreči niti ni prometa na cesti in tudi kasneje makadam je lepo urejen. Pot je zelo slikovita in razgledna, navdušena sem nad vsemi prosto rastečimi kaktusi in agavami. Mi pa vse to gojimo v loncih, medtem ko imajo očitno tukaj idealne pogoje za rast. Medtem ko občudujem pokrajino in rastlinstvo se fanta ponovno navdušujeta ob oznakah za kolesarske stezice.

Namenjeni smo na ogled rudnika Miniere di Calamita, vendar nekoliko razočarano ugotovimo, da bi se morali za ogled naročiti. Prvi možen termin ogleda je šele 9. maja. Ha, takrat, ko bomo že pošteno doma. Razlog več za ponoven obisk Elbe 😊

Najdemo razgledno točko, pogrnemo dekico in pojemo malico. Potem pa hop na kolo. Urejenih je več kolesarskih poti različnih težavnosti. Z Ajdo se s kolesom zapeljeva do mesta Capoliveri. Žal nikjer ne najdeva trgovinice/ lokala z obljubljenim sladoledom, k sreči ga imam v avtodomu in je slednje tudi motivacija za povratek. Pot do mesta je sicer ravninska, nekaj časa makadamska, nato asfaltirana in neprometna. Razgledi so zares čudoviti in lahko bi celotno pot samo fotografirala. Ko se vrneva do avtodoma sta tu ravno fanta in ker si tudi Ajda želi bolj adrenalinske vožnje kot pa ravninsko kolesarjenje z menoj, si le izborim še nekaj časa za solo kolesarski krog. Naredila naj bi neko krožno pot, ki je sicer označena, a sem očitno nekje zamešala smeri in se po 14ih kilometrih vrnila na pot po kateri sem prišla, namesto, da bi naredila krog. Vseeno, zelo je pasalo malo po svoje zavrteti noge in si ogledati tudi notranjost pokrajine.

Za nami je precej aktivno popoldne in vsi si že želimo, da se nekam namestimo in se stuširamo. Po pol urni vožnji se namestimo v kamp Valle Santa Maria, na rtu Laconella. To je sicer malce večji kamp ob morju. Parcele ob morju so povsem zasedene in se namestimo nekoliko višje, v bolj mirno lokacijo. Medtem ko pripravljam večerjo, se mulčka spoznavata z morjem, a po večernem tuširanju kar hitro popadamo v postelje in zaspimo. Zasledim zemljevide z urejenimi kolesarskimi in tudi pohodniškimi potmi, a zjutraj je spomin na srečanje z divjo svinjo še preveč svež zato se odločim zgolj za jutranji sprehod po plaži. Bi pa sicer zagotovo veljalo še obiskati in raziskati ta del otoka. V kampu so ponovno zelo prijazni in ker plačam z gotovino nam gospa ponudi še 10,00 eur popusta. Veliko je nemških turistov, tudi domačini poleg italijanščine večina govorijo nemško, angleško bolj slabo.

5. dan

Dopoldne je prijetno toplo in izkoristimo za sprehod po mivki in čofotanje po vodici. Preden se podamo na nove dogodivščine.

Namen je bil, da se odpeljemo proti drugemu delu otoka, Isola d Elba, a nas zaradi tekaške prireditve redarji usmerijo na drugo pot. Malce se nasmehnem in pomislim, kako lepo bi bilo po Elbi teči na kaki tekaški prireditvi. Drugič, ko sem kam odpravljamo, moram preveriti tekaške prireditve, saj se mi to ni zgodilo prvič 😊 Pa še pot bi potem lahko nadaljevali tako kot smo si zamislili sprva.

Nič hudega, takoj imam v rokavu drugega asa in predlagam pot do izhodišča najvišjega vrha na otoku, Monte Capanne, 1080 vm. Sprva je malce vprašljivo, če bomo z avtodomom uspeli priti na izhodišče, ker je precej oznak, da je promet prepovedan za vozila širša od 2 m (naslednji avtodom bo zagotovo ožji), a k sreči najdemo pravo pot. Na spletu sem si sicer že predhodno ogledala posebne gondole, ki peljejo na vrh, a otrokoma o tem predhodno nisem govorila, saj nisem vedela kakšen odziv pričakovati, še posebej zaradi Anžetovega strahu pred višino. Navdušena sta bila ob pogledu na rumene ptičje kletke (tako smo poimenovali te gondole), kjer se lahko peljeta samo po dve osebi. No, bilo je prisotnega tudi malce strahu, a se je ta kaj hitro razblinil. Ker se je Ajda zadnji dan počutila slabo, ne izberemo pešpoti, saj traja cca 3 ure in se z gondolo zapeljemo proti vrhu. Povratna vozovnica nas je stala 60,00 EUR, vožnja v eno smer pa traja približno 20 minut. Vožnja mine zelo hitro saj se iz minute v minuto odpirajo krasni razgledi na okoliška gorovja, mesta in morje. Od gondole do vrha se je potrebno še malce (res malce) sprehoditi, naredimo še krajši sprehodek proti sosednjim vrhom. Zanimivo, kako se pokrajina z nadmorsko višino spreminja, razgledi z vrha pa so… nepopisno lepi. Mulčka sta si želela v svojo pohodno knjižico pritisniti štampiljko katerega od vrhov na Elbi, a žal nikjer (tudi v nadaljevanju) ne zasledimo žigov.

Po pohodniški avanturi se odpeljemo v Portoferraio, kamp Enfola. Na poti naletimo tudi na vodni izvir s pitno vodo, ki je očitno precej priljubljen med domačini, saj stojijo kar v vrsti, da si v svoje kanistre natočijo vodo. Mene, ki imam zgolj nekaj praznih steklenic, prijazno spustijo naprej in si natočimo nekaj vode.

Ta kamp se nahaja na koncu otoka, poleg je še manjši polotoček z manjšo vzpetino, sicer pa poleg kampa in pripadajoče restavracije tu ni ničesar. Kamp je terasasto urejen, precej natlačeno vse skupaj, lastnik nam prijazno ponudi (po našem mnenju najboljšo) parcelo s pogledom na morje. Ker se nam nekako ne ljubi iskati drugega kampa, se namestimo. Medtem ko z otrokoma čofotamo po morju, Dejan nadaljuje kolesarsko raziskovanje otoka. Očitno je tudi Anže malce utrujen, saj redko zavrne kolesarjenje.😊Privoščimo si sladoled v restavraciji (saj ne da ga imamo s seboj v avtodomu), ampak to je tako posebno doživetje za Ajdo, da si lahko kje kupimo sladoled, da te priložnosti ne izpustimo. V večernem sprehodu ugotovimo, da so na tem delu otoka lovili tuno, naberemo si divjo kamilico, da bom skuhala čaj, ki bo morda kaj ublažil Ajdine želodčne težavice. Tu je polno sivke, smilja, rožmarin cveti… in še kup nepoznanih dišavnic, ki jih vonjamo medtem ko se sonce potaplja v morje.

6. dan

Zjutraj obujem tekaške superge in se podam na hribček ob kampu. Do vrha vodi široka makedamska stezica, z vrha pa je na drugo stran polotoka označena ozka stezica, ki gre po gozdu. Spustim se do obale, vendar se nekaj metrov prej ustavim, ko vidim, da je teren povsem razrit in vonj me spomni na prisotnost divjih svinj. Zato raje obrnem proti vrhu in ponovim še en vzpon. Žal zvečer nisem opazila, da bi z vrha hriba lahko ujela tudi sončni vzhod, zato sem ga malce prespala, a vseeno lepo ujela prve sončne žarke, ki so obsijali otok.

Namenjeni smo na ogled Napoleonove rezidence, a na poti ugotovimo, da je ponedeljek in z ogledom ne bo nič. Ob ponedeljkih, po nedelji, se v Italiji še počiva 😊 Še razlog več, da Elbo obiščemo ponovno.

Zapeljemo se na obrobje mesteca San Piero, parkiramo na parkirišču ob cesti. Fanta sta ponovno navdušena nad novimi kolesarskimi stezicami, punci pa se podava raziskovat pohodniške stezice. Sprva se sprehodiva skozi mesto. Res presenetljivo prijazni ljudje so tu. Vsi naju pozdravijo, se nasmehnejo. Počuti se dobrodošlo, domače.

Pogled seže proti vzpetinam nad mestom, tukaj je pokrajina nekoliko bolj drugačna, spominja na Korziko. Nizko grmičevje, kjer izstopa sivka in rumeno cvetoče grmičevje prekriva oglato zaobljene granitne skale. Najprej si ogledava astronomski park, ki ima zelo lepo urejeno mesto za opazovaje ozvezdij. Žal ne znam italijansko, da bi kaj dosti razumela, a z razstavljenimi rekviziti je razloženo, katero ozvezdje , kje najti. Zelo zanimivo. Z Ajdo se nasmejeva, ko mladenič na nogometno igrišče pripelje čredo koz na pašo. Prav hecno izgleda vse skupaj. Kasneje ugotoviva, da sva na eni od označenih pohodniških poti in uspem Ajdo prepričati, da se podava na vrh, žal nisem slikala imena vrha. Vsekakor pa je to krasna pot, čudovitih barv, novih pogledov proti vrhu in proti morju. Kar ne morem verjeti, da na teh poteh ne srečava nikogar, edinole vonj po divjih svinjah je prisoten, a verjamem, da z neuglašenim prepevanjem z Ajdo preženeva tudi te 😊

Popoldne se prevesi v večer, ko se zapeljemo tja, kjer smo pričeli našo avanturo; prespimo na plaži Spiaggia di Schiopparello. Ob večernem sprehodu po mivki mimogrede še očistimo košček plače in naberemo celo vrečo smeti. Všeč mi je, ker je bila to ideja najinih mulčkov in prav ponosna sem, da se zavedata, da z majhnimi koraki lahko prispevata za boljši jutri vseh nas. Med večernim sedenjem ob plaži pa nas v zahvalo pozdravi čisto prava hobotnica, katero prvič opazujemo takole v morju. Kakšno navdušenje in kakšno doživetje. Brez telefonov, računalnikov, igric in drugih nepotrebnih rekvizitov. Samo mi, morje in skupni čas.

Elba, bila si prečudovita. Zagotovo se še vrnemo.

Tam, kjer rastejo skale

Kot otrok se veselim današnjega trail teka. Že med tednom je bila krasna vremenska napoved in odločila sem se, da za vikend zavijem v Vipavsko dolino.

Krasen začetek novega dne

Ponoči se kar nekajkrat prebudim in sem v tistem pričakovanju novega dne. Ob zvokih Siddharte, Rad bi bil spet otrok (hm… ja, verjetno zgolj naključje… 😊)se brez pomislekov odločim zapeljati do Ajdovščine čez Hrušico in se izognem dolgočasni avtocesti. Mrzlo jutro je v Logatcu; minus 11. Jutranje nebo se barva v rumeno – oranžne odtenke in ne morem si pomagati, da ne zavijem na Razgledišče pod Srnjakom. Tja, kjer sem ob zgodnjem jutranjem teku v poletnih mesecih že pričakala nekaj sončnih vzhodov.

Kakšen začetek moje današnje avanture… S sončnim vzhodom, ki jih naravnost obožujem. Ko se spuščam v Vipavsko dolino mi sonce maha v vzratnem ogledalu in komaj čakam, da se poženem na stezice. V dolini sonce že prijetno greje in iz nahrbtnika odložim nekaj nepotrebnih oblačil, ki sem jih s seboj vzela pod vplivom jutranjega mraza v Logatcu.

Ozrem se proti Čavnu, kamor sem namenjena. Za hip se spomnim svojih kolesarskih vzponov na Čaven na katere me je peljal profesor športne vzgoje v srednji šoli. Bilo je neko državno prvenstvo v gorskem kolesarjenju. Kar zmagala sem. Tudi danes bom. Zase. V sebi.

Pot je vseskozi markirana, do vrha pa vodi kar nekaj stezic, a nekako zaupam, da grem po pravi in da me vodijo na vrh. Nekaj čez 1000 višinskih metrov naj bi danes opravila. Takšna številka mi je do sedaj v glavi predstavljala nekaj miselnih izzivov. Danes ne. Pod vtisom čudovite narave, ptičjega petja stopam korak za korakom in odmislim vse številke, uro… Preprosto uživam in se prepuščam … Na nekaterih delih je pot precej strma, seveda sem že nekoliko zadihana… Razmišljam o tem, zakaj počnem to? Kaj je fora tega, da se zjutraj prebujam, grem na mraz in sedaj sopiham v ta hrib… ali uživam v tem, ko poslušam svoj dih, čutim ritem srca, za namenček me nekaj špika v kolenu, od treningov v tem tednu imam nekoliko zbite noge… Ja! Uživam. In niti delčka sekunde tega trenutka ne bi zamenjala za  nič na svetu. Sem tukaj in zdaj, sem tam, kjer si želim biti. Kaj je že fora vsega skupaj… ?

Z vsakim korakom je tudi razgled bolj in bolj čudovit. Razmišljam o tem, da sicer res lovim tudi lepe razglede, vendar je v vsem tem početju veliko več kot »samo« čudoviti razgledi in narava. Z vsakim korakom je moje počutje višje in višje, boljše in boljše, srečnejše in srečnejše… Navdušena sem, kako iz travnikov rastejo skale, raznoraznih oblik in dimenzij. Kako krasna umetnica je naša mati Narava. Zatopljena v svoj korak in že je pred menoj koča pod Čavnom in ura mi sporoča, da sem opravila že 1000 višinskih metrov. Ha, še en dokaz je vse skupaj res le stvar percepcije. OK, cilj je bil Čaven, ampak prelepo je, da bi se kar obrnila v dolino.

Modrasovec

Okrog koče je polno smerokazov in kar kliče po tem, da pot nadaljujem desno na Modrasovec.  Pot do tu poteka skozi visok gozd, pomislim, da je to ravno pravšnji teren za medveda… V stopinjah snega iščem morebitne odtise, a drugih odtisov kot zgolj človeške noge in kakega psa, ne vidim. Vidim smerokaz do Golakov. Hm, zeloooo mikavno, ko pa prekipevam od energije, navdušenja, radovednosti, kaj je za naslednjim ovinkom… Vseeno presodim, da še kak ovinek (vem, da jih je še veeeeliko) pustim za naslednjič.  Vrh Modrasovca je precej zimsko obarvan, snega je sicer za vzorec, a očitno mu je veter nadel belo preobleko in prav dobro se mu poda. Od tu je čudovit razgled, Triglav se prav važno sočni na januarskem soncu. Zjutraj sem ga opazovala še rdeče obarvanega od jutranjega vzhoda, sedaj pa je precej bolj važen in sijoč v vsej svoji lepoti.

Pogled na Kucelj

Korak usmerim proti Kuclju. Ko si ga ogledujem od daleč, se mi zdi tako daleč… Pa ni… Kot bi trenil uživam v razgledih od zgoraj. OK, sedaj pa moram zares sesti. Sedim na topli skali na vrhu, zaprem oči in samo sem. Nobenih vprašanj, zakaj, kako to, koliko, kam… To so trenutki, ki so moja meditacija, to so trenutki, ko občutim čisto srečo, polnost, to so trenutki, ki mi dajo moč za vse, kar je še pred menoj. Tako kot moram na telefonu napolniti baterije, tako si sedaj jaz polnim baterije.

