- Dan: kamp Terme 3000 in kopanje v termah
Ne spomnim se, da bi za katerega od naših potepanj z avtodomom naredila podroben načrt, kje in kako bomo potovali. Tokrat pa sem naredila načrt, kako bomo v času prvomajskih počitnic obkrožili Gardsko jezero. To še vedno ni bil zelo podroben plan, kje bomo spali, bil pa je okviren načrt, katere kraje moramo obiskati. Plan je bil torej Gardsko jezero.
Petek dopoldne, sedim v službi, zunaj je dokaj hladno in dežuje. Še pomislim ne, da bi bilo na naših počitnicah slabo vreme, ko me pokliče Dejan in pove, da je v prihajajočih dneh na Gardi napovedano bolj kot ne deževno vreme. OK; potem pa pojdimo v drugo smer, pa pojdimo na Madžarsko. Ne vem, kako mi je na pamet padla Madžarka in zdelo se je, da sem bila od vseh jaz najbolj navdušena nad hitro spremembo načrta.
Skratka, v petek popoldne, po službi se namesto proti zahodu odpeljemo proti severovzhodu, proti Prekmurju. Da si malce skrajšamo pot, smo se odločili za prvi postanek v kampu, ki je v sklopu Term 3000. Prispemo ravno nekaj po 18 uri; v ponudbi imajo namreč možnost poznega prihoda ( to je po 18 uri), ki vključuje večerno kopanje v termah in kopanje še naslednji dan do 12 ure.
V Prekmurje se vedno rada vračam. Po poti občudujem dolga zlato rumena polja oljne repice. Kar ne naveličam se teh barv in vsi me že hecajo, ko sem kot otrok navdušena nad širnimi zlato obarvanimi polji. No, otroka pa sta toliko bolj navdušena nad tobogani v termah. Do zadnje minute izkoristimo večerno kopanje in se prijetno utrujeni v temi vrnemo v avtodom. Jutri gremo na Madžarsko. Kam? Bomo jutri o tem…
- Kamp Terme 3000, Murska Sobota in prvi postanek ob Blatnem jezeru; kamp El Dorado
Kako prijetno presenečenje, ko nas po oblačno – deževnem petkovem popoldnevu prebudi toplo spomladansko sonce. Tako prijetno se je zbuditi in stopiti ven. Na zrak, na sonce. Zjutraj je še nekoliko sveže, a toplota sončnih žarkov odtehta svoje.
Bosonogo namakanje nog v jutranji rosi in srkanje kave na jutranjem soncu medtem ko maledva uživata v svojevrstnem bicikliranju po kampu potrjuje, da se je začel težko pričakovani dopust. Ni potrebnega veliko pregovarjanja, da smo soglasni, da današnje bivanje podaljšamo čez 12 uro. Seveda imajo v recepciji takoj ponudbo za nas; “podaljšano bivanje” z doplačilom (seveda), kar pomeni, da v kampu lahko ostanemo do 20 ure in imamo ta dan na voljo dva vstopa v terme. Eden bo čisto dovolj, si mislim po tiho 😊
Kakšen užitek je pomivati posodo v japonkah, ko ti sonce greje hrbet … Tako sem že pogrešala te tople dni. In kampiranje. Ki vključuje tudi pomivanje posode, seveda 😊
V času dopoldanskega kopanja je v termah precejšna gneča in tudi maledva sta precej razumna, ko vidita, da bosta za vožnjo s toboganom čakala precej časa. Ko se načofotamo ali pa naveličamo gneče (precej hitro, haha) je po kosilu čas za kolesarjenje.
Če smo že v Prekmurju se spodobi posladek v obliki prekmurske gibanice. Do tja pa nas loči nekaj kolesarskih kilometrov (cca 7km do Murske Sobote). Kolesarimo po manjših vaseh, del poti tudi ob glavni cesti, ki pa k sreči ni zelo prometna. Ah, pa spet ta čudovita rumena polja … in prvič v življenju sem v naravnem okolju videla fazana. Hja, v živalskem vrtu gotovo ne bi pritegnil toliko moje pozornosti, v naravnem okolju pa jih je bilo zanimivo poslušati in opazovati.
S kolesom se zapeljemo skozi mestni park vse do Murskosoboškega gradu, v bližini katerega je manjše jezero. Našo pozornost ukradejo male želvice, ki se sprehajajo okrog in v jezeru.
