Kategorija: PO SLOVENIJI

1. dan, kamp Kekec, Maribor

Sobota. Prvi dan v sklopu jesenskih počitnic in pravi dan, ko lahko spimo dokler hočemo. Malima v petek zvečer naročim, da lahko spita do kosila in še malo (kot muca Maca v Mačku Muriju😊). Seveda se to ne zgodi in že precej zgodaj vkorakata v sobo, kam gremo z avtodomom. Vsi že komaj čakamo naš jesenski oddih, ki je po vremenu še nekoliko poletno obarvan.

Ura zakoraka že v popoldne, ko se le uspemo spakirati in se odpeljemo proti Štajerski. Za vsak slučaj pred našim prihodom po emailu preverim, če je kam res odprt in če imajo na voljo še kaj prostora.

Kamp je odprt in na voljo imamo precej parcel. Recepcija je sicer odprta samo nekaj ur zjutraj in zvečer. Kamp zelo lepo urejen, čiste in ogrevanje sanitarije, krasen pogled na Pohorje. In tako tiho je v kampu. Vse do našega prihoda, ko maledva po dvourni vožnji le sprostita presežek energije in izrazita zadovoljstvo nad našo destinacijo.

Radovednost je močnejša od lakote in hitro pripravimo kolesa in se zapeljemo do vzpenjače na vrh Pohorja. Anže je že precej neučakan, da se spusti po kolesarski progi, tudi Ajda je precej vztrajna, a jo le uspem prepričati, da si bosta progo najprej ogledala fanta. Še dobro! Z vzpenjačo se tko vsi štirje povzpnemo na vrh Pohorja; fanta s kolesi, dekleti brez koles. V primerjavi z vzpenjačo na Vogel je cena tukaj veliko bolj prijazna. Otroci do 6 let se vozijo brezplačno, zame je bila povratna karta 6 eur, za odraslega s kolesom 8 in otroka s kolesom 6,00 EUR.

Z Ajdo sva se malce razgledali po vrhu Pohorja, tam je označenim nešteto možnih poti. Sprehodili sva se do razglednega stolpa, ki pa je bil žal zaprt. Vseeno sva bili deležni čudovitih barv jeseni, toplega sonca, miru in vseh lepot narave. Za piko na i sva v gozdičku odkrili energetsko pot, Ajdi je bilo posebej všeč drevo s srčkom, v oči nama je padla tudi bukev s petimi debli (eno se je posušilo). Osem zdravilnih točk je bilo za Ajdo zanimivih le kratek čas, bolj informativne narave, nekaj vdihov in izdihov in že se ji je mudilo naprej. Sicer naj bi se tu zadržali debelo uro. No, pa morda kdaj drugič 😊

Medtem sta fanta dodobra stestirala kolesarsko progo in smo lažje predvideli plan za naslednji dan, saj so se sedaj že pošteno oglašali naši trebuščki. Zaključek je, da je proga, ki je označena za družinsko in primerna za otroke od 6.ega leta dalje, nekoliko bolj zahtevna in je tudi Anžeta utrudila ( ja, nekaj razlogov je tudi na strani kolesa).

Po večerji smo se že v temi sprehodili med hoteli pod Pohorjem in si ogledali bližnjo okolico. Precej utrujeni in v pričakovanju novega dne smo kar kmalu zaplavali v spanec.

2. dan; kamp Kekec, Pohorje, Maribor

Kar malce presenečena sem bila, ko smo se zbudili v sončno jutro. Pričakovala sem meglo. Vseeno smo se odločili, da zajtrka ne pojemo zunaj. Ko pa je posijalo sonce, je postalo prijetno toplo, da ne rečem vroče.

Anže si je danes izposodil vzmeteno kolo in se je ves navdušen pognal po kolesarskih progah. Z Ajdo pa sva se opremili za pohod po Pohorju, kar je na koncu naneslo 10 km hoje. Že sama vožnja z vzpenjačo je za otroke zabavno doživetje, ki pa nudi tudi čudovit razgled na Maribor ter okoliške kraje in gričke.

Z Ajdo usmeriva korak proti Mariborski koči. Poti so precej dobro označene, vmes so raznorazne informativne, učne table in pot skozi gozd nama zelo hitro mineva. Šelestenje listja pod nogami je nadvse sproščujoče, za otroke pa višek zabave. Ko prispeva do Mariborske koče si tam privoščiva malico, se uleževa na travo in si malce spočijeva nogice. Prav vroče nama je. Neverjetno. Na drevesu zagledam tablo z napisom »slap.« Ni potrebnega nobenega pregovarjanja in že slediva oznakam do slapa Skalca. Vse poti in

znamenitosti so lepo označene in opisane, na več mestih so postavljene klopce…  Pot do slapa je čudovita, na koncu nekoliko bolj strma in je potrebne malce previdnosti. Dostop do slapa je namreč z vrha, kjer je najprej pogled na globino v katero se izteka voda, kasneje pa sva si slap ogledali še od spodaj. Po drugi poti, kar tako malo po svoje sva se po gozdu vrnili do vzpenjače. Na ta račun sva naredili kak km več, se malo sprli, v katero smer bova prej, a na koncu sva le prišli na izhodišče. Anže je bil po nekaj vožnjah že dovolj utrujen, da smo se vrnili v kamp, Dejan pa si je privoščil še nekaj voženj v svojem tempu.