Kucelj…

Ko so baterije dodobra napolnjene, sledi še spust v dolino. Koleno kliče po pozornosti, verjetno mu ni prav, da mu ne posvečam tolikšne pozornosti, ko pa se imam enostavno fino. Na poti do avta mu obljubim bogato mazanje in nekaj več pozornosti in zmenjena sva.Sem rekla, da bom zmagala :)

Domov se vrnem bolj srečna kot utrujena. Hčerka me že čaka, da opraviva še skupni tek in skupaj se zapodiva še na bližnji hribček. Ja danes bodo baterije docela napolnjene. In da ne bo kdo prikrajšan, ob zahajajočem soncu s sinom na igrišču udariva še en basket.

V bistvu je vse prav simpl Počni tisto, kar ti polni baterije; kar nahrani dušo, ob čemer zaigra srce in nič drugo sploh ni več pomembno.

V današnji dan tako zapakiram slabih 17km in dobrih 1500 višinskih metrov ter neopisljiv in nemerljiv občutek sreče in polnosti. Kliče po še.

Hvaležna in srečna.

 

Preko Murterja na Pelješac

  1. in dan: Kamp Antonio, Sveti Filip in Jakov

Kaj je lepšega kot zadnji šolski dan priti domov, odvreči torbo v kot in se z avtodomom odpeljati na morje? Saj ne vem, kdo bolj težko čaka ta dan; starši ali otroci. Verjetno vsi.

Zaradi napovedane burje se naš, lahko rečem že tradicionalni, odhod v Starigrad takoj po koncu šole, preloži na povratek iz dopusta. Tako se po slabih petih urah pripeljemo v kamp Antonio. Tu smo bili že pred leti in kamp nam je ostal v spominu predvsem po tem, da je v zatišju pred burjo, da je lastnik zelo prijazen in da je kamp, seveda, ob morju. Ob našem ponovnem obisku lahko vse to samo potrdimo. Kljub močni burji smo jo v kampu prepoznali le kot malce močnejšo sapico, Dejan pa je bil nad surfanjem na burjo kar navdušen. Vsi zadovoljni torej.

To je to 🙂

Lastnik prijazen, zelo ustrežljiv, naslednjih dan smo se lahko parkirali v prvo vrsto ob morju. Vedno namreč lovimo parcelo čim bližje morju. Če smo že na morju in če že ne hodimo po restavracijah pa si privoščimo tiste boljše parcele ob vodi. Del plaže je sicer betonsko pozidan, del pa ima manjši zalivček z drobnimi kamenčki in številnimi rakci. Hja, mulčka sta imela veliko dela z lovom na rakce.  Drugi del kampa, ki je od obalnega dela ločen z manjšo cesto (ni za promet) pa je v popolni senci dreves. Sanitarije so lepo urejene, čiste. Takrat še nismo vedeli, da v naslednjih dneh ne bomo deležni toplega tuširanja in tople vode za pomivanje posode…  😊

Ena z jutranjega teka
Z večernega sprehoda

Do centra vasice je približno kilometer sprehajalne poti, tam je nekaj manjših lokalov in restavracij. Mi smo zvečer v vasico odšli s kolesom in nismo imeli nobenih težav, saj tudi po cesti ni veliko prometa prav tako se po ulicah ni trlo sprehajalcev, da vožnja s kolesom ne bi bila mogoča. Obe jutri sem si v kampu privoščila tek, ki pa se je po 3,5 kilometrih v eno smer (skupno torej 7km) končal, saj sem prišla do zaliva od koder ni bilo poti naprej (no, verjetno bi se dalo najti kako stezico čez mivkasto plažo).

No, za konec pa še en pikanten pripetljaj iz tega kampa 😊 Zadnje jutro je v času našega zajtrka sonce že močno pripekalo in sposodili smo si senco avtodoma, ki je bil parkiran poleg nas. Beri: stole in mize smo dali v bližino sosedovega avtodoma, da smo bili v senci. Ni nam bilo jasno, zakaj sosed, parkiran za nami toliko pogleduje k nam in nas skrbno pozdravlja in opazuje. Nemci pač… upokojenci..

Vse naj je postalo jasno, ko je lastnik avtodoma, katerega senco smo si sposodili, prišel do nas, da smo preblizu avtodoma, da se slučajno ne bi kdo s stolom naslonil na njegov presveti avtodom. Hja, ta drugi sosed nas je zašpecal 😊 Vedno znova sem presenečena nad posesivnostjo nekaterih kampistov, kako skrbno imajo odmerjene centimetre parcele katero je najel za nekaj dni in se obnaša, da je to NJEGOVA lastnina… ah ja. No ja, nasmejali pa smo se.

  1. in 4. dan: kamp Koširina, Murter

Prijatelji so dopustovali v kampu Slanica in smo jih nameravali obiskati za kak dan. Kamp je bil polno zaseden, sprejemali so samo tiste, ki imajo rezervirano. No, danes lahko rečem, da na srečo  ni bilo prosto – vsa gužva in rajanje do kampa mi ni bilo nič kaj všeč. Zavili smo v kamp Koširina. Če pogledam celotno potepanje nazaj, mi je bila to ena izmed najboljših destinacij. Kamp je tako preprost, a vse funkcionira in v zameno hladen tuš in pomivanje posodo z mrzlo vodo sprejmeš kot dogodivščino in nič neprijetnega. V kampu ne sprejemajo rezervacij, ko prideš – prideš, ko greš – greš, se parkiraš, kamor se pač parkiraš.  Nekak večji občutek svobode, manj kot je kompliciranje, boljše je. Dobesedno; kamp sprejema tudi FKK goste, imam občutek da smo vsi eno in otroci šele zadnji dan opazijo, da je nekam veliko ljudi ritami in lulčki naokrog 😊. V kampu je tudi nekaj igral in lokal s hitro hrano, a zvečer se vse sprazni in noči so bile mirne.

Tudi nekaj senčke je na plaži
Žar, morje, sonce, nikjer nikogar… To je to!
Sončni zahod

Plaža v kampu je deloma posuta s kamenčki, naprej pa skalnata. Po nekaj metrih se gladina morja dvigne, po tleh je mivka in slednje je tudi super za otroke, saj sta v vodi lahko stala in zganjala vragolije. V zalivčku v sklopu kampa je sicer bila kar gužva ( a nič v primerjavi s tem česar smo bili deležni v Zaostrogu). Samo nekaj sto metrov stran iz kampa smo se sprehodili in smo bili v zalivu sami. Zvečer smo si odnesli še žar in si spekli večerjo. Sami. Nikjer nikogar. Samo mi, naš žar, večerja, morje, kamenčki, galebi in sončni zahod.

Čudovite jutranje stezice
Murtarić

Murter mi je bil všeč tudi zaradi narave in stezic, ki jih ponuja. Vsako jutro sem tekla po slikovitih stezicah ob plaži, v kakem grmičku  uzrla kak skriti šotor, čudovite zalive, rastlinje in nasploh krasni razgledi. Pritekla sem celo do malega otočka, Murtarić, ki je od celine ločen s kratko stezico. Vrh otočka pa ponuja čudovite razglede na sosednje Kornate. Prava paša za oči, hrana za dušo, zdravilo za telo in popotnica v nov dan.

Kar nekoliko stežka sem se po dveh dneh poslovila z otočka, tudi mulčka sta si našla pravo družbo… Pa vendar, nove dogodivščine so bile na poti.

 

  1. dan: Male čiste, Drvenik

To je še eden od kampov, ki je bil že nekaj časa na našem seznamu in tokrat nam je uspelo. Še preden smo zavili v kamp Male čiste smo se ustavili v kampu Dole, ki pa nam ni bil všeč. Precej velik kamp, ob morju gosto nasute mobilne hišice, tistih nekaj parcel ob morju, a imajo seveda, rezervirane, gospa v recepciji pa za večino od drugih ni delovala najbolj prijazno (čeprav to ne bi bil razlog, da se nismo odločili ostati).

Plaža v kampu

Kamp Male čiste je prikupen mali kamp ob čudovitem morju, tesno ob njem pa je kamp Čiste, ki pa je nekoliko večji. Dobili smo mesto v naravni senčni, s pogledom na morje; nismo mogli določiti ali je to prva ali druga vrsta od morja 😊 skratka, pot do morja je bila zelo kratka, iz spalnice in ležalnika smo imeli pogled na morje.

Valovi so zakon

Po dolgem času sem posodo le pomila s toplo vodo, Ajda pa se je že navadila na hladen tuš in ji je bilo čudno, zakaj je tukaj topla voda. Saj je ne rabimo. Plaža kampa je lepo urejena, morje kičasto modrozelene barve in se drži plače s kampom Milo moje. Po sprehodu skozi kam le ta  deluje kot nekoliko novejši kamp, kjer dajejo prednost mobilnih hišicam. Zvečer so v zaliv privihrali valovi, tudi voda je bila nekoliko toplejša in maledva sta dokončno sprostila svoje zavore in divjala po valovi in spuščala živalske krike.

Foto utrinek z jutranjega teka
Zajtrk na plaži

Glede na lokacijo kampa; ob glavni cesti in v zalivu od koder ni nobenih sprehajalnih poti, sem se sprijaznila, da bom to jutro tekla po glavni cesti. Po kilometru teka sem zavila v kamp Dole (res je velik), nato pa odkrila, da od tu pelje sprehajalna pot in stezice do mesteca. Hjuj, kakšno veselje in navdušenje, ko ne pričakuješ prav nič, potem pa dobiš takšne stezice, še malo vzpona je bilo, da ne pozabim na klančke in še tek ob morju, s krasnimi razgledi. In spet sem se z jutranjega teka vrnila tako navdušena. Za kaj vse bi bila od tega dopusta prikrajšana, če si zjutraj ne bi privoščila teka v neznano.

 

6.in 7. dan: kamp Divna, Pelješac

Čez dolino Neretve

Če mi kdo omeni Pelješac je moja prva asociacija kamp Divna. Če gremo na Pelješac, moramo v Divno. In smo šli.

Čez Pelješki most

Peljali smo se čez dolino Neretve in si privoščili postanek pri eni od številnih  prodajalk sadja in zelenjave ob cesti. Tu smo kupili najbolj sladko in sočno melono kadarkoli, pa prvi paradižniki, ki imajo okus po paradižnikih in krompir za žar in kumare… Mnjami. Tukajšnja klima je očitno res naklonjena tovrstnim pridelkom in sklenili smo, da se ob povratku oskrbimo s še več melonami in zelenjavnimi dobrotami.

Divna je divna!

To je malce bolj robinzonski kamp, skrit v istoimenskem zalivu, ki je dobesedno »divan« in kot iz pravljice. Del kampa je namenjen avtodomarjem, ki se naselimo na plažo, skorajdane v morje, drugi del pa je v senci dreves in so v njem predvsem družine s šotori. Ko se sprehodiš skozi šotorski del kampa, se ti zdi kot da si na obisku pri eni veliki družini. Otroci bosi tekajo vsepovsod, vzdušje je tako sproščeno in prijetno. To je še eden izmed kampov, ki mu brez problema oprostim pomivanje posode z mrzlo vodo- ma tuširali smo se  tudi s toplo. To je še eden izmed kampov, kjer ni prostora za kompliciranje, kjer imaš ves luksus tega sveta brez trgovin, bazenov, animacij in nevem še česa. In ko sočni žarki v morje padajo pod tistih pravim kotom, ki morje obarva pravljično modro… in ko žvečiš tisto sladko melono iz Neretve… se mi po glavi podi pesem skupine Zmellkow: »kaj nam fali…« Ja, prav nič nam ne fali!

Prvi dan je bilo vreme bolj oblačno in kot nalašč za raziskovanje s kolesom. Hja, glede na to, da imamo samo tri kolesa, mi pa smo štirje sem z navdušenjem obula tekaške superge in spremljala kolesarje. Tale naša Divna je res sredi ničesar in po cca. treh kilometrih smo  prišli do manjše vasice; manjša cerkev in nekaj hiš, potem pa smo pot nadaljevali skozi oljčne nasade in ozke stezice porasle z grmičevjem. Groba makedamska pot  vodi vse do naselja Lovište. No, mi smo s poti krenili nekoliko prej in bili nagrajeni s še enim čudovitim zalivčkom, kjer ponovno, ni bilo nikjer nikogar in smo ujeli še sončni zahod. Kljub temu, da je bilo ponoči slišati šakale iz okoliškega gozda, sem zjutraj nataknila tekaške superge in tekla do sosednje vasice, zavila mimo kampa Luka, ki je od obale oddaljen cca 300m, se razgledala po vaški plaži in zalivčkih ter se vrnila v kamp. Do vasice sicer vodi ena in edina cesta, ki pa je zelo malo prometna. Srečala sem pet tekačev in tri  avtomobile. Torej je bolj tekaška kot avtomobilska cesta 😊 Vsaj zjutraj.

Večerne vragolije

 

  1. in 9. dan kamp Perna, Kućište, Pelješac
Plaža v kampu

Moževa (pa zagotovo ne samo njegova) asociacija na Pelješac pa je prav gotovo windsurfing 😊 Čas je, da se zapeljemo na enega od surferskih spotov na otočku. Kamp Perna sicer že poznamo, ni nam ostal v spominu po pretirani urejenosti, recepcija sicer daje drugačen vtis, a sama lokacija ponovno odtehta svoje. Za dva dni dobimo idilično lokacijo ob morju z nekaj naravne sence.

Veliki surferski navdušenec v družini tukaj dobit tudi svojega malega naslednika in izgleda, da vsaj fantoma tu ne bo dolgčas. No, nikomur ni bilo dolgčas. Medtem ko je Ajda začela navdušeno odkrivati podvodni svet in je bila vsakič znova bolj navdušena na ribo, ki jo je uspela ugledati skozi zarošeno masko, sem tudi zase našla nekaj trenutkov za prebiranje knjige. No, pet knjig mi je uspelo prebrati na tem potepanju. Sploh ni slabo, če se spomnim, da se mi je še lani to zdelo praktično nemogoče. Vodne dogodivščine so otročiča precej utrudile in večerni sprehod proti Vignju se je končal že pred Vignjem in smo zvečer samo popadali v postelje.

Nepozabno jutro

In prišlo je jutro, ki ga verjetno še dolgo ne bom pozabila. Jutro, ko sem dobila še eno življenjsko lekcijo. Ko so ostali še spali in sem si obuvala tekaške superge sem pogledovala proti nebu in se spraševala, če bo vreme zdržalo. Ponoči je že deževalo, v resnici tudi ni izgledalo, da bi kmalu posijalo sonce… A skušnjava po teku je bila močnejša in odpravim se na jutranji tek. Oblaki postajajo čedalje temnejši. Tek v dežju mi pravzaprav ne predstavlja nobene ovire. Rada tečem v dežju. A ko v ozadju zaslišim grmenje nisem prepričana, da bo to samo tek v dežju. Prve kaplje. Tiste debele. Morda pa bo vseeno čas, da danes skrajšam jutranji tek, pomislim. In se obrnem. Idiličnega pogleda na Korčulo ni več. Sploh se je ne vidi več. Samo sivo je vse. Grom in strele so vse bližje. In bližje. Še vztrajam v teku, pospešim in si želim, da bi bilo že vsega skupaj konec. Strela udari v morje. Prvič vidim kaj takega. Nato še v hrib v ozadju. Zakadi se. Morda pa bi bilo vseeno bolj smiselno, da se ustavim. Vsa premočena in tudi malce prestrašena se ustavim pod nadstreškom gostinskega lokala, kjer klepetata dva domačina. Starejši gospod mi predlaga, da se slečem, ker sem vsa mokra, da se ne bom prehladila. Haha, no humor pa res malce razbremeni ozračje. Dejanu napišem sporočilo, da sem cca.2km od kampa, na varnem. Hja, upam, da res. Razvije se kar močna nevihta v spremljavi groma in strel. Čez 20 min pa se v daljavi že zagleda odtenke Korčule in ključ dežju in občasnim bliskom jo poženem v dir do kampa. Tako hitro pa že dolgo nisem tekla, podrem osebni rekord na eno miljo. Haha, naslednjič, ko bom morala teči hitro, se bom spomnila tega teka. Ko se nekaj minut zatem v avtodomu preoblačim sem hvaležna, da sem se opogumila priteči še zadnji del poti, saj sedaj zunaj divja še hujša nevihta. Zahvalim se nebu, da mi je dovolilo nekaj mirnejših minut na nebu, da sem sedaj na varnem.