Staro mestno jedro je zaprto za promet in precej prazno. V edini odprti gostilni povprašamo po prekmurski gibanici in povedo, da jo bomo dobili v Zvezdi ( če je odprta) in seveda Expano. Ker si želimo gibanice v Murski Soboti – jo tudi dobimo. Seveda. V Zvezdi. Zdelo se nam je, da že kar dolgo čakamo na naročeno gibanico in smo se hecali, če jo še pečejo… a ko je tako prijetno zadišala pred našimi nosovi smo si bili enotni, da je bilo vredno počakati. Zelo priporočamo prekmursko gibanico v Zvezdi v Murski Soboti. Ravno prav topla, odlični okusi, ki so se kar topoli v ustih in kljub temu, da nam je sprva delovala kar velika porcija… nismo imeli težav pojesti vsega 😊
Na poti do kampa nas je že malo lovil dež, ki pa nas ni ujel, a nam je bil v spodbudo, da smo precej hitro prikolesarili nazaj v kamp.
Za pozen prihod v kamp in podaljšano bivanje v kampu do 20 ure (mi smo ostali 17 ure), vključno s kopanjem smo za dve odrasli osebi, 8 letnega mladeniča ( do 6ega leta je brezplačno) odšteli 82,00 EUR.
Ko smo zapuščali Slovenijo so se prve dežne kaplje prelevile v močan naliv in vsaj iz šoferjevega vidika vožnja ni bila nič kaj prijetna. Jaz pa sem ta čas ( cca 2 uri ) izkoristila za brskanje po spletu, kaj bi si lahko ogledali v naslednjih dneh.
Naš prvi kamp na Madžarskem je kamp El Dorado na severni strani Balatona ( tako Madžari imenujejo Blatno jezero). Kamp se je odprl ravno en dan pred našim prihodom in je cca. polovično zaseden. Na vhodu v kamp nam pove, da so parcele ob vodi vse zasedene in si lahko izberemo prosto mesto. Gospod ob vhodu v kamp nas seznani tudi s cenikom; kot ugotovimo v nadaljevanju imajo otroci do 6ega leta skoraj povsod brezplačno kampiranje/ vstopnine… V bistvu smo ujeli še zadnji vlak za malce ugodnejšo verzijo, saj Ajda že skrbno odšteva dneve do rojstnega dne. Cena kampiranja pa se razlikuje pri kampih razlikuje tudi glede na velikost parcele.
Ko se sprehodimo po kampu, ki je tik ob jezeru, ugotovimo, da so tukaj ribiči tisti, ki so glavni. Tudi v nadaljevanju v vseh kampih na severnem delu jezera vidimo, da je prva vrsta rezervirana za ribiče. Če nisi ribič – nimaš šans. To pomeni, da v celoti zavzamejo vsa mesta ob jezeru, cele družine se tam utaborijo za cel dan in sprehod tik ob jezeru praktično ni mogoč, niti nimaš občutka, da bi lahko bil tam dobrodošel. Občasno je v ribolovno območje zaplaval kak labod, katere so otroci s kamenjem hitro preganjali stran. Ta del kampiranja ob jezeru nam ni bil ravno najljubši. Ne vem, kako je tukaj poleti, ko naj bi se v jezeru kopali? Ko sem videla, kako velike ribe ( some, jegulje, ipd) plavajo v tem jezeru… sploh ne vem, če bi si želela sploh kopati tukaj 😊 Tudi v kampih so posebej urejena mesta za čiščenje rib in ponekod je smrad neznosen.
Poleg kampa je tudi restavracija, kjer imajo v ponudbi tudi zajtrke, poleg je tudi manjše otroško igrišče. Precej hladno je, ko zunaj pojemo večerjo in odidemo pod tuše. Sanitarije so precej osnovne, vendar čiste. V večerni spanec nas pospremijo dežne kapljice, ki nežno padajo na avtodom. Prva noč na Madžarskih tleh.
Za nočitev v kampu ( parcela je v drugi vrsti ob jezeru) odštejemo 42,00 EUR. Plačilo je možno samo z gotovino, v kampu je bankomat. Bankomat mi ponudi možnosti za dvig, vendar manj kot 75 000 HUF ne morem dvigniti ( cca 200,00 EUR). Brez računa, kakopak … 😊
- Dan: Jama Tapolca, vulkan Hegyestu, Camping Strand – Holiday
Zjutraj je precej hladno in zajtrkujemo kar v avtodomu.
