avgust 2021

Soteska Gačnik

Glede na to, da se poletje počasi poslavlja, z veliko verjetnostjo lahko rečem, da smo se na najbolj vroč poletni dan v letu 2021 odpravili na najvišje ležečo vasico na Primorskem. Vojsko.

Pot iz Idrije proti Vojskem se ves čas strmo vzpenja in vsi smo že malce v pričakovanju razgledov, ko se nam le uspe skozi gozd povzpeti na planoto. Ko za prvi postanek z namenom razgledovanja po okolici izstopimo iz avta, ugotovimo, da so tukajšnje temperature prav prijetne in osvežujoče, sploh v primerjavi s temperaturami v dolini, ki tega dne presegajo krepko 30 stopinj. Tu je prijetnih 25 stopinj. Narava je čudovita. Pogled seže na okoliška hribovja in gorovja. Takšen mir je tu. Nikjer nikogar. Glede na čudovite fotografije o naši končni destinaciji, sem pričakovala, da bo tu veliko ljudi in direndaja. Prijetno smo presenečeni. Sami smo. Sredi planote, rahlo pihlja veter, svež zrak …

V nadaljevanju našo pot nadaljujemo proti soteski Gačnik in Brdarjevemu slapu. Na poti je kar nekaj tabel, ki nas usmerjajo do Gačnika, med drugim table usmerjajo tudi k partizanski tiskarni in grobišču. Parkiramo v bližini manjše kmetije in se še malo sprehodimo po okolici. Naravnost čudovito.

Prečkanje lesenega mostička, ki nas vodi do slapa

Mimo kozolca nato odkorakamo v dolino in kaj kmalu zaslišimo vodo. Čez manjši leseni mostiček zagledamo čudovit slap. Brdarjev slap, ki se izteka v dveh stopnjah in je naravnost čudovit. Sprehodimo se še v drugo smer soteske. Ohoho, kakšni razgledi!!! V ozki soteski si je tu voda izoblikovala čudovite poti, vmesne »posodice«, kjer se v manjših slapovih pretaka v naslednje »posodice« in tako naprej … Večji del soteske je težje prehoden in je bojda potrebnega nekaj plezalnega predznanja, a to nas ta trenutek nič kaj ne moti.

Sami smo sredi gozda ob čudovitih kreacijah narave in hitro najdemo pot do vode. Jaz seveda komaj čakam na priložnost, da se okopam in zaplavam v enem od tolmunov, otročiča in Dejan pa si tudi hitro najdejo delo v vodi z gradnjo jezov in drugih vodnih del. Voda je prijetno osvežujoča, po mojem občutku ima nekaj čez deset stopinj. Kakšen luksus!

Pretakanje vode iz “posodice v posodico”

Precejšen del vročega popoldneva preživimo ob vodici in prav nič nam ne manjka. V vsem te času sta si sotesko ogledala še dva kolesarja, to pa je bilo tudi vse od obiskovalcev v času našega obiska.

Obisk soteske in vasice Vojsko zelo priporočam vsakomur, do vodice je zelo malo hoje tako da je pot primerna tudi za družine z majhnimi otroki. Planota pa je polna pohodnih in sprehajalnih poti, ki nas razvajajo s čudovitimi razgledi. Nam je žal zmanjkalo časa za ogled ostalih znamenitosti v vasi, tako imamo še razlog več za ponovni obisk Vojskega.

Borovničevo – melisin sirup

Vroči poletni dnevi so kot nalašč za pripravo osvežilnih napitkov, ki se priležejo tako poleti kot pozimi.

Moj vrt je zasejan z meliso in meto in slednje poskušam čim bolje unovčiti. Celo poletje nabiramo melisine in metine liste ter jih sušimo za čaj. Vsi pa imamo radi tudi melisin – metin sirup. Tokrat sem se ga odločila malce obogatiti s sezonskim sadjem. Na zalogi sem imela še nekaj ameriških borovnic in ustvarila se je čudovita sladka – osvežilna kombinacija.

Zavrela sem 3 litre vode, v katero sem vmešala 2,5 kg rjavega sladkorja. Ko se sladkor stopi, sem pustila stati, da se sladka voda nekoliko ohladi. Ta čas je ravno pravšnji za sprehod po vrtu in nabiranje metinih in melisinih listov. No, mene hitro še malo zanese in poberem še nekaj drugega pridelka z vrta.

Metine in melisine liste sem nasekljala na drobno in ob tem uživam v prijetnih aromah. V večji lonec sem stresla 1.5 kg ameriških borovnic, katere sem nekoliko spasirala (kar s tisto zadevo, s katero pripravim pire krompir). V sladko mešanico sem dodala cca. 10 dag citronke.

Sedaj borovnice prelijem s sladko vodo, dodam še meto, meliso in na rezine narezano bio limono. Vse skupaj dobro premešam in pustim na kuhinjskem pultu 24 – 48 ur. Pokrijem s kuhinjsko krpo in občasno premešam.

Steklenice sem za nekaj minut potisnila v pečico, segreto na 90 stopinj, ta čas pa sem precedila mešanico sirupa in ga segrela do vretja. Še vroče sem nalila v steklenice in zavila v brisačo do naslednjega dne, da se sirup počasi ohladi.

Ena steklenica nato ostane na kuhinjskem pultu za takojšnje uživanje, ostale pa shranim na temno in hladno mesto.

Na podoben način pripravim različne sirupe, dodajam tudi npr. timijan in druga zelišča, ali bezgov sirup, kateremu sem dodala jagode – ta je zares odličen. Tako pripravljeni sirupi mi ostanejo vse do naslednje sezone, ki jo po navadi pričnem z bezgovim sirupom.

2. dan: Kredarica- Triglav- Pokljuka

Če si nekaj dovolj močno želiš, se to tudi uresniči – in moja sinočnja želja o lepem vremenu je bila tako iskrena in močna, da sploh ni bilo dvoma o čudovitem vremenu tega dne.

Zbudila sem se kmalu okrog pete ure in pogled usmerila skozi malo okence, s pogledom na vzhodno stran. Preverila sem še vremensko napoved na ARSO za Kredarico, ki je za ta dan obetala sicer sončno dopoldne, a zelo močan veter. Napovedi kar nisem mogla verjeti – glede močnega vetra in glede na to, da se je zunaj počasi danilo, me je kot magnet odneslo ven. Jutro je bilo sveže, le nekaj stopinj nad ničlo, v dolini megla, na vzhodu pa se je nebo že pripravljajo na sončni vzhod. Sploh se nisem mogla odločiti, kje je lepše, pred menoj Triglav, tako čist, veličasten, na drugi strani prebujajoče se nebo, okoliške doline se kopajo v megli iz katerih kukajo vrhovi gora … Kakšno jutro!