S kolesom v Orebić

Pestro jutranje dogajanje me malce utrudi in vreme je ravno pravšnje za poležavanje in počitek. Proti poldnevu se deževje umiri in s kolesi se zapeljemo cca. 5km oddaljeni Orebić. Do tam žal ni kake obmorske poti, vozimo po glavni cesti, ki je še kar prometna. Orebić je precej živahen, veliko turistov, na momente je kar izziv manevrirati s kolesom med sprehajalci. Maledva imata končno priložnost zapraviti nekaj eurov, ki jima so jih namenili stari starši za na morje. No, kaj kmalu ugotovita, da nimata kaj dosti uporabnega kupiti. Če izvzamemo, da Ajda na vsak način hoče nekega pliškota ( čeprav jih ima doma že nešteto…).

Ko se vrnemo v kamp sonce že močno pripeka in čas je za vodne dogodivščine pod vodo in nad vodo. Odpravimo se na izlet s supom in veselo veslamo ob obali.

Pogled od zgoraj

Zvečer nas ponovno obišče deževje, ki pa nas en večer končno malo prej položi v posteljo. Včasih pa tudi kakšna ploha dobro dene.

 

  1. dan; kamp Đenka, Pelješac

Kot da prejšnji dan ni deževalo, nas pričaka toplo, sončno jutro. Današnji jutranji tek je precej bolj umirjen in nadoknadim še včerajšnje kilometre. Zanimivo, včeraj nisem srečala nobenega tekača, danes pa je tu veliko jutranjih tekačev. Zanimivo mi je opazovati, kako je vsak v svojem filmu, čeprav optimistično skoraj vsakega pozdravim… le redko dobim pozdrav nazaj. Sprašujem se, zakaj je tako. Je res vsak v svojem filmu? Njihovi obrazi so po večini resni. Upam, da vsaj pol toliko uživajo v teku kot jaz. Verjetno delujem malce hecno, ko testiram, kdo mi bo sploh odzdravil, ko delim nasmehe… Ker sem enostavno srečna ko tečem, ko tečem ob morju, ko nisem obremenjena s časom, ker diham morski zrak, ker imam noge in telo, ki mi vse to omogočajo. Hm, bogsigavedi, kaj ti ljudje razmišljajo ko tako mrkih obrazov tekajo nasproti mene…

Plaža v kampu

Po zajtrku se čez hrib zapeljemo v Lovište, kamp Đenka. Kamp je med Slovenci precej priljubljen. Lastnik zelo prijazen, Čeh. Ponudi nam drugo vrsto ob morju, s pogledom na morje, razkaže sanitarije, ponudi peko čevapov in rib… vse, samo da bi ostali kak dan več 😊

Prijeten, manjši kamp, lepo urejen. V popoldn   evu je na obalo veter prinesel veliko odpadkov, smeti, kar malce pokvari celotno podobo. bolj kot to je zaskrbljujoče, kam gremo kot človeštvo, če tako grdo ravnamo z naravo.

Divje plaže, nikjer nikogar

Po večerji se odpravimo na kolesa, no jaz pa v superge. Namenimo se proti rtu, kjer je videti tudi svetilnik. Vozimo po odročnih, grobih stezicah in grmičevju. Bolj kot trese, bolj so otroci navdušeni. Ne uspemo priti do svetilnika kot smo si zamislili, temveč na drug rt, povsem divjo plažo, kjer ni videti nikjer nikogar. Kako čudovito! Sprehodimo se po plaži in uživamo še zadnje sončne žarke tega dne. Naredimo krog čez Lovište in se mimo hotelov zapeljemo še na drugi del rta, kjer so prav tako stezice in od tam opazujemo veličasten sončni zahod. Ob povratku si maledva privoščita še nekaj rajanja na igralih. Ko se po dobrih 10km že v temi vrnemo v kamp, Ajda oznani, da si želi tečt. No pa greva še na večerni tek ob polni luni. Čas za punce.

 

  1. dan kamp Vrila, Pelješac

Po zajtrku pot nadaljujemo proti Trpanju, kamp Vrila. Kamp se nahaja v zalivu, ki ga od plaže loči obalna pot kampa. Dobimo prijetno parcelo v senci dreves, s pogledom na morje. Na vprašanje, če imajo prosto kakšno parcelo ob morju se receptorka samo nasmehe, da so te rezervirane za goste, ki ostanejo več dni. Mi ostanemo le eno noč in izpogajamo drugo vrsto 😊 Končno tudi parcela v senci dreves na katere lahko namontiramo visečke. Saj nevem, kdo je bolj srečen ali otroka ali midva, da je nekaj minut mirovanja 😊

Voda je tukaj zelo mrzla, kasneje ugotovimo, da je tako zaradi pritoka rek. Tudi manj je slana. S supom se odpeljemo ven iz zaliva, tam je voda bolj prijetna za kopanje.

Zvečer se odpravimo na sprehodek, namenjeni smo na hribček nad kampom, a seveda se ta sprehodek spremeni v nekoliko daljši sprehodek. Ogledamo si Uvalo Blace, kjer naj bi bilo zdravilno blato, s katerim se namažeš in kasneje zaplavaš v morju. Z blatom se sicer nismo namazali in smo pot nadaljevali po razgledni sprehajalni poti proti Turanju. Pot je naravnost čudovita saj nam ves čas ponuja čudovit razgled na morje in sončni zahod. Seveda v glavi že kujem načrt za jutranji tek. Mesto Turanj je živahno,  malo nam »zadiši« sladoled, a žal nikjer ne najdemo nič primernega za nas in zopet je na preizkušnji naša volja. Po 10km se precej utrujeni vrnemo v kamp.

 

  1. dan, parking Aurora, Viganj
Čudovita pot ob morju do mesta Trpanj

Tam kjer smo se zvečer sprehodili ob morju do mesta Trpanj se zjutraj odpravim   na tek. Sonce že močno pripeka, a razgledi ob morju so naravnost fantastični. Kar potegne me skozi mesto in pot nadaljujem še ven iz mesta, kjer so ob morju v glavnem posuti apartmaji in je vse še precej mirno. Ko se vračam proti kampu se odločim še enkrat zaviti proti mestu. Ker je ta obalna stezica tako čudovita, da bi bilo res škoda jo preteči samo enkrat.

Zaradi ugodne vremenske (beri vetrovne) napovedi se podamo v surfersko meko, Viganj. Saj ne da smo bili pred dnevi 3 km stran 😊.

Parking Aurora od plaže loči neprometna obalna cesta, kamp je na ravnem travniku za cca 20 avtodomov. Ima urejene sanitarije, kemični WC, toplo vodo (!) 😊.Recepcije ni, pokličeš na telefon, ti odprejo rampo, se parkiraš in prede odideš, pokličeš, nekdo pride po denar in ti odpre rampo. Simpl 😊

Ker je surferski podmladek zbolel smo si poiskali mesto v senci dreves, ki nudi pogled na morje. tako ko parkiramo pride do nas Poljakinja, ki je parkirana pred nami, da smo si izbrali slabo mesto, ker je tukaj veliko mravelj in bomo imeli poln avtodom mravelj.  Očitno je ta taktika kar delovala, da so si zagotovili več prostora na »svoji parceli«. No, nas napoved z mravljami ni odgnala in smo ostali na tem mestu. Sicer so se po tleh in drevesih res sprehajale mravljica, ampak… saj vendar kampiramo, kajne?

Popoldne Dejan preživi na surfu, čeprav se šele naslednjega dne obeta tisti pravi veter, Anže pa si privošči poležavanje v visečki v senci dreves in mravljic. Malce nejevoljni smo, da nas v času dopustovanja obišče nepovabljena viroza, a vedno se pohecamo, d amorje vse pozdravi in vemo, da bo kmalu vse OK.

zvečer si punci privoščiva sprehod po Viganju, ki je precej živahen z lokali in dogajanjem. Odkrijeva celo Algida sladoled in prav ponosno si privoščiva sladoled. Čisto drugačen občutek je, ko vzameš sladoled iz domače skrinje kot pa če ga kupiš v lokalu. Sladoled pa isti 😊 dodano vrednost ima tudi to, ker je na Hrvaškem očitno res težko najti sladoled brez glutena. Ena prava zmaga ko takole sediva ob morju in liževa sladoled.

Noč je pestra. Pa ne zaradi Anžetove bolezni – on spi kot angelček. Tudi ne zaradi mravelj, ki naj bi jih imeli poln avtodom. Poleg kampa se nahaja lokal, kjer je zelo živahno do 4h zjutraj. Tudi mene ne moti kaj dosti, Dejan pa ne more spati in ga tako zelo vrže iz tira, da zjutraj spakiramo. Kljub vetrovni napovedi.

Hm, morda pa so med jutranjim tekom zato vsi mrkih obrazov; ker so bodisi ga žurali do jutra ali pa niso mogli spati zaradi hrupa? Tudi to jutro namreč med tekom naletim na mrke poglede sotekačev. Škoda. Pa tako lepo je zjutraj teči…

 

  1. dan; kamp Vigor, Zaostrog   

Strinjamo se, da je čas, da zapustimo Vigor. Naše misli že uhajajo v naš ljubi kamp Navis, ki smo ga v začetku zaradi burje izpustili. Preden pa prispemo v Navis naredimo še enodnevni postanek v Zaostrogu.

Hja, po fotografijah sodeč se nam obeta kamp s čudovito plažo. Ampak…

Ko preko Pelješkega mostu zapustimo otok in se peljemo po dolini Neretve se oskrbimo še z zelenjavno – sadnimi dobrotami. V naslednjih dneh nad nakupom nismo več tako navdušeni kot smo bili, ko smo odhajali na Pelješac. Melone niso vse tako sladke. In največje razočaranje je oljčno olje za katerega liter odštejem 17 EUR. Prodajalka mi zagotovi, da je vrhunsko. Hja, morda bi morali kdaj poskusiti oljčno olje slovenske Istre. Ker veliko uporabljam oljčno olje in ko ga doma nalijem na žlico… Me razočarata že barva in vonj… o okusu sploh ne bom izgubljala besed. Tako trenutno uporabljamo drago(ceneno) razredčeno oljčno olje… Od sedaj naprej oljčno olje kupujem samo še doma.

V kampu Vigor dobimo prosto mesto v senci in prvi vrsti ob morju; kamp je ponovno od plaže ločen z obalno cesto. Videti je precej velik kamp, ki se skriva pod gorami, ki dajo kampu še dodaten čar. Na plaži pa… kaos.

Ko zahaja sonce in se plaža prazni…

Dobesedno nimamo kam odložiti brisače, komaj si izborimo mestece, kamor odložimo brisače, Anže pa nas iz sence opazuje med kopanjem. Voda je sicer precej topla, a gneča neznosna.

Večerno kolesarjenje

Ko se naplavamo in osvežimo se kar radi vrnemo na svoje senčno mesto ob avtodomu. Zvečer se fanta na skiroju, punc ena kolesih zapeljemo po mestu. Veliko je apartmajev, ki so res čisto ob morju. Zavijemo še na drugo stran (levo od kamp) in odkrijemo obalno stezico, ki nas pripelje do manjše vasice. Vedno znova smo zadovoljni, ko odkrijemo obalne stezice in vasice.

Poleg kampa se nahaja tudi samostan in ker piše da je odprt med 19 – 21 uro stopim noter, da si ga ogledam. Nikjer nikogar in veselo hodim po samostanu, ko iz nikjer proti meni pride stroga gospa, če sem Ukrajinka. Od kje zaboga in zakaj pa je sedaj pomembno, če sem Ukrajinka?  Nič mi ni bilo jasno in mislim, da sem za nekaj sekund kar otrpnila.

No, preko pogovora le ugotovim, da so v bližini nastanjene Ukrajinke in imajo vstop v muzejski del samostana prost, sicer pa je vstopnina 4,00 EUR. No, čez nekaj minut se vrnem s 4,00 EUR in dvema otrokoma (za otroke je brezplačno) in si z zanimanjem pogledamo muzej, kjer so razstavljene različne narodne noče, stari pripomočki in orodja za izdelavo oljčnega olja, kelihi in drugi krščanski rekviziti. Ves čas vonjam tudi hrano in se sprašujem, če tamkajšnji menihi tudi tako dobro jejo in odkrijemo ,da samostan ponuja tudi namestitve in restavracijo. Ko odhajamo gospa od nas na vsak način želi, da nekaj kupimo (bodisi oljčno olje, limončelo ali pa vsaj razglednico). Žal je neuspešna in nam v zameno za to podari razglednico in neko podobico.

Ta noč je bolj mirna in vsi se dodobra naspimo, da naslednji dan naš volan usmerimo v nam ljubi Navis.

 

  1. in 15. dan, Navis, Tribanj
Zgodaj zjutraj, ko še ni številnih kopalcev

Zjutraj sem trdo prepričana, da nima smisla teči v smeri središča mesta, ker je tam kmalu konec poti (zvečer smo namreč na poti v hrib, kjer se začne makedam, obrnili, prepričani, da tam ni kaj več videti) tekaški korak usmerila na levo stran od kampa, mimo hotelov do obalne poti do vasice. Nekaj časa sem še iskala pot naprej iz vasi, a vem vedno znova prišla v slepo ulico. Ko sem se vrnila do kampa, se vseeno odločim odteči še skozi mesto. Pridem do hribčka, kjer smo včeraj obrnili. No, naredim še ta vzpon, potem pa obrnem. Potem pa… ohoho… V gozdu zagledam stezice, ki ob

Juhuu, jutranje tekaške radosti

morju vodijo naprej in naprej… mimo številnih slikovitih zalivčkov in v daljavi zagledam vasico. Hja, spet sem se uštela in prehitro sodila, da je nekje kar konec poti in ni smiselno nadaljevati. Lahko bi še kar tekla in tekla… A po drugi strani sem že komaj čakala, da odrinemo…

Plaža je že polna brisač, kopalcev še ni toliko, a pogled na plažo, polno brisač ni prav nič vabljiv in komaj čakamo, da odrinemo.

Navis.

Tukaj smo kot doma. Ob prihodu v kamp Anže reče: »No, sedaj sem pa zdrav.« Kot bi potiho komaj čakal, da pridemo v Navis. Tu so že naši stari znanci, s katerimi se ob koncu šolskega leta srečujemo. Otroci se hitro povežejo, kot nalašč je na voljo najboljše mesto ob morju in v senci dreves…

Vse je tako poznano in domače. Vedno, ko smo tukaj, zaključimo, da je tukaj najlepše.

Seveda, za zaključek še naš pripetljaj… 😊

Mirno dopoldne, otroci že veselo skačejo po vodi, jaz ob kavi prebiram knjigo… soseda v kapu omeni, da gredo s supi do sosednjega otoka. Da je tam lepo, veliko školjk, lušten peščeni zalivček… In do 17h naj bi bilo mirno morje, brez vetra… Hm… zelo zanimivo, pomislim.