Ko nebo le postreže s prvimi sončnimi žarki se napotimo proti Tapolci; majhno mesto, ki je znano po podzemnih hodnikih s turkizno obarvanim jezerom. V mesto smo prišli nekaj po 10h. Pred vstopom v jamo je parkirišče, ki je na dan našega obiska brezplačno (nedelja in prazniki). Kasneje ugotovimo, da smo imeli precej sreče, saj smo od nakupa vstopnice do vstopa v jamo morali počakati zgolj 20 min in smo ta čas izkoristili za sprehod po mestecu in ogled stojnic, ki so bile predvsem polne kristalov in vsega, kar je povezano s papriko. Ko smo kasneje
zapuščali jamo se je pred vstopom v jamo vila dolga kolona in slišali smo, da bodo v roku pol ure razprodane vse karte za današnji dan.
Za vstopnino smo odšteli 10 000 HUF, to je cca. 26 EUR. Med čakanjem na vstop smo slišali Slovence, ki so se pogovarjali, da so bili nad jamo razočarani, da se slednja ne more primerjati s Postojnsko jamo. Hm, res nisem več vedela, kaj pričakovati. To resda ni Postojnska jama, sama nisti nisem iskala primerjave in celoten ogled nam je bil vsem všeč.
Na začetku nas je vodič v angleščini vprašal, koliko nas je angleško govorečih in glede na to, da nas je roko dvignilo ¾ sem mislila, da sledi voden ogled v angleščini. Figo! Povedal je, da se lahko prosto sprehodimo skozi muzej, da so vse table v angleščini in si ga samostojno ogledamo. Sicer me slednje niti ni motilo in smo si v lastnem tempu ogledali muzej, ki je pred vstopom v samo jamo. Muzej je zasnovan tako, da je zanimiv tudi za otroke. Po muzejskem ogledu nas je pot po stopnicah vodila do jame, kjer je skozi vse leto prijetnih 18 – 20 stopinj. Ja, res ni Postojnska jama, ki je polna kapnikov, so pa zanimivi manjši hodniki in prostorčki katerim sledi vožnja s čolnom. Že med čakanjem na vožnjo je čudovit pogled na turkizno obarvano vodo po kateri zaveslamo krožno pot. Pot je ves čas osvetljena, občasno zahteva nekaj več previdnosti v smislu sklanjanja glav in podobnega. Ampak nič strašljivega, zgolj prijetno vznemirljivega. Za ogled muzeja in jame porabimo debelo uro in prav veseli smo, ko vidimo, kako smo ujeli pravi čas za ogled jame. Zdi se, da je kar nekaj obiskovalcev tega dne ostalo brez ogleda.
V nadaljevanju volan usmerimo proti vulkanu Hegyetsu. Zadnji del poti, kak kilometer, se pot do izhodišča precej zoža, a je vseeno urejena možnost umika. Ne vem točno, kako smo po spletu dogodkov prevozili rampo in se izognili plačilu vstopnine. To smo ugotovili šele potem, ko smo si pred ogledom vulkana privoščili malico. To, kar smo opazili po vseh krajih, ki smo jih obiskali (ali se peljali mimo) in nam je bilo zanimivo, je to, da so pogosto na voljo mize in klopi. Tako je tudi tukaj okrog vulkana in parkirišča posejanih veliko priložnosti za malico za mizo.
Ogledamo si muzej, kjer je podrobneje predstavljen svet vulkanov in tamkajšnjega zemeljskega površja. Hja, da je ogled še bolj zanimiv smo prav presenečeni, ko ugotavljamo, da je naša obiskana destinacija v mreži Evropskih geoparkov, kamor je uvrščena tudi Idrija, ki je predstavljena na eni izmed prezentacij in se prikaže tudi moja rodna mini vasica Ravnik.
Po zanimivem ogledu muzeja smo si pobližje ogledali ostanek vulkana, ki je kasneje za neko obdobje deloval kot kamnolom. Veličasten je pogled na navpične kamnite sklade. Povzpeli smo se na vrh vulkanskega ostanka od koder je čudovit razgled, ki seže preko Blatnega jezera in seveda ne manjka rumeno zlatih vložkov (beri polja oljne repice).