Že nekaj časa sem si zelo želela, da prespim nekje v gorah in se zbudim v točno takšno jutro kot je današnje. Kako veličastno, zame nadpopolno …

Ko prvi sončni žarki osvetlijo Triglav za menoj, vem, da bom danes prišla na Triglav pa naj bo kar hoče. Od tega trenutka dalje v meni ni bilo več dvoma, da ne zmorem, da je zame pot prezahtevna, da naj bom zadovoljna že s tem, da sem prišla do Kredarice. Ne, danes grem na Triglav. Mimogrede, o tistem močnem vetru z vremenske napovedi ni bilo ne duha na sluha, vreme je bilo torej naravnost popolno za vzpon.

V sobo se vrnem vsa navdušena nad takšnim jutrom in spodbujam Dejana, da se čim prej odpraviva na vrh. Hja, kako različno lahko doživljamo eno in isto situacijo. Jutro pred vzponom.

V meni je na eni strani zelo močna želja po tem, da se povzpnem na Triglav in na drugi strani tudi razumem Dejana in strah pred višino. Kje sem sedaj jaz, čemu bom sledila, kaj, kam, kako… V meni kup vprašanj in dilem. Dogovoriva se, da poskusiva in slediva kaki skupini, da bo tako morda psihološko lažje. Prvi klini, prva pripenjanja … Narediva odmor. Skupina pred nama se oddaljuje. Ostaneva sama sredi skalovja, pod nama Kredarica, visoko nad nama pa Triglav. Sediva in opazujeva. Mimo naju prihajata oče in hči in hitro ju povprašam, če jima lahko sledim na vrh, v kolikor si mož premisli. Sta zelo prijazna in nič nimata proti. Tudi Dejan ve, kako zelo si želim na vrh in se strinja, da pot nadaljujem brez njega. Sama grem naprej in čez nekaj minut slišim Dejana, naj ga počakam, da prihaja za menoj. Tako zelo si želi nadaljevati, a ta trenutek je strah pred višino močnejši … Sedaj se mi orosijo oči. Tako prekleto si želim na vrh in tako zelo tudi razumem Dejana in ne znam mu priti naproti. Naj ga pustim sredi tega skalovja in grem naprej sama? Naj ga pospremim do Kredarice in si pač ogledam Triglav od spodaj? Naj ga še spodbujam? Kaj z vraga naj storim? Kaj je sedaj »prav?«

Spoznam, da tega dne Dejan poti navzgor ne bo nadaljeval. Jaz si tega zelo želim in odločim se, da temu sledim. Od tistega trenutka v tem jutru, ko so sončni žarki obsijali Triglav, točno tako kot sem si želela, v meni ni bilo več strahu ali dvoma, da vzpona ne bi zmogla. Od tega trenutka dalje sem verjela vase, da zmorem. A dobila sem še bogatejšo lekcijo – komu bom sledila? Sebi ali meni pomembnim drugim? Moj večni izziv. Običajno in pogosteje bi izbrala druge. Danes sem izbrala sebe. Pot do vrha sem nadaljevala sama. Nekajkrat sem se ozrla v dolino in videla, da je Dejan varno prispel do koče. Tedaj sem si dokončno oddahnila in sledil je samo še popoln užitek.

Nimam predhodnih plezalnih, visokogorskih izkušenj in vzpona sem se lotila previdno ter z vsem spoštovanjem do gore pred menoj. Kakšen užitek in privilegij je tako biti v trenutku in biti prisotna tukaj in zdaj. Vsaka skala, vsak premik, dotik, vdih, izdih … To je tisto, kjer je vsa moja pozornost. Povsem očarana sem nad razgledi okrog mene, ne morem kaj, da ne bi vmes fotografirala … Še včeraj se mi je zdelo neverjetno, kako je mogoče sploh plezati in se povzpenjati po tem skalovju… Danes, sedaj pa se sama vzpenjam po točno tem skalovju … In neizmerno uživam vsak korak. Vsak korak sem višje in bližje cilju današnjega dne.

Korak za korakom, prijem za prijemom … Tu sem! Stojim pred Aljaževim stolpom! Tem stolpom, ki sem ga že neštetokrat videla na fotografijah. Tu je še nekaj ljudi, ne več kot deset, vsi so tujci. Edina Slovenka ta hip na najvišji gori Slovenije. Preplavijo me močno občutki in čustva ob katerih kar malo zajokam. Verjetno si drugi mislijo, da sem malo nora, a doživljam neopisljivo lepe občutke. Občutke sreče, zmage, svobode, sebe! Razgled od tu je božanski, za nekaj trenutkov zaprem oči in si vtisnem v spomin vse te razglede in doživljanja v meni.

Prijazen gospod, kasneje pove, da je Američan, se ponudi, da me slika pri stolpu. Zanimivo, ves čas toliko slikam, a ta trenutek od samega navdušenja pozabim tudi na slikanje. Gospod, ki me slika pred stolpom in vidi, kako sem ganjena, se mi skupaj s hčerko smejeta. Kasneje izmenjamo nekaj besed in se skupaj spustimo v dolino.

Po poti navzgor sem se na trenutke vprašala, kako bo izgledala pot navzdol, ali bo veliko bolj zahtevna. Sedaj sem dobila odgovore … Korak za korakom, prijem za prijemom nobena pot ni težka. Pa še priložnosti za fotografiranje sem ujela. V času spusta so vrh triglava in okolico objemali oblaki, oblačilo se je. Ponovno sem lahko le hvaležna, da mi je tudi nebo tako naklonjeno. Samo pol ure kasneje bi se povzpela na vrh in verjetno ne bi bila več deležna tako čudovitih razgledov z vrha Triglava.

Na Kredarico se vrnem polna pozitivnih občutkov in vtisov, tudi v Dejanovih očeh vidim, kako srečen je, da sva se odločila tako kot sva se. Ob toplem čaju si izmenjava doživetja in dogajanja v tem času. Ja, sedaj si imava za povedati veliko več kot pri zajtrku tega dne. Kako hvaležna sem za njegovo podporo in razumevanje.

