- dan
Ko ob 6h zjutraj zadonijo topovi v pozdrav prazniku dela, je čas, da tudi naša banda po večernem kresovanju pokuka izpod toplih oddej in se pripravi za na pot.
Zajtrk pred odhodom je nekoliko na silo, misli so zaposlene z idejami “kaj smo še pozabili”- in seveda smo tudi kaj pozabili… Ko uredimo tudi slednje, se okrog 8h le podamo na pot.
Pred nami je dobrih 600km dolga pot, večji del poti prevozim jaz. Zaradi praznika je cesta precej prazna, vožnja je prijetna, malo glasbe, malo klepetanja in že smo v pristanišču. No, seveda ni tako idilično; maledva pojesta že 101 sladko – slani prigrizek, risanke niso več zanimive, potrebujeta 10 postankov za lulanje (seveda ne oba istočasno), 100x se med potjo skregata, na cestninski postaji nam uspejo zaračunati dvojno cestnino (plačamo 2×32,00 eur), enkrat skoraj zavijem na napačen izvoz, začne deževati… No, potem pa smo res že v pristanišču Piombino. Približno dve uri pred predvidenim odhodom trajekta. Ker zunaj dežuje ostanemo kar v avtodomu in ta čas izkoristimo, da skuham makarone in si malo odpočijemo v horizontali.
Zaradi malce slabšega vremena je plovba s trajektom kar dinamična, ampak nič ekstremnega. Zabavno je opazovati potnike, kako se levo-desno sprehajamo po trajektu. Tudi zunaj je prijetno, neha deževati in ko v daljavi izginja pogled na celino, se na drugi strani že bližamo Elbi. Ena uro in že smo na otroku, v pristanišču Portoferraio.
Vedno so mi všeč prvi trenutni na novi lokaciji, ko dobim vtis, kakšna pokrajina je pred nami. Všeč mi je. Zelena je. Agave, kakusi, limonovci… vse je zeleno. In veliko hribčkov, nekateri se prav važno dvigajo iznad površja. Komaj čakam, da raziščemo tale Napoleonov otoček.
Nedaleč stran od pristanišča se parkiramo na plaži Spiaggia di Schiopparello. Nikjer nikogar. Mir. Tišina. Videti je, da je poleti tukaj veliko bolj pesto, sedaj pa je tu le opuščen lokal in čudovita plaža. Plaža je posuta s temnimi, raznobarvnimi prodnatimi kamenčki, ki po sprehodu čez čas postanejo vse manjši in na koncu se sprehajamo že po črni mivki. Prijetno toplo je, bosonogci noge masiramo s sprehodom ob morju, na zahodu pa nas navdušuje čudovit sončni zahod. Po dnevu, ki je bolj ali manj oblačen in deževen, je takšen zaključek dneva prav neverjeten. Hvaležna sem, da nas je Elba tako prijazno sprejela in verjamem, da se nam obeta prijetna dogodivščina na otroku.
- dan
Prvo jutro na otoku ne postreže ravno z najbolj toplim in sončnim začetkom, a ko pojemo zajtrk, maledva že oddivjata na plažo. Ajda vztraja pri kopanju in ni mi potrebno reči dvakrat in že zaplavava v morje. Tudi Anžeta mika in se počasi slači. Tudi sonce se opogumi in postaja čedalje toplejše in prijetnejše. Medtem ko maledva veselo čofotata po vodi, starca ležerno uživava na plažu in loviva tople sončne žarke.