Ura kaže že pozno popoldne in vsi že po tihem čakam namestitev v kampu. Hja, nad kampom sprva nismo nič kaj navdušeni; kamp Strand – Holiday se sicer nahaja tik ob jezeru. A že znana zgodba, vsepovsod polni ribičev in posledično je dostop do jezera bolj skromen. Uspemo se na hitro malce spreti, a se odločimo, da ostanemo v kampu. Kljub temu, da je nekaj parcel ob jezeru celo prostih, receptorka ni nad mojim predlogom nič kaj navdušena. Nočitev plačamo kar ob prijavi v kamp; 10 500 HUF oz. 28,00 EUR. No, pristanemo v drugi vrsti od jezera, parcela pred nami je prosta, ob njej in okrog jezera pa kraljujejo ribiči. Labodi to zgodbo opazujejo iz varne razdalje. Sonce je ravno pod kotom, da jezero obarva v privlačno modro – zeleno barvo in za trenutek pozabimo, da je dno jezera prekrito z blatom in spregledamo ribiče, ki ure in ure sedijo ob jezeru. Jezero v tem delu dneva postreže še z novimi izgledi.
Toplo sonce nas lepo greje, kosilo nam da novih moči za pozno popoldansko raziskovanje. Sedemo na kolesa in se zapeljemo naokrog. Okrog jezera so speljane kolesarske poti, ki izmenično vodijo ob jezeru in nekoliko bolj stran od jezera. Vozimo se po urejeni poti, kjer so preko fotografij prikazane ribe, ki jih je možno videti v jezeru, nekajkrat prečkamo železniško progo ( okrog jezera tudi vidimo vlake na katere je možno iti s kolesom), pa zavijemo na kolovoze, se vozimo po manjših, lepo urejenih vasicah, maledva sta navdušena, ko po hribu navzgor prehitevata nekatere kolesarje in to jima da še dodatno voljo za dodatne kilometre. Prekolesarimo kar nekaj čez 20 km kar je po tako aktivnem dnevu kar dober izkupiček. Maledva sta navdušena nad mini pošto, ki sploh ne izgleda kot pošta, pred njo pa delujoča telefonska govorilnica. Meni se zdi, da smo še nedolgo nazaj na kartico polnili tolarje, da smo lahko za nekaj minut poklicali domov, njima pa je smešen iz zabaven že dvig telefonske slušalke iz katere se sliši »tuuuuuu« in ni nič kaj podoben današnjim mobilnim telefonom.
Za piko na i pa si v restavraciji kampa privoščimo sladoled- ja imajo celo sladoled, ki si ga lahko privoščimo 😊 Po pomivanju posode in ogledu kopalnic smo si enotni, da danes tuširanje izpustimo. Zvečer je zunaj že precej hladno, tuši so odprtega tipa in tudi na izgled prav nič kaj prikupni. Tudi sanitarije nismo ravno nekaj kar bi nas prepričalo, a so čiste; školjke so brez pokrova, WC papir je na voljo v predprostoru, pred vstopom na WC ( nevem, kako je, ko je kamp poln). Iz smetnjakov se širi grozen smrad, kasneje ugotovimo, da to zaradi rib. Tudi v tem kampu je (seveda) na voljo poseben prosto za čiščenje rib ( in očitno odlaganje odpadkov). Tuširanje torej prestavimo na naslednji kamp 😊
- dan: Vojaški muzej Hadipark, grad Szigligent, polotok Tihany, kamp Club Pannon camps & hotels
Glede na vremensko napoved in lego kampa zjutraj vstanem in si obmetam (končno) sončni vzhod. Teh se nikoli ne naveličam. Sonček je sramežljivo pokukal izpod dreves, njegov odsev pa se je pravljično razbohotil v jezeru. No, vsaj veliko večino ribičev sem prehitela in zaužila nekaj trenutkov Blatnega jezera v miru in tišini. Ob sončnem vzhodu.
Po zajtrku s pogledom na ribiče ob jezeru ( ja, res smo jih že malo siti) se odpravimo proti mestu Szizgliget, katerega smo od daleč občudovali že prvi dan prihoda na Madžarsko.
Povsem nepričakovano na poti zagledamo ogromen, star vojaški helikopter, zadnji moment zavijemo desno in ugotovimo, da stojimo pred vojaškim muzejem na prostem. Po plačilu vstopnice prejmemo zapestnice z napisom Hadipark in sprehodimo se med vojaškimi letali, helikopterji, kamioni in drugim orožjem. Ja, moški del ekipe bistveno bolj uživa, a zanimiv sprehod je tudi za naju z Ajdo. Vstopnina je okrog 11,00 EUR.