Po kosilu- večerji smo se z mestnim avtobusom odpravili v Maribor. Za enosmerno pot smo plačali 4,00 EUR. Ogledali smo si staro mestno jedro, stolnico sv. Janeza Krstnika, za mulčke so bili najbolj zanimivi vodometi in labodi. Ti so zelo navajeni ljudi, ki jih hranijo in ko so nas zagledali so tako prihiteli k nam; ljudje= hrana. Prav zanimivo jih je bilo opazovati. Anže nas je spomnil, da je v Mariboru tudi najstarejša trta na svetu – seveda smo si jo ogledali. Sprehodili smo se po Lentu, a je bilo zelo slabo osvetljeno ( varčevanje?).

Za dve nočitvi v kampu smo odšteli 62,00 EUR.

 

3. dan: Iskanje bike parkov po Avstriji in kamp Terme Ptuj

Sklenemo, da je čas, da zamenjamo lokacijo. Naš prvoti plan je bilo Prekmurje, a ravno to je čar potovanja z avtodomom; fleksibilnost in svoboda.

Po zelo slikoviti vinski cesti, kjer ne manjka ponudnikov kostanja in mošta se preko manjšega mejnega prehoda odpeljemo v Avstrijo. Namenjeni smo v »3eiben kids bike park.« To je manjši, lepo urejen kolesarski park za male gozdne navdušence na kolesih.  Bike park se nahaja malce skrit v gozdu, sami smo. Sicer je na progah veliko listja, a to se hitro reši. Anže in Ajda naredita nekaj krogov, a se odločimo, da pot nadaljujemo v Lannach.

Tu pa nas pričaka pravi raj za kolesarske navdušence. Bike park se nahaja tik ob železniški postaji in je možnost parkiranja tik ob bike parku. Edinole nad čemur nisem navdušena je to, da je že ob 14h celoten teren v senci. A ko trije kolesarji prepričajo tudi mene, da se preiskusim na zeleni progi (to je tista najlažja) in zapeljem po svojih prvih »bandah«, me senca ne moti več. Preživimo prav luštno popoldne na kolesih, za vsakega se najde najustreznejša proga in uživamo vsak v svojem tempu. Včasih komajda lovim dva mala kolesarja in se le s težavo brzdam, da jima ne težim, naj vozita počasneje. No, Anže mi kaj kmalu pobegne, Ajda pa se odloči, da bo vozila za menoj in ona odigra vlogo motivatorke (v stilu: »bravo mami, dobro ti gre, sej si kar hitra«) in mame (»mami, pazi, da ne padeš, še malo pa bo konec vzpona ipd.«). Z Ajdo nekoliko prej zaključiva gozdno kolesarjenje in se s kolesi zapeljeva še po vasici Lannach. Ljudje tu so vsi zelo prijazni, vsi naju pozdravljajo in se nasmihajo.

Zelo lepo urejen bike park, v katerega se gotovo še vrnemo. Ker v bližini ne najdemo nobenega PZA ali kampa se odločimo zapeljati dobro uro do Term Ptuj. Seveda maledva komaj čakata in se še istega dne se okopamo v termalnih vrelcih (čeprav prispemo le dobro uro pred zaprtjem).

Za dve nočitvi v Termah Ptuj smo odšteli 101,00 EUR, v nočitve so všteti tudi vstopi v terme (dva vstopa na dan, čeprav mi uspemo koristiti dva vstopa v teh dneh 😊).

 

4. dan; Terme Ptuj, Ptuj in Ptujsko jezero

Zjutraj me zbudi (predvidevam) skakljanje veverice po avtodomu. Seveda, parkirali smo pod hrastom. Jutranja megla se hitro razkadi in končno smo enkrat parkirali avtodom tako, da nam sonce posveti direktno pred vstop v avtodom. O kako prijetno je srkanje jutranje (dopoldanske 😊) kave na sončku in to v kratkih rokavih. Bosa. Če danes ne počnem nič več drugega, je to – to. No, tovrstna jutranja meditacija ne traja prav dolgo, ko smo že na kolesih se odpeljemo proti Ptuju. Pot od kamp do mesta je naravnost čudovita, odsev Ptujskega gradu v reki Dravi je naravnost kot iz pravljice. Zavijemo na pot okrog Ptujskega jezera, ki naj bi bilo največje umetno jezero v Sloveniji.  Jezero smo obvozili po nasipu, table sicer opozarjajo, da je vožnja in hoja tam na lastno odgovornost, a se nam zdi popolnoma varna. Vseskozi imamo  čudovit pogled na jezero, ki je bogato z pticami, z urejene opazovalnice je čudovit pogled na bogato obvodno in nadvodno dogajanje na jezeru. Celotna pot okrog jezera meri okrog 14km. Pot smo nadaljevali v center mesta z idejo, da si privoščimo kavo v starem mestnem jedru. No, 1.11.2022 ni bil ravno najboljša izbira za pitje kave v starem delu Ptuja. Vse je zaprto. Stari del mesta je za avtomobile zaprt in je zato ogled mesta toliko bolj prijeten. S kolesom se povzpnemo do gradu, a Anže samo pokuka na grajsko dvorišče in vpraša, če se lahko spusti po hribu navzdol (mislim, da je to bila prava motivacija, da se je povzpel s kolesom do gradu). Razgled iz gradu je čudovit in verjamem, da bi bilo zanimivo ogledati si tudi Ptujski grad. A očitno ne danes. Pa kdaj drugič.

Po 22 km kolesarjenja je čas za kosilo in težko pričakovane terme. No, Ajda in Anže se tega veliko bolj veselita kot midva. Seveda sta najbolj navdušena nad toboganom. Nekoliko neugodno je, ker je dostop do tobogana po zunanji strani, kjer je že precej mraz ko zaide sonce.

