1. dan: SLOVENIJA – LIVORNO- BASTIA, Camp San Damiano

Prvi dan komajda lahko rečem, da smo bili na Korziki, vsega skupaj pičlih 15 minut.

Tako smo se deževnega in za ta letni čas hladnega julijskega dopoldne z radovednostjo in veselimi pričakovanji odpravili novi dogodivščini naproti.

Pot do Livorna je minila razmeroma mirno, če odštejem nekaj prometnih zamaškov in nas je potem g. Google preusmerjal na stran poti, med drugim smo iz avtoceste zavili na izvoz, kjer je bil pogoj imetje Telepass kartice (seveda je nimamo)… pa vendarle, živi, srečni in varno smo prispeli do Livorna. Tudi mladiča sta vožnjo mirno prestala, bojda ker se tako veselita pujskov na Korziki.

Težko pričakovani trajekt

Pa da se ne bo vse skupaj slišalo preveč tekoče in enostavno, naj povem še to, da je trajekt zamujal debelo uro, kar je še najbolj iztirilo našega šoferja. Ah ja, kaj pa je ta debela ura čakanja več v primerjavi z večnostjo…

Še sonce se je v večernih urah prebudilo in na trajektu smo bili priča čudovitemu sončnemu zahodu sredi morja. Seveda, moj telefon je spet bogatejši za 101 fotografijo samo teh posnetkov 😊

Sončni zahod z vetrom v laseh

Ko se stemni se le namestimo v notranjost trajekta. Ta del potovanja nam je nekoliko bolj mukotrpen v primerjavi z vožnjo z avtodomom po italijanskih avtocestah. Starejši od mladičev uro pred prihodom le omaga in zaspi, mlajša je nekoliko bolj vztrajna in mi ne dovoli, da tudi jaz potegnem kako kitico. No, ko le prispemo v Bastio in se namestimo v avtodom jo v minuti zmanjka.

Bastia ponoči

V kamp prispemo nekaj čez polnoč. Sedaj je drugi mladič bolj vztrajen od prvega in oceni, da vsekakor ni primeren čas za spanje, češ da je že dovolj velik in lahko z nama posedi pred avtodomom.

Kljub celodnevnemu potovanju si ne moremo kaj, da ne bi še malo posedeli preden ležemo k zasluženemu počitku. V daljavi slišim valovanje in šumenje morja, vonjam morski zrak, pomešan z borovci, večina že spi, le nekaj mularije še visi v skupnih zunanjih prostorih kampa…ker tam deluje wifi…

Utrujena, a vesela in hvaležna, okrog 1h zjutraj le ležem k počitku. Za danes je to- to.

Nočitev v zavarovanem delu kampa, pred samim kampom nas je stala 40,12 EUR. Mislim, da se bomo naslednjič malce drugače znašli 🙂

 

 

2. dan: Camping San Damiano, BASTIA

Kljub temu, da sem razmeroma pozno legla h počitku…se zbudim ob petih zjutraj. Ozavestim, kako zelo je moje telo navajeno zgodnjih jutranjih ur, tistega dela dneva, ki ga tako zelo obožujem. Poleg dopoldneva, popoldneva, večera in noči 😊 No, jutra s sončnimi vzhodi imam pa res najraje.

Vendarle prepričam um, da sem na dopustu, da še malo poležim… no, kar precej, do 8.00 zjutraj. Ne pomnim, kdaj sem zadnjič spala tako dolgo.

Po tem, ko v kampu najdemo parcelo in uredimo formalnosti, si v senci borovcev in s pogledom na morje privoščimo prvi zajtrk na Korziki.

Razmišljam, kako in kaj se je spremenilo v kampu, ko sem bila tu prvič, drugič in sedaj, tretjič? Kaj se je tudi v meni, kot kampistki spremenilo v tem času?

Zelo živ je še spomin, ko smo prvič prišli na Korziko in je bil to naš prvi kamp, ki smo ga obiskali. Takrat sem si v opis kampa zapisala, soliden kamp tik ob morju, nič posebnega. Ko smo tistega leta 2013 obkrožili Korziko in prečesali še nekaj čez 10 kampov in smo se zaradi bližine pristanišča ponovno vrnili v taisti kamp…sem o tem kampu zapisala, da je od vseh kampov, ki smo jih obiskali na Korziki, najbolj urejen in na nivoju.

Tako zelo kul mi je bilo pred osmimi leti, ko sem bila bolj ali manj vajena hrvaških kampov, da smo si tu lahko prosto izbrali parcelo (ozirom sploh ni bilo parcel, pač prostor za kampiranje), da ni bilo nekih cenovnih con glede na to, katera je bližje morju ipd… Pač prišli smo v kamp, se namestili, plačali in odšli, ko je bil čas.

Danes so tu označene parcele, cenovno označene cone, da smo res »njihovi« nas označijo z oranžnimi zapestnicami…. O ja, spremenilo se je tako v kampu kot v meni.

