oktober 2021

AVTOKAMP STUPICE- KAMENJAK

Poletno obarvani topli dnevi so nam konec septembra šteti… Zadnji vikend v septembru se za vikend oddih odpravimo na Hrvaško.

Ker se nam zaradi službe ne uspe od doma odpraviti prej kot v petek ob 18h, se seveda vprašam, ali je smiselno? Ali je smiselno prispeti v kamp ob 20.30 uri zvečer, ko je zunaj že tema in praktično samo še popadamo v postelje?

Ko prispemo v kamp, si najdemo prosto mesto in stopim ven… Zadiham svež morski zrak, pomešan z borovci in ko na zahodu opazim vzhahajočo, močno oranžno obarvano polno luno… Vem, da je smiselno in vredno. Kaj šele, ko ugotovim, da bom zjutraj lahko opazovala sončni vzhod direktno iz morja! Neprecenljivo.

Izbrali smo si kamp Stupice v Premanturi. Na recepciji so ob našem prihodu zelo prijazni, tudi naš sosed na izbrani parceli je nadvse prijazen in nam pomaga rešiti težave s priklopom elektrike. Ko se na hitro razgledamo po okolici, kaj hitro res ležemo h počitku. Vsi smo utrujeni.

Zjutraj me prebuja petje galebov, morski zrak in šum morja… Kar ponese me proti obali in k pričakovanju sončnega vzhoda. Le t me vedno znova navdušijo in napolnijo za celoten dan. Med jutranjo jogo in meditacijo na travniku me to isto sonce prijetno greje in razvaja s sončnimi žarki.

Po zajtrku in dopoldanski kavi si le pripravimo nahrbtnike in se odpravimo proti Kamenjaku. Dejan je na začetku malce skeptičen, če bomo prišli tako daleč. Kot otrok je namreč večina poletja preživel na Kamenjaku, v kamp pa so hodili po nujnih opravkih in zdelo se mu je tako neznansko daleč.

Kamp je precej velik in trajalo je kar nekaj časa, da smo se sprehodili skozi kamp. Večji del parcel je v senci borovih gozdov, parcele pa so nekoliko bolj strme.

Pot do kamenjaka ves čas poteka tik ob obali in kar kliče po kopanju. Tudi temperature so bile nadvse vabljive in zdržali smo točno do polotoka Školič, kjer smo naredili postanek in se okopali. Prav prijetna osvežitev, morje je še dovolj toplo, da tudi otročiča brez večjih težav zaplavata.

Kasneje pot nadaljujemo proti rtu Kamenjaka. No, tudi mladiča potrebujeta malo več motivacije kot samo kopanje – in to je ogromna gugalnica iz katere je čudovit razgled na morje. Več kot odlična motivacija in otroško navdušenje nad gugalnico je fascinantno.

Slikovito morje in pečine na rtu so pika na i današnjemu dnevu. Hčerka me celo vpraša, če smo slučajno na Korziki – očitno je spomin na Bonifaccio še precej živ v njeni glavici.

Na poti v kamp si privoščimo še malce daljši postanek s kopanjem in nekaj prigrizki. Tako prijetno je ležati ob vodi, tak mir, nikjer nikogar, le mi… Neprecenljivo. Kljub nekaj prigrizkom se želodčki že precej glasni in tako se vrnemo v kamp na pozno kosilo – kaj je že kuhano najhitreje? Seveda, brezglutenski makaroni z domačo paradižnikovo omako z zelišči in zelenjavo in vrta, ki smo jo nabrali pred odhodom od doma.

O, kako nam je lepo, ko pa ne potrebujemo nič več kot to. Medtem ko si nekateri po kosilu privoščimo poležavanje (beri spanje) na toplem soncu, nekateri čofotajo po vodi. No, otročiča imata kljub pohodu še vedno dovolj energije za kolesarjenje in igrala. Hja, včasih se pa res vprašam, od kje jima toliko energije.

Vsekakor pa zelo priporočam izlet na Kamenjak do koder je dostop tudi z avtom (iz Premanture), sicer je potrebno plačilo vstopnine, a je po mojem mnenju vredno. Kamenjak dopušča veliko prostora za pohode, raziskovanje in kopanje v lastnem kotičku, z “lastno” plažo. Nevem, kako je poleti, a ta dan je bil po vremenu kot poleti 🙂

Mala in Velika Planina (1666m)

Malce sva bila v dilemi, ali se podati na precej obljudeno Veliko planino, a ker v kvartetu Velike planine še nismo obiskali, sva se vseeno odločila, da jo obiščemo.

Za izhodišče sva izbrala parkirišče za Ušivcem, kjer so za parkiranje zahtevali 7,00 EUR. Pogled na precej zasedeno parkirišče je dajal jasno vedeti, da bo ta izlet malce drugačen kot smo ga vajeni. Pogosteje se nam namreč dogaja, da smo na parkirišču sami ali pa imamo precej malo družbe.

Ko smo takole začenjali vzpon, skorajda v koloni eden za drugim … Sem se na momente res vprašala, kaj počnemo tu.

Ko smo le prispeli do Male planine, ko so odpre širok razgled in pastirski pašniki, sem vedela, da smo dobro izbrali. Območje Male in Velike planine je res ogromno in vsa množica ljudi se je kar neznanokam porazgubila.