Počasi se spustiva v dolino, proti Vodnikovi koči. Greva po isti poti kot sva se dan prej povzpenjala do Kredarice. A na trenutke se mi zdi, kot da po tej poti stopam prvič. Veliko stvari opazim prvič, vidim in zaznam drugače. Toliko si imava za povedati med potjo. V dolino odhajam z zelo bogatimi občutki sreče in zadovoljstva. Na Vodnikovi koči za nekaj trenutkov osvobodim prstke na nogi, osvežim zaloge vode in že korak usmeriva proti Pokljuki.

Zadnje pol ure hoda se mi že malce vleče, nahrbtnik je čedalje težji, čeprav je veliko lažji kot je bil ob vzponu prejšnjega dne. Oba že z radovednostjo pričakujeva ovinek za katerim bova uvidela avto. Da se sezujem, usedem in odložim nahrbtnik.

Na poti domov zavijeva še proti jezeru Kreda, kjer si želim ledeno hladne osvežitve in regeneracije po pohodu. No jezero je prav prijetno toplo in nič kaj hladno. Vseeno je prijetno zaplavati in tako odpočiti telo.

Ob najinem prihodu domov, naju pričakata otročiča s svojo dobrodošlico, napisi, risbicami …Nujno veselje ob najinem povratku napolni srce in pričara nasmehe kljub rahli utrujenosti.

Na klopci pred kočo na Kredarici je zapisana misel Nejca Zapolotnika: » Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Bolj kot osvojitev vrha Triglava je zame bogata celotna izkušnja od ideje o vzponu na Triglav in vse do prihoda domov. Danes sem bogatejša za veliko več kot samo vzpon na Triglav – slednje je bila zame pomembna izkušnja samospoznavanja. Je pot, na kateri sem prišla do novih spoznanj o sebi in je pot na kateri sem med drugimi ponovno ozavestila, kako zelo me vleče v naravo, v gore.

Neizmerno hvaležna za to pot in vse korake na poti do cilja.

Triglav; Pokljuka- Kredarica

Večer pred vzponom. Pred spanjem si nastavim budilko ob 4h zjutraj in pri tem še razlagam Dejanu, da sicer budilke sploh ne potrebujeva, ker se v takšnih okoliščinah po navadi zbujam celo noč in se zbudim pred budilko. Hitro zaspim.

Ponoči se res nekajkrat zbudim in gledam na uro… Kar naenkrat pa slišim Dejanovo budilko, katero je nastavil za vsak slučaj ob 4.30. ZASPALA SEM! Prespala sem budilko??? Kasneje v času odhoda od doma počasi osvežujem spomin, da mi je res zvonila budilka, sedaj se spomnim, kako odločno sem je ugasnila, ker sem nekaj sanjala, da ne smem nikogar zbuditi. No, očitno so bile sanje tako pomembne, da niti sebe nisem smela zbuditi 😊

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje zaspala in tako gladko preslišala oz. ugasnila budilko. Slednje me precej vrže iz tira. Vseeno zjutraj poskušam čim bolj mirno pripraviti nahrbtnik – hja, še večer pred odhodom sem ocenila, da je potrebno nahrbtnik oprati in sem ga ponoči sušila. No, na Triglav pa res ne grem vsak dan in nahrbtnik naj bo čist 😊

Čez dobre pol ure se že peljeva proti Pokljuki, v avtu srkava prvo jutranjo kavo … Še vedno si težko odpustim, da sem zaspala. Kako sem lahko zaspala, zakaj sem zaspala – ali je morda to sporočilo, da bi bilo bolje, da ostanem doma … Več vprašanj kot sem si postavila, bolj neumno se mi je zdelo vse skupaj. To pomeni, da bova pol ure kasneje na cilju kot sva okvirno predvidevala? In kaj potem? Bolj kot to, je bil problem v meni, problem, da mi je enkrat nekaj ušlo izpod nadzora … Ja, če ne že prej, vsaj tukaj se začenja pomembna lekcija, ki sem jo prejela v celotnem izletu na Triglav.

Parkirava na Pokljuki. Prvi koraki proti cilju se povzpenjajo skozi gozd, slišim zvonjenje kravjih zvoncev, šumenje bližnjega potoka… Dejan se nasmiha, kako me takoj pritegne voda ter pomerjam njeno temperaturo in že razmišljam o tem, kako se ob povratku kopam v eni od hladnih vod. Ko le pokukava izza gozda, se pred nama odpre čudovit pogled na planino, ki jo obsijejo prvi sočni žarki tega dne… Kravji zvonci pojejo svojo prvo jutranjo pesem… in tako je tudi nahrbtnik iz minute v minuto lažji in pozabim, da imam na ramenih nekaj čez 10 kg.

Ko travnati tepih čez planino zmenja počasen vzpon po nesorazmerno posejanih skalnatih stopnicah, počasi pozabljam tudi na to, da sem preslišala jutranjo budilko. Tekom dne slednje postane povsem nepomembno.

Med potjo do Vodnikove koče srečava malo planincev. Vseskozi pa naju spremljajo čudoviti pogledi in razgledi na okoliška gorovja, čudovito naravo. Najina prva postojanka je na Vodnikovi koči, komaj čakam, da se usedem in sezujem čevlje. Če bi lahko, bi najraje hodila bosa ali v japonkah. Tako utesnjeno se vedno počutim v zaprti obutvi sredi poletja. Med prostim razmigavanjem prstkov na nogah se le odločim pojesti enega od petih sendvičev, ki jih imam s seboj.

Ko so prstki na nogah dovolj razmigani, želodčki ravno prav polni, korak usmeriva proti najinemu cilju tega dne – Kredarici. Prav zanimivo je opazovati, kako se z nadmorsko višino spreminja tudi rastje, borovci zamenjajo smrekove gozdove, kasneje pa je le še nekaj grmičevja in nato le skalnato visokogorje, ki ga krasijo vztrajne in cvetoče alpske cvetlice. Za trenutek se ustaviva in prisluhneva. Tišina. Popolna tišina. Nikjer nikogar. Samo midva in narava. In veter, ki prinaša oblake. V senčnih dolinah je opaziti še nekaj snega, tudi sonce postaja čedalje bolj sramežljivo. Oblači se. Ker si zadnjih 15 minut pred ciljem ne želiva naravnega tuširanja (beri dež), pospešiva korak do Kredarice.

Wohooo, uspelo mi je! Že! Kaj pa še ostali štirje sendviči? 😊 Hja, priznam, vzpon do Kredarice sem si predstavljala dosti bolj zahteven in mukotrpen. Pa je bil vse drugo kot to. Doživela sem ga kot enega najlepših (spre)hodov v naravi, v dobri družbi. V družbi moža- kjer je povsem ok, če sem tiho ali če blebetam nekaj v tri dni. No, tega dne mi je veliko bolj ustrezalo biti tiho in samo opazovati. Opazovati naravo in sebe v njej.