To, da posodo pomivam s hladno vodo (no, kasneje odkrijem nekaj kotičkov s toplo vodo), da se po kampu do sanitarij sprehajamo vsak s svojo rolico papirja, da si kapisti med seboj ves časi izmenjujemo prijazni »bonžu« in »merci« , to da otroka tako iskreno in polno uživata v vsakem valu… To polni moje srce in enostavno lahko samo uživam v trenutku.

Kamp sicer ponuja tudi možnost kopanja v bazenu (joj to res težko razumem ob tako krasnih plažah in morju 😊), pa igrala, trgovino in kotičke za druženje z gospodom Wifi…

Naš bazen in igrala sta morje in skakanje po valovih, namesto gospoda Wifi pa zvečer izberemo bosonogi sprehod po mivki in nabiranje školjk.

Kampiranje na parceli v bližini morja nas za drugo noč stane 69,12 EUR.

KAMP JELINC, KMETIJA JELINČIČ, SOČA

Tam, kjer je še vonj po pujsih in hlevu prijeten 😊

Ko se z avtodomom bližamo naši končni destinaciji za kratek vikend oddih in nas med vijugasto cesto vseskozi spremljajo prečudoviti pogledi in razgledi na reko Sočo in vso naravo, ki jo ob tem obdaja… vem, da je pred nami še ena krasna nova izkušnja.

Kmetija Jelinčič in kamp sta čudovito umeščena v samo naravo, tik ob reki Soči in v bližini Malih korit. Spoznanje, do katerega sem ta vikend znova prišla je- kako malo potrebujemo, da smo srečni in se imamo fino. Medtem ko na morskih obalah vztrajno iščemo tisto parcelo tik ob morju in z idiličnim pogledom na morje… nas tu kar naenkrat ne moti, da pravzaprav nimajo več proste parcele namenjene za avtodome. Prijazna lastnica na recepciji me vpraša, če bomo vseeno prej preverili, če nam sploh ustreza njen predlog, da avtodom parkiramo nekje ob cesti in potem koristimo prostor na travniku. Tako zelo sem prepričana, da predhodnega ogleda ne potrebujemo, saj sta mi že sama energija in vzdušje v kamp nadvse obetajoča in bi sprejela marsikaj.

Lastnica nam kasneje pri večerji skromno opiše, da je kamp sicer preprost in za nezahtevne goste. Sama sicer menim, da kamp ponuja veliko več kot luksuzni kampi s kup nepotrebnimi vsebinami (zame), kjer pravzaprav ne veš več, da si sploh v kampu. Ko sicer pri večerji opazujem dva nemška turista, kako sta izgubljena in skremženih obrazov, ko jima natakarica pove, da pri njih pa nimajo Coca-cole, temveč domač jabolčni sok, ribezov sok, melisin sirup ali vodo.. potem vem, o čem govori, ko reče, da je kamp za preproste ljudi. Praktično ostaneta brez besed in sploh ne vesta, kaj bi drugega lahko pila…

V kampu ponujajo tudi možnost zajtrkov, ki so na voljo do 9.30 ure ter kasneje kosila/večerje med 12.30 in 20.30 uro. Na terasi je tudi več ležalnikov, visečih mrež… V bližini je studenček s pitno vodo, kjer smo se seveda oskrbeli z zalogami prijetno hladne pitne vode.

Ja, privoščili smo si večerjo v njihovi restavraciji. Slednje si sicer zelo poredko privoščimo, tudi zaradi stroge diete, ki jo ima hčerka. Seveda prej vso pripravo hrane skrbno preverim in lahko brezskrbno uživamo v obroku. V ponudbi imajo domače jedi, sin si zaželi govejo juho, nato pa mož z otrokoma navdušeno zagrize v soško postrv s tržaško omako in sirom ter pečenim krompirčkom.   Sama izberem solatni krožnik presenečenja, ki je prav zares presenečenje. Pozitivno presenečenje. Tako dobre solate v gostilni zagotovo še nisem jedla. Poleg pisane zelenjave, ki je že začinjena, so dodane sladke marelice in breskve, ki dajo solati poseben okus. In za piko na i še mehek ovčji sir, ki se v povezavi s solato kar topi v ustih. Odlično.

Solata presenečenja

Sanitarije v kampu so preproste in nagovarjajo kampiste, da za seboj skrbno počistimo, kar zelo podpiram, in videti je, da tudi drugi gosti to spoštujejo in upoštevajo. Kar me kot navdušeno kopalko v hladnih vodah nasmeje je tudi poseben hladen tuš, kjer nikoli ni gužve. No, saj je tudi sicer ni bilo 😊

V kampu je na voljo tudi skupno ognjišče, kjer se zvečer zakuri ogenj in pripravi obrok ob druženju… Kamp v večernih urah obišče tudi prijazna, zdrava lisička Tacinka, željna občudovanja gostov kampa.

Za male junake so na voljo tudi igrala, kjer sta mala dva zadovoljno preživela kar nekaj časa. Neverjetno, kako hitro si otroci najdejo družbo, jezik pa pri tem sploh ni ovira. Vse se zmenijo in vsi se smejejo.