Kaj kmalu naši pogledi sežejo proti okoliškim vzpetinam in porajajo se vprašanja; s kolesom ali peš? 🙂 Odločimo se za premik proti mestu Cave, a nas oznaka na cesti, da je promet prepovedan za vozila širša od dveh metrov preusmeri na drugo pot. K sreči na cesti ni kaj dosti prometa, saj je le ta precej ozka, v ne najboljšem stanju, ovinkasta in se strmo vzpenja. To je tisti del vožnje, ko še maledva brez dodatnih navodil vesta, da je čas za nekaj trenutkov tišine. Le jaz se občasno oglasim in priporočam za krajši foto postanek 🙂
Ustavimo se na manjšem parkirišču, ki je izhodišče za pohodniške poti; Aia Di Cacio. Samo pogledi so dovolj, da se strinjamo, da se parkiramo. Ko fanta ugotovita, da so tu okoli tudi urejene kolesarske stezice, Ajda se oglasi, da midve bova pa tekli (ne hodili, ampak tekli), je dogovor hitro sprejet. Še malo malice preden se podamo razmigat nogice. Fanta se torej podata na kolesarske stezice (vse je označeno), punci pa se podava na bližnji hrib. Ajdo v začetku kar težko lovim, malo še čutim sprednje stegenske mišice kot obresti nedavno pretečenih 62 km, a ko se noge ogrejejo se ponovno rojeva želja in ideja kaj vse bi še želela danes preteči. Ajda je navdušena, pravi, da se ji zdi, da sanja. Razgledi so čudoviti, na obe strani pogled na modro morje, sonce prijetno greje, a ni vroče in z vonjavami naju razvaja prijetno mediteransko rastlinje; rožmarin, sivka, smilj, 
hibiskus, divji koromač, mak… Po hribčkih so izpeljane stezice, ki so pohodniške in kolesarske v enem in na enem od vzponov srečava še fanta, ki svoji kolesi porivata v strm hrib; Monte Serra. Z Ajdo narediva lep krožni pohod, ko Dejan sporoči, da ima težave s kolesom. Nič kaj dosti ne moreva z Ajdo pomagati, zato se podava še na sosednji hrib, Monte Strega. Ajda se sprva malce upira, ker je že utrujena, a mami pozna trike, kako jo zvabiti še višje in dlje 🙂 Na parkirišču se nam pridruži še ena Slovenska družina in si izmenjamo nekaj izkušenj njihovega popotovanja po Elbi. Srečamo še nekaj planincev, seveda, največ je Slovencev. Poigravamo se z idejo, da bi danes prenočili kar tukaj, a Dejan ima ogledano plažo, kjer bi lahko prenočili.
Spustimo se v dolino, preko mesta Rio Marina do plaže Spiaggia Direttore. Kasneje ugotovimo, da je na tem mestu nekoč deloval rudnik, kjer so kopali železovo rudo, pirit in druge minerale. Ko se parkiramo, otroka odhitita k vodi, navdušena sta nad divjimi valovi in mivko. Črno mivko, ki se sveti. Anže je kasneje na magnet polovil polno svetlečih se delcev; kasneje iščemo rešitev, kako očistiti magnet. S pogledom na morje si na žaru spečemo večerjo in se nato podamo še na raziskovalni sprehod ob morju. Po barvi in strukturi kamnin je jasno, da je tu bogat kamninski svet, Anže si nabere še nekaj gline.
Na parkirišču poleg nas prenoči še Slovenska družina, ki smo je maloprej srečali in še dva druga avtodoma. Noč nas preseneti z dežjem in sliši se glasno valovanje morja.
- dan
Tudi to jutro mi žal ne postreže s sončnim vzhodom, občasno dežuje in nič kaj toplo ni. Zajtrk zato pojemo kar notri, okrog avtodoma je vse mokro in blatno zaradi nočnega deževja. To pa ne pomeni, da bi karkoli ustavilo mala vodna navdušenca, ki sta kaj hitro v kopalkah, med valovi in črno mivko. Seveda edina kopalca daleč naokoli, midva ju opazujeva s kavo v roki in bundo na sebi 🙂 Zares uživata in to so trenutki, ko nimata časa za prepir. Ko so ustnice že modre in tresoče je čas za zabavno čiščenje mivke in preoblačenje v topla oblačila. Posije tudi sonce in obeta se sončen dan.
Zapeljemo se v mesto Rio; na obrobju mesta je urejeno večje parkirišče (brezplačno) in se sprehodimo po slikovitem mestu. Ogledamo si tamkajšnji muzej mineralov (vstopnina za vse 4 nas stane 26,00 EUR). V muzeju so na ogled minerali, ki so jih izkopavali na tem območju, geološka sestava Elbe, nekaj animacijskih prikazov delovanja rudnika in razstava različnih predmetov, pripomočkov, ki so služili za delo v rudniku in nam približajo to obdobje. Na prodaj so tudi različen nakit in minerali. Gospod v muzeju nas povabi na ogled rudnika z džipom za katerega se je sicer potrebno predhodno dogovoriti za termin. Tega dne bi bil izlet na voljo čez tri ure in ker se nam toliko časa ne da čakati, si ogledamo samo muzej.