Ob prihodu na Kredarico naju je izza oblakov pozdravilo sonce in za trenutek sva že verjela, da se bo zjasnilo in se povzpneva še na Triglav. No, kasneje sem s hvaležnostjo ugotovila, da so naju sončni žarki le prijazno pozdravili in nama sporočili, da počakajva z vzponom na Triglav. In končno sem spet lahko svobodno razmigala prstke na nogah!

Tekom popoldne se je krepil veter, postajalo je vse hladneje, oblaki niso zakrivali le sonca, temveč tudi sam Triglav. Popoldne sva tako preživela na relaciji okolica koče – jedilnica – soba. Zunaj je močno pihalo, posledično je bil tudi občutek mraza nekoliko močnejši.

Pred samim odhodom na Triglav sem več misli usmerjala k temu, ali bom fizično zmogla vzpon do Kredarice. O samem vzponu iz Kredarice na Triglav nisem toliko razmišljala oziroma v mislih ni bilo opcije, da se ne bi povzpela na Triglav. Ko sem tega dne prvič videla, kje poteka pot na Triglav, da je to dejansko gora … Me je malce stisnilo. Pa saj to dejansko plezajo po gori? Kje sploh plezajo, kje je kakšna pot? Kam stopiti? Kako, zakaj, kje …? Ta večer nisem bila več tako prepričana, da se bom kdaj povzpela na Triglav.

V tem večeru sva si težko ubesedila vse pomisleke in dvome glede vzpona na vrh. Vsaj sladki štruklji, ki sva si jih privoščila za večerjo so malce dvignili razpoloženje in preusmerili misli.

Zvečer sva kmalu legla v posteljo in zaspala. Zunaj je pihal močan veter, ponoči je divjala nevihta z močnim dežjem in nalivi.

»Enkrat te bom peljal na Triglav!«

»Enkrat te bom peljal na Triglav,« mi je večkrat omenil Dejan. Pa me je res. Dolga leta se nisem kaj posebej odzvala na to, spomnim se, da sem celo izjavila, nekaj v tem smislu, da bi mi bilo dovolj, če prišla vsaj do Kredarice, Triglav mi je povsem nepomemben. Danes se pod to izjavo ne podpišem.

Nekje 14 dni pred vzponom na Triglav sem le pritrdila in rekla: »Ajde, pa pojdiva na Triglav.« Kljub temu, da imam nekaj fizične kondicije in moči, sem z vsakim dnem, ki je bil bliže najinemu odhodu bolj pomišljla v smeri, če bom zmogla. Začenjala sem brati razne bloge in zapise o vzponih na Triglav, ki so zelo raznoliki; od tega da je nekdo šel na Triglav z lahkoto kot bi skočil h prijatelju na kavo, do zapisa neke punce, ki je od strahu bruhala … Hm, kje sem jaz? Pot na Triglav je zame pomembna pot samospoznavanja.

Še kako hitro je prišel večer, ko sva polnila svoje nahrbtnike in ugotavljala, da bi potrebovala kaj večji nahrbtnik kot tisti običajni za nedeljski izlet. Vseeno nama je uspelo vsakemu strpati v nahrbtnik dobrih 10 kg. Res zanimivo, kako za vsak kos tehtam, ali ga bom zares potrebovala, kaj je tisto najnujnejše od nujnega … No, danes, ko sva doma, se norčujeva iz sendvičev in energetskih ploščic. Še kako prisoten je v meni strah, skrb, da bom kje ostala lačna. Pripravila sem si pet mini sendvičev in okrog 10 proteinskih ploščic, dve jabolki… Domov sem prišla z osmimi ploščicami in tremi sendviči. Pa nisem bila nikjer prav nič lačna 😊

Tokrat sva z Dejanim najina otročiča tudi prvič pustila doma, v varstvu pri babi. Prvič v njunem in najinem življenju smo bili tako ločeni cela dva dneva. Vem, morda se sliši malo noro, a očitno sem morala na Triglav, da se je zgodila tudi tovrstna ločitev. Ko sem ju zvečer, pred spanjem poljubčkala in z rahlim cmokom v grlu pospremila v spanec, mi je hčerka pogumno dejala:« Mami, komaj čakam, da gresta. Bova z Anžetom celo noč žurala. Pa čokoladice bova kradla.« No, pet minut zatem, ko sem ugasnila luč, mi je prišla v kuhinjo povedat, da dinarčkov ne bosta kradla, samo čokoladice.

Mislim, da boljše podpore in besed ne bi mogla dobiti. To malo bitje že pri štirih letih ve, kdaj in kako mamico pomiriti. Pa čeprav zato krade čokoladice 😊 Ko sva se vrnila domov, mi je med prvim povedala, da je veliko žurala in da je s predala vzela en bonbonček 😊

3. dan: Kamp U Ponte Grossu, Solenzara

Jutro. Mir, tišina, praktično nikjer nikogar, ves kamp še spi … Le sonce se prebuja, se dviga izza morja in barva nebo v čudovitih odtenkih. Trenutek, ko lahko samo še zaprem oči in se prepuščam energiji sonca, ki me napolni za ves dan… Seveda, nekaj teh trenutkov ujamem tudi v fotografijo, temu se res težko izognem.

Ko se prebudi tudi moja popotovala druščina to isto sonce že dodobra ogreje ozračje in že zajtrk je prijeten v senci.

Pripravljeni smo za odhod in jo mahnemo novim dogodivščinam naproti. Na poti do današnje destinacije se ustavimo še v kampu Les Euchalyptus, tam kjer smo pred osmimi leti šotorili v senci borovca, direktno na mivkasti plaži in prvi jutranji žarki so nam takrat posvetili izza morja direktno v šotor. Kako smo bili s prijatelji navdušeni nad tem doživetjem!

Danes tega borovca ni več, je še mivka, turkizno modro morje in je še vedno kamp. V kolikor bi bili vetrovni pogoji dovolj ugodni za surfanje, bi se danes namestili tu, a ker je veter za windsurfanje prešibek, jo mahnemo v notranjost, po reki Solenzari.

Pot se nekoliko zooža, postaja vse bolj ovinkasta in strma, telefonski signali se izgubljajo in odpirajo se čudoviti razgledi na gozd, reko, gorovja…

Sprva sem nekoliko razočarana, ker mi v kampu U Rossmarinu povedo, da nas ne sprejmejo, če nimamo rezervacije (pa sem gospo na recepciji že skoraj prepričala, da najde prosto mesto za nas samo za eno noč, a je hitro prišla, predvidevam da, šefica, in rekla, da potrebujemo rezervacijo). Ah, gotovo nas časa še nekaj boljšega.

