Prvo soboto v letu 2023 sem pretekla svoj prvi trail tek. Prijateljica me je nekega novembrskega dne navdušeno povabila, da ima noro dobro idejo. Da skupaj odtečeva najin prvi trail tek. Ideja se mi je slišala nadvse zanimiva; trail po vzpetinah nad Trbovljami, po imenu Knap trail. Ker sem se odločala nekoliko predolgo, se je prijateljici uspelo prijaviti, zaradi omejenega števila udeleženih pa moja prijava ni bila več mogoča. No, morda pa mi trail še ni namenjen, sem si misila.
V sredini decembra pa prejmem email, da se je sprostilo eno mesto in se lahko udeležim teka. Pa to še ni vse – odstopljeni od tekmovanja mi še podari startnino. Seveda mi je zadeva precej hitro »zasmrdela« in kaj kmalu sem izvohala, da mi je prijateljica zaradi težav s kolenom odstopila solo krstni nastop na trailu. Ponudila pa mi je podporo in spremstvo na tekmi.
Do tega dne o trail teku sploh nisem razmišljala in niti nisem točno vedela, kaj to je. Mesec december ni bil najbolj naklonjen treningom poleg tega sta me v enem mesecu ujeli dve virozi. Tri dni pred svojim krstnim trailom sem v okviru trebušne gripe še objemala wc školjko.
Seveda sem imela nešteto monologov s seboj, da grem samo pogledati, kako trail izgleda in vse do tega, da mi pač niti ni treba iti. No, za prijateljico, ki me je spremljala to niti ni bila opcija in mi je »zagrozila«, da me pride zjutraj iskat kar na dom, če ne mislim iti. Da je čisto enostavno; samo leva noga pred desno in desna pred levo…
No, svojega krstnega traila zares ne bom pozabila in ko sem na cilj prišla vsa navdušena, da je to – to; sem nekaj dni za tem že našla novo priložnost, da s Špelo skupaj odtečeva – njen – prvi trail. Hrastnik trail.
Hrastnik trail ( 22. 4. 2023) si bom zapomnila po obilici smeha, malih nerodnostih, čudovitih razgledih in sopihanju v zareees strm klanec.
Čeprav sva na obvoznici obračali in se vračali do Špelinega stanovanja ( pač, pozabila je par malenkosti kot je ura, trak, ključi … 😊)sva celotno pot prijetno klepetali, da sem skorajda pozabila, da greva na kako »tekmo.« No, celo tako sva se zaklepetali, da sva malce krenili s poti, a mi je navigatorka Špela to priznala šele, ko je bil teren na cesti že precej razgiban in slabo vozen 😊Avto potisneva v polje čemaža – hja sedaj se bom ob vonju čemaža vedno spominjala tega dne- in odvihrava po prevzem najinih startnih številk. Takoj opazim, da moja startna številka nekoliko izstopa od drugih letošnjih, ki so vedno vključevale številko 3. Tokrat moja startna številka vključuje kar trojno trojko -79.
Najinim nerodnostim kar ni bilo konca, pa naj te ostanejo »interna fora«, midve sva se ob tem precej nasmejali. Prizorišče traila je bilo zares čudovito; planina Kal nad Hrastnikom. Lep razgled na Zasavsko kotlino, prisotne je bilo še nekaj jutranje meglice, medtem ko so bila hribovja že prijetno ogreto s prvimi jutranjimi sončnimi žarki. Malce že pogrešam toplejše pomladne dni in božajoče sončne žarke…
Za ta trail sem si zadala sledeče cilje:
- Da se ne izgubim ( kot sem se na zadnjem trailu v Zaplani in zapravila 2. mesto)
- Da se v začetku ne zapodim preveč
- Da uživam v teku
- Da pridem v cilj v prej kot dveh urah.
4:0 za mene. Sicer sem se na eni točki že ustavila in ustrašila, da sem se izgubila, zato sem raje počakala tekača za menoj in se prepričala, da tečem v pravo smer. Yesss, nisem se izgubila in trasa je bila dejansko zelo dobro označena.