Po ogledu muzeja na prostem se dan nadaljuje v duhu preteklosti. Sledimo oznakam za ogled gradu v mestu Szigligent. Joj ta madžarščina, na znamo niti izgovoriti kaj vse smo si ogledali…
Včasih si rečem, da je res bolje ne vedeti, kaj nas čaka. Občudujem Dejanov pogum, kako z avtodomom v klanec pelje med ozkimi hišami in samo tiho opazujem in verjamem, da bo vse ok. Kar malce težje požiram slino in ko vidim tablo P kot parkirišče si oddahnem. Ampak štorije še ni konec. Parkirišče je polno, avtomobili so parkirani zelo na ozko … Do tega trenutka bi naše izkušnje z Madžari opisala kot zelo hladne, nedostopne oziroma nič posebnega. No, nekdo je vendarle opazil našo zadrego (bili smo edini z avtodomom) in nam ponudil mesto za parkiranje, ker odhajajo. Za nami se je nabrala že precejšnja kolona, a nisem zaznala nobene nestrpnosti. Saj ne da smo kasneje ugotovili, da je 300 m nižje večje parkirišče. Parkirnina je brezplačna.
Grad Szigliget velja za enega izmed lepših gradov na Madžarskem in ni nam brez razloga vzel za ogled veliko več časa kot smo sprva predvidevali. Za vstopnino smo odšteli dobrih 10,00 EUR. Zanimivost tega gradu je tudi ta, da ga Turki nikoli niso uspeli zavzeti, ob koncu 17. stoletja pa naj bi vanj udarila strela, ki je zaradi hrambe smodnika povzročila silovito eksplozijo. Grad je bil pred leti obnovljen in tamkajšnje grajsko življenje je zelo zanimivo prikazano; otroke so pritegnile tudi miniaturne figurice, ki prikazujejo takratni vsakdan na gradu. Z vrha gradu je čudovit pogled preko vulkanskih hribov in onkraj Blatnega jezera.
Ta dan je bil posebej sončen in topel, ogled gradu nas je pošteno zdelal. Na poti proti polotoku Tihany tako najdemo kotiček ob jezeru, si pogrnemo s piknik oddejico in pripravimo zasluženo malico. Prav navdušeni smo, ko na sveže pokošenem travniku, tik ob jezeru, na toplem spomladanskem soncu jemo vsak svoj prigrizek. V jezeru je videti veliko vodnih kačic, na oddeji nas obiščejo mravlje, v daljavi spet vidimo ribiče… Naberemo si novih moči za nove oglede.
Sem že omenila, da je včasih bolje, da ne vemo kaj nas čaka.? Spet nesrečen prihod s parkiriščem v mestu Tihany… Od daleč je izgledalo veliko parkirišče… A ko smo preko rampe zavili na parkirišče, to parkirišče ni bilo več tako veliko in ko nam je nekdo zaparkiral še mesto, da bi sploh lahko obrnili in zavili iz parkirišča… Hja, spet vse pohvale Dejanu, ki to precej suvereno prenesel. Ni bilo druge možnosti kot da smo parkirišče vzratno zapustili skozi vstopno rampo (ni bilo tehnično možno mimo izhodne rampe). Madžari so se na parkirišču spet pokazali kot precej prijazni in strpni. Takoj so priskočili pomoč; saj veste, tisto mahanje naprej, nazaj, levo – desno in stop in tudi ko sem pred vhodom ustavila kolono avtomobilov ni bilo videti kakšne nejevolje. No, na koncu mesta smo potem le našli večje plačljivo parkirišče, kjer smo parkirali. Parkirni avtomat je imel neko posebno logiko, ki je tudi dva Kitajska turista nista uspela razumeti, pa da bi jo mi… 
Mestece Tihany je prikupno turistično mestece, obdano z jezerom. Grem stavit, da je bil Dejanu ta del celega dopusta najbolj mučen, verjetno še bolj kot tavanje po parkiriščih. Z mulčki pa prav uživamo v sprehodu po mestu, številne tipične panonske hišice imajo urejeno prodajalno prikupne keramike. Kar vse lončke,