Leta 2016 smo kampirali v tem kampu in mi je ostal v lepem spominu in je bil v mojem top izboru, kam bi si želela letos ponovno. No, je že prav tako in gremo dalje.

Ko prispemo v naslednji kamp, kjer se tudi namestimo, U Ponte grossu, ponovno rečem sama pri sebi, da je vse za nekaj dobro in je vse ok.

Razveselim se, ko gospa na recepciji pove, da imajo prosto in se lahko namestimo kamorkoli pač želimo. Wau, to! Nobenih številk parcel, poročanja na recepcijo kje bi želeli biti, kje je rezervirano… Kamp je precej velik in dopušča še dovolj prostora za kampiranje. Na koncu se odločamo med prostorom, kjer bi bili praktično sami v gozdičku nekaj več korakov stran od vode in med parcelo, kjer smo nekoliko bolj na ozko, a s pogledom na vodico. In odločimo se za slednje; to da lahko posedim pred avtodomom in opazujem otroka, kako čofotata po vodi.

Po kosilu in popoldanskem počitku starcev (mladiča veselo razgrajata in skrbita za to, da slučajno, kdo ne zaspi sredi dne 😊), se odpravimo raziskovat reko.

Voda je zelo prijetno topla. Uživamo, ko brodimo po vodi, malo plavamo, malo skačemo in posedamo po segretih skalah, odkrivamo tolmunčke v raznobarvnih odtenkih zelene barve, odkrijemo celo naravni jacuzzi. Praktično sami smo, včasih mimo nas zaplava kak prijazni »bonžu« in gremo vsak svojo pot.

Da je naše raziskovanje še bolj popolno na koncu odkrijemo prav magičen kotiček, kjer je voda globlja in dopušča več plavanja in skoke v vodo, za ovinkom se odpre čudovit pogled na rdeče obarvano skalno gorovje. V tem raziskovalnem duhu in navdušenju kar pozabimo na čas in sonce počasi že zapušča dolino. Skale so še ravno prav ogrete, da se po njih počasi sprehodimo do avtodoma. Uf, naši trebuščki so po takšnem pohodu že precej željni hrane.

Kar prehitro se stemni in v globok spanec nas pospremi pravi žabji orkester, ki prepeva še dolgo v jutro naslednjega dne.

Jap, kako dobro je dopustiti, da je tudi druga izbira, druga možnost, dobra izbira.

Nočitev v kampu (brez elektrike) nas je stala 36,50 EUR. Plačilo je možno samo z gotovino. Trgovine ni, večer prej je potrebno naročiti kruh.

4. dan: Nazaj na obalo, Zonza, Kamp Fautea

Tudi to jutro ujamem prebujajoče se sonce izza okoliških gora in gozdov. Proti jutru žabji orkester počasi pojenja svoj koncert, šumenje vode je ponovno v ospredju mojih zvočnih zaznav. Tako mirno je. Reka je zjutraj v drugih barvah, ker ni vetra je voda bolj bistra in vidi se praktično vsak kamenček v vodi.

Kmalu po sončnem vzhodu začnem projekt prebujanja posadke za izlet, ki sem ga imela v planu za danes. Da se bo bralo bolj prijazno, naj povem, da je tu sončni vzhod pol ure kasneje kot v Logatcu, da pa sonce pokuka izza gora pa je potrebne še dodatne pol ure.

Zaradi malce slabšega počutja enega od članov, je potrebna sprememba plana in hitro sprejmem, da z načrtovanim pohodom do tolmunov danes ne bo nič. Morda pa so nam namenjeni kak drugi dan ali pa bodo izgovor za vrnitev na Korziko čez nekaj let. Bo pokazal čas.

Vrnemo se na obalo, najprej se ustavimo v Camping Nescres, kjer nam ponudijo prosto mesto v drugi vrsti ob morju. Plaža je dolga, mivkasta, kamp na soncu … Odločimo se, da pot še malo nadaljujemo prot jugu in tako se namestimo v slikovitem kampu Fautea.

Kamp je lociran na vzpetini, v bližini opazovalnega stolpa na sosednjem hribčku. Idilične parcele s pogledom na kristalno modro morje so zares naravnost kičaste. Sploh ne morem slikati, kako lepo je 😊 Dobimo parcelo na vrhu hribčka, v popolni senci, izza dreves pa se bleščijo odtenki modrine morja. Kamp ponuja veliko sence, med parcelami, do plaže pa so speljane ozke stezice, ki dajo kampu še dodaten čar. Nekatere parcele za šotor so prav sanjske. Pod kampom so manjši zalivčki, dva sta skalnata z mivko, sledi daljši, z mivko.

Otrokom je mivka itak zakon in tu ni pogajanja. Srečni otroci, srečni starši. Sine se sicer pritožuje, ker morje ne sodeluje pri gradnji njegovih mivkastih obrambnih zidov in jezov, a naposled se le preda in sprejme, da tako morje poravna plažo za nove gradove.

V tem kampu srečamo precej Slovencev, ena je komentirala, da se počuti, kot bi bila v Puli 😊 Tudi mladiča sta navdušena, da koga razumeta. Mimogrede, tukaj je že angleščina včasih izziv in je včasih dobro poznati nekaj osnov francoščine.

Zvečer se odpravimo peš do bližnjega hribčka z obrambnim stolpom. Do tu prav tako vodi ozko speljana stezica in otroka sta naravnost navdušena nad labirintnimi potkami s ciljem na stolpu. Od tu se nam odpre čudovit pogled na širno morje in še en čudovito plažo.

V ozadju pa za gorovje zahajajoče sonce barva nebo v oranžne odtenke. Danes imamo večerjo kar tu, ob stolpu z malo domišljije najdemo kamnito mizico in ob čudovitih pogledih na morje polnimo svoje želodčke.

Ob povratku v kamp nas komarji kar hitro prepričajo, da je bolje, da ležemo k počitku. No, pa saj je ura že…čas za spanje. Zaspimo ob poslušanju valovanju morja in smehu s sosednje parcele…

Kampiranje brez elektrike nas je tu stalo 37,00 EUR. Plačilo je možno samo s kartico.