Okrog mesta so ureje sprehajalne poti, ki nudijo čudovite poglede na zalive in drugi del otroka. Sprehodimo se do plaže Luisi Di Angelo. Do plaže vodijo
oranžno obarvane stopnice po katerih teče voda (sklepam, da je to kaj povezano z železovo rudo). Malce mi je žal, da nimamo s seboj kopalk in brisač, saj je prav prijeten zaliv. Maledva se ponovno zapodita v mivko, roke imata oranžne kot pomaranče 🙂 Skozi mesto se vrnemo do avtodoma. Tudi mesto daje
prijeten utrip, ljudje so prijazni, večinoma pozdravljajo, turistov ni kaj dosti, pečat mestu pa dajejo opečnato obarvane stavbe z ozkimi balkoni in uličicami med katerimi se suši perilo. Kako italijansko. Aja, pa parkirane vespe pred hišami 🙂
Ko zapuščamo mesto se na hitro ustavimo v trgovini. Kar navdušena sem nad ponudbo brezglutenskih izdelkov v trgovini. Medtem ko se je na Hrvaškem pogostokrat zgodilo, da nismo prišli do sladoleda, je tukaj slika povsem druga. Preseneti tudi naslednja lokacija. Ob kampu Arrighi se namreč nahaja restavracija, kjer piše, da imajo tudi brezglutensko kuhinjo. Preverjali pa nismo, kako je s pripravo.
Ker smo potrebni nekaj oskrbe avtodoma se namestimo v kampu Da Mario, ob plaži Spiaggia di Barbarosa. Majhen kamp, na travi, ki ga od plaže loči manjša, neprometna cesta. Maledva seveda kaj hitro oddivjata na plažo (ojoooj, spet mivka) in medtem, ko midva na brisači pijeva vsaj svoj najljubši napitek ta trenutek, se maledva obmetavata z mivko in čofotata v morju. Baje je voda nekoliko bolj hladna in res nekoliko prej prideta iz vode s tresočimi se ustnicami. Tu izkoristimo luksus kampiranja in si mivko spereta pod toplim tušem. Po večerji se fanta ponovno podata na kolesarsko raziskovanje otroka, midve pa obujeva tekaške superge in se po slikovito razgledni stezici podava proti mestu Azzuro. Na levi strani morje, čudoviti zalivi in pogledi na otrok, na desno pa vzpetina na kateri je bil nekoč zapor o čemer pričajo številne opazovalnice in bodeča žica okrog ostankov stavbe. Nad mestom se ustaviva, Ajda pravi, da ima dovolj in se obrneva.
Če smo že v kampu, izkoristim še luksus pomivanja posode, medtem ko se tudi fanta vrneta s kolesarjenja in na en krog odpeljeta še Ajdo. Energije jima res ne zmanjka. Ura je že precej čez 22h, ko le uspemo leči in zaspati.
4. dan
No, pa sem le dočakala jutro s sončnim vzhodom 🙂 Malo pred šesto zjutraj si nadenem najljubšo opravo- tekaško opravo in se podam na stezico, kjer sva
sinoči tekli z Ajdo. Deležna sem čudovitega sončnega vzhoda izza manjšega otroka. Podam se proti mestu Azzuro, vendar me slednje ne prepriča, tako da se kaj kmalu obrnem proti kampu. Ravno ko se mi pogled ustavi na hribe pred menoj, povlečem telefon, da bom slikala in nekaj zašumi v travi. Bliža se mi in čedalje bolj šumi… Ja, to je bilo moje prvo bližnje srečanje z divjo svinjo. Mislim, da sva se v resnici druga druge prestrašili in zavili vsaka v svojo smer. No, ko sem dojela, kaj se je zgodilo sem jo še slikala, ko se je počasi v hrib izgubila v travi.
Po kratkem dopoldanskem poležavanju se namenimo nazaj v »hribe« – če je 200 metrov nadmorske višine hribi 😊Za vožnjo z avtodomom je to kar vzpon, a k sreči niti ni prometa na cesti in tudi kasneje makadam je lepo urejen. Pot je zelo slikovita in razgledna, navdušena sem nad vsemi prosto rastečimi kaktusi in agavami. Mi pa vse to gojimo v loncih, medtem ko imajo očitno tukaj idealne pogoje za rast. Medtem ko občudujem pokrajino in rastlinstvo se fanta ponovno navdušujeta ob oznakah za kolesarske stezice.
Namenjeni smo na ogled rudnika Miniere di Calamita, vendar nekoliko razočarano ugotovimo, da bi se morali za ogled naročiti. Prvi možen termin ogleda je šele 9. maja. Ha, takrat, ko bomo že pošteno doma. Razlog več za ponoven obisk Elbe 😊
Najdemo razgledno točko, pogrnemo dekico in pojemo malico. Potem pa hop na kolo. Urejenih je več kolesarskih poti različnih težavnosti. Z Ajdo se s kolesom zapeljeva do mesta Capoliveri. Žal nikjer ne najdeva trgovinice/ lokala z obljubljenim sladoledom, k sreči ga imam v avtodomu in je slednje tudi
motivacija za povratek. Pot do mesta je sicer ravninska, nekaj časa makadamska, nato asfaltirana in neprometna. Razgledi so zares čudoviti in lahko bi celotno pot samo fotografirala. Ko se vrneva do avtodoma sta tu ravno fanta in ker si tudi Ajda želi bolj adrenalinske vožnje kot pa ravninsko kolesarjenje z menoj, si le izborim še nekaj časa za solo kolesarski krog. Naredila naj bi neko krožno pot, ki je sicer označena, a sem očitno nekje zamešala smeri in se po 14ih kilometrih vrnila na pot po kateri sem prišla, namesto, da bi naredila krog. Vseeno, zelo je pasalo malo po svoje zavrteti noge in si ogledati tudi notranjost pokrajine.