Ko odrinejo, povem Dejanu, kam so šli. !A gremo še mi?« In že smo vsi štirje na supu, tri vesla, kamera. Nekaj vode, plavutke in maske in že veslamo proti otočku, ki je od kamp oddaljen dobra dva kilometra. Morje je zares tako mirno, občudujemo odsev oblaka na morski gladini in želimo si samo še to, da bi kje v  bližini zagledali delfine. Tako kot pred nekaj leti. No, tokrat delfinov ni in kaj kmalu priveslamo do otočka in poiščemo kotiček, kamor se zasidramo. Otoček je poraščen z grmičevjem, poln je galebov in prav čudovit je pogled na celinom. Eni v vodi, drugi ob vodi raziskujemo in nabiramo školjke, rakce, kamenčke…

Še opazim ne, da v tem času začenja pihati. Vedno bolj. Nakar Dejan zakliče iz vode, da moramo čim prej od tod, da piha burja. Vsi vemo, kako zelo muhasta in močna zna biti burja. Ko priveslam iiza otočka pa tudi na lastnem telesu občutimo nemoč proti naravi. Veslamo, veslamo, a skorajda stojimo na mestu, valovi pa nam zalivajo sup. Za trenutek pomislim, kako zelo neodgovorno sva otročiča posadila na sup, s seboj imamo celo kak liter vode. A sedaj ni čas za te očitne, brez panike je potrebno mirno rešiti situacijo. Očitno sva pri tem kar uspešna, saj je malima dvema kar zabavno, kako nas zalivajo valovi in nas nese v drugi smeri kamor poskusimo veslati. Z Dejanom se samo spogledava in jasno nama je, da tako ne bo šlo nazaj do obale. Vrnemo se v zalivček na otoku, kjer pa je čoln in ogovorimo lastnika. Najprej v hrvaščini, no kasneje, seveda ugotovimo, da govorimo s Slovenci. Prijazni gospod nam je brez problema in očitkov pripravljen pomagati, naložimo sovje riti in sup ter nas prijazno zapelje do kampa.

Do naslednjič…

Tu je precej mirno in sosed, katerega žena in hčerka sta odsupali na otoček, nima pojma, kaj se dogaja nekaj kilometrov stran. Z gumenjakom se odpelje na otok, a se zaradi vetra s tremi otroki komajda uspe vrniti v kamp. Poteka prava mala reševalna akcija, ko prijazni Čehi z močnejšimi čolni kasneje na obalo pripeljejo še tri odrasle osebe. Hja, tako nedolžno in mirno raziskovanje s supom se je končalo precej mirno in srečno, a je bilo vsem nam v resno opozorilo in lekcijo, da se z morjem vendarle ne gre igrati. Lekcija sprejeta 😊

Kar malce s cmokom v grlu naslednji dan zapuščamo Navis in se poslavljamo od prijateljev in lastnice kampa. Ja, tukaj je najlepše. Do naslednjič…

PREKO PREKMURJA, OKROG BLATNEGA JEZERA (prvomajske počitnice 2023)

  1. Dan: kamp Terme 3000 in kopanje v termah

Ne spomnim se, da bi za katerega od naših potepanj z avtodomom naredila podroben načrt, kje in kako bomo potovali. Tokrat pa sem naredila načrt, kako bomo v času prvomajskih počitnic obkrožili Gardsko jezero. To še vedno ni bil zelo podroben plan, kje bomo spali, bil pa je okviren načrt, katere kraje moramo obiskati. Plan je bil torej Gardsko jezero.

Petek dopoldne, sedim v službi, zunaj je dokaj hladno in dežuje. Še pomislim ne, da bi bilo na naših počitnicah slabo vreme, ko me pokliče Dejan in pove, da je v prihajajočih dneh na Gardi napovedano bolj kot ne deževno vreme. OK; potem pa pojdimo v drugo smer, pa pojdimo na Madžarsko. Ne vem, kako mi je na pamet padla Madžarka in zdelo se je, da sem bila od vseh jaz najbolj navdušena nad hitro spremembo načrta.

Skratka, v petek popoldne, po službi se namesto proti zahodu odpeljemo proti severovzhodu, proti Prekmurju. Da si malce skrajšamo pot, smo se odločili za prvi postanek v kampu, ki je v sklopu Term 3000. Prispemo ravno nekaj po 18 uri; v ponudbi imajo namreč možnost poznega prihoda ( to je po 18 uri), ki vključuje večerno kopanje v termah in kopanje še naslednji dan do 12 ure.

Terme 3000

V Prekmurje se vedno rada vračam. Po poti občudujem dolga zlato rumena polja oljne repice. Kar ne naveličam se teh barv in vsi me že hecajo, ko sem kot otrok navdušena nad širnimi zlato obarvanimi polji. No, otroka pa sta toliko bolj navdušena nad tobogani v termah. Do zadnje minute izkoristimo večerno kopanje in se prijetno utrujeni v temi vrnemo v avtodom. Jutri gremo na Madžarsko. Kam? Bomo jutri o tem…

  1. Kamp Terme 3000, Murska Sobota in prvi postanek ob Blatnem jezeru; kamp El Dorado

Kako prijetno presenečenje, ko nas po oblačno – deževnem petkovem popoldnevu prebudi toplo spomladansko sonce. Tako prijetno se je zbuditi in stopiti ven. Na zrak, na sonce. Zjutraj je še nekoliko sveže, a toplota sončnih žarkov odtehta svoje.

Bosonogo namakanje nog v jutranji rosi in srkanje kave na jutranjem soncu  medtem ko maledva uživata v svojevrstnem bicikliranju po kampu potrjuje, da se je začel težko pričakovani dopust. Ni potrebnega veliko pregovarjanja, da smo soglasni, da današnje bivanje podaljšamo čez 12 uro. Seveda imajo v recepciji takoj ponudbo za nas; “podaljšano bivanje” z doplačilom (seveda), kar pomeni, da v kampu lahko ostanemo do 20 ure in imamo ta dan na voljo dva vstopa v terme. Eden bo čisto dovolj, si mislim po tiho 😊

Kakšen užitek je pomivati posodo v japonkah, ko ti sonce greje hrbet … Tako sem že pogrešala te tople dni. In kampiranje. Ki vključuje tudi pomivanje posode, seveda 😊

S kolesom do Murske Sobote

V času dopoldanskega kopanja je v termah precejšna gneča in tudi maledva sta precej razumna, ko vidita, da bosta za vožnjo s toboganom čakala precej časa. Ko se načofotamo ali pa naveličamo gneče (precej hitro, haha) je po kosilu čas za kolesarjenje.

Če smo že v Prekmurju se spodobi posladek v obliki prekmurske gibanice. Do tja pa nas loči nekaj kolesarskih kilometrov (cca 7km do Murske Sobote). Kolesarimo po manjših vaseh, del poti tudi ob glavni cesti, ki pa k sreči ni zelo prometna. Ah, pa spet ta čudovita rumena polja … in prvič v življenju sem v naravnem okolju videla fazana. Hja, v živalskem vrtu gotovo ne bi pritegnil toliko moje pozornosti, v naravnem okolju pa jih je bilo zanimivo poslušati in opazovati.

Murskosoboški grad

S kolesom se zapeljemo skozi mestni park vse do Murskosoboškega gradu, v bližini katerega je manjše jezero. Našo pozornost ukradejo male želvice, ki se sprehajajo okrog in v jezeru.

Staro mestno jedro je zaprto za promet in precej prazno. V edini odprti gostilni povprašamo po prekmurski gibanici in povedo, da jo bomo dobili v Zvezdi ( če je odprta) in seveda Expano. Ker si želimo gibanice v Murski Soboti – jo tudi dobimo. Seveda. V Zvezdi. Zdelo se nam je, da že kar dolgo čakamo na naročeno gibanico in smo se hecali, če jo še pečejo… a ko je tako prijetno zadišala pred našimi nosovi smo si bili enotni, da je bilo vredno počakati. Zelo priporočamo prekmursko gibanico v Zvezdi v Murski Soboti. Ravno prav topla, odlični okusi, ki so se kar topoli v ustih in kljub temu, da nam je sprva delovala kar velika porcija… nismo imeli težav pojesti vsega 😊

Prekmurska gibanica

Na poti do kampa nas je že malo lovil dež, ki pa nas ni ujel, a nam je bil v spodbudo, da smo precej hitro prikolesarili nazaj v kamp.

Za pozen prihod v kamp in podaljšano bivanje v kampu do 20 ure (mi smo ostali 17 ure), vključno s kopanjem smo za dve odrasli osebi, 8 letnega mladeniča ( do 6ega leta je brezplačno) odšteli 82,00 EUR.

Ko smo zapuščali Slovenijo so se prve dežne kaplje prelevile v močan naliv in vsaj iz šoferjevega vidika vožnja ni bila nič kaj prijetna. Jaz pa sem ta čas ( cca 2 uri ) izkoristila za brskanje po spletu, kaj bi si lahko ogledali v naslednjih dneh.

Naš prvi kamp na Madžarskem je kamp El Dorado  na severni strani Balatona ( tako Madžari imenujejo Blatno jezero). Kamp se je odprl ravno en dan pred našim prihodom in je cca. polovično zaseden. Na vhodu v kamp nam pove, da so parcele ob vodi vse zasedene in si lahko izberemo prosto mesto. Gospod ob vhodu v kamp nas seznani tudi s cenikom; kot ugotovimo v nadaljevanju imajo otroci do 6ega leta skoraj povsod brezplačno kampiranje/ vstopnine… V bistvu smo ujeli še zadnji vlak za malce ugodnejšo verzijo, saj Ajda že skrbno odšteva dneve do rojstnega dne. Cena kampiranja pa se razlikuje pri kampih razlikuje tudi glede na velikost parcele.

Ko se sprehodimo po kampu, ki je tik ob jezeru, ugotovimo, da so tukaj ribiči tisti, ki so glavni. Tudi v nadaljevanju v vseh kampih na severnem delu jezera vidimo, da je prva vrsta rezervirana za ribiče. Če nisi ribič – nimaš šans. To pomeni, da v celoti zavzamejo vsa mesta ob jezeru, cele družine se tam utaborijo za cel dan in sprehod tik ob jezeru praktično ni mogoč, niti nimaš občutka, da bi lahko bil tam dobrodošel. Občasno je v ribolovno območje zaplaval kak labod, katere so otroci s kamenjem hitro preganjali stran. Ta del kampiranja ob jezeru nam ni bil ravno najljubši. Ne vem, kako je tukaj poleti, ko naj bi se v jezeru kopali? Ko sem videla, kako velike ribe ( some, jegulje, ipd) plavajo v tem jezeru… sploh ne vem, če bi si želela sploh kopati tukaj 😊 Tudi v kampih so posebej urejena mesta za čiščenje rib in ponekod je smrad neznosen.

Ob prihodu v kamp nas pričaka barvit sončni zahod

Poleg kampa je tudi restavracija, kjer imajo v ponudbi tudi zajtrke, poleg je tudi manjše otroško igrišče. Precej hladno je, ko zunaj pojemo večerjo in odidemo pod tuše. Sanitarije so precej osnovne, vendar čiste. V večerni spanec nas pospremijo dežne kapljice, ki nežno padajo na avtodom. Prva noč na Madžarskih tleh.

Za nočitev v kampu ( parcela je v drugi vrsti ob jezeru) odštejemo 42,00 EUR. Plačilo je možno samo z gotovino, v kampu je bankomat. Bankomat mi ponudi možnosti za dvig, vendar manj kot 75 000 HUF ne morem dvigniti ( cca 200,00 EUR). Brez računa, kakopak … 😊

  1. Dan: Jama Tapolca, vulkan Hegyestu, Camping Strand – Holiday

Zjutraj je precej hladno in zajtrkujemo kar v avtodomu.

Ko nebo le postreže s prvimi sončnimi žarki se napotimo proti Tapolci; majhno mesto, ki je znano po podzemnih hodnikih s turkizno obarvanim jezerom. V mesto smo prišli nekaj po 10h. Pred vstopom v jamo je parkirišče, ki je na dan našega obiska brezplačno (nedelja in prazniki). Kasneje ugotovimo, da smo imeli precej sreče, saj smo od nakupa vstopnice do vstopa v jamo morali počakati zgolj 20 min in smo ta čas izkoristili za sprehod po mestecu in ogled stojnic, ki so bile predvsem polne kristalov in vsega, kar je povezano s papriko. Ko smo kasneje zapuščali jamo se je pred vstopom v jamo vila dolga kolona in slišali smo, da bodo v roku pol ure razprodane vse karte za današnji dan.

Za vstopnino smo odšteli 10 000 HUF, to je cca. 26 EUR. Med čakanjem na vstop smo slišali Slovence, ki so se pogovarjali, da so bili nad jamo razočarani, da se slednja ne more primerjati s Postojnsko jamo. Hm, res nisem več vedela, kaj pričakovati. To resda ni Postojnska jama, sama nisti nisem iskala primerjave in celoten ogled nam je bil vsem všeč.

Vrhunec ogleda jame; vožnja s čolničkom

Na začetku nas je vodič v angleščini vprašal, koliko nas je angleško govorečih in glede na to, da nas je roko dvignilo ¾ sem mislila, da sledi voden ogled v angleščini. Figo! Povedal je, da se lahko prosto sprehodimo skozi muzej, da so vse table v angleščini in si ga samostojno ogledamo. Sicer me slednje niti ni motilo in smo si v lastnem tempu ogledali muzej, ki je pred vstopom v samo jamo. Muzej je zasnovan tako, da je zanimiv tudi za otroke. Po muzejskem ogledu nas je pot po stopnicah vodila do jame, kjer je skozi vse leto prijetnih 18 – 20 stopinj. Ja, res ni Postojnska jama, ki je polna kapnikov, so pa zanimivi manjši hodniki in prostorčki katerim sledi vožnja s čolnom. Že med čakanjem na vožnjo je čudovit pogled na turkizno obarvano vodo po kateri zaveslamo krožno pot. Pot je ves čas osvetljena, občasno zahteva nekaj več previdnosti v smislu sklanjanja glav in podobnega. Ampak nič strašljivega, zgolj prijetno vznemirljivega. Za ogled muzeja in jame porabimo debelo uro in prav veseli smo, ko vidimo, kako smo ujeli pravi čas za ogled jame. Zdi se, da je kar nekaj obiskovalcev tega dne ostalo brez ogleda.

V nadaljevanju volan usmerimo proti vulkanu Hegyetsu. Zadnji del poti, kak kilometer, se pot do izhodišča precej zoža, a je vseeno urejena možnost umika. Ne vem točno, kako smo po spletu dogodkov prevozili rampo in se izognili plačilu vstopnine. To smo ugotovili šele potem, ko smo si pred ogledom vulkana privoščili malico. To, kar smo opazili po vseh krajih, ki smo jih obiskali (ali se peljali mimo) in nam je bilo zanimivo, je to, da so pogosto na voljo mize in klopi. Tako je tudi tukaj okrog vulkana in parkirišča posejanih veliko priložnosti za malico za mizo.

Ko otroci v muzeju obnemijo…

Ogledamo si muzej, kjer je podrobneje predstavljen svet vulkanov in tamkajšnjega zemeljskega površja. Hja, da je ogled še bolj zanimiv smo prav presenečeni, ko ugotavljamo, da je naša obiskana destinacija v mreži Evropskih geoparkov, kamor je uvrščena tudi Idrija, ki je predstavljena na eni izmed prezentacij in se prikaže tudi moja rodna mini vasica Ravnik.

Hegyetsu

Po zanimivem ogledu muzeja smo si pobližje ogledali ostanek vulkana, ki je kasneje za neko obdobje deloval kot kamnolom. Veličasten je pogled na navpične kamnite sklade. Povzpeli smo se na vrh vulkanskega ostanka od koder je čudovit razgled, ki seže preko Blatnega jezera in seveda ne manjka rumeno zlatih vložkov (beri polja oljne repice).