5. dan: Plaža Palombaggia, PZA De La Plage – ki pa ni na plaž :)

S hribčka, kjer je lociran kamp Fautea se odpira širok pogled na morje in sončni vzhod od tu je naravnost veličasten. S prvimi sončnimi žarki tega dne se ujameva medtem ko sedim na eni od skal nad zalivom pod kampom. Lahko samo še zaprem oči in samo sem. Vdih in izdih …. In tudi mene ni več.

Kasneje v enem od prostorov, namenjenih za šotorjenje, s pogledom na morje, ustvarim prijeten kotiček za jutranjo jogo. Pripravljena sem, da se nov dan začne.

V času kampiranja se sicer vsi prehranjujemo brezglutensko zaradi stroge diete hčerke, a danes, ko se zjutraj sprehajam po kampu me premami vonj po svežem kruhu in rogljičkih. Že stojim v vrsti na recepciji in se v avtodom vrnem s še toplo francosko bageto in čokoladnim rogljičkom. Sinko nad rogljičem ni nič kaj navdušen, pravi, da bi raje slanik ( 😊 tega si včasih privošči med kampiranjem na hrvaških obalah), nekoliko bolj mu ustreza francoska bageta. Tudi jaz si jo danes privoščim en košček, ko pa smo ravno na francoski Korziki.

Optimistično se odpravimo naslednjemu kampu naproti, kampu Vilatta, ki je od našega izhodišča oddaljen cca. 20 min. Seveda vse ne gre tako enostavno.

Pred vstopom v kamp je rampa, pokličemo številko, da nam odprejo rampo, da lahko pridemo do recepcije, ki je od rampe oddaljena 500 m. Čeprav se zdi, da je kamp skrit nekje v gozdu, pozabljen od vsega … na koronske ukrepe tu niso pozabili in brez maske me napotijo nazaj v avtodom in mi prej ne želijo niti potrditi, če imajo kako prosto mesto.

No, vsaj angleško se bomo lahko kaj zmenili. Z maskami na obrazu me prijazna receptorka poskuša navdušiti, da ima za nas še eno prosto parcelo in se po njenem mnenju zdi to ena izmed boljših. Želi še mojo osebno, kljub temu, da ji razlagam, da želimo prej videti parcelo. Kima in se smehlja, da je takšna pač praksa in naj povem še telefonsko številko. Na listek mi nato napiše številko proste parcele in me še opozori, da čez 15 minut zapirajo za eno uro. Jaz si z zemljevidi in nasploh orientacijo nisem ravno domača in ko mož vidi, kje se nahaja ta super predlagana parcela, je takoj odločen, da si je niti ne ogledamo. Kamp je ogromen, večji del kampa je sploh stran od obale, želeli smo si del kampa, ki je ob vodi. S hčerko se vrneva do recepcije in ker se ura že bliža 12h stopiva v prostore, saj je pred nama samo še ena gospa. Ura je minutka čez dvanajst in do naju pride starejša receptorka in pove, da so v prostoru lahko samo dve osebi in morava s hčerko ven, sploh pa je ura 12h in naj prideva ob 13h. To, da je z menoj hčerka in sva midve ena oseba in da želim samo osebno izkaznico nazaj, ker ne želimo ostati v kampu, je sploh ne zanima. Verjetno je že tako lačna in željna te enourne pavze, da za hip pozabi na koronske ukrepe in me potisne skozi vrata. »I just want my ID back!!??« In vrata so že zaklenjena, midve zunaj. Ko pokličem moža, ki čaka v avtodomu, je vse prej kot vesel mojega poročila. Sprehodim se okrog recepcije in skozi okno opazujem, ko receptorka (tista prva, ki mi je vzela osebno) zaključuje še z zadnjo stranko. Trkam ji, maham ji, se smehljam … Očitno sem dovolj prepričljiva in mi odpre okno in ravno ko mož besno privihra, da bo on sedaj uredil to po svoje, mi le izroči osebno izkaznico in lahko se odpravimo od tu. Tu nas gotovo ne vidijo več. Otrokoma je tako zabavno, ko mož svojo jezo sprošča nad hupo v avtodomu, medtem ko zapuščamo kamp 😊. In tako zabavno jima je, ko naju vprašata, če bomo še kdaj šli v kamp, kjer so vzeli mojo telefonsko 😊. Hja, kako vredno je, da se zmoremo ob takih pripetljajih tudi nasmejati in pozabavati.

Pot nadaljujemo proti Porto Vecchio, plaža Palombaggia. Ob plaži sta dve večji parkirišči in postajališči za avtodome, prepriča nas ime De la plage, čeprav kasneje ugotovimo, zakaj je ta bistveno bolj prazen kot sosednji. Ker kljub imenu ni tako ob plaži kot vsaj sosednji PZA. Ob vstopu na parkirišče sta tu dve prijazni gospe, nobena ne zna prav nič angleško, tudi tista mlajša. Vseeno se nekako sporazumemo, da bi želeli tudi oskrbo za avtodom. PZA se nahaja v senci borovih gozdov, od plaže pa je oddaljen kakih 700 metrov. Ko se parkiramo in pričnemo z rutinsko pripravo stolov, mize … Pride do nas gospa Švicarka in me v angleščini vpraša, zakaj smo parkirali tako blizu. Kar malce sem presenečena in pogledujem, če smo slučajno pobožali katerega od borovcev. »Blizu česa?« jo vprašam. No, gospa je zelo nejevoljna, da smo se parkirali tako blizu njunega avtodoma, ko pa je še dovolj prostora drugje. Morda bi jo morala povabiti v katerega od kampov, da bi videla, kaj se to pravi parkirati blizu. Odločimo se, da ostanemo, kjer smo. Kasneje vidim, da sta se preselila na čisto drugi del PZA, a sta kmalu dobila nove sosede. Tudi precej blizu. Ko se v senci borovcev guncamo na viseči mreži so dogodki v tem dnevu vredni le še posmeha in hvaležnosti za nove izkušnje.