Premik ure je še dodatno skrajšal ure in večeri so že nekoliko daljši. Krajšamo si jih z družabnimi igrami, po precej aktivnih dnevih pa tudi radi zgodaj ležemo k počitku. Spat odidemo brez planov za naslednji dan.

 

5. dan; Camper stop Celje, Celje in Rogla

Po jutranji poeziji na soncu in s kavo v roki se kar nekoliko stežka poslovim od te pravljice, a ob 12h je čas, da se odjavimo iz kampa. Naj še omenim, da so sanitarije v kampu zelo lepo urejene in ogrevane.

Soglasni smo, da še ne odidemo domov in pot nadaljujemo proti Celju. Avtodom parkiramo na brezplačnem postajališču za avtodome ob Ledeni dvorani. Parkirišče je že povsem v senci in prav nič mikavno, a ko naš korak usmerimo proti Celjskemu gradu se nam odpre povsem drug svet. Sopihamo v hrib in hitro nam je vroče. Pot do gradu je simpatično označena kot Pelikanova pot, vedeti je, da so znake povsem nove. So pa otrokom gotovo v motivacijo in spodbudo za vzpon. Malce pod vrhom so označene tudi plezalne poti. Z gradu je čudovit razgled na mesto in ostale kraje.

Družinska vstopnica nas stane 15,00 EUR in imamo še pol ure do vodenega ogleda. No, končno si lahko privoščim tisto kavico iz Ptuja, Ajda pa je povsem navdušena, ker imajo v ponudbi tudi brezglutenski sladoled. Dejan in Anže pa medtem še udarita partijo šaha.

Prav presenečena sem, kako maledva poslušata vodičko, ki poskuša na otrokom zanimiv način predstaviti zgodovino Celjskih grofov. Sama nisem ravno navdušenka nad zgodovino, a bili smo deležni zelo zanimivega vodenja in predstavitve. Po uvodni predstavitvi (cca 30 min) smo si še sami ogledali grad in uživali v čudovitih razgledih z gradu.

Sonce je že zahajalo, ko smo se iz gradu spustili do parkirišča. Postajališče za avtodome ima zelo dobro lokacijo in izhodišče do starega mestnega jedra. Sprehodili smo se skozi mesto, opazili smo, da so že pripravljene lučke za novoletno okrasitev, veliko je bilo opaziti tudi priprav na županske volitve. Celje ponuja veliko aktivnosti in dogajanj za družine in otroke in se bomo verjetno še kdaj vrnili (tehnološki park, tropski vrt, galerije, hiša na drevesu, itd.)

Ob povratku do avtodoma je bilo v okolici precej glasno, saj je bila očitno na sporedu neka tekma. Odločimo se, da se odpeljemo do Rogle, v upanju, da bo to tisti del Slovenije, ki bo še deležen lepega vremena pred napovedanim poslabšanjem.

Ko se mimo term Zreč vzpenjamo proti Rogli temperatura pada in spoznavamo, da je tople jeseni res konec.

6. dan; Rogla

Že ponoči nas zbudi rahel dež in tudi jutro je bolj turobno. Hladno in megleno. Na trenutke opazimo kak sončni žarek, ki nam daje upanje, da bomo vseeno deležni nekoliko bolj prijaznega vremena.

Vseeno se sprehodimo po Rogli, maledva sta navdušena nad neko večjo gugalnico, pa otroško vasico in drugimi raznovrstnimi animacijami, ki jih v naravni ponuja Rogla. Skozi gozd se sprehodimo do razglednega stolpa, a ker je vreme precej megleno in proti vrhu že precej vetrovno se do vrha ne povzpnem.

Po 5 kilometrskem sprehodu se precej premraženi vrnemo v avtodom, kjer si privoščimo topel čaj in malico. Strinjamo se, da je čas, da naše popotovanje zaključimo in se vrnemo domov. No, doma nas pričaka precej lepše vreme kot smo ga bili deležni na Rogli. A na Roglo se definitivno še vrnemo, a ob lepšem vremenu.

Nočitev na PZA Rogla nas je stala 20,00 EUR, vključena je tudi elektrika in uporaba ogrevanih sanitarij s tušem.

Slovenija je zares čudovita in tako veliko nam ponuja. Potrebno je samo iti na pot, odpreti vse svoje čute in uživati. Mi smo zagotovo uživali in še bomo raziskovali lepote Slovenije. To jesensko popotovanje pa nam je dalo še nekaj – spoznanje, da smo zreli za kampiranja tudi v jesensko – zimskem času. Do sedaj smo potovali le v mesecih, ki so toplejši in dnevi daljši. Ja, razmišljamo o našem prvem smučanju z avtodomom, a upam, da še prej kako kampiranje brez smučanja in nizkih temperatur 😊.

Več fotografij s potepanj pa na Instagramu: urlu86

 

 

»Nekam v visokogorje bi šli na tak vroč poletni dan.« Pa smo šli…

Tudi otročiča sta se veselila pohoda in jutranja budnica ob 4:45 ni predstavljala posebnega izziva. Kdo bi si mislil! V času šole in vrtca ju komajda vržem iz postelje ob 6:45.