Ribiči vsepovsod okrog jezera

Ura kaže že pozno popoldne in vsi že po tihem čakam namestitev v kampu. Hja, nad kampom sprva nismo nič kaj navdušeni; kamp Strand – Holiday se sicer nahaja tik ob jezeru. A že znana zgodba, vsepovsod polni ribičev in posledično je dostop do jezera bolj skromen. Uspemo se na hitro malce spreti, a se odločimo, da ostanemo v kampu. Kljub temu, da je nekaj parcel ob jezeru celo prostih, receptorka ni nad mojim predlogom nič kaj navdušena. Nočitev plačamo kar ob prijavi v kamp; 10 500 HUF oz. 28,00 EUR. No, pristanemo v drugi vrsti od jezera, parcela pred nami je prosta, ob njej in okrog jezera pa kraljujejo ribiči. Labodi to zgodbo opazujejo iz varne razdalje. Sonce je ravno pod kotom, da jezero obarva v privlačno modro – zeleno barvo in za trenutek pozabimo, da je dno jezera prekrito z blatom in spregledamo ribiče, ki ure in ure sedijo ob jezeru. Jezero v tem delu dneva  postreže še z novimi izgledi.

Navdušenje nad telefonskimi govorilnicami

Toplo sonce nas lepo greje, kosilo nam da novih moči za pozno popoldansko raziskovanje. Sedemo na kolesa in se zapeljemo naokrog. Okrog jezera so speljane kolesarske poti, ki izmenično vodijo ob jezeru in nekoliko bolj stran od jezera. Vozimo se po urejeni poti, kjer so preko fotografij prikazane ribe, ki jih je možno videti v jezeru, nekajkrat prečkamo železniško progo ( okrog jezera tudi vidimo vlake na katere je možno iti s kolesom), pa zavijemo na kolovoze, se vozimo po manjših, lepo urejenih vasicah, maledva sta navdušena, ko po hribu navzgor prehitevata nekatere kolesarje in to jima da še dodatno voljo za dodatne kilometre. Prekolesarimo kar nekaj čez 20 km kar je po tako aktivnem dnevu kar dober izkupiček. Maledva sta navdušena nad mini pošto, ki sploh ne izgleda kot pošta, pred njo pa delujoča telefonska govorilnica. Meni se zdi, da smo še nedolgo nazaj na kartico polnili tolarje, da smo lahko za nekaj minut poklicali domov, njima pa je smešen iz zabaven že dvig telefonske slušalke iz katere se sliši »tuuuuuu« in ni nič kaj podoben današnjim mobilnim telefonom.

Za piko na i pa si v restavraciji kampa privoščimo sladoled- ja imajo celo sladoled, ki si ga lahko privoščimo 😊 Po pomivanju posode in ogledu kopalnic smo si enotni, da danes tuširanje izpustimo. Zvečer je zunaj že precej hladno, tuši so odprtega tipa in tudi na izgled prav nič kaj prikupni. Tudi sanitarije nismo ravno nekaj kar bi nas prepričalo, a so čiste; školjke so brez pokrova, WC papir je na voljo v predprostoru, pred vstopom na WC ( nevem, kako je, ko je kamp poln). Iz smetnjakov se širi grozen smrad, kasneje ugotovimo, da to zaradi rib. Tudi v tem kampu je (seveda) na voljo poseben prosto za čiščenje rib ( in očitno odlaganje odpadkov). Tuširanje torej prestavimo na naslednji kamp 😊

  1. dan: Vojaški muzej Hadipark,  grad Szigligent, polotok Tihany, kamp Club Pannon camps & hotels
Sončni vzhod

Glede na vremensko napoved in lego kampa zjutraj vstanem in si obmetam (končno) sončni vzhod. Teh se nikoli ne naveličam. Sonček je sramežljivo pokukal izpod dreves, njegov odsev pa se je pravljično razbohotil v jezeru. No, vsaj veliko večino ribičev sem prehitela in zaužila nekaj trenutkov Blatnega jezera v miru in tišini. Ob sončnem vzhodu.

Po zajtrku s pogledom na ribiče ob jezeru ( ja, res smo jih že malo siti) se odpravimo proti mestu Szizgliget, katerega smo od daleč občudovali že prvi dan prihoda na Madžarsko.

Vojaški muzej na prostem

Povsem nepričakovano na poti zagledamo ogromen, star vojaški helikopter, zadnji moment zavijemo desno in ugotovimo, da stojimo pred vojaškim muzejem na prostem. Po plačilu vstopnice prejmemo zapestnice z napisom Hadipark in sprehodimo se med vojaškimi letali, helikopterji, kamioni in drugim orožjem. Ja, moški del ekipe bistveno bolj uživa, a zanimiv sprehod je tudi za naju z Ajdo. Vstopnina je okrog 11,00 EUR.

Po ogledu muzeja na prostem se dan nadaljuje v  duhu preteklosti. Sledimo oznakam za ogled gradu v mestu Szigligent. Joj ta madžarščina,  na znamo niti izgovoriti kaj vse smo si ogledali…

Včasih si rečem, da je res bolje ne vedeti, kaj nas čaka. Občudujem Dejanov pogum, kako z avtodomom v klanec pelje med ozkimi hišami in samo tiho opazujem in verjamem, da bo vse ok. Kar malce težje požiram slino in ko vidim tablo P kot parkirišče si oddahnem. Ampak štorije še ni konec. Parkirišče je polno, avtomobili so parkirani zelo na ozko … Do tega trenutka bi naše izkušnje z Madžari opisala kot zelo hladne, nedostopne oziroma nič posebnega. No, nekdo je vendarle opazil našo zadrego (bili smo edini z avtodomom) in nam ponudil mesto za parkiranje, ker odhajajo. Za nami se je nabrala že precejšnja kolona, a nisem zaznala nobene nestrpnosti. Saj ne da smo kasneje ugotovili, da je 300 m nižje večje parkirišče. Parkirnina je brezplačna.

Grad Szigliget

Grad Szigliget velja za enega izmed lepših gradov na Madžarskem in ni nam brez razloga vzel za ogled veliko več časa kot smo sprva predvidevali. Za vstopnino smo odšteli dobrih 10,00 EUR. Zanimivost tega gradu je tudi ta, da ga Turki nikoli niso uspeli zavzeti, ob koncu 17. stoletja pa naj bi vanj udarila strela, ki je zaradi hrambe smodnika povzročila silovito eksplozijo. Grad je bil pred leti obnovljen in tamkajšnje grajsko življenje je zelo zanimivo prikazano; otroke so pritegnile tudi miniaturne figurice, ki prikazujejo takratni vsakdan na gradu. Z vrha gradu je čudovit pogled preko vulkanskih hribov in onkraj Blatnega jezera.

Ta dan je bil posebej sončen in topel, ogled gradu nas je pošteno zdelal. Na poti proti polotoku Tihany tako najdemo kotiček ob jezeru, si pogrnemo s piknik oddejico in pripravimo zasluženo malico. Prav navdušeni smo, ko na sveže pokošenem travniku, tik ob jezeru, na toplem spomladanskem soncu jemo vsak svoj prigrizek. V jezeru je videti veliko vodnih kačic, na oddeji nas obiščejo mravlje, v daljavi spet vidimo ribiče… Naberemo si novih moči za nove oglede.

Sem že omenila, da je včasih bolje, da ne vemo kaj nas čaka.? Spet nesrečen prihod s parkiriščem v mestu Tihany… Od daleč je izgledalo veliko parkirišče… A ko smo preko rampe zavili na parkirišče, to parkirišče ni bilo več tako veliko in ko nam je nekdo zaparkiral še mesto, da bi sploh lahko obrnili in zavili iz parkirišča… Hja, spet vse pohvale Dejanu, ki to precej suvereno prenesel. Ni bilo druge možnosti kot da smo parkirišče vzratno zapustili skozi vstopno rampo (ni bilo tehnično možno mimo izhodne rampe). Madžari so se na parkirišču spet pokazali kot precej prijazni in strpni. Takoj so priskočili pomoč; saj veste, tisto mahanje naprej, nazaj, levo – desno in stop in tudi ko sem pred vhodom ustavila kolono avtomobilov ni bilo videti kakšne nejevolje. No, na koncu mesta smo potem le našli večje plačljivo parkirišče, kjer smo parkirali. Parkirni avtomat je imel neko posebno logiko, ki je tudi dva Kitajska turista nista uspela razumeti, pa da bi jo mi…

Mestece Tihany je prikupno turistično mestece, obdano z jezerom. Grem stavit, da je bil Dejanu ta del celega dopusta najbolj mučen, verjetno še bolj kot tavanje po parkiriščih. Z mulčki pa prav uživamo v sprehodu po mestu, številne tipične panonske hišice imajo urejeno prodajalno prikupne keramike. Kar vse lončke, skodelice, krožnike, dekoracije bi naenkrat imela doma. Vse je tako prikupno 😊 Na vzpetini mesta je urejen park, sprehajalna pot nad jezerom pa nam znova postreže s čudovitim pogledi na modro obarvano jezero. Zadiši nam sladoled, a žal ne upamo tvegati in si kasneje privoščimo sladoled na bencinski črpalki. Hvala za bencinske črpalke z Magnum sladoledi 😊

Žal nisem ravno uspešna ko poskušam mojo trojico prepričati, da si ogledamo še nasad sivke.. Ja, verjamem, da imajo za danes dovolj. Skratka, če se odpravite v Tihany- tam je tudi nasad sivke in ogled nekakšnega muzeja 😊

Pot nadaljujemo na drugo stran jezera, proti mestecu Siofok. Namestimo se v kampu Club Pannon Camps& hotels. Tako velik kot je kamp, tako počasni so tudi na recepciji. Kamp je ogromen, brzina v recepciji pa tudi… Posledično plačam kar ob prijavi ; 47,00 EUR. Na recepciji mi ponudi mesto stran od jezera, komaj se izpogajam za parcelo ob jezeru, ki pa je od jezera ločen z ograjo… Glede na to, da je kamp precej prazen, si ne znamo razložiti, zakaj smo komaj dobili parcelo ob jezeru in se ta je bila zelo miniaturna. Nima veze. Raje sedemo na kolo in si razgledamo okolico. Ja, mislila, sem, da bomo po tako raziskovalnem dnevu samo še popadali v postelje, a nas radovednost premaga.

Na tem delu jezera so labodi bolj dobrodošli

Z veseljem ugotovimo, DA TUKAJ NI RIBIČEV! Se opravičujemo vsem ribičem, sin je ob pogledu imel močne želje po ribolovu, a žal midva nisva pravi naslov za to 😊 Pa še labodi so očitno na tem delu jezera veliko bolj zaželeni in imajo svoj mir (vsaj nekaj več kot na severnem delu jezera).

Ker je že precej tema se ob zvokih žabljega regljanja vrnemo v kamp in sklenemo, da si naslednji dan ogledamo še mesto Siofok.

No, v tem kampu so kopalnice in sanitarije veliko bolj prijazne in po takšnem dnevu se tuš še posebej prileže.

  1. Dan: Ogled mesta Siofok, Terme Heviz, Terme 3000

Ko prebiramo, da je danes v Sloveniji že precej slabo in deževno vreme (kaj šele na Gardi, haha), smo še toliko bolj navdušeni, ko na toplem soncu uživamo v zajtrku.

Urejene kolesarske poti okrog jezera
Siofok

Od prejšnjega dne nam je ostal še ogled mesta Siofok in po urejeni poti ob jezeru se napotimo do mesta. Glede na videno, bi se v turistični sezoni nekoliko težje s kolesom prebili do mesta. Sedaj pa uživamo v tem privilegiju, Ajda se celo toliko zagleda v zaprte trgovine, da se s kolesom zaleti v drog. 😊 Mestni park je lepo urejen oz. še v postopku spomladanskega urejanja in košnje. Mesto je polno hotelov, trgovinic, lokalov in druge turistične ponudbe.

Povsod na obali Blatnega jezera je bilo opaziti urejene plaže, ki so v sezoni v glavnem plačljive. Prvomajski prazniki v času našega obiska niso bili videti pretirano turistično obarvani, največ je bilo Madžarov, nekaj Poljakov in kak Slovenec. Menim, da smo si za obisk Blatnega jezera izbrali pravi čas, ko še ni bilo preveč vroče in gneče, da smo si lahko ogledali nekaj znamenitosti in začutili utrip pokrajine brez pretirane gneče in turistov.

Zunanji del term Heviz

Po kolesarjenju po Siofoku pa se usmerimo proti Sloveniji, še prej pa do ene najbolj znanih znamenitosti Madžarkse. Heviz. To je največje termalno jezero na svetu, kjer se lahko kopamo. Baje je na Novi Zelandiji še eno toplejše, a je tako toplo, da se ni možno kopati. Pozimi je temperatura jezera med 24 in 27 stopinjami, poleti pa se segreje do 36 stopinj. No, tokrat smo pred parkiranjem naredili manjši krog okrog mesta (hitro se učimo) in parkirali na večjem parkirišču v središču mesta. Parkirišče je bilo plačljivo. Skozi mesto smo se sprehodili do term. Mimogrede, maledva sta se ponovno navduševala nad telefonskimi govorilnicami.

Odločili smo se, da si od bližje ogledamo termalno jezero in v njem zaplavamo. Vstopnina za tri ure znaša 30,00 EUR. Jezero meri v globino do 38 metrov, voda naj bi se zamenjala vsake tri dni. Sestava vode je zelo posebna in naj bi imela zdravilne učinke. V notranjem delu se močno vonja žveplo, voda pa je bogata tudi z magnezijem, kalcijem in minerali in posledično ugodno vpliva na številna bolezenska stanja. To se tudi odraža na tem, da so terme prilagojene uporabi invalidom, tudi dvigala za spust v vodo ipd…  V vodi naj ne bi ostajali več kot 30 minut brez premora, vse skupaj v dnevu pa največ dve uri.

Notranjost term

Priznam, da me notranjost term ni ravno prepričala, malo zastarelo in hecno deluje vse skupaj. Da poskusim opisati;  od garderob se po dolgem hodniku sprehodimo najprej do notranjega dela term. Za dobrodošlico nas pozdravi res precej neprijeten vonj zaradi katerega se kar hitro poberemo v zunanji del, čeprav je zunaj cca. 18 stopinj, mi pa v kopalkah. Notranji del je razdeljen na štiri pravokotne otočke, kjer je voda. Do vode se spustiš po stopnicah (urejeno je tudi dvigalo za invalide). Voda je globoka zato ni možno stati, so pa zato v vodi razna držala.  Kopalci tako slonijo na teh držalih in so v vodi. Zelo popularni so tudi »črvi«, ki jih imajo praktično vis, razen mi 😊 Proti plačilu jih celo izposojajo. In jezero je tako polno teh lebdečih »črvov«. Res je malce hecno vse skupaj. V zunanjem delu je nekoliko manj kopalcev, vodno gladino krasijo značilni lokvanji. Zunaj vonj ni tako izrazit in prav prijetno je zaplavati v toplem jezeru. Tudi v zunanjem delu jezera je nekaj držal in »lebdečih črvov« 😊

Ajda me je vprašala, zakaj so v vodi same babice in dedki, no kasenje sem prebrala, da naj se v vodi ne bi kopali otroci do 12 ega leta. Mi smo se kopali, tudi na uro nismo gledali in z nami je vse v redu. Kljub temu, da smo se po plavanju v jezeru stuširali pa nas je vonj po termah ( brisače) spremljal vse do doma.  Vsekakor je bila to izkušnja, ki je bila zanimiva in edinstvena in bi priporočala obisk Heviza. V termah imajo celo napravo za sušenje kopalk – to sem pa res prvič videla 😊.