Ker smo vedeli, da je plaža Palombaggia precej polna ljudi, se nam na plažo ne mudi in se tja opravimo šele po 17uri. Ni kaj, plaža je zares čudovit, mivka, kristalno čisto, modro morje, zalivčki se zaključujejo z rdeče obarvanimi skalami … Tu je tudi več lokalov, restavracij, glasba… Če bi bilo tu trikrat manj ljudi, bi bilo pa še veliko bolje. Stvari odložimo ob robu zaliva, kjer je nekoliko manj ljudi. Po začetni osvežitvi v vodi, ki je sicer precej topla, se precej spontano lotimo plezanja po skalah in raziskovanja zalivčkov. Vsi štirje otroci uživamo v plezanju po skalah, malce po vodi, malce po suhem… in že po nekaj metrih ugotovimo, da smo sami. Zanimivo, toooliko ljudi na plaži, a ko se samo malo odmaknemo, tu ni nikogar več. Nam se zdi ta del plaže v tem trenutku veliko bolj vabljiv in zanimiv. Rdeče obarvane skale, nekatere bolj ostre, nekatere bolj prijetne za bosonogo hojo, se občasno zamenjajo z okroglimi, sivimi skalami, ki dajo plaži še dodaten pečat. Pridemo do zaliva, kjer je ogromen nanos trave, ki je pomešana z iglicami borovih gozdov malce neprijetna za bosonogo hojo. Na eni od skal si privoščimo malico, preden se vrnemo v gručo turistov. No, sedaj jih je tu že bistveno manj, ura se bliža 20h ko se v miru, skoraj sami okopamo v morju in prav nikamor se nam ne mudi. Tak užitek je opazovati otroke v brezskrbni igri v vodi …

V pičlih nekaj minutah mladiča po večernih opravilih zaspita brez prigovarjanja in (tudi) tako vem, da smo dan na polno doživeli in preživeli. Z možem še narediva plan za jutrišnji dan in tudi sama brez težav padem v spanec …

Za prenočitev in oskrbo avtodoma smo plačali 13,50 EUR, plačilo možno samo z gotovino.

6. dan: Iz obale v hribe in nazaj na obalo, kamp Les Eucalyptus, Solenzara

Danes me zbudi kikirikanje petelina. Slednje mi je precej domače, a na morju tega ne slišim ravno pogosto. Za trenutek se v moje misli pripelje ideja, da kjer je petelin, so lahko tudi psi in precej negotova se podam na plažo, na lov za sončni vzhod tega dne. Petelinje kikirikanje se oddaljuje, psov pa ni od nikoder.

Kljub zgodnji uri je tu že nekaj ljudi, v barih že pripravljajo ležalnike za nov dan, v daljavi je v enem od barov še precej glasno in živahno … Danes na plaži nisem sama in je še nekaj lovcev na sončni vzhod. Opazujem in ugotovim, da današnjega vzhoda ne bom uspela videti direktno izza morja, zato si privoščim sprehod po dolgi peščeni plaži. Med bosonogim plezanjem po precej ostrih skalah se uspem poškodovati po stopalu, kar ne izgleda ravno prijetno, a vse za sončni vzhod. Ureznina je sicer tekom dne precej neprijetna in ovirajoča pri pohodu.

Ko se vrnem do avtodoma in si malce oskrbim rano, pričnem projekt prebujanja posadke, saj imamo tega dne v načrtu zgodnejši odhod proti Solenzari in pohod do tolmunčkov Purcacaccia, z namenom, da se izognemo največji gužvi in vročini. No, kasneje se izkažemo, da smo dobili oboje, največjo gužvo in vročino. Pa tudi te čudovite tolmune.

Ko zavijemo proti notranjosti, se telefonski signal kaj kmalu izgubi in s telefonom si nimamo kaj dosti pomagati. Ugotovimo namreč, da nismo na pravi lokaciji do želenih tolmunov, tam kjer se parkiramo je sicer veliko ljudi, a z drugim ciljem- kanjoning. Po segretem asfaltu in vročem soncu se sprehajamo naokrog, optimistično, da najdemo kje kako tablo, oznako, kje smo, kam naj gremo … Srečamo le nekaj lenih bikov in krav, ki se sprehajajo po cesti in nas začudeno ogledujejo, češ, kaj pa mi počnemo tu. Kasneje le dobim nekega vodiča za kanjoning, ki pavi, da govori angleško in mi pove, da smo na napačnem mestu in se moramo vrniti 6 km nazaj. Seveda, do naslednjega parkirišča, kjer je veliko ljudi. Saj ne, da smo se tu mimo že peljali. Označeno ni nič, sledimo drugim.

Sredi poti se ustavi, ker pravi, da mora malo meditirati 🙂

Prvi del poti poteka po senci gozda, kasneje pa se odpre dih jemajoč pogled in razgled na gorovja in gozdove, ki nas spremlja vseskozi do cilja. Pot je precej razgibana in previdnost ni odveč. Sonce močno pripeka (ja, šli smo zgodaj, da ne bomo hodili po vročini in sedaj je ura nekaj čez 13h) in potrebnega je veliko umikanja drugih pohodnikom, ki se že vračajo. To, kar me tako navduši je, da nas vsakdo ogovori z »bonžu« ali »merci«, ker se pač umaknemo. Fanta jo mahneta naprej, punci pa ne zaostajava kaj dosti. Nekje na sredini poti me, verjamem da dobronamerno, ustavi gospa in pove, da je pot prezahtevna za tako malega otroka in naj se raje obrneva. Se zahvalim in povem, da bova vseeno poskusili in ni videti nič kaj navdušena: »It’s up to you…« Ko povem hčerki, o čem sva se pogovarjali, me ona opogumlja, da trenira za Triglav in da pleza kot veverica. No, res je prava veverica, z medsebojnim sodelovanjem in zaupanjem seveda prispemo na cilj.

Bogato smo nagrajeni za vztrajnost in pogum, pogled na tolmune je božanski. Za tolmunom sledi manjši slap in še en tolmun in spet in spet… Čudovito, kaj vse zmore narava.

Z otrokoma se okopam v enem od tolmunov, voda je prijetno osvežujoča, nekje okrog 18-20 stopinj ima. Tu se osvežimo in naberemo moči za povratek v dolino, ki je ravno tako zahteven in je potrebna previdnost ves čas poti.

Hčerka je deležna veliko občudovanja in opogumljanja s strani drugih pohodnikov. Otrokom je vse to le igra in zabaven pohod in pot zmoremo v prijetnem vzdušju, brez pritoževanj in česa podobnega. Edino težavo mi predstavlja premajhna količina vode, ki sem jo vzela s seboj.

Prijetno utrujeni in bogatejši za novo izkušnjo, se namestimo v kampu Les Eucalyptus- kamp v katerem smo bili že pred osmimi leti in katerega smo si pred dnevi že ogledali. Je direktno na plaži, zaradi mivke se raje postavimo v drugo vrsto. Kako osvežilno in zdravilno je kopanje v morju tega dne. Moje veke za trenutek postajajo vse težje in težje, medtem ko mladiča veselo skačeta in vriskata po vodi. Le od kje jima toliko energije …

Plažo zapustimo šele ko za hrib zaidejo še zadnji sončni žarki. Tudi danes so komarji precej na delu, zato se po večerji in večerni rutini hitro spokamo na varno. No, tudi počitek je danes še kako potreben.