Okrog 5.30 ure se odpravimo od doma. Zaradi nesrečnega pripetljaja z avtodomom (ki se nam je na poti z morja pokvaril), smo brez sončne kreme. Ustavimo se na počivališču Voklo, na črpalki je na voljo vse od pene za britje, gelov za tuširanje, zobnih past… no, sončne kreme  pa nimajo. Ja, ob koncu dne mi je bilo kar malce žal, da nisem bila bolj vztrajna. Mimogrede, ko smo se vrnili domov, sem videla, da imam sončno kremo na pultu – očitno sem jo v naglici pograbila v avtodomu v okviru tistih nujnih zadev, ki smo jih pobrali ob okvari avtodoma.

Kakorkoli, med vožnjo nas prijetno jutranje sonce že počasi greje, razgledi na pokrajino na poti so čudoviti. Okrog 8h zjutraj je dogajanje okrog in na Blejskem jezeru že kar živahno in obeta živahen dan. Očitno smo še kar zgodnji in uspemo parkirati precej blizu nihalke na Vogel. Nihalka začne voziti ob 8h zjutraj in vozi vsake pol ure. Malce smo slabe volje ko se ravno malo pred nami zaprejo vrata, da ni več prostora, vendar kmalu pripelje še ena nihalka in nas v slabih petih minutah popelje na vrh. 1000 višinskih metrov v samo nekaj minutah. Od tu pa se odpira veličasten pogled na celotno Bohinjsko jezero in okoliško gorovje, vključno s Triglavom, seveda.

Naj še omenim ceno nihalke. Za našo najmlajšo pohodnico je bila vožnja »brezplačna«, za dve odrasli osebi in mladeniča pri 7 letih pa je povratna družinska vozovnica znašala 60,00 EUR. Na vrhu smo bili deležni čudovitega razgleda na visokogorje. Morda sta bila maledva sprva resda najbolj navdušena nad napihljivim toboganom, no vsaj ta je bil brezplačen za uporabo ( čeprav meni niti najmanj ne paše v to okolje), sva bila pa z Dejanom očarana nad pogledi in razgledi, ki jih ponuja zgornja postaja Žičnice Vogel. Tu je tudi nekaj prosto sprehajajočih se kravic, katere je videti, da so vajene turistov in se ne pustijo posebej motiti. Maledva sta navdušena nad kozicami, malo manj nad lamami.

Tu je tudi restavracija s ponudbo hrane in pijače. Videti je zelo širok razpon ljudi, od zelo malih otrok v nosilkah, do starejših planincev, na poti proti Šiji smo srečali tudi moškega z vozičkom ( nismo si sicer znali povsem razložiti kako in kaj, ampak dobro), pa tudi mlade in malo manj mlade dame v visokih petah in oblekicah. No, predvidevam, da so slednji prišli samo na fotkanje in kavo.  Skratka, za vse starosti, interese in okuse nekaj. Zgornja postaja žičnice Vogel je krasno izhodišče za več vrhov in krožnih poti, mi si izberemo vrh Šija za katerega naj bi po markacijah potrebovali 1,5 ure v eno smer. Ko se naužijemo razgledov in pofotkamo vse kar nam je všeč, se odpravimo cilju naproti. Sprva je pot nekoliko dolgočasna, vzpenja se preko široke makedamske poti in čez travnike. Anže ima s seboj fotoaparat in vsakih nekaj minut ga čakamo, da naredi sliko. Hja, mislim, da ima to po meni. Prispemo do sedežnice Orlove glave, maledva imata idejo, da bi malo pogoljufali in se popeljali s sedežnico nekoliko bližje našemu cilju. No, naj povem, da pri tem nista uspešna in pot nadaljujemo kar peš. Vmes se povzpnemo še na vrh Orlovih glav, kjer je križ in zvon želja. Seveda pozvonimo, se naužijemo čudovitih razgledov in se vsak s svojimi željami vrnemo na pot proti našemu cilju.

 

Pot postaja čedalje bolj zanimiva, najmlajšo članico družine komajda lovimo. Tako zabavno ji je, da premaguje skale, išče potke, se skriva za grmičke. Anže še vedno lovi fotografije, a ga sama narava in pot čedalje bolj prevzemata in na neki točki fotoaparat le pospravi v nahrbtnik. In ravno Anže je tisti, ki prvi opazi prelepo gorsko rožo. Planiko.

Prvič jo vidim takole v naravnem okolju. Anže doda, češ kakšno srečo ima, da že pri sedmih letih vidi planiko, medtem ko jo jaz vidim šele pri mojih 3* letih 😊 No, za to pa je le vredno potegniti fotoaparat iz nahrbtnika in to je tudi edini način, da smo malce ustavili našo ubežnico na poti do vrha. Kasneje vidimo, da je določeno območje polno planik.

Zadnjih 15 minut maledva najbolj uživata, jaz morda nekoliko manj (saj veste, ko se kot mama ne trudim ves čas kričati »pazi to, pazi ono«).  Ves čas poti sta spraševala, če bosta lahko kaj plezala po skalah in sedaj sta le prišla na svoj račun. No, da pojasnim, ne gre za nikakršno ferrato, imajo pa otroci tu malo več izbire glede poti, ki je lahko

bolj dinamična. Na tem delu kot za stavo prehitevamo mnoge planince, ki se našima malima gamsoma samo nasmihajo. Naj omenim, da smo na poti srečali veliko Čehov, zelo malo Slovencev. Otrokoma poskušava vzgojiti tudi osnovnega bontona v hribih, kamor sodi tudi pozdravljanje, umikanje, zahvala … Priznam, da sem bila kar malce jezna na momente, ko nam praktično nihče ni odzdravil, se zahvalil, ko smo se umaknili s poti. Očitno bi tudi to veljalo zapisati na table o osnovnih pravilih v hribih. Ali pa sem samo jaz preveč staromodna … No, da nekoliko popravim ta splošni vtis nad katerim se med potjo nekajkrat pritožim, pa nas na vrhu Šije ogovori prijazen par, Slovenca in še posebno čestitko ob osvojenem vrhu izrečeta Ajdi in Anžetu. No, sedaj sta še bolj ponosna, da je osvojen njun najvišji vrh doslej, 1880 metrov. Med več kot zasluženo malico Anže pove, da tukaj bi pa imel vikend 😊