Za nami je precej aktivno popoldne in vsi si že želimo, da se nekam namestimo in se stuširamo. Po pol urni vožnji se namestimo v kamp Valle Santa Maria, na rtu Laconella. To je sicer malce večji kamp ob morju. Parcele ob morju so povsem zasedene in se namestimo nekoliko višje, v bolj mirno lokacijo. Medtem ko pripravljam večerjo, se mulčka spoznavata z morjem, a po večernem tuširanju kar hitro popadamo v postelje in zaspimo. Zasledim zemljevide z urejenimi kolesarskimi in tudi pohodniškimi potmi, a zjutraj je spomin na srečanje z divjo svinjo še preveč svež zato se odločim zgolj za jutranji sprehod po plaži. Bi pa sicer zagotovo veljalo še obiskati in raziskati ta del otoka. V kampu so ponovno zelo prijazni in ker plačam z gotovino nam gospa ponudi še 10,00 eur popusta. Veliko je nemških turistov, tudi domačini poleg italijanščine večina govorijo nemško, angleško bolj slabo.
5. dan
Dopoldne je prijetno toplo in izkoristimo za sprehod po mivki in čofotanje po vodici. Preden se podamo na nove dogodivščine.
Namen je bil, da se odpeljemo proti drugemu delu otoka, Isola d Elba, a nas zaradi tekaške prireditve redarji usmerijo na drugo pot. Malce se nasmehnem in pomislim, kako lepo bi bilo po Elbi teči na kaki tekaški prireditvi. Drugič, ko sem kam odpravljamo, moram preveriti tekaške prireditve, saj se mi to ni zgodilo prvič 😊 Pa še pot bi potem lahko nadaljevali tako kot smo si zamislili sprva.
Nič hudega, takoj imam v rokavu drugega asa in predlagam pot do izhodišča najvišjega vrha na otoku, Monte Capanne, 1080 vm. Sprva je malce vprašljivo, če bomo z avtodomom uspeli priti na izhodišče, ker je precej oznak, da je promet prepovedan za vozila širša od 2 m (naslednji avtodom bo zagotovo ožji), a k sreči najdemo pravo pot. Na spletu sem si sicer že predhodno ogledala posebne gondole, ki peljejo na vrh, a otrokoma o tem predhodno nisem govorila, saj nisem vedela kakšen odziv pričakovati, še posebej zaradi Anžetovega strahu pred višino. Navdušena sta bila ob pogledu na rumene ptičje kletke (tako smo
poimenovali te gondole), kjer se lahko peljeta samo po dve osebi. No, bilo je prisotnega tudi malce strahu, a se je ta kaj hitro razblinil. Ker se je Ajda zadnji dan počutila slabo, ne izberemo pešpoti, saj traja cca 3 ure in se z gondolo zapeljemo proti vrhu. Povratna vozovnica nas je stala 60,00 EUR, vožnja v eno smer pa traja približno 20 minut. Vožnja mine zelo hitro saj se iz minute v minuto odpirajo krasni razgledi na okoliška gorovja, mesta in morje. Od gondole do vrha se je potrebno še malce (res malce) sprehoditi, naredimo še krajši sprehodek proti sosednjim vrhom. Zanimivo, kako se pokrajina z nadmorsko višino spreminja, razgledi z vrha pa so… nepopisno lepi. Mulčka sta si želela v svojo pohodno knjižico pritisniti štampiljko katerega od vrhov na Elbi, a žal nikjer (tudi v nadaljevanju) ne zasledimo žigov.
Po pohodniški avanturi se odpeljemo v Portoferraio, kamp Enfola. Na poti naletimo tudi na vodni izvir s pitno vodo, ki je očitno precej priljubljen med domačini, saj stojijo kar v vrsti, da si v svoje kanistre natočijo vodo. Mene, ki imam zgolj nekaj praznih steklenic, prijazno spustijo naprej in si natočimo nekaj vode.
