Rada imam živali, rada imam pse in tudi sama imam psa. Kot otroka me je ugriznil pes. Nemški ovčar. Vsakodnevno sem ga srečevala na poti domov iz šole in v meni se je naselil ogromen strah pred psi. Spomnim se, kako sem že zjutraj razmišljala o tem, kako bom šla domov in kako se bo izteklo srečanje s psom. Po ugrizu je bil strah še toliko večji in se je prenesel še na druge živali podobne psom. Spomnim se, kako sem kot otroka kako uro stala na cesti ( spet na poti iz šole), sredi gozda in jokala. Ker me je bilo strah, da je pred menoj lisica. Vse dokler me ni »rešil« mimovozeči se sovaščan, ki mi je ponudil prevoz in nakar sva ugotovila, da tisto pred menoj ni bila niti lisica, niti pes. Bila je zgolj neka drevesna korenina.
Do pred kratkim bi lahko rekla, da sem strah pred kuži skozi leta precej prerastla (beri zavestnega dela na soočanju s strahovi, prepričanji…). Toliko, da smo si tudi omislili družinskega psa.
Nedavni dogodek, ki sem ga že opisovala, pa je v meni ponovno zbudil strah pred psi. Koliko bolj sem te dni pozorna na vsak pasji lajež, zaznavam, da mi srce utripa hitreje…
Strahovi nas pri marsičem ovirajo in omejujejo. In danes mi je življenje ponovno ponudilo priložnosti, da se soočam s svojimi strahovi- obnovljenimi strahovi pred psi. Že zjutraj, ko sem še pred sončnim vzhodom tekala po gozdu, mi je nasproti pritekla lisica. Obstala je, si me ne hitro ogledala in skočila v gozd. Ta trenutek so se mi zavrteli dogodki iz otroštva in zavestno se ob pogledu na lisico nisem ustavila, temveč samo nekoliko umirila tekaški korak in se osredotočila nase. Lisica je šla. Bravo jaz.
Ko sem se danes pozno popoldne odpravila do enega meni najljubših kotičkov, z namenom, da se po precej razgibanem delovnem tednu, malce pogovorim sama s seboj in okopam v mrzli vodici… sledi soočenje s strahovi po imenu “Pes, drugi del.”
Že ob prihodu na moj današnji hladni kopalni kotiček ugotovim, da v bližini poteka nek tabor in je tu precej ljudi. Kljub temu se odločim, da se vseeno okopam. Ko stopim iz avta od, meni neznano kje, pridivja pes, kakor da sem stopila na njegovo ozemlje, češ, kaj pa ti tukaj počneš. »Oh, ljubček, mislim, da sem tu veliko bolj domača.« Prestrašim se tako hitre (ne)dobrodošlice, na srečo lastnik kaj kmalu spozna, da bi bilo morda vseeno primerno, da psa pokliče k sebi. Bosonoga odhajam skozi gozdiček do tolmunčka, pasji lajež je čedalje bolj oddaljen, stik s tlemi vse bolj čuječ.
Oddahnem si in si poskušam vtisniti v spomin, da se je vse dobro izteklo, da je vse ok in bo vse ok. Ah neeeee… Očitno je sledil še tretji del današnjega soočanja s psi. Ko se udobno namestim, zaprem oči in pričnem z dihalnimi vajami… slišim, čutim, da se mi približuje še en pes. Diiiihaj…Vse je ok.
Pes je glasen in ob njem tudi njegov lastnik in njegovi so- kompanjoni. Tako zabavno jim je, ko se lajajoči pes podi za palico, ki mu jo meče lastnik. Seveda, mimo mene… precejšen izziv zame, kako v vsem tem zunanjem dogajanju najti mir v sebi in osredotočiti na dih. Počasi ritem vdiha in izdiha le preglasita zunanje dogajanje in pes ni več pomemben. Zanimivo, ko opazijo, da se bom kopala, se le umaknejo. Ko bi to prej vedela 😊
Tako si v svojem ritmu le postrežem z vsem, kar mi danes nudita dih in mrzla vodica. Neizmerno hvaležna.
Sem premagala strah pred psi? Ne (še). Ga bom? Seveda. Kdaj?
Česa pa je tebe strah? Kako se soočaš s strahovi? Od kje izvirajo strahovi? Kako strah vpliva na tvoje življenje?