Ko si prezračimo noge ( ja, ko pridem na cilj se vedno in povsod najprej sezujem), obnovimo zaloge energije, se počasi vrnemo » v dolino«. Povratek je kakopak zelo lahkoten in hiter, zaradi vročine se tokrat z Dejanom strinjava, da koristimo usluge sedežnice Orlove glave, ki nam nekoliko skrajša pot na izhodišče, ob enem pa ponudi še drug pogled na okoliško naravo in gorovje.  Rahlo utrujena si z Dejanom pred povratkom v Bohinj privoščiva pijačo, medtem ko sta maledva še polna energije in veselo skačeta po napihljivem toboganu.

Slabih 5 minut in nihalka nas že vrne v dolino, kjer se pri avtu preobujemo ter pohodniške nahrbtnike zamenjamo s kopalno opremo. Poiščemo kotiček v Bohinjskem jezeru in se prijetno osvežimo. No, voda je zelo prijetne temperature in je odlična regeneracija po vročem pohodniškem dnevu. Zelo prijetno in blagodejno je zaplavati v jezeru. Seveda imamo že kup idej, kako pridemo naslednjič s supom in šotorom in… 😊

Ker smo se domov vračali okrog 16h na cesti še ni bilo nobenih zastojev (nedelja), s tem pa naše zadovoljstvo še nekoliko večje.

Resda je morda sama nihalka precejšen finančni zalogaj, vendar vrh nihalke ponuja za vsakogar nekaj. Je izhodišče za bolj in manj zahtevne poti, blizu je tudi sedežnica Orlove glave in je povsem dostopna za zelo majhne otroke, lahko pa je samo malo dražji izlet na kavo s čudovitim razgledom. Za vsakogar nekaj.

 

KOČEVJE, MTB CENTER

Toplo sobotno junijsko dopoldne že vsi komaj čakamo novih dogodivščin. Sedaj, ko je na morju že vse polno turistov, nam morje ne diši več toliko in odločili smo se, da bomo letošnje poletje ob vikendih raje raziskovali Slovenijo.

Glede nato, da smo v družini bolj ali manj navdušeni kolesarji (pustimo detajle), smo složno izbrali našo prvo destinacijo: Kočevje. Po zajtrku hitro spakiramo tisto najnujnejše, kar potrebujemo za s seboj. Res zanimivo, kako smo pri tem vsakič hitrejši in manj kompliciramo. Največ skrbi imam s tem, da bom imela s seboj dovolj hrane za Ajdo, ki je na zares strogi dieti. No, pa še nikoli ni bila lačna 😊

Ko se peljemo mimo Cerknice med potjo preverjamo znanje otrok, kaj vse vesta o Cerknici, nakar se soočim s tem, da jima ne znam povedati celotne vsebine pripovedke o Martinu Krpanu. Hja, domača naloga za zvečer. Mimo Blok in Ribnice se le prebijemo do Kočevja. Kako smo veseli in hvaležni, da pot poteka mirno, medtem ko po radiu poslušamo o številnih zastojih na cestah.

V Kočevju je tudi manjši kamp Jezero Kočevsko, a smo se zaradi kolesarjenja odločili, da se namestimo v MTB Centru Kočevje, ki je le nekaj km stran iz Kočevja. Na zadnji strani centra imajo lepo urejena parkirišča za avtodome s pogledom na bike center. Cena parkirnine za 24 ur znaša 7 EUR, možno je koristiti wc in tuš v bližini parkirišča. In meni je tako všeč, da ne potrebujemo elektrike, da v plastenki na soncu pogrejem vodo za pomivanje posode pred avtodomom. Res mi je všeč!

Ko se po navadi takole parkiramo z avtodomom, hitro zavzamemo vsaj svojo vlogo, podloga, stoli, mize, elektrika, pijača… No, tokrat je malo drugače. Še preden se dodobra razgledam po okolici, sta maledva že na svojih kolesih in hitita na »pumptrack« (ne vem, kako se reče po slovensko?).

Ko so vsi trije; večji in manjši otroci na kolesih si le privoščim malo počitka in »gledanja v prazno«. Hm, le zakaj si nisem s seboj prinesla kakšne knjige? Sem se definitivno še vrnemo, saj po dolgem času zaznam, da bi lahko imela nekaj časa zase. Tudi za branje.

 

Pred prihodom sem imela polno idej, kaj vse si bomo ogledali, če smo že v  Kočevju… Tudi zaradi mojega slabega počutja, ki se je naslednji dan razvilo v nekakšno virozo vsega nismo uspeli realizirati. Poleg tega sta maledva tako zelo uživala v kolesarjenju po gozdnih poteh. Na trenutke se vprašam, od kje jim toliko energije. Malce nesrečna sta, ko naznanim, da gremo s kolesom v mesto in okrog Rudniškega jezera. Tudi sladoled jima ne predstavlja velike motivacije, da bi zapustila ta gozdno – kolesarski raj. Do jezera so lepo speljane kolesarske poti. Vmes se ustavimo še v kampu Jezero Kočevsko; na prvi pogled prijeten manjši kamp blizu jezera in vsega kar ponuja mesto.