Po začetnem spustu po travi ( haha, pomislila sem, da bi kar sedla na rit in se spustila navzdol) je sledil položen teren, z manjšimi vzponi in spusti. Hja, moja nova ura mi je na tretjem kilometru javila, da je stanje moje zmogljivosti bolj porazno in za trenutek mi je zbilo precej morale, kako bom odtekla še naslednjih 10km in cca 800m višincev. Spomnila sem se Špelinih besed: »leva pred desno, desna pred levo…« Verjetno bi bilo bolje, da bi jaz tisti trenutek doma pozabila uro. Kljub sporočilom moje ure sem razbrala zame precej dober tempo na uri (okrog 4,20) in sem prehitela nekaj sotekačev. Kar razveselila sem se hribčka, a to veselje ni trajala dolgo. Ta hribček je prerastel v precejšen vzpon. Slišala sem krike nekaterih sotekmovalcev pred mano. Najprej sem se ustrašila, da se je komu kaj zgodilo in sem že gledala, če kam kličem na pomoč. No, hitro sem ugotovila, da nekateri samo bolj glasno sproščajo veselje nad vzponom pred nami. Mladenič pred mano se je na momente povzpenjal kar po vseh štirih 😊 Sledil je krajši spust, ki je zares dobro del. Ob progi so bili navijači, ki so v kriznih trenutkih prav posebej dragoceni. Hvala vam za vsako spodbudno besedo. Ko sem se po krajšem spustu povzpela na vrh Mrzlice mi je prijazna gospa rekla, da sem videti čisto sveža. Haha, to pa je res prava spodbuda 😊
Velik del poti sem tekla sama, kar je dodalo dodaten užitek in vrednost temu trailu. Nisem se obremenjevala s tem, kdo je pred mano, kdo je za mano. Pogosto se mi namreč zgodi, da za menoj teče kakšen astmatičen gospod, ki ga prijazno povabim, da gre naprej, ker me njegovo glasno sopihanje blazno moti, pa vztraja, da gre za menoj. Žal pa ne zmorem hitreje, da bi se ga odlepila. No, tukaj sem večinoma tekla sama, poslušala sebe, zvok gozda, narave in ptic. Ta trasa ni brez razloga poimenovana »Razglednih 12« saj je zares polna čudovitih razgledov.
Po spustu je za sladico sledil še dvokilometrski vzpon do cilja. Pred tem zadnjim vzponom mi je še ena od prostovoljk na okrepčevalnici rekla, naj pazim, da je pred menoj še grozen klanec. Kolegica jo je opomnila, naj me ne straši. Hja, po takem vzponu kot je bil proti Mrzlici, mislim, da noben klanec ni več grozen klanec 😊
Ura kaže 1h 40 min ko zadovoljno pritečem v cilj. Ko pogledam nazaj so se ti kilometri in vzponi odvili precej hitro in v prijetnem vzdušju. Hja, malo sem že pozabila na težke noge in glasen utrip srca ob tisti strmini… Pa saj tako je v življenju, kar je lepega nesem naprej, kar je težkega pa izboljšam do naslednjič, a to ne kvari vseh tistih lepih in pozitivnih vidikov.
Kmalu za menoj v cilj z dvignjenimi rokami priteče tudi Špela. Yess, še ena zmaga za naju in še ena lepa dogodivščina je za nama.
Trbovlje, Hrastnik… manjka še Zagorja. Pa naj bo v Zagorju kava, ki prinese še pico in prijeten klepet ob prvih pomladnih žarkih. Letos že pošteno pogrešam te tople sončne dni.
Pred odhodom v Hrastnik sem rekla, da do jeseni ne grem več na noben trail. Sedaj pa že pogledujem po koledarju, kdaj je naslednji trail in morda nekoliko daljši izziv. Si že upam? 😊