V kampu je nekaj parcel sicer namenjenih za avtodome, velik del pa je travnikov, ki so namenjeni šotoristom. Zanimivo, kako se proti večeru kamp polni in naslednjega dne okrog 10h je kamp skorajda povsem prazen.

To je kamp, v katerega se gotovo še vrnemo. Kaj me je najbolj očaralo? Narava, pristnost in celotna energija kampa, ki diha z naravo in z njo spoštljivo ravna. Tu sem ponovno lahko začutila povezanost vseh nas. Žal ni več tako samoumevno, da se kampisti med seboj pozdravimo, si namenimo pogled, nasmeh…

Hvaležna sem za vse nasmehe, poglede in pozdrave, ki sem jih podelila in prejela v tem vikendu.

Na kmetiji so poleg ovc in pujsov tudi oslički

AH TI PSI…

Rada imam živali, rada imam pse in tudi sama imam psa. Kot otroka me je ugriznil pes. Nemški ovčar. Vsakodnevno sem ga srečevala na poti domov iz šole in v meni se je naselil ogromen strah pred psi. Spomnim se, kako sem že zjutraj  razmišljala o tem, kako bom šla domov in kako se bo izteklo srečanje s psom. Po ugrizu je bil strah še toliko večji in se je prenesel še na druge živali podobne psom. Spomnim se, kako sem kot otroka kako uro stala na cesti ( spet na poti iz šole), sredi gozda in jokala. Ker me je bilo strah, da je pred menoj lisica. Vse dokler me ni »rešil« mimovozeči se sovaščan, ki mi je ponudil prevoz in nakar sva ugotovila, da tisto pred menoj ni bila niti lisica, niti pes. Bila je zgolj neka drevesna korenina.

Do pred kratkim bi lahko rekla, da sem strah pred kuži skozi leta precej prerastla (beri zavestnega dela na soočanju s strahovi, prepričanji…). Toliko, da smo si tudi omislili družinskega psa.

Nedavni dogodek, ki sem ga že opisovala, pa je v meni ponovno zbudil strah pred psi. Koliko bolj sem te dni pozorna na vsak pasji lajež, zaznavam, da mi srce utripa hitreje…

Strahovi nas pri marsičem ovirajo in omejujejo. In danes mi je življenje ponovno ponudilo priložnosti, da se soočam s svojimi strahovi- obnovljenimi strahovi pred psi. Že zjutraj, ko sem še pred sončnim vzhodom tekala po gozdu, mi je nasproti pritekla lisica. Obstala je, si me ne hitro ogledala in skočila v gozd. Ta trenutek so se mi zavrteli dogodki iz otroštva in zavestno se ob pogledu na lisico nisem ustavila, temveč samo nekoliko umirila tekaški korak in se osredotočila nase. Lisica je šla. Bravo jaz.

Utrinek z jutranjega teka

Ko sem se danes pozno popoldne odpravila do enega meni najljubših kotičkov, z namenom, da se po precej razgibanem delovnem tednu, malce pogovorim sama s seboj in okopam v mrzli vodici… sledi soočenje s strahovi po imenu “Pes, drugi del.”

Že ob prihodu na moj današnji hladni kopalni kotiček ugotovim, da v bližini poteka nek tabor in je tu precej ljudi. Kljub temu se odločim, da se vseeno okopam. Ko stopim iz avta od, meni neznano kje, pridivja pes, kakor da sem stopila na njegovo ozemlje, češ, kaj pa ti tukaj počneš. »Oh, ljubček, mislim, da sem tu veliko bolj domača.«  Prestrašim se tako hitre (ne)dobrodošlice, na srečo lastnik kaj kmalu spozna, da bi bilo morda vseeno primerno, da psa pokliče k sebi. Bosonoga odhajam skozi gozdiček do tolmunčka, pasji lajež je čedalje bolj oddaljen, stik s tlemi vse bolj čuječ.

Oddahnem si in si poskušam vtisniti v spomin, da  se je vse dobro izteklo, da je vse ok in bo vse ok. Ah neeeee… Očitno je sledil še tretji del današnjega soočanja s psi. Ko se udobno namestim, zaprem oči in pričnem z dihalnimi vajami… slišim, čutim, da se mi približuje še en pes. Diiiihaj…Vse je ok.

Pes je glasen in ob njem tudi njegov lastnik in njegovi so- kompanjoni. Tako zabavno jim je, ko se lajajoči pes podi za palico, ki mu jo meče lastnik. Seveda, mimo mene… precejšen izziv zame, kako v vsem tem zunanjem dogajanju najti mir v sebi in osredotočiti na dih. Počasi ritem vdiha in izdiha le preglasita zunanje dogajanje in pes ni več pomemben. Zanimivo, ko opazijo, da se bom kopala, se le umaknejo. Ko bi to prej vedela 😊

Tako si v svojem ritmu le postrežem z vsem, kar mi danes nudita dih in mrzla vodica. Neizmerno hvaležna.

Sem premagala strah pred psi? Ne (še). Ga bom? Seveda. Kdaj?

Česa pa je tebe strah? Kako se soočaš s strahovi? Od kje izvirajo strahovi? Kako strah vpliva na tvoje življenje?