Voda v jezeru je očitno že primerna za kopalce, no večina jih bolj poležava ob vodi. Po poti okrog jezera srečamo bolj malo sprehajalcev, občasno je na katerem od dreves medvedova šapa. Toliko, da ne bi pozabili, da smo v deželi medvedov. Okrog jezera vodi makadamska pot in je po večini ravninska. Vsi smo očarani nad barvami, nad naravo… Med vožnjo s kolesom se kar nekajkrat ustavim in občudujem naravo okrog sebe.

Ko obkrožimo jezero se odločimo, da si ogledamo še center mesta. No, to je bila morda malo slabša izbira. V centru mesta namreč potekajo dela na cesti in je kaos. In ob tem usmerjati 7 in 5 letnico je kar izziv. Jaz vozim zadnja, maledva pa za očetom pogumno vrtita pedala in ignorirata moje krike »pazi to, pazi ono«. No, na nekaterih mestih je bilo res malo adrenalinsko, a se kot mama podam za otrokoma, čeprav vem, da sta kršila vse cestno – prometne predpise. No, vozniki avtomobilov so kar uvidevni, ko jim v zahvalo maham in se smehljam 😊 Krožimo po mestu in iščemo možnost za sladoled. Pred odhodom od doma se je Anže odločil, da nas on počasi s sladoledom in je vzel s seboj nekaj svojih prihrankov. Najdemo Mercator, da bi tam kupili sladoled, ki bi bil primeren tudi za Ajdo. No, malce smo razočarani nad ponudbo in se iz trgovine vrnemo praznih rok. Brez sladoleda 😊

Ko se vračamo v MTB center mala že tarna, da je utrujena in ne more več… No, ko prispemo nazaj v center in zagleda »pumptrack« se ji povrne vsa energija in tam vztrajata do večerje in še po večerji… vse do teme.

V kolikor bi bila boljšega počutja bi zagotovo obula tekaške superge in raziskala okolico. No, nevem kako daleč bi si upala, saj je Kočevsko le dom medvedov in ne vem, če bi si želela bližnjega srečanja. Desno od bike centra vodi prijetna makadamska pot po gozdu in  nekje po dobrih 2 km pripelje do sosednje vasi. To pot sva že jeseni prehodili z Ajdo medtem ko sta fanta kolesarila. Želela bi se povzpeti tudi na hrib Fridrihštajn, a to bo počakalo do enega od naslednjih obiskov.

S samimi progami in ponudbo v MTB centru je Dejan zelo zadovoljen, nekajkrat si je privoščil tudi shuttle bus, ki vključuje vožnjo s kolesom do vrha in potem dozo adrenalina nazaj v dolino. Prav zanimivo mi je bilo opazovati vse te kolesarske navdušence, ki se po razgibani progi pripeljejo v dolino, nekateri nam postrežejo z atraktivnimi skoki ob katerih upam, da nikoli dovolj ne navdušijo mojih otrok. 😊 Na eni strani tako divji šport, a kolesarji se mi zdijo vsi tako umirjeni, skulirani… Ni nobenega kričanja, šopirjenja… Morda jim med temi divjimi vožnjami zmanjka energije še za to 😊

Kar prehitro mineva dan, ko z Dejanom udobno sediva pred avtodomom in opazujeva, kako se poslavlja sonce. Maledva še vedno uživata na kolesu in vse je tako kot mora biti. Čeprav precej utrujena in virozna, pretehta zadovoljstvo nad doživetji današnjega dne. Ah, branje Levstikovega Martina Krpana bo počakalo za kdaj drugič…

Prebudi nas že toplo jutranje sonce. Ja, privoščili smo si malo daljši spanec, a iz pidžame maledva hitro skočita na kolo. Mislim, da sta včeraj zadnja zapustila pumptrack in danes sta že prva na položaju. Vmes si stkala kolesarska prijateljstva in komaj ju zvabim še na zajtrk preden s prijatelji odhitita po gozdnih stezicah. Vsake toliko iz gozda slišim kako ime, da vem, da je vse OK. Dejan si ta čas privošči še nekaj voženj zase, jaz pa za kaj drugega kot za počitek žal nisem.

Vprašam se, če si samo domišljam, da se tako slabo počutim in pomislim, da si obujem tekaške copate… A termometer mi potrdi, da je ta trenutek najboljši zame le počitek. Posledično Kočevje zapustimo nekoliko prej kot smo predvidevali, a nič za to. Izgovor več, da se še vrnemo. Zagotovo.

Malce sva bila v dilemi, ali se podati na precej obljudeno Veliko planino, a ker v kvartetu Velike planine še nismo obiskali, sva se vseeno odločila, da jo obiščemo.

Za izhodišče sva izbrala parkirišče za Ušivcem, kjer so za parkiranje zahtevali 7,00 EUR. Pogled na precej zasedeno parkirišče je dajal jasno vedeti, da bo ta izlet malce drugačen kot smo ga vajeni. Pogosteje se nam namreč dogaja, da smo na parkirišču sami ali pa imamo precej malo družbe.

Ko smo takole začenjali vzpon, skorajda v koloni eden za drugim … Sem se na momente res vprašala, kaj počnemo tu.

Ko smo le prispeli do Male planine, ko so odpre širok razgled in pastirski pašniki, sem vedela, da smo dobro izbrali. Območje Male in Velike planine je res ogromno in vsa množica ljudi se je kar neznanokam porazgubila.