Najprej smo obiskali Malo planino, otročiča sta bila navdušena nad pastirskimi kočami in še bolj nad kravami. Haha, kot da krave še nikoli ne bi videla.

V Črnuški koči sem jima obljubila, da poskusita kislo mleko. Nismo ravno ljubitelji mlečnih izdelkov, a če smo že na Veliki planini, se mi je zdelo prav, da si naročimo skodelico kislega mleka. Pred očmi sem imela sliko iz otroštva; glinena posoda, lesena žlica in bogata smetana na vrhu hladnega kislega mleka.

Priznam, da sem bila malce razočarana, ko sem na mizo dobila v plastično posodo zaprto kislo mleko, v drugem paketku pa zavito žlico. Nevem, ali temu botrujejo COVID ukrepi ali kaj drugega. Tole kislo mleko žal nikomur ni dobro steklo po grlu, plastično posodico pa sem vseeno odnesla domov v dolino in jo bom še kje uporabila, namesto, da roma v koš z embalažo.

Pot smo nadaljevali preko Domžalskega doma in kapele Marije Snežne. Mislim, da smo vseeno videli več krav kot ljudi. Maladva sta bila navdušena nad tekom krav po hribu, pravita, da tako hitrih krav še nisva videla. Medtem, ko so nekatere leno prežvekovale travo in nas niso imele kaj dosti za mar.

Del poti smo nadaljevali po t.i. pastirski poti in vse skupaj zbrali okrog 10 pohodniških kilometrov. No, otročičema je vseeno ostalo še dovolj energije za popoldansko kolesarjenje 🙂

JAVORNIK (1240 m)

Že tretje leto zapored se v mesecu septembru odpravim na Javornik. V spomin na predrago prijateljico in sodelavko, ki je mnogo prezgodaj zapustila ta svet. Mojega srca ne bo nikoli.

Tokrat smo Javornik obiskali v družinskem formatu. Med potjo sta me otročiča z mnogimi vprašanji o smrti, bolezni, prijateljstvu opominjala, zakaj smo se odpravili ravno na Javornik. Toliko vprašanj, ki so tudi meni lahko izhodišče za razmislek o življenju in času, ki ga imamo priložnost (pre)živeti na tem planetu.

Za izhodišče smo si izbrali Lome – parkirali smo tik ob smučišču Javornik. Pot do vrha je ves čas razgibana in se izmenjuje med gozdnimi stezicami in makadamsko potjo, no večji del poti potek po gozdu, občasno pa se odpre pogled na slovenska gorovja in deluje kot dobra motivacija za vzpon.

vmes smo malce zašli, saj je del poti res slabo markiran in smo po nevem kakšnem naključju kasneje le našli gozdno stezico, nekoliko višje pa je bila tudi markacija.

Otročiča sta bila precej zadovoljna, ko sta pred seboj zagledala planinsko kočo, malo manj jima je bilo všeč, da sem vztrajala, da nadaljujemo povsem do vrha in razglednega stolpa. Tam je bilo zelo vetrovno. Žal je razgledni stolp v precej slabem stanju in je zaprt. Ja, še lani se spomnim, ko sem plezala po stolpu in nisem bila povsem prepričana, da se ne bom zrušila s stolpom vred.

V koči smo se kasneje prijetno okrepčali in se pognali nazaj v dolino. Tokrat nam je v spominu ostalo precej bogato rastlinstvo in nabrali smo lep šopek rožic za sestro, ki smo jo popoldne obiskali.

BLEGOŠ (1562m)

Iztekali so se še zadnji avgustovski dnevi, ki so še vedno prijetno topli za izlet v hribe. Tokrat smo izbrali Blegoš. Nazadnje sem bila na Blegošu še v dvoje, danes kvartet, seveda v najboljši družbi moža in otročičkov.

Za izhodišče smo si izbrali Črni Kal, od koder naj bi bila dobra ura hoda do vrha. Po začetnem upiranju mladenke, ki je kasneje le našla motivacijo pri vzponu, smo se na vrh povzpeli v manj kot eni uri.

Pot se sicer dokaj strmo vzpenja skozi gozd, a z malo domišljije in animacije je pot prav prijetna in zabavna.

Ko pa se proti koncu izza gozda prikaže travnik in čudovit razgled na okoliška hribovja in gorovja … Potem pa tudi otroci dobijo dodatni zagon in na trenutke ju je že težko loviti v vsej njuni igrivosti in radovednosti.

Nad razgledi z vrha smo vsi navdušeni, a ves čas malce s pogledom na vremensko dogajanje. Videti je, da se nam približuje nevihta, tako da se kaj kmalu z vrha odpravimo v dolino, proti koči. Temni oblaki se hitro približujejo, opaziti je strele, grmenje je vse bliže. Do koče prispemo ravno pravi čas, si poiščemo streho nad glavo in medtem, ko dežuje, se v miru okrepčamo in pogrejemo ob čaju.

Pot do avta tako nadaljujemo mimo koče in kasneje po makadamski gozdni poti. Ves čas nas spremlja bogato rastlinje, pogledi na okoliška hribovja in kaj hitro prispemo nazaj do avta.

Za nami je še en prijeten pohod, poln novih vtisov in doživetij. Všeč mi, je ko si dovolimo se odpraviti od doma čeprav vremenska napoved ni ravno rožnata in ker nam tudi dežna ploha ne pokvari izleta. Kako že pravijo? Umetnost življenja je v tem, da znamo plesati tudi v dežju.