Ta kamp se nahaja na koncu otoka, poleg je še manjši polotoček z manjšo vzpetino, sicer pa poleg kampa in pripadajoče restavracije tu ni ničesar. Kamp je terasasto urejen, precej natlačeno vse skupaj, lastnik nam prijazno ponudi (po našem mnenju najboljšo) parcelo s pogledom na morje. Ker se nam nekako ne ljubi iskati drugega kampa, se namestimo. Medtem ko z otrokoma čofotamo po morju, Dejan nadaljuje kolesarsko raziskovanje otoka. Očitno je tudi Anže malce utrujen, saj redko zavrne kolesarjenje.😊Privoščimo si sladoled v restavraciji (saj ne da ga imamo s seboj v avtodomu), ampak to je tako posebno doživetje za Ajdo, da si lahko kje kupimo sladoled, da te priložnosti ne izpustimo. V večernem sprehodu ugotovimo, da so na tem delu otoka lovili tuno, naberemo si divjo kamilico, da bom skuhala čaj, ki bo morda kaj ublažil Ajdine želodčne težavice. Tu je polno sivke, smilja, rožmarin cveti… in še kup nepoznanih dišavnic, ki jih vonjamo medtem ko se sonce potaplja v morje.
6. dan
Zjutraj obujem tekaške superge in se podam na hribček ob kampu. Do vrha vodi široka makedamska stezica, z vrha pa je na drugo stran polotoka označena ozka stezica, ki gre po gozdu. Spustim se do obale, vendar se nekaj metrov prej ustavim, ko vidim, da je teren povsem razrit in vonj me spomni na prisotnost divjih svinj. Zato raje obrnem proti vrhu in ponovim še en vzpon. Žal zvečer nisem opazila, da bi z vrha hriba lahko ujela tudi sončni vzhod, zato sem ga malce prespala, a vseeno lepo ujela prve sončne žarke, ki so obsijali otok.
Namenjeni smo na ogled Napoleonove rezidence, a na poti ugotovimo, da je ponedeljek in z ogledom ne bo nič. Ob ponedeljkih, po nedelji, se v Italiji še počiva 😊 Še razlog več, da Elbo obiščemo ponovno.
Zapeljemo se na obrobje mesteca San Piero, parkiramo na parkirišču ob cesti. Fanta sta ponovno navdušena nad novimi kolesarskimi stezicami, punci pa se podava raziskovat pohodniške stezice. Sprva se sprehodiva skozi mesto. Res presenetljivo prijazni ljudje so tu. Vsi naju pozdravijo, se nasmehnejo. Počuti se dobrodošlo, domače.
Pogled seže proti vzpetinam nad mestom, tukaj je pokrajina nekoliko bolj drugačna, spominja na Korziko. Nizko grmičevje, kjer izstopa sivka in rumeno cvetoče grmičevje prekriva oglato zaobljene granitne skale. Najprej si ogledava astronomski park, ki ima zelo lepo urejeno mesto za opazovaje ozvezdij. Žal ne znam italijansko, da bi kaj dosti razumela, a z razstavljenimi rekviziti je razloženo, katero ozvezdje , kje najti. Zelo zanimivo. Z Ajdo se nasmejeva, ko mladenič na nogometno igrišče pripelje čredo koz na pašo. Prav hecno izgleda vse skupaj. Kasneje ugotoviva, da sva na eni od označenih pohodniških poti in uspem Ajdo prepričati, da se podava na vrh, žal nisem slikala imena vrha. Vsekakor pa je to krasna pot, čudovitih barv, novih pogledov proti vrhu in proti morju. Kar ne morem verjeti, da na teh poteh ne srečava nikogar, edinole vonj po divjih svinjah je prisoten, a verjamem, da z neuglašenim prepevanjem z Ajdo preženeva tudi te 😊
Popoldne se prevesi v večer, ko se zapeljemo tja, kjer smo pričeli našo avanturo; prespimo na plaži Spiaggia di Schiopparello. Ob večernem sprehodu po mivki mimogrede še očistimo košček plače in naberemo celo vrečo smeti. Všeč mi je, ker je bila to ideja najinih mulčkov in prav ponosna sem, da se zavedata, da z majhnimi koraki lahko prispevata za boljši jutri vseh nas. Med večernim
sedenjem ob plaži pa nas v zahvalo pozdravi čisto prava hobotnica, katero prvič opazujemo takole v morju. Kakšno navdušenje in kakšno doživetje. Brez telefonov, računalnikov, igric in drugih nepotrebnih rekvizitov. Samo mi, morje in skupni čas.
Elba, bila si prečudovita. Zagotovo se še vrnemo.