Najprej smo obiskali Malo planino, otročiča sta bila navdušena nad pastirskimi kočami in še bolj nad kravami. Haha, kot da krave še nikoli ne bi videla.

V Črnuški koči sem jima obljubila, da poskusita kislo mleko. Nismo ravno ljubitelji mlečnih izdelkov, a če smo že na Veliki planini, se mi je zdelo prav, da si naročimo skodelico kislega mleka. Pred očmi sem imela sliko iz otroštva; glinena posoda, lesena žlica in bogata smetana na vrhu hladnega kislega mleka.

Priznam, da sem bila malce razočarana, ko sem na mizo dobila v plastično posodo zaprto kislo mleko, v drugem paketku pa zavito žlico. Nevem, ali temu botrujejo COVID ukrepi ali kaj drugega. Tole kislo mleko žal nikomur ni dobro steklo po grlu, plastično posodico pa sem vseeno odnesla domov v dolino in jo bom še kje uporabila, namesto, da roma v koš z embalažo.

Pot smo nadaljevali preko Domžalskega doma in kapele Marije Snežne. Mislim, da smo vseeno videli več krav kot ljudi. Maladva sta bila navdušena nad tekom krav po hribu, pravita, da tako hitrih krav še nisva videla. Medtem, ko so nekatere leno prežvekovale travo in nas niso imele kaj dosti za mar.

Del poti smo nadaljevali po t.i. pastirski poti in vse skupaj zbrali okrog 10 pohodniških kilometrov. No, otročičema je vseeno ostalo še dovolj energije za popoldansko kolesarjenje 🙂

Že tretje leto zapored se v mesecu septembru odpravim na Javornik. V spomin na predrago prijateljico in sodelavko, ki je mnogo prezgodaj zapustila ta svet. Mojega srca ne bo nikoli.

Tokrat smo Javornik obiskali v družinskem formatu. Med potjo sta me otročiča z mnogimi vprašanji o smrti, bolezni, prijateljstvu opominjala, zakaj smo se odpravili ravno na Javornik. Toliko vprašanj, ki so tudi meni lahko izhodišče za razmislek o življenju in času, ki ga imamo priložnost (pre)živeti na tem planetu.

Za izhodišče smo si izbrali Lome – parkirali smo tik ob smučišču Javornik. Pot do vrha je ves čas razgibana in se izmenjuje med gozdnimi stezicami in makadamsko potjo, no večji del poti potek po gozdu, občasno pa se odpre pogled na slovenska gorovja in deluje kot dobra motivacija za vzpon.

vmes smo malce zašli, saj je del poti res slabo markiran in smo po nevem kakšnem naključju kasneje le našli gozdno stezico, nekoliko višje pa je bila tudi markacija.

Otročiča sta bila precej zadovoljna, ko sta pred seboj zagledala planinsko kočo, malo manj jima je bilo všeč, da sem vztrajala, da nadaljujemo povsem do vrha in razglednega stolpa. Tam je bilo zelo vetrovno. Žal je razgledni stolp v precej slabem stanju in je zaprt. Ja, še lani se spomnim, ko sem plezala po stolpu in nisem bila povsem prepričana, da se ne bom zrušila s stolpom vred.

  V koči smo se kasneje prijetno okrepčali in se pognali nazaj v dolino. Tokrat nam je v spominu ostalo precej bogato rastlinstvo in nabrali smo lep šopek rožic za sestro, ki smo jo popoldne obiskali.

Iztekali so se še zadnji avgustovski dnevi, ki so še vedno prijetno topli za izlet v hribe. Tokrat smo izbrali Blegoš. Nazadnje sem bila na Blegošu še v dvoje, danes kvartet, seveda v najboljši družbi moža in otročičkov.

 

 

Za izhodišče smo si izbrali Črni Kal, od koder naj bi bila dobra ura hoda do vrha. Po začetnem upiranju mladenke, ki je kasneje le našla motivacijo pri vzponu, smo se na vrh povzpeli v manj kot eni uri.

Pot se sicer dokaj strmo vzpenja skozi gozd, a z malo domišljije in animacije je pot prav prijetna in zabavna.

Ko pa se proti koncu izza gozda prikaže travnik in čudovit razgled na okoliška hribovja in gorovja … Potem pa tudi otroci dobijo dodatni zagon in na trenutke ju je že težko loviti v vsej njuni igrivosti in radovednosti.

Nad razgledi z vrha smo vsi navdušeni, a ves čas malce s pogledom na vremensko dogajanje. Videti je, da se nam približuje nevihta, tako da se kaj kmalu z vrha odpravimo v dolino, proti koči. Temni oblaki se hitro približujejo, opaziti je strele, grmenje je vse bliže. Do koče prispemo ravno pravi čas, si poiščemo streho nad glavo in medtem, ko dežuje, se v miru okrepčamo in pogrejemo ob čaju.

Pot do avta tako nadaljujemo mimo koče in kasneje po makadamski gozdni poti. Ves čas nas spremlja bogato rastlinje, pogledi na okoliška hribovja in kaj hitro prispemo nazaj do avta.

Za nami je še en prijeten pohod, poln novih vtisov in doživetij. Všeč mi, je ko si dovolimo se odpraviti od doma čeprav vremenska napoved ni ravno rožnata in ker nam tudi dežna ploha ne pokvari izleta. Kako že pravijo? Umetnost življenja je v tem, da znamo plesati tudi v dežju.

 

Glede na to, da se poletje počasi poslavlja, z veliko verjetnostjo lahko rečem, da smo se na najbolj vroč poletni dan v letu 2021 odpravili na najvišje ležečo vasico na Primorskem. Vojsko.