skodelice, krožnike, dekoracije bi naenkrat imela doma. Vse je tako prikupno 😊 Na vzpetini mesta je urejen park, sprehajalna pot nad jezerom pa nam znova postreže s čudovitim pogledi na modro obarvano jezero. Zadiši nam sladoled, a žal ne upamo tvegati in si kasneje privoščimo sladoled na bencinski črpalki. Hvala za bencinske črpalke z Magnum sladoledi 😊
Žal nisem ravno uspešna ko poskušam mojo trojico prepričati, da si ogledamo še nasad sivke.. Ja, verjamem, da imajo za danes dovolj. Skratka, če se odpravite v Tihany- tam je tudi nasad sivke in ogled nekakšnega muzeja 😊
Pot nadaljujemo na drugo stran jezera, proti mestecu Siofok. Namestimo se v kampu Club Pannon Camps& hotels. Tako velik kot je kamp, tako počasni so tudi na recepciji. Kamp je ogromen, brzina v recepciji pa tudi… Posledično plačam kar ob prijavi ; 47,00 EUR. Na recepciji mi ponudi mesto stran od jezera, komaj se izpogajam za parcelo ob jezeru, ki pa je od jezera ločen z ograjo… Glede na to, da je kamp precej prazen, si ne znamo razložiti, zakaj smo komaj dobili parcelo ob jezeru in se ta je bila zelo miniaturna. Nima veze. Raje sedemo na kolo in si razgledamo okolico. Ja, mislila, sem, da bomo po tako raziskovalnem dnevu samo še popadali v postelje, a nas radovednost premaga.
Z veseljem ugotovimo, DA TUKAJ NI RIBIČEV! Se opravičujemo vsem ribičem, sin je ob pogledu imel močne želje po ribolovu, a žal midva nisva pravi naslov za to 😊 Pa še labodi so očitno na tem delu jezera veliko bolj zaželeni in imajo svoj mir (vsaj nekaj več kot na severnem delu jezera).
Ker je že precej tema se ob zvokih žabljega regljanja vrnemo v kamp in sklenemo, da si naslednji dan ogledamo še mesto Siofok.
No, v tem kampu so kopalnice in sanitarije veliko bolj prijazne in po takšnem dnevu se tuš še posebej prileže.
- Dan: Ogled mesta Siofok, Terme Heviz, Terme 3000
Ko prebiramo, da je danes v Sloveniji že precej slabo in deževno vreme (kaj šele na Gardi, haha), smo še toliko bolj navdušeni, ko na toplem soncu uživamo v zajtrku.
Od prejšnjega dne nam je ostal še ogled mesta Siofok in po urejeni poti ob jezeru se napotimo do mesta. Glede na videno, bi se v turistični sezoni nekoliko težje s kolesom prebili do mesta. Sedaj pa uživamo v tem privilegiju, Ajda se celo toliko zagleda v zaprte trgovine, da se s kolesom zaleti v drog. 😊 Mestni park je lepo urejen oz. še v postopku spomladanskega urejanja in košnje. Mesto je polno hotelov, trgovinic, lokalov in druge turistične ponudbe.
Povsod na obali Blatnega jezera je bilo opaziti urejene plaže, ki so v sezoni v glavnem plačljive. Prvomajski prazniki v času našega obiska niso bili videti pretirano turistično obarvani, največ je bilo Madžarov, nekaj Poljakov in kak Slovenec. Menim, da smo si za obisk Blatnega jezera izbrali pravi čas, ko še ni bilo preveč vroče in gneče, da smo si lahko ogledali nekaj znamenitosti in začutili utrip pokrajine brez pretirane gneče in turistov.
Po kolesarjenju po Siofoku pa se usmerimo proti Sloveniji, še prej pa do ene najbolj znanih znamenitosti Madžarkse. Heviz. To je največje termalno jezero na svetu, kjer se lahko kopamo. Baje je na Novi Zelandiji še eno toplejše, a je tako toplo, da se ni možno kopati. Pozimi je temperatura jezera med 24 in 27 stopinjami, poleti pa se segreje do 36 stopinj. No, tokrat smo pred parkiranjem naredili manjši krog okrog mesta (hitro se učimo) in parkirali na večjem parkirišču v središču mesta. Parkirišče je bilo plačljivo. Skozi mesto smo se sprehodili do term. Mimogrede, maledva sta se ponovno navduševala nad telefonskimi govorilnicami.