Nočitev v kampu nas je stala 36,00 EUR, plačilo možno z gotovino

7. dan: Otok Il Lavezzi, ogled Bonifaccia, plaža Balistra

Počasi se naši dnevi na vzhodni obali iztekajo in s tem tudi jutranji razgledi na vzhajajoče se sonce izza morja. Danes je sonce sprva bolj sramežljivo in se skriva za oblaki, a kaj hitro pokaže svojo moč in zažari v vsej svetlobi, toploti in moči.

Po vseh jutranjih opravilih se napotimo v mestece na jugu, Bonifaccio, tja prispemo okrog 12.00 ure in optimistično iščemo parkirno mesto za avtodom. In ga tudi dobimo. Pet minut hoda iz centra mesta nam prijazni gospod kljub tabli, da parkiranje za avtodome ni dovoljeno, pove, da lahko parkiramo. Seveda po ceni 10,00 EUR za dan. V Bonifacciu je priložnost, da napolnimo denarnico z evri, saj je večinoma po vseh kampih možno le plačilo z gotovino.

Ob pravem času, na pravem mestu smo- tik pred odhodom ladjice na otrok Il Lavezzi; plačamo (izlet nas stane 92,00 EUR), si nadenemo maske in že z ladjico hitimo proti otočju. Uživamo v polurni vožnjo do otoka, vseskozi nas spremljajo čudoviti razgledi na znamenite klife pod mestom in nato na sosednje manjše otočke. No sine je bolj navdušen nad hitrostjo ladje, koga vse prehitimo in kakšne valove in peno ustvarjamo. Skratka, vsi uživamo.

Ob prihodu na otok se posadka kaj hitro razkropi in vsak si poišče svoj kotiček za namakanje in ohladitev. No, če temu lahko rečemo ohladitev, voda je res precej topla. Otok je popolnoma neposeljen in brez kakršne koli infrastrukture, rastlinstvo je bolj grmičasto, pokrajina skalnata. Vse polno je zelišč, ki se mešajo z vonjem po morskem zraku. Po otočku so speljane ozke stezice, ki vodijo do zalivčkov. Ker nam je pošteno vroče zavijemo v prvi zalivček, kjer se okopamo. Otroka sta navdušena nad plavanjem med ribami, ki so očitno povsem vajene turistov in ni potrebna niti maska za opazovanje le teh.

Ko pa dobijo košček kruha pa je zabava zagotovljena.

Sprehodimo se še po otoku in zavijemo še v enega od mnogih tamkajšnjih zalivčkov. Naravnost čudovito. Skalnate plaže, posejane z mivko, turkizno modro morje, rahel veter in toplo sonce…

Ladja se v mesto vrača vsako uro, k sreči smo prišli na ladjo nekoliko prej, saj je to predzadnji odhod in je precej polna in odpluje 20 minut pred predvidenim odhodom. Sedaj nas popeljejo z ladjo nekoliko bližje klifom, kjer si lahko od bližje ogledamo, kakšna mojstrica je mati Narava, vidimo še nekaj čudovitih plaž in zalivčkov. Vodenje je izključno v francoščini, o angleščini ni ne duha ne sluha. Pa saj nam sami pogledi in razgledi na poti povedo dovolj, nekaj pa sem si že prej prebrala na spletu.

Kljub celodnevnem potepanju po toplem soncu, v nas premaga raziskovalni duh in zberemo moči za raziskovanje mesta in mestne utrdbe, citadele. Do vzpetine se zapeljemo z mini vlakcem, ki je za otroka prava atrakcija. Vožnja nas stane 18 EUR. Ozke ulice, polno restavracij, manjših trgovinic, glasba, čudovit razgled na klife pod mestom, ravno tam kjer smo se tega dne vozili z ladjico … V daljavi pogled na Sardinijo, ki prikliče spomine na dopustovanje na še enem krasnem otoku.

Optimistično sem si želela, da bi tega dne kaj pojedli v restavraciji, a za brezglutensko dieto tu ne vedo kaj dosti, poleg tega je tu tudi jezikovna ovira in bi se morala s francoščino bolje opremiti. No, vsaj sladoled si pa le privoščimo, moji vizualni radarji so namreč ves čas naravnani na napise »gluten free« in privoščimo si sladoled, ki je zares vreden svojega denarja (2,50 EUR na kepico). To, kako je hčerka srečna, da si lahko kje drugje kot doma privoščimo sladoled pa ima sploh zame največjo vrednost in zadovoljstvo. No, še nekaj »gluten free« je ujelo moje ostro oko 😊 Med sprehodom po uličicah zavijemo v čarobno trgovinico s 10001 vrsto in obliko bonbonov. Oh kako žarijo te otroške očke, kakšno navdušenje samo ob gledanju bonbonov! Že prej se dogovorimo, da samo gledamo in s tem sta zadovoljna. No, ko v množici bonbonov odkrijem kotiček z dvema vrstama bonbonov »gluten free«, jima jih seveda privoščim nekaj. S kakšno skrbnostjo in občutkom si v nadaljevanju dopusta privoščita vsak dan en bonbon.

Že precej utrujeni le najdemo pot do avtodoma in si želimo le še tega, da se nekam mirno namestimo. In točno to dobimo. Zapeljemo se do bližnje plaže Balistra, kjer je veliko parkirišče. Ob našem prihodu je tu le še nekaj ljudi, večina kajtarjev, ki so zbrani v zato namenjenem kotičku. Po plaži tekata dva prijazna kužka in še naslednji dan ne ugotovimo, kam pravzaprav spadata. V naši bližini sta parkirana dva Francoza, z manjšim kombijem, ki imata prav tako namen prenočiti na plaži. Odločimo se, da ostanemo tudi mi.

Dan začet s sončnim vzhodom in zaključen z luninim vzhodom

Ko si na mehko mivko pogrnemo deko, nanjo položimo lonec makaronov (pa to je najboljša restavracija na svetu!) in se izza morja dviga mogočna, svetleča polna luna … Se mi za trenutek zazdi kot da sanjam.

Sanje o tem, kako polno doživet dan je za nami, ki se zaključi z ležanjem na plaži v družbi svojih najbližjih, od zgoraj pa nas opazuje gospa Polna luna … O tem, kako hitro pademo v spanec verjetno ni potrebno izgubljati besed.