Danes me zbudi kikirikanje petelina. Slednje mi je precej domače, a na morju tega ne slišim ravno pogosto. Za trenutek se v moje misli pripelje ideja, da kjer je petelin, so lahko tudi psi in precej negotova se podam na plažo, na lov za sončni vzhod tega dne. Petelinje kikirikanje se oddaljuje, psov pa ni od nikoder.
Kljub zgodnji uri je tu že nekaj ljudi, v barih že pripravljajo ležalnike za nov dan, v daljavi je v enem od barov še precej glasno in živahno … Danes na plaži nisem sama in je še nekaj lovcev na sončni vzhod. Opazujem in ugotovim, da današnjega vzhoda ne bom uspela videti direktno izza morja, zato si privoščim sprehod po dolgi peščeni plaži. Med bosonogim plezanjem po precej ostrih skalah se uspem poškodovati po stopalu, kar ne izgleda ravno prijetno, a vse za sončni vzhod. Ureznina je sicer tekom dne precej neprijetna in ovirajoča pri pohodu.
Ko se vrnem do avtodoma in si malce oskrbim rano, pričnem projekt prebujanja posadke, saj imamo tega dne v načrtu zgodnejši odhod proti Solenzari in pohod do tolmunčkov Purcacaccia, z namenom, da se izognemo največji gužvi in vročini. No, kasneje se izkažemo, da smo dobili oboje, največjo gužvo in vročino. Pa tudi te čudovite tolmune.
Ko zavijemo proti notranjosti, se telefonski signal kaj kmalu izgubi in s telefonom si nimamo kaj dosti pomagati. Ugotovimo namreč, da nismo na pravi lokaciji do želenih tolmunov, tam kjer se parkiramo je sicer veliko ljudi, a z drugim ciljem- kanjoning. Po segretem asfaltu in vročem soncu se sprehajamo naokrog, optimistično, da najdemo kje kako tablo, oznako, kje smo, kam naj gremo … Srečamo le nekaj lenih bikov in krav, ki se sprehajajo po cesti in nas začudeno 
ogledujejo, češ, kaj pa mi počnemo tu. Kasneje le dobim nekega vodiča za kanjoning, ki pavi, da govori angleško in mi pove, da smo na napačnem mestu in se moramo vrniti 6 km nazaj. Seveda, do naslednjega parkirišča, kjer je veliko ljudi. Saj ne, da smo se tu mimo že peljali. Označeno ni nič, sledimo drugim.
Prvi del poti poteka po senci gozda, kasneje pa se odpre dih jemajoč pogled in razgled na gorovja in gozdove, ki nas spremlja vseskozi do cilja. Pot je precej razgibana in previdnost ni odveč. Sonce močno pripeka (ja, šli smo zgodaj, da ne bomo hodili po vročini in sedaj je ura nekaj čez 13h) in potrebnega je veliko umikanja drugih pohodnikom, ki se že vračajo. To, kar me tako navduši je, da nas vsakdo ogovori z »bonžu« ali »merci«, ker se pač umaknemo. Fanta jo mahneta naprej, punci pa ne zaostajava kaj dosti. Nekje na sredini poti me, verjamem da dobronamerno, ustavi gospa in pove, da je pot prezahtevna za tako malega otroka in naj se raje obrneva. Se zahvalim in povem, da bova vseeno poskusili in ni videti nič kaj navdušena: »It’s up to you…« Ko povem hčerki, o čem sva se pogovarjali, me ona opogumlja, da trenira za Triglav in da pleza kot veverica. No, res je prava veverica, z medsebojnim sodelovanjem in zaupanjem seveda prispemo na cilj.
Bogato smo nagrajeni za vztrajnost in pogum, pogled na tolmune je božanski. Za tolmunom sledi manjši slap in še en tolmun in spet in spet… Čudovito, kaj vse zmore narava.
Z otrokoma se okopam v enem od tolmunov, voda je prijetno osvežujoča, nekje okrog 18-20 stopinj ima. Tu se osvežimo in naberemo moči za povratek v dolino, ki je ravno tako zahteven in je potrebna previdnost ves čas poti.
Hčerka je deležna veliko občudovanja in opogumljanja s strani drugih pohodnikov. Otrokom je vse to le igra in zabaven pohod in pot zmoremo v prijetnem vzdušju, brez pritoževanj in česa podobnega. Edino težavo mi predstavlja premajhna količina vode, ki sem jo vzela s seboj.
Prijetno utrujeni in bogatejši za novo izkušnjo, se namestimo v kampu Les Eucalyptus- kamp v katerem smo bili že pred osmimi leti in katerega smo si pred dnevi že ogledali. Je direktno na plaži, zaradi mivke se raje postavimo v drugo vrsto. Kako osvežilno in zdravilno je kopanje v morju tega dne. Moje veke za trenutek postajajo vse težje in težje, medtem ko mladiča veselo skačeta in vriskata po vodi. Le od kje jima toliko energije …
Plažo zapustimo šele ko za hrib zaidejo še zadnji sončni žarki. Tudi danes so komarji precej na delu, zato se po večerji in večerni rutini hitro spokamo na varno. No, tudi počitek je danes še kako potreben.
Nočitev v kampu nas je stala 36,00 EUR, plačilo možno z gotovino