Odločili smo se, da si od bližje ogledamo termalno jezero in v njem zaplavamo. Vstopnina za tri ure znaša 30,00 EUR. Jezero meri v globino do 38 metrov, voda naj bi se zamenjala vsake tri dni. Sestava vode je zelo posebna in naj bi imela zdravilne učinke. V notranjem delu se močno vonja žveplo, voda pa je bogata tudi z magnezijem, kalcijem in minerali in posledično ugodno vpliva na številna bolezenska stanja. To se tudi odraža na tem, da so terme prilagojene uporabi invalidom, tudi dvigala za spust v vodo ipd… V vodi naj ne bi ostajali več kot 30 minut brez premora, vse skupaj v dnevu pa največ dve uri.
Priznam, da me notranjost term ni ravno prepričala, malo zastarelo in hecno deluje vse skupaj. Da poskusim opisati; od garderob se po dolgem hodniku sprehodimo najprej do notranjega dela term. Za dobrodošlico nas pozdravi res precej neprijeten vonj zaradi katerega se kar hitro poberemo v zunanji del, čeprav je zunaj cca. 18 stopinj, mi pa v kopalkah. Notranji del je razdeljen na štiri pravokotne otočke, kjer je voda. Do vode se spustiš po stopnicah (urejeno je tudi dvigalo za invalide). Voda je globoka zato ni možno stati, so pa zato v vodi razna držala. Kopalci tako slonijo na teh držalih in so v vodi. Zelo popularni so tudi »črvi«, ki jih imajo praktično vis, razen mi 😊 Proti plačilu jih celo izposojajo. In jezero je tako polno teh lebdečih »črvov«. Res je malce hecno vse skupaj. V zunanjem delu je nekoliko manj kopalcev, vodno gladino krasijo značilni lokvanji. Zunaj vonj ni tako izrazit in prav prijetno je zaplavati v toplem jezeru. Tudi v zunanjem delu jezera je nekaj držal in »lebdečih črvov« 😊
Ajda me je vprašala, zakaj so v vodi same babice in dedki, no kasenje sem prebrala, da naj se v vodi ne bi kopali otroci do 12 ega leta. Mi smo se kopali, tudi na uro nismo gledali in z nami je vse v redu. Kljub temu, da smo se po plavanju v jezeru stuširali pa nas je vonj po termah ( brisače) spremljal vse do doma. Vsekakor je bila to izkušnja, ki je bila zanimiva in edinstvena in bi priporočala obisk Heviza. V termah imajo celo napravo za sušenje kopalk – to sem pa res prvič videla 😊.
Preden smo odrinili proti Sloveniji smo si na parkirišču skuhali pozno kosilo in se s polnimi želodčki napotili proti Termam 3000.
Za vožnjo po Madžarski avtocesti je potrebna vinjeta, mi smo se raje vozili po regionalni cesti in tako še videli nekaj več mest in pokrajine. Ko smo se peljali skozi Lenti sem se spomnila tamkajšnjih nakupov oblačil izpred dobrih 20 let nazaj. Mesta so lepo urejena, veliko je parkov, klopi, miz…
Nekaj po 18 uri v dežju prispemo v kamp Term 3000, kjer pa je zgodba že znana… Večerno kopanje in spanje do jutra. Za slednje odštejemo cca. 50 eur.
- Dan: Terme 3000, domov
Včasih pa je poslušanje dežnih kapelj, medtem ko z oddejo pokrit ležiš na toplem prav prijetno. Vsi še spijo, jaz si privoščim branje knjige in v prav zadovoljna sem, ko uspem v celem, precej aktivnem dopustu, prebrati tudi knjigo. Naš kratek dopustek in raziskovanje okrog Blatnega jezera se končuje.
Znova smo si dokazali, da ne potrebujemo natančnega načrta, da je povsem dovolj, da vklopimo raziskovalni duh, dobro voljo in se imamo lahko povsod lepo. Marsikaj bi si lahko še ogledali, a toliko smo tokrat uspeli. Nekaj pa naj ostane še za kak obisk Madžarske, takrat bo Budimpešta zagotovo na seznamu. Čeprav je Madžarska naša sosednja država, o njej (vsaj jaz) vem precej malo in največ spoznamo in se naučimo ravno skozi svojo izkušnjo. Zaradi tega potepanja je sin »zamudil« en dan pouka, a pridobil tako pomembne izkušnje in znanja, ki jih ne more dati nobena druga šola kot šola življenja.
Po dopoldanskem kopanju v termah ( ki so na današnji delavni dan precej bolj prazne) pa polni vtisov, novih izkušenj in doživetih odrinemo domov.