Iztekali so se še zadnji avgustovski dnevi, ki so še vedno prijetno topli za izlet v hribe. Tokrat smo izbrali Blegoš. Nazadnje sem bila na Blegošu še v dvoje, danes kvartet, seveda v najboljši družbi moža in otročičkov.
Za izhodišče smo si izbrali Črni Kal, od koder naj bi bila dobra ura hoda do vrha. Po začetnem upiranju mladenke, ki je kasneje le našla motivacijo pri vzponu, smo se na vrh povzpeli v manj kot eni uri.
Pot se sicer dokaj strmo vzpenja skozi gozd, a z malo domišljije in animacije je pot prav prijetna in zabavna.
Ko pa se proti koncu izza gozda prikaže travnik in čudovit razgled na okoliška hribovja in gorovja … Potem pa tudi otroci dobijo dodatni zagon in na trenutke ju je že težko loviti v vsej njuni igrivosti in radovednosti.
Nad razgledi z vrha smo vsi navdušeni, a ves čas malce s pogledom na vremensko dogajanje. Videti je, da se nam približuje nevihta, tako da se kaj kmalu z vrha odpravimo v dolino, proti koči. Temni oblaki se hitro približujejo, opaziti je strele, grmenje je vse bliže. Do koče prispemo ravno pravi čas, si poiščemo streho nad glavo in medtem, ko dežuje, se v miru okrepčamo in pogrejemo ob čaju.
Pot do avta tako nadaljujemo mimo koče in kasneje po makadamski gozdni poti. Ves čas nas spremlja bogato rastlinje, pogledi na okoliška hribovja in kaj hitro prispemo nazaj do avta.
Za nami je še en prijeten pohod, poln novih vtisov in doživetij. Všeč mi, je ko si dovolimo se odpraviti od doma čeprav vremenska napoved ni ravno rožnata in ker nam tudi dežna ploha ne pokvari izleta. Kako že pravijo? Umetnost življenja je v tem, da znamo plesati tudi v dežju.