Preden smo odrinili proti Sloveniji smo si na parkirišču skuhali pozno kosilo in se s polnimi želodčki napotili proti Termam 3000.

Za vožnjo po Madžarski avtocesti je potrebna vinjeta, mi smo se raje vozili po regionalni cesti in tako še videli nekaj več mest in pokrajine. Ko smo se peljali skozi Lenti sem se spomnila tamkajšnjih nakupov oblačil izpred dobrih 20 let nazaj. Mesta so lepo urejena, veliko je parkov, klopi, miz…

Nekaj po 18 uri v dežju prispemo v kamp Term 3000, kjer pa je zgodba že znana… Večerno kopanje in spanje do jutra. Za slednje odštejemo cca. 50 eur.

  1. Dan: Terme 3000, domov

Včasih pa je poslušanje dežnih kapelj, medtem ko z oddejo pokrit ležiš na toplem prav prijetno. Vsi še spijo, jaz si privoščim branje knjige in v prav zadovoljna sem, ko uspem v celem, precej aktivnem dopustu, prebrati tudi knjigo. Naš kratek dopustek in raziskovanje okrog Blatnega jezera se končuje.

Znova smo si dokazali, da ne potrebujemo natančnega načrta, da je povsem dovolj, da vklopimo raziskovalni duh, dobro voljo in se imamo lahko povsod lepo. Marsikaj bi si lahko še ogledali, a toliko smo tokrat uspeli. Nekaj pa naj ostane še za kak obisk Madžarske, takrat bo Budimpešta zagotovo na seznamu. Čeprav je Madžarska naša sosednja država, o njej (vsaj jaz) vem precej malo in največ spoznamo in se naučimo ravno skozi svojo izkušnjo. Zaradi tega potepanja je sin »zamudil« en dan pouka, a pridobil tako pomembne izkušnje in znanja, ki jih ne more dati nobena druga šola kot šola življenja.

Po dopoldanskem kopanju v termah ( ki so na današnji delavni dan precej bolj prazne) pa polni vtisov, novih izkušenj in doživetih odrinemo domov.

 

 

HRASTNIK TRAIL ( 22. 4. 2023)

Prvo soboto v letu 2023 sem pretekla svoj prvi trail tek. Prijateljica me je nekega novembrskega dne navdušeno povabila, da ima noro dobro idejo. Da skupaj odtečeva najin prvi trail tek. Ideja se mi je slišala nadvse zanimiva; trail po vzpetinah nad Trbovljami, po imenu Knap trail. Ker sem se odločala nekoliko predolgo, se je prijateljici uspelo prijaviti, zaradi omejenega števila udeleženih pa moja prijava ni bila več mogoča. No, morda pa mi trail še ni namenjen, sem si misila.

V sredini decembra pa prejmem email, da se je sprostilo eno mesto in se lahko udeležim teka. Pa to še ni vse – odstopljeni od tekmovanja mi še podari startnino. Seveda mi je zadeva precej hitro »zasmrdela« in kaj kmalu sem izvohala, da mi je prijateljica zaradi težav s kolenom odstopila solo krstni nastop na trailu. Ponudila pa mi je podporo in spremstvo na tekmi.

Do tega dne o trail teku sploh nisem razmišljala in niti nisem točno vedela, kaj to je. Mesec december ni bil najbolj naklonjen treningom poleg tega sta me v enem mesecu ujeli dve virozi. Tri dni pred svojim krstnim trailom sem v okviru trebušne gripe še objemala wc školjko.

Seveda sem imela nešteto monologov s seboj, da grem samo pogledati, kako trail izgleda in vse do tega, da mi pač niti ni treba iti. No, za prijateljico, ki me je spremljala to niti ni bila opcija in mi je »zagrozila«, da me pride zjutraj iskat kar na dom, če ne mislim iti. Da je čisto enostavno; samo leva noga pred desno in desna pred levo…

No, svojega krstnega traila zares ne bom pozabila in ko sem na cilj prišla vsa navdušena, da je to – to; sem nekaj dni za tem že našla novo priložnost, da s Špelo skupaj odtečeva – njen – prvi trail. Hrastnik trail.

Hrastnik trail ( 22. 4. 2023) si bom zapomnila po obilici smeha, malih nerodnostih, čudovitih razgledih in sopihanju v zareees strm klanec.

Čeprav sva na obvoznici obračali in se vračali do Špelinega stanovanja ( pač, pozabila je par malenkosti kot je ura, trak, ključi … 😊)sva celotno pot prijetno klepetali, da sem skorajda pozabila, da greva na kako »tekmo.« No, celo tako sva se zaklepetali, da sva malce krenili s poti, a mi je navigatorka Špela to priznala šele, ko je bil teren na cesti že precej razgiban in slabo vozen 😊Avto potisneva v polje čemaža – hja sedaj se bom ob vonju čemaža vedno spominjala tega dne- in odvihrava po prevzem najinih startnih številk. Takoj opazim, da moja startna številka nekoliko izstopa od drugih letošnjih, ki so vedno vključevale številko 3. Tokrat moja startna številka vključuje kar trojno trojko -79.

Najinim nerodnostim kar ni bilo konca, pa naj te ostanejo »interna fora«, midve sva se ob tem precej nasmejali. Prizorišče traila je bilo zares čudovito; planina Kal nad Hrastnikom. Lep razgled na Zasavsko kotlino, prisotne je bilo še nekaj jutranje meglice, medtem ko so bila hribovja že prijetno ogreto s prvimi jutranjimi sončnimi žarki. Malce že pogrešam toplejše pomladne dni in božajoče sončne žarke…

Za ta trail sem si zadala sledeče cilje:

  • Da se ne izgubim ( kot sem se na zadnjem trailu v Zaplani in zapravila 2. mesto)
  • Da se v začetku ne zapodim preveč
  • Da uživam v teku
  • Da pridem v cilj v prej kot dveh urah.

4:0 za mene. Sicer sem se na eni točki že ustavila in ustrašila, da sem se izgubila, zato sem raje počakala tekača za menoj in se prepričala, da tečem v pravo smer. Yesss, nisem se izgubila in trasa je bila dejansko zelo dobro označena.

Po začetnem spustu po travi ( haha, pomislila sem, da bi kar sedla na rit in se spustila navzdol) je sledil položen teren, z manjšimi vzponi in spusti. Hja, moja nova ura mi je na tretjem kilometru javila, da je stanje moje zmogljivosti bolj porazno in za trenutek mi je zbilo precej morale, kako bom odtekla še naslednjih 10km in cca 800m višincev. Spomnila sem se Špelinih besed: »leva pred desno, desna pred levo…« Verjetno bi bilo bolje, da bi jaz tisti trenutek doma pozabila uro. Kljub sporočilom moje ure sem razbrala zame precej dober tempo na uri (okrog 4,20) in sem prehitela nekaj sotekačev. Kar razveselila sem se hribčka, a to veselje ni trajala dolgo. Ta hribček je prerastel v precejšen vzpon. Slišala sem krike nekaterih sotekmovalcev pred mano. Najprej sem se ustrašila, da se je komu kaj zgodilo in sem že gledala, če kam kličem na pomoč. No, hitro sem ugotovila, da nekateri samo bolj glasno sproščajo veselje nad vzponom pred nami. Mladenič pred mano se je na momente povzpenjal kar po vseh štirih 😊 Sledil je krajši spust, ki je zares dobro del. Ob progi so bili navijači, ki so v kriznih trenutkih prav posebej dragoceni. Hvala vam za vsako spodbudno besedo. Ko sem se po krajšem spustu povzpela na vrh Mrzlice mi je prijazna gospa rekla, da sem videti čisto sveža. Haha, to pa je res prava spodbuda 😊

Velik del poti sem tekla sama, kar je dodalo dodaten užitek in vrednost temu trailu. Nisem se obremenjevala s tem, kdo je pred mano, kdo je za mano. Pogosto se mi namreč zgodi, da za menoj teče kakšen astmatičen gospod, ki ga prijazno povabim, da gre naprej, ker me njegovo glasno sopihanje blazno moti, pa vztraja, da gre za menoj. Žal pa ne zmorem hitreje, da bi se ga odlepila. No, tukaj sem večinoma tekla sama, poslušala sebe, zvok gozda, narave in ptic. Ta trasa ni brez razloga poimenovana »Razglednih 12« saj je zares polna čudovitih razgledov.

Po spustu je za sladico sledil še dvokilometrski vzpon do cilja. Pred tem zadnjim vzponom mi je še ena od prostovoljk na okrepčevalnici rekla, naj pazim, da je pred menoj še grozen klanec. Kolegica jo je opomnila, naj me ne straši. Hja, po takem vzponu kot je bil proti Mrzlici, mislim, da noben klanec ni več grozen klanec 😊

Ura kaže 1h 40 min ko zadovoljno pritečem v cilj. Ko pogledam nazaj so se ti kilometri in vzponi odvili precej hitro in v prijetnem vzdušju. Hja, malo sem že pozabila na težke noge in glasen utrip srca ob tisti strmini… Pa saj tako je v življenju, kar je lepega nesem naprej, kar je težkega pa izboljšam do naslednjič, a to ne kvari vseh tistih lepih in pozitivnih vidikov.

Kmalu za menoj v cilj z dvignjenimi rokami priteče tudi Špela. Yess, še ena zmaga za naju in še ena lepa dogodivščina je za nama.

Trbovlje, Hrastnik… manjka še Zagorja. Pa naj bo v Zagorju kava, ki prinese še pico in prijeten klepet ob prvih pomladnih žarkih. Letos že pošteno pogrešam te tople sončne dni.

Pred odhodom v Hrastnik sem rekla, da do jeseni ne grem več na noben trail. Sedaj pa že pogledujem po koledarju, kdaj je naslednji trail in morda nekoliko daljši izziv. Si že upam? 😊

Jesenske počitnice- Štajerska

  1. dan, kamp Kekec, Maribor

Sobota. Prvi dan v sklopu jesenskih počitnic in pravi dan, ko lahko spimo dokler hočemo. Malima v petek zvečer naročim, da lahko spita do kosila in še malo (kot muca Maca v Mačku Muriju😊). Seveda se to ne zgodi in že precej zgodaj vkorakata v sobo, kam gremo z avtodomom. Vsi že komaj čakamo naš jesenski oddih, ki je po vremenu še nekoliko poletno obarvan.

Ura zakoraka že v popoldne, ko se le uspemo spakirati in se odpeljemo proti Štajerski. Za vsak slučaj pred našim prihodom po emailu preverim, če je kam res odprt in če imajo na voljo še kaj prostora.

Kamp Kekec

Kamp je odprt in na voljo imamo precej parcel. Recepcija je sicer odprta samo nekaj ur zjutraj in zvečer. Kamp zelo lepo urejen, čiste in ogrevanje sanitarije, krasen pogled na Pohorje. In tako tiho je v kampu. Vse do našega prihoda, ko maledva po dvourni vožnji le sprostita presežek energije in izrazita zadovoljstvo nad našo destinacijo.

Radovednost je močnejša od lakote in hitro pripravimo kolesa in se zapeljemo do vzpenjače na vrh Pohorja. Anže je že precej neučakan, da se spusti po kolesarski progi, tudi Ajda je precej vztrajna, a jo le uspem prepričati, da si bosta progo najprej ogledala fanta. Še dobro! Z vzpenjačo se tko vsi štirje povzpnemo na vrh Pohorja; fanta s kolesi, dekleti brez koles. V primerjavi z vzpenjačo na Vogel je cena tukaj veliko bolj prijazna. Otroci do 6 let se vozijo brezplačno, zame je bila povratna karta 6 eur, za odraslega s kolesom 8 in otroka s kolesom 6,00 EUR.

Ajdino drevo s srčkom

Z Ajdo sva se malce razgledali po vrhu Pohorja, tam je označenim nešteto možnih poti. Sprehodili sva se do razglednega stolpa, ki pa je bil žal zaprt. Vseeno sva bili deležni čudovitih barv jeseni, toplega sonca, miru in vseh lepot narave. Za piko na i sva v gozdičku odkrili energetsko pot, Ajdi je bilo posebej všeč drevo s srčkom, v oči nama je padla tudi bukev s petimi debli (eno se je posušilo). Osem zdravilnih točk je bilo za Ajdo zanimivih le kratek čas, bolj informativne narave, nekaj vdihov in izdihov in že se ji je mudilo naprej. Sicer naj bi se tu zadržali debelo uro. No, pa morda kdaj drugič 😊

Številne klopce, table in oznake na vrhu Pohorja

Medtem sta fanta dodobra stestirala kolesarsko progo in smo lažje predvideli plan za naslednji dan, saj so se sedaj že pošteno oglašali naši trebuščki. Zaključek je, da je proga, ki je označena za družinsko in primerna za otroke od 6.ega leta dalje, nekoliko bolj zahtevna in je tudi Anžeta utrudila ( ja, nekaj razlogov je tudi na strani kolesa).

Po večerji smo se že v temi sprehodili med hoteli pod Pohorjem in si ogledali bližnjo okolico. Precej utrujeni in v pričakovanju novega dne smo kar kmalu zaplavali v spanec.

2. dan; kamp Kekec, Pohorje, Maribor

Kar malce presenečena sem bila, ko smo se zbudili v sončno jutro. Pričakovala sem meglo. Vseeno smo se odločili, da zajtrka ne pojemo zunaj. Ko pa je posijalo sonce, je postalo prijetno toplo, da ne rečem vroče.

Anže si je danes izposodil vzmeteno kolo in se je ves navdušen pognal po kolesarskih progah. Z Ajdo pa sva se opremili za pohod po Pohorju, kar je na koncu naneslo 10 km hoje. Že sama vožnja z vzpenjačo je za otroke zabavno doživetje, ki pa nudi tudi čudovit razgled na Maribor ter okoliške kraje in gričke.

Razgled z Mariborske koče

Z Ajdo usmeriva korak proti Mariborski koči. Poti so precej dobro označene, vmes so raznorazne informativne, učne table in pot skozi gozd nama zelo hitro mineva. Šelestenje listja pod nogami je nadvse sproščujoče, za otroke pa višek zabave. Ko prispeva do Mariborske koče si tam privoščiva malico, se uleževa na travo in si malce spočijeva nogice. Prav vroče nama je. Neverjetno. Na drevesu zagledam tablo z napisom »slap.« Ni potrebnega nobenega pregovarjanja in že slediva oznakam do slapa Skalca. Vse poti in

Slap Skalca

znamenitosti so lepo označene in opisane, na več mestih so postavljene klopce…  Pot do slapa je čudovita, na koncu nekoliko bolj strma in je potrebne malce previdnosti. Dostop do slapa je namreč z vrha, kjer je najprej pogled na globino v katero se izteka voda, kasneje pa sva si slap ogledali še od spodaj. Po drugi poti, kar tako malo po svoje sva se po gozdu vrnili do vzpenjače. Na ta račun sva naredili kak km več, se malo sprli, v katero smer bova prej, a na koncu sva le prišli na izhodišče. Anže je bil po nekaj vožnjah že dovolj utrujen, da smo se vrnili v kamp, Dejan pa si je privoščil še nekaj voženj v svojem tempu.

