To, kar po dveh dnevih bivanja v kampu in precejšnje mere lenarjenja pogrešam, je gibanje. Moje nogice postajajo čedalje bolj nemirne in sporočajo, da je bilo dovolj počitka.
Zjutraj niti ne potrebujem budilke, telo mi samo sporoči, da je čas, da vstanem in se podam na novo avanturo same s seboj. Vse še spi, na nebu še sveti polna luna, dani se. Izza morja poskakujejo ribice, v daljavi slišim galebe. Morje je povsem mirno in ravno. Po nekaj dihalnih serijah in razteznih vajah se podam na pot. Prejšnji večer sem se pri lastnici kampa pozanimala glede možnosti vzpona na bližnji hribček. Ta hribček, ki je izza morja tako vabljiv že nekaj časa pa se iz neznanega razloga nanj še nisem odpravila. Pot se hitro začne vzpenjati in sem v začetku v dilemi, naj tečem ali naj bo to jutranji sprehod, na katerem bom, seveda, fotografirala. Odpira se mi čudovit pogled na morje in bližnje otočke, a noge sporočajo, da želijo tek, želijo vzpon, akcijo. In dobile so akcijo.
Ko se povzpnem do, nekemu približku poskusa gradnje hiše, ob katerem je čebelnjak, nedaleč stran zagledam rep. Pasji rep. O-o-u v meni se v isti sekundi sproži program »beg« in akcija je tu. Nevem, kdaj sem nazadnje tako hitro tekla, dobila sem akcijo, ki sem jo iskala in izzvala. V tistih sekundah teka po hribu navzdol sem si še drznila verjeti, da je pes ograjen, čeprav tista zgradba, približek hiše, ni bil ravno spodbuden pogled na to. In ne, pes ni bil ograjen. In ni bil sam. bila sta dva. Jaz pa sama samcata, še kakih 500m stran od glavne ceste po kateri ob tej uri niti ni videti ali slišati avtomobilov kaj šele kakega dvonožnega osebka. Skratka, tečem po hribu navzdol, dva lajajoča psa mi sledita in se mi približujeta. Spoznam, da nimam šans in kar naenkrat se znajdem na drevesu. Nisem vedela, da znam plezati in to tako visoko 😊 visim na drevesu, pošteno čutim utrip srca, diham kot zmešana in pogledujem proti meni precej neprijaznima kužkoma pod menoj, ki nista videti ravno zadovoljna z mojimi plezalnimi sposobnostmi. O, kako objemam to drevo in se mu zahvaljujem. »OK, sedaj je čas, da se zberem in umirim,« si rečem. Moj odgovor je vedno »vdih – izdih«. Tudi tokrat ne pozabim nanj in se osredotočim na dihanje in počasi se umirjam. Tudi psa se počasi odmikata, a me imate še vedno na očeh. Začenjam čutiti bolečine v rokah, sploh nisem vedela, da zmorem toliko moči za visenje na drevesu. Ko se nekoliko spustim nižje po drevesu, sta pasja stražarja takoj na preži in mi sporočata, da me še ne izpustita. Ok, povzpnem se na varno, objamem drevo in diham. Psa odideta. Vendar ne v smeri, kamor bi si jaz želela, gresta v smeri, kjer jaz vidim mojo pot odrešitve iz te situacije. Ne vidim ju več. Priložnost, da možu spustim nekaj klicev na telefon in sms s sporočilom, da me bosta v kratkem pojedla dva morska divja psa. Toliko da ve, če se ne vrnem 😊 Malo pretiravam, a klici in pisanje sms je bilo v tej fazi povsem nesmiselno in nepotrebno, ko pa dobro vem, da še spi.
Vidim, da se psa le vračata po hribu navzgor, proti njuni podrti graščini. » Pa saj ne izgledata tako grozna«, pomislim, ko si ju le upam podrobneje ogledati, a se vseeno izognem srečanju z njima. Nevem, ali me res nista opazila, kako brezglavo visim na tistem drevesu, obdanem s trnjem, ali pa se jima samo zdim tako brezupen primerek, da se vendarle odločita, da nisem več vredna njune pozornosti. Meni je vse prav. Šla sta. Malo še počakam in počasi se spustim drevo iz objema. Zahvalim se mu- ob pravem času, na pravem mestu. Pogledujem naokrog, kje je še kako primerno drevo za plezanje, vidim le grmičevje. Res sem našla najboljše drevo. Hvala ti, drevo 😊
Ja, vdih – izdih in počasi, mirno se podam na pot proti kampu. Meni tako ljubemu kampu, ki ima danes še poseben čar. Šele tedaj opazim bojne rane tega jutra, po kolenih krvavim, dlan je vsa krvava… »Morje vse pozdravi«, pravijo moji otroci in res je tako. Takoj si privoščim skok v morje, ki vse pozdravi. Naj se dan začne. Nadaljuje.