Univerza Maribor
Most čez Dravo

Po kosilu- večerji smo se z mestnim avtobusom odpravili v Maribor. Za enosmerno pot smo plačali 4,00 EUR. Ogledali smo si staro mestno jedro, stolnico sv. Janeza Krstnika, za mulčke so bili najbolj zanimivi vodometi in labodi. Ti so zelo navajeni ljudi, ki jih hranijo in ko so nas zagledali so tako prihiteli k nam; ljudje= hrana. Prav zanimivo jih je bilo opazovati. Anže nas je spomnil, da je v Mariboru tudi najstarejša trta na svetu – seveda smo si jo ogledali. Sprehodili smo se po Lentu, a je bilo zelo slabo osvetljeno ( varčevanje?).

Za dve nočitvi v kampu smo odšteli 62,00 EUR.

 

  1. dan: Iskanje bike parkov po Avstriji in kamp Terme Ptuj

Sklenemo, da je čas, da zamenjamo lokacijo. Naš prvoti plan je bilo Prekmurje, a ravno to je čar potovanja z avtodomom; fleksibilnost in svoboda.

3eiben kids bike park v Avstriji

Po zelo slikoviti vinski cesti, kjer ne manjka ponudnikov kostanja in mošta se preko manjšega mejnega prehoda odpeljemo v Avstrijo. Namenjeni smo v »3eiben kids bike park.« To je manjši, lepo urejen kolesarski park za male gozdne navdušence na kolesih.  Bike park se nahaja malce skrit v gozdu, sami smo. Sicer je na progah veliko listja, a to se hitro reši. Anže in Ajda naredita nekaj krogov, a se odločimo, da pot nadaljujemo v Lannach.

Proge v Lannachu

Tu pa nas pričaka pravi raj za kolesarske navdušence. Bike park se nahaja tik ob železniški postaji in je možnost parkiranja tik ob bike parku. Edinole nad čemur nisem navdušena je to, da je že ob 14h celoten teren v senci. A ko trije kolesarji prepričajo tudi mene, da se preiskusim na zeleni progi (to je tista najlažja) in zapeljem po svojih prvih »bandah«, me senca ne moti več. Preživimo prav luštno popoldne na kolesih, za vsakega se najde najustreznejša proga in uživamo vsak v svojem tempu. Včasih komajda lovim dva mala kolesarja in se le s težavo brzdam, da jima ne težim, naj vozita počasneje. No, Anže mi kaj kmalu pobegne, Ajda pa se odloči, da bo vozila za menoj in ona odigra vlogo motivatorke (v stilu: »bravo mami, dobro ti gre, sej si kar hitra«) in mame (»mami, pazi, da ne padeš, še malo pa bo konec vzpona ipd.«). Z Ajdo nekoliko prej zaključiva gozdno kolesarjenje in se s kolesi zapeljeva še po vasici Lannach. Ljudje tu so vsi zelo prijazni, vsi naju pozdravljajo in se nasmihajo.

Zelo lepo urejen bike park, v katerega se gotovo še vrnemo. Ker v bližini ne najdemo nobenega PZA ali kampa se odločimo zapeljati dobro uro do Term Ptuj. Seveda maledva komaj čakata in se še istega dne se okopamo v termalnih vrelcih (čeprav prispemo le dobro uro pred zaprtjem).

Za dve nočitvi v Termah Ptuj smo odšteli 101,00 EUR, v nočitve so všteti tudi vstopi v terme (dva vstopa na dan, čeprav mi uspemo koristiti dva vstopa v teh dneh 😊).

 

  1. dan; Terme Ptuj, Ptuj in Ptujsko jezero
Kamp Terme Ptuj
Čudoviti razgledi po poti okrog jezera

Zjutraj me zbudi (predvidevam) skakljanje veverice po avtodomu. Seveda, parkirali smo pod hrastom. Jutranja megla se hitro razkadi in končno smo enkrat parkirali avtodom tako, da nam sonce posveti direktno pred vstop v avtodom. O kako prijetno je srkanje jutranje (dopoldanske 😊) kave na sončku in to v kratkih rokavih. Bosa. Če danes ne počnem nič več drugega, je to – to. No, tovrstna jutranja meditacija ne traja prav dolgo, ko smo že na kolesih se odpeljemo proti Ptuju. Pot od kamp do mesta je naravnost čudovita, odsev Ptujskega gradu v reki Dravi je naravnost kot iz pravljice. Zavijemo na pot okrog Ptujskega jezera, ki naj bi bilo največje umetno jezero v Sloveniji.  Jezero smo obvozili po nasipu, table sicer opozarjajo, da je vožnja in hoja tam na lastno odgovornost, a se nam zdi popolnoma varna. Vseskozi imamo  čudovit pogled na jezero, ki je bogato z pticami, z urejene opazovalnice je čudovit pogled na bogato obvodno in nadvodno dogajanje na jezeru. Celotna pot okrog jezera meri okrog 14km. Pot smo nadaljevali v center mesta z idejo, da si privoščimo kavo v starem mestnem jedru. No, 1.11.2022 ni bil ravno najboljša izbira za pitje kave v starem delu Ptuja. Vse je zaprto. Stari del mesta je za avtomobile zaprt in je zato ogled mesta toliko bolj prijeten. S kolesom se povzpnemo do gradu, a Anže samo pokuka na grajsko dvorišče in vpraša, če se lahko spusti po hribu navzdol (mislim, da je to bila prava motivacija, da se je povzpel s kolesom do gradu). Razgled iz gradu je čudovit in verjamem, da bi bilo zanimivo ogledati si tudi Ptujski grad. A očitno ne danes. Pa kdaj drugič.

Opazovalnica ptic

Po 22 km kolesarjenja je čas za kosilo in težko pričakovane terme. No, Ajda in Anže se tega veliko bolj veselita kot midva. Seveda sta najbolj navdušena nad toboganom. Nekoliko neugodno je, ker je dostop do tobogana po zunanji strani, kjer je že precej mraz ko zaide sonce.

Premik ure je še dodatno skrajšal ure in večeri so že nekoliko daljši. Krajšamo si jih z družabnimi igrami, po precej aktivnih dnevih pa tudi radi zgodaj ležemo k počitku. Spat odidemo brez planov za naslednji dan.

Ptuj

 

  1. dan; Camper stop Celje, Celje in Rogla

Po jutranji poeziji na soncu in s kavo v roki se kar nekoliko stežka poslovim od te pravljice, a ob 12h je čas, da se odjavimo iz kampa. Naj še omenim, da so sanitarije v kampu zelo lepo urejene in ogrevane.

Simpatične oznake za Pelikanovo pot na grad

Soglasni smo, da še ne odidemo domov in pot nadaljujemo proti Celju. Avtodom parkiramo na brezplačnem postajališču za avtodome ob Ledeni dvorani. Parkirišče je že povsem v senci in prav nič mikavno, a ko naš korak usmerimo proti Celjskemu gradu se nam odpre povsem drug svet. Sopihamo v hrib in hitro nam je vroče. Pot do gradu je simpatično označena kot Pelikanova pot, vedeti je, da so znake povsem nove. So pa otrokom gotovo v motivacijo in spodbudo za vzpon. Malce pod vrhom so označene tudi plezalne poti. Z gradu je čudovit razgled na mesto in ostale kraje.

Celje

Družinska vstopnica nas stane 15,00 EUR in imamo še pol ure do vodenega ogleda. No, končno si lahko privoščim tisto kavico iz Ptuja, Ajda pa je povsem navdušena, ker imajo v ponudbi tudi brezglutenski sladoled. Dejan in Anže pa medtem še udarita partijo šaha.

Celjski grad

Prav presenečena sem, kako maledva poslušata vodičko, ki poskuša na otrokom zanimiv način predstaviti zgodovino Celjskih grofov. Sama nisem ravno navdušenka nad zgodovino, a bili smo deležni zelo zanimivega vodenja in predstavitve. Po uvodni predstavitvi (cca 30 min) smo si še sami ogledali grad in uživali v čudovitih razgledih z gradu.

most čez Savinjo

Sonce je že zahajalo, ko smo se iz gradu spustili do parkirišča. Postajališče za avtodome ima zelo dobro lokacijo in izhodišče do starega mestnega jedra. Sprehodili smo se skozi mesto, opazili smo, da so že pripravljene lučke za novoletno okrasitev, veliko je bilo opaziti tudi priprav na županske volitve. Celje ponuja veliko aktivnosti in dogajanj za družine in otroke in se bomo verjetno še kdaj vrnili (tehnološki park, tropski vrt, galerije, hiša na drevesu, itd.)

Ob povratku do avtodoma je bilo v okolici precej glasno, saj je bila očitno na sporedu neka tekma. Odločimo se, da se odpeljemo do Rogle, v upanju, da bo to tisti del Slovenije, ki bo še deležen lepega vremena pred napovedanim poslabšanjem.

Ko se mimo term Zreč vzpenjamo proti Rogli temperatura pada in spoznavamo, da je tople jeseni res konec.

  1. dan; Rogla

Že ponoči nas zbudi rahel dež in tudi jutro je bolj turobno. Hladno in megleno. Na trenutke opazimo kak sončni žarek, ki nam daje upanje, da bomo vseeno deležni nekoliko bolj prijaznega vremena.

Vseeno se sprehodimo po Rogli, maledva sta navdušena nad neko večjo gugalnico, pa otroško vasico in drugimi raznovrstnimi animacijami, ki jih v naravni ponuja Rogla. Skozi gozd se sprehodimo do razglednega stolpa, a ker je vreme precej megleno in proti vrhu že precej vetrovno se do vrha ne povzpnem.

Po 5 kilometrskem sprehodu se precej premraženi vrnemo v avtodom, kjer si privoščimo topel čaj in malico. Strinjamo se, da je čas, da naše popotovanje zaključimo in se vrnemo domov. No, doma nas pričaka precej lepše vreme kot smo ga bili deležni na Rogli. A na Roglo se definitivno še vrnemo, a ob lepšem vremenu.

Nočitev na PZA Rogla nas je stala 20,00 EUR, vključena je tudi elektrika in uporaba ogrevanih sanitarij s tušem.

Slovenija je zares čudovita in tako veliko nam ponuja. Potrebno je samo iti na pot, odpreti vse svoje čute in uživati. Mi smo zagotovo uživali in še bomo raziskovali lepote Slovenije. To jesensko popotovanje pa nam je dalo še nekaj – spoznanje, da smo zreli za kampiranja tudi v jesensko – zimskem času. Do sedaj smo potovali le v mesecih, ki so toplejši in dnevi daljši. Ja, razmišljamo o našem prvem smučanju z avtodomom, a upam, da še prej kako kampiranje brez smučanja in nizkih temperatur 😊.

Več fotografij s potepanj pa na Instagramu: urlu86

 

 

ŠIJA (1880 m)

»Nekam v visokogorje bi šli na tak vroč poletni dan.« Pa smo šli…

Tudi otročiča sta se veselila pohoda in jutranja budnica ob 4:45 ni predstavljala posebnega izziva. Kdo bi si mislil! V času šole in vrtca ju komajda vržem iz postelje ob 6:45.

Okrog 5.30 ure se odpravimo od doma. Zaradi nesrečnega pripetljaja z avtodomom (ki se nam je na poti z morja pokvaril), smo brez sončne kreme. Ustavimo se na počivališču Voklo, na črpalki je na voljo vse od pene za britje, gelov za tuširanje, zobnih past… no, sončne kreme  pa nimajo. Ja, ob koncu dne mi je bilo kar malce žal, da nisem bila bolj vztrajna. Mimogrede, ko smo se vrnili domov, sem videla, da imam sončno kremo na pultu – očitno sem jo v naglici pograbila v avtodomu v okviru tistih nujnih zadev, ki smo jih pobrali ob okvari avtodoma.

Pogled na Bohinjsko jezero s končne postaje nihalke.

Kakorkoli, med vožnjo nas prijetno jutranje sonce že počasi greje, razgledi na pokrajino na poti so čudoviti. Okrog 8h zjutraj je dogajanje okrog in na Blejskem jezeru že kar živahno in obeta živahen dan. Očitno smo še kar zgodnji in uspemo parkirati precej blizu nihalke na Vogel. Nihalka začne voziti ob 8h zjutraj in vozi vsake pol ure. Malce smo slabe volje ko se ravno malo pred nami zaprejo vrata, da ni več prostora, vendar kmalu pripelje še ena nihalka in nas v slabih petih minutah popelje na vrh. 1000 višinskih metrov v samo nekaj minutah. Od tu pa se odpira veličasten pogled na celotno Bohinjsko jezero in okoliško gorovje, vključno s Triglavom, seveda.

Čudovita narava in razgledi

Naj še omenim ceno nihalke. Za našo najmlajšo pohodnico je bila vožnja »brezplačna«, za dve odrasli osebi in mladeniča pri 7 letih pa je povratna družinska vozovnica znašala 60,00 EUR. Na vrhu smo bili deležni čudovitega razgleda na visokogorje. Morda sta bila maledva sprva resda najbolj navdušena nad napihljivim toboganom, no vsaj ta je bil brezplačen za uporabo ( čeprav meni niti najmanj ne paše v to okolje), sva bila pa z Dejanom očarana nad pogledi in razgledi, ki jih ponuja zgornja postaja Žičnice Vogel. Tu je tudi nekaj prosto sprehajajočih se kravic, katere je videti, da so vajene turistov in se ne pustijo posebej motiti. Maledva sta navdušena nad kozicami, malo manj nad lamami.

Bogato rastlinje na poti

Tu je tudi restavracija s ponudbo hrane in pijače. Videti je zelo širok razpon ljudi, od zelo malih otrok v nosilkah, do starejših planincev, na poti proti Šiji smo srečali tudi moškega z vozičkom ( nismo si sicer znali povsem razložiti kako in kaj, ampak dobro), pa tudi mlade in malo manj mlade dame v visokih petah in oblekicah. No, predvidevam, da so slednji prišli samo na fotkanje in kavo.  Skratka, za vse starosti, interese in okuse nekaj. Zgornja postaja žičnice Vogel je krasno izhodišče za več vrhov in krožnih poti, mi si izberemo vrh Šija za katerega naj bi po markacijah potrebovali 1,5 ure v eno smer. Ko se naužijemo razgledov in pofotkamo vse kar nam je všeč, se odpravimo cilju naproti. Sprva je pot nekoliko dolgočasna, vzpenja se preko široke makedamske poti in čez travnike. Anže ima s seboj fotoaparat in vsakih nekaj minut ga čakamo, da naredi sliko. Hja, mislim, da ima to po meni. Prispemo do sedežnice Orlove glave, maledva imata idejo, da bi malo pogoljufali in se popeljali s sedežnico nekoliko bližje našemu cilju. No, naj povem, da pri tem nista uspešna in pot nadaljujemo kar peš. Vmes se povzpnemo še na vrh Orlovih glav, kjer je križ in zvon želja. Seveda pozvonimo, se naužijemo čudovitih razgledov in se vsak s svojimi željami vrnemo na pot proti našemu cilju.

 

Ajda v pobegu

Pot postaja čedalje bolj zanimiva, najmlajšo članico družine komajda lovimo. Tako zabavno ji je, da premaguje skale, išče potke, se skriva za grmičke. Anže še vedno lovi fotografije, a ga sama narava in pot čedalje bolj prevzemata in na neki točki fotoaparat le pospravi v nahrbtnik. In ravno Anže je tisti, ki prvi opazi prelepo gorsko rožo. Planiko.

Kraljica planika.

Prvič jo vidim takole v naravnem okolju. Anže doda, češ kakšno srečo ima, da že pri sedmih letih vidi planiko, medtem ko jo jaz vidim šele pri mojih 3* letih 😊 No, za to pa je le vredno potegniti fotoaparat iz nahrbtnika in to je tudi edini način, da smo malce ustavili našo ubežnico na poti do vrha. Kasneje vidimo, da je določeno območje polno planik.

Zadnjih 15 minut maledva najbolj uživata, jaz morda nekoliko manj (saj veste, ko se kot mama ne trudim ves čas kričati »pazi to, pazi ono«).  Ves čas poti sta spraševala, če bosta lahko kaj plezala po skalah in sedaj sta le prišla na svoj račun. No, da pojasnim, ne gre za nikakršno ferrato, imajo pa otroci tu malo več izbire glede poti, ki je lahko

Ajda še vedno v vodstvu
Zračenje nog na vrhu 🙂

bolj dinamična. Na tem delu kot za stavo prehitevamo mnoge planince, ki se našima malima gamsoma samo nasmihajo. Naj omenim, da smo na poti srečali veliko Čehov, zelo malo Slovencev. Otrokoma poskušava vzgojiti tudi osnovnega bontona v hribih, kamor sodi tudi pozdravljanje, umikanje, zahvala … Priznam, da sem bila kar malce jezna na momente, ko nam praktično nihče ni odzdravil, se zahvalil, ko smo se umaknili s poti. Očitno bi tudi to veljalo zapisati na table o osnovnih pravilih v hribih. Ali pa sem samo jaz preveč staromodna … No, da nekoliko popravim ta splošni vtis nad katerim se med potjo nekajkrat pritožim, pa nas na vrhu Šije ogovori prijazen par, Slovenca in še posebno čestitko ob osvojenem vrhu izrečeta Ajdi in Anžetu. No, sedaj sta še bolj ponosna, da je osvojen njun najvišji vrh doslej, 1880 metrov. Med več kot zasluženo malico Anže pove, da tukaj bi pa imel vikend 😊

Ena družinska na vrhu

Ko si prezračimo noge ( ja, ko pridem na cilj se vedno in povsod najprej sezujem), obnovimo zaloge energije, se počasi vrnemo » v dolino«. Povratek je kakopak zelo lahkoten in hiter, zaradi vročine se tokrat z Dejanom strinjava, da koristimo usluge sedežnice Orlove glave, ki nam nekoliko skrajša pot na izhodišče, ob enem pa ponudi še drug pogled na okoliško naravo in gorovje.  Rahlo utrujena si z Dejanom pred povratkom v Bohinj privoščiva pijačo, medtem ko sta maledva še polna energije in veselo skačeta po napihljivem toboganu.

Osvežitev v Bohinjskem jezeru

Slabih 5 minut in nihalka nas že vrne v dolino, kjer se pri avtu preobujemo ter pohodniške nahrbtnike zamenjamo s kopalno opremo. Poiščemo kotiček v Bohinjskem jezeru in se prijetno osvežimo. No, voda je zelo prijetne temperature in je odlična regeneracija po vročem pohodniškem dnevu. Zelo prijetno in blagodejno je zaplavati v jezeru. Seveda imamo že kup idej, kako pridemo naslednjič s supom in šotorom in… 😊

Ker smo se domov vračali okrog 16h na cesti še ni bilo nobenih zastojev (nedelja), s tem pa naše zadovoljstvo še nekoliko večje.

Resda je morda sama nihalka precejšen finančni zalogaj, vendar vrh nihalke ponuja za vsakogar nekaj. Je izhodišče za bolj in manj zahtevne poti, blizu je tudi sedežnica Orlove glave in je povsem dostopna za zelo majhne otroke, lahko pa je samo malo dražji izlet na kavo s čudovitim razgledom. Za vsakogar nekaj.

 

Kočevje

KOČEVJE, MTB CENTER

Toplo sobotno junijsko dopoldne že vsi komaj čakamo novih dogodivščin. Sedaj, ko je na morju že vse polno turistov, nam morje ne diši več toliko in odločili smo se, da bomo letošnje poletje ob vikendih raje raziskovali Slovenijo.

Glede nato, da smo v družini bolj ali manj navdušeni kolesarji (pustimo detajle), smo složno izbrali našo prvo destinacijo: Kočevje. Po zajtrku hitro spakiramo tisto najnujnejše, kar potrebujemo za s seboj. Res zanimivo, kako smo pri tem vsakič hitrejši in manj kompliciramo. Največ skrbi imam s tem, da bom imela s seboj dovolj hrane za Ajdo, ki je na zares strogi dieti. No, pa še nikoli ni bila lačna 😊

Ko se peljemo mimo Cerknice med potjo preverjamo znanje otrok, kaj vse vesta o Cerknici, nakar se soočim s tem, da jima ne znam povedati celotne vsebine pripovedke o Martinu Krpanu. Hja, domača naloga za zvečer. Mimo Blok in Ribnice se le prebijemo do Kočevja. Kako smo veseli in hvaležni, da pot poteka mirno, medtem ko po radiu poslušamo o številnih zastojih na cestah.

V Kočevju je tudi manjši kamp Jezero Kočevsko, a smo se zaradi kolesarjenja odločili, da se namestimo v MTB Centru Kočevje, ki je le nekaj km stran iz Kočevja. Na zadnji strani centra imajo lepo urejena parkirišča za avtodome s pogledom na bike center. Cena parkirnine za 24 ur znaša 7 EUR, možno je koristiti wc in tuš v bližini parkirišča. In meni je tako všeč, da ne potrebujemo elektrike, da v plastenki na soncu pogrejem vodo za pomivanje posode pred avtodomom. Res mi je všeč!

Ko se po navadi takole parkiramo z avtodomom, hitro zavzamemo vsaj svojo vlogo, podloga, stoli, mize, elektrika, pijača… No, tokrat je malo drugače. Še preden se dodobra razgledam po okolici, sta maledva že na svojih kolesih in hitita na »pumptrack« (ne vem, kako se reče po slovensko?).

Mami malo na off, ostali pa na kolo

Ko so vsi trije; večji in manjši otroci na kolesih si le privoščim malo počitka in »gledanja v prazno«. Hm, le zakaj si nisem s seboj prinesla kakšne knjige? Sem se definitivno še vrnemo, saj po dolgem času zaznam, da bi lahko imela nekaj časa zase. Tudi za branje.

 

S kolesom okrog jezera

Pred prihodom sem imela polno idej, kaj vse si bomo ogledali, če smo že v  Kočevju… Tudi zaradi mojega slabega počutja, ki se je naslednji dan razvilo v nekakšno virozo vsega nismo uspeli realizirati. Poleg tega sta maledva tako zelo uživala v kolesarjenju po gozdnih poteh. Na trenutke se vprašam, od kje jim toliko energije. Malce nesrečna sta, ko naznanim, da gremo s kolesom v mesto in okrog Rudniškega jezera. Tudi sladoled jima ne predstavlja velike motivacije, da bi zapustila ta gozdno – kolesarski raj. Do jezera so lepo speljane kolesarske poti. Vmes se ustavimo še v kampu Jezero Kočevsko; na prvi pogled prijeten manjši kamp blizu jezera in vsega kar ponuja mesto.

Voda v jezeru je očitno že primerna za kopalce, no večina jih bolj poležava ob vodi. Po poti okrog jezera srečamo bolj malo sprehajalcev, občasno je na katerem od dreves medvedova šapa. Toliko, da ne bi pozabili, da smo v deželi medvedov. Okrog jezera vodi makadamska pot in je po večini ravninska. Vsi smo očarani nad barvami, nad naravo… Med vožnjo s kolesom se kar nekajkrat ustavim in občudujem naravo okrog sebe.

Ko obkrožimo jezero se odločimo, da si ogledamo še center mesta. No, to je bila morda malo slabša izbira. V centru mesta namreč potekajo dela na cesti in je kaos. In ob tem usmerjati 7 in 5 letnico je kar izziv. Jaz vozim zadnja, maledva pa za očetom pogumno vrtita pedala in ignorirata moje krike »pazi to, pazi ono«. No, na nekaterih mestih je bilo res malo adrenalinsko, a se kot mama podam za otrokoma, čeprav vem, da sta kršila vse cestno – prometne predpise. No, vozniki avtomobilov so kar uvidevni, ko jim v zahvalo maham in se smehljam 😊 Krožimo po mestu in iščemo možnost za sladoled. Pred odhodom od doma se je Anže odločil, da nas on počasi s sladoledom in je vzel s seboj nekaj svojih prihrankov. Najdemo Mercator, da bi tam kupili sladoled, ki bi bil primeren tudi za Ajdo. No, malce smo razočarani nad ponudbo in se iz trgovine vrnemo praznih rok. Brez sladoleda 😊

Ko se vračamo v MTB center mala že tarna, da je utrujena in ne more več… No, ko prispemo nazaj v center in zagleda »pumptrack« se ji povrne vsa energija in tam vztrajata do večerje in še po večerji… vse do teme.

V kolikor bi bila boljšega počutja bi zagotovo obula tekaške superge in raziskala okolico. No, nevem kako daleč bi si upala, saj je Kočevsko le dom medvedov in ne vem, če bi si želela bližnjega srečanja. Desno od bike centra vodi prijetna makadamska pot po gozdu in  nekje po dobrih 2 km pripelje do sosednje vasi. To pot sva že jeseni prehodili z Ajdo medtem ko sta fanta kolesarila. Želela bi se povzpeti tudi na hrib Fridrihštajn, a to bo počakalo do enega od naslednjih obiskov.

Prijateljica Urška je rekla, da moram imeti te kozarce v avtodomu 🙂 Prvič v uporabi. Hvala, Urška.

S samimi progami in ponudbo v MTB centru je Dejan zelo zadovoljen, nekajkrat si je privoščil tudi shuttle bus, ki vključuje vožnjo s kolesom do vrha in potem dozo adrenalina nazaj v dolino. Prav zanimivo mi je bilo opazovati vse te kolesarske navdušence, ki se po razgibani progi pripeljejo v dolino, nekateri nam postrežejo z atraktivnimi skoki ob katerih upam, da nikoli dovolj ne navdušijo mojih otrok. 😊 Na eni strani tako divji šport, a kolesarji se mi zdijo vsi tako umirjeni, skulirani… Ni nobenega kričanja, šopirjenja… Morda jim med temi divjimi vožnjami zmanjka energije še za to 😊

Kar prehitro mineva dan, ko z Dejanom udobno sediva pred avtodomom in opazujeva, kako se poslavlja sonce. Maledva še vedno uživata na kolesu in vse je tako kot mora biti. Čeprav precej utrujena in virozna, pretehta zadovoljstvo nad doživetji današnjega dne. Ah, branje Levstikovega Martina Krpana bo počakalo za kdaj drugič…

Prebudi nas že toplo jutranje sonce. Ja, privoščili smo si malo daljši spanec, a iz pidžame maledva hitro skočita na kolo. Mislim, da sta včeraj zadnja zapustila pumptrack in danes sta že prva na položaju. Vmes si stkala kolesarska prijateljstva in komaj ju zvabim še na zajtrk preden s prijatelji odhitita po gozdnih stezicah. Vsake toliko iz gozda slišim kako ime, da vem, da je vse OK. Dejan si ta čas privošči še nekaj voženj zase, jaz pa za kaj drugega kot za počitek žal nisem.

Vprašam se, če si samo domišljam, da se tako slabo počutim in pomislim, da si obujem tekaške copate… A termometer mi potrdi, da je ta trenutek najboljši zame le počitek. Posledično Kočevje zapustimo nekoliko prej kot smo predvidevali, a nič za to. Izgovor več, da se še vrnemo. Zagotovo.

AVTOKAMP STUPICE- KAMENJAK

Poletno obarvani topli dnevi so nam konec septembra šteti… Zadnji vikend v septembru se za vikend oddih odpravimo na Hrvaško.

Mogočna luna

Ker se nam zaradi službe ne uspe od doma odpraviti prej kot v petek ob 18h, se seveda vprašam, ali je smiselno? Ali je smiselno prispeti v kamp ob 20.30 uri zvečer, ko je zunaj že tema in praktično samo še popadamo v postelje?

Ko prispemo v kamp, si najdemo prosto mesto in stopim ven… Zadiham svež morski zrak, pomešan z borovci in ko na zahodu opazim vzhahajočo, močno oranžno obarvano polno luno… Vem, da je smiselno in vredno. Kaj šele, ko ugotovim, da bom zjutraj lahko opazovala sončni vzhod direktno iz morja! Neprecenljivo.

Izbrali smo si kamp Stupice v Premanturi. Na recepciji so ob našem prihodu zelo prijazni, tudi naš sosed na izbrani parceli je nadvse prijazen in nam pomaga rešiti težave s priklopom elektrike. Ko se na hitro razgledamo po okolici, kaj hitro res ležemo h počitku. Vsi smo utrujeni.

Sončni vzhod

Zjutraj me prebuja petje galebov, morski zrak in šum morja… Kar ponese me proti obali in k pričakovanju sončnega vzhoda. Le t me vedno znova navdušijo in napolnijo za celoten dan. Med jutranjo jogo in meditacijo na travniku me to isto sonce prijetno greje in razvaja s sončnimi žarki.

Po zajtrku in dopoldanski kavi si le pripravimo nahrbtnike in se odpravimo proti Kamenjaku. Dejan je na začetku malce skeptičen, če bomo prišli tako daleč. Kot otrok je namreč večina poletja preživel na Kamenjaku, v kamp pa so hodili po nujnih opravkih in zdelo se mu je tako neznansko daleč.

Kamp je precej velik in trajalo je kar nekaj časa, da smo se sprehodili skozi kamp. Večji del parcel je v senci borovih gozdov, parcele pa so nekoliko bolj strme.

Pot do kamenjaka ves čas poteka tik ob obali in kar kliče po kopanju. Tudi temperature so bile nadvse vabljive in zdržali smo točno do polotoka Školič, kjer smo naredili postanek in se okopali. Prav prijetna osvežitev, morje je še dovolj toplo, da tudi otročiča brez večjih težav zaplavata.

Gugalnica je zakon

Kasneje pot nadaljujemo proti rtu Kamenjaka. No, tudi mladiča potrebujeta malo več motivacije kot samo kopanje – in to je ogromna gugalnica iz katere je čudovit razgled na morje. Več kot odlična motivacija in otroško navdušenje nad gugalnico je fascinantno.

Slikovito morje in pečine na rtu so pika na i današnjemu dnevu. Hčerka me celo vpraša, če smo slučajno na Korziki – očitno je spomin na Bonifaccio še precej živ v njeni glavici.

Na poti v kamp si privoščimo še malce daljši postanek s kopanjem in nekaj prigrizki. Tako prijetno je ležati ob vodi, tak mir, nikjer nikogar, le mi… Neprecenljivo. Kljub nekaj prigrizkom se želodčki že precej glasni in tako se vrnemo v kamp na pozno kosilo – kaj je že kuhano najhitreje? Seveda, brezglutenski makaroni z domačo paradižnikovo omako z zelišči in zelenjavo in vrta, ki smo jo nabrali pred odhodom od doma.

O, kako nam je lepo, ko pa ne potrebujemo nič več kot to. Medtem ko si nekateri po kosilu privoščimo poležavanje (beri spanje) na toplem soncu, nekateri čofotajo po vodi. No, otročiča imata kljub pohodu še vedno dovolj energije za kolesarjenje in igrala. Hja, včasih se pa res vprašam, od kje jima toliko energije.

Vse je tako kot mora biti

Vsekakor pa zelo priporočam izlet na Kamenjak do koder je dostop tudi z avtom (iz Premanture), sicer je potrebno plačilo vstopnine, a je po mojem mnenju vredno. Kamenjak dopušča veliko prostora za pohode, raziskovanje in kopanje v lastnem kotičku, z “lastno” plažo. Nevem, kako je poleti, a ta dan je bil po vremenu kot poleti 🙂