Pot iz Idrije proti Vojskem se ves čas strmo vzpenja in vsi smo že malce v pričakovanju razgledov, ko se nam le uspe skozi gozd povzpeti na planoto. Ko za prvi postanek z namenom razgledovanja po okolici izstopimo iz avta, ugotovimo, da so tukajšnje temperature prav prijetne in osvežujoče, sploh v primerjavi s temperaturami v dolini, ki tega dne presegajo krepko 30 stopinj. Tu je prijetnih 25 stopinj. Narava je čudovita. Pogled seže na okoliška hribovja in gorovja. Takšen mir je tu. Nikjer nikogar. Glede na čudovite fotografije o naši končni destinaciji, sem pričakovala, da bo tu veliko ljudi in direndaja. Prijetno smo presenečeni. Sami smo. Sredi planote, rahlo pihlja veter, svež zrak …

V nadaljevanju našo pot nadaljujemo proti soteski Gačnik in Brdarjevemu slapu. Na poti je kar nekaj tabel, ki nas usmerjajo do Gačnika, med drugim table usmerjajo tudi k partizanski tiskarni in grobišču.  Parkiramo v bližini manjše kmetije in se še malo sprehodimo po okolici. Naravnost čudovito.

 

 

 

 

 

 

 

Mimo kozolca nato odkorakamo v dolino in kaj kmalu zaslišimo vodo. Čez manjši leseni mostiček zagledamo čudovit slap. Brdarjev slap, ki se izteka v dveh stopnjah in je naravnost čudovit. Sprehodimo se še v drugo smer soteske. Ohoho, kakšni razgledi!!! V ozki soteski si je tu voda izoblikovala čudovite poti, vmesne »posodice«, kjer se v manjših slapovih pretaka v naslednje »posodice« in tako naprej … Večji del soteske je težje prehoden in je bojda potrebnega nekaj plezalnega predznanja, a to nas ta trenutek nič kaj ne moti.

Sami smo sredi gozda ob čudovitih kreacijah narave in hitro najdemo pot do vode. Jaz seveda komaj čakam na priložnost, da se okopam in zaplavam v enem od tolmunov, otročiča in Dejan pa si tudi hitro najdejo delo v vodi z gradnjo jezov in drugih vodnih del. Voda je prijetno osvežujoča, po mojem občutku ima nekaj čez deset stopinj. Kakšen luksus!

Precejšen del vročega popoldneva preživimo ob vodici in prav nič nam ne manjka. V vsem te času sta si sotesko ogledala še dva kolesarja, to pa je bilo tudi vse od obiskovalcev v času našega obiska.

Obisk soteske in vasice Vojsko zelo priporočam vsakomur, do vodice je zelo malo hoje tako da je pot primerna tudi za družine z majhnimi otroki. Planota pa je polna pohodnih in sprehajalnih poti, ki nas razvajajo s čudovitimi razgledi. Nam je žal zmanjkalo časa za ogled ostalih znamenitosti v vasi, tako imamo še razlog več za ponovni obisk Vojskega.

Če si nekaj dovolj močno želiš, se to tudi uresniči – in moja sinočnja želja o lepem vremenu je bila tako iskrena in močna, da sploh ni bilo dvoma o čudovitem vremenu tega dne.

Zbudila sem se kmalu okrog pete ure in pogled usmerila skozi malo okence, s pogledom na vzhodno stran. Preverila sem še vremensko napoved na ARSO za Kredarico, ki je za ta dan obetala sicer sončno dopoldne, a zelo močan veter. Napovedi kar nisem mogla verjeti – glede močnega vetra in glede na to, da se je zunaj počasi danilo, me je kot magnet odneslo ven. Jutro je bilo sveže, le nekaj stopinj nad ničlo, v dolini megla, na vzhodu pa se je nebo že pripravljajo na sončni vzhod. Sploh se nisem mogla odločiti, kje je lepše, pred menoj Triglav, tako čist, veličasten, na drugi strani prebujajoče se nebo, okoliške doline se kopajo v megli iz katerih kukajo vrhovi gora … Kakšno jutro!

Že nekaj časa sem si zelo želela, da prespim nekje v gorah in se zbudim v točno takšno jutro kot je današnje. Kako veličastno, zame nadpopolno …

Ko prvi sončni žarki osvetlijo Triglav za menoj, vem, da bom danes prišla na Triglav pa naj bo kar hoče. Od tega trenutka dalje v meni ni bilo več dvoma, da ne zmorem, da je zame pot prezahtevna, da naj bom zadovoljna že s tem, da sem prišla do Kredarice. Ne, danes grem na Triglav. Mimogrede, o tistem močnem vetru z vremenske napovedi ni bilo ne duha na sluha, vreme je bilo torej naravnost popolno za vzpon.

V sobo se vrnem vsa navdušena nad takšnim jutrom in spodbujam Dejana, da se čim prej odpraviva na vrh. Hja, kako različno lahko doživljamo eno in isto situacijo. Jutro pred vzponom.

V meni je na eni strani zelo močna želja po tem, da se povzpnem na Triglav in na drugi strani tudi razumem Dejana in strah pred višino. Kje sem sedaj jaz, čemu bom sledila, kaj, kam, kako… V meni kup vprašanj in dilem. Dogovoriva se, da poskusiva in slediva kaki skupini, da bo tako morda psihološko lažje. Prvi klini, prva pripenjanja … Narediva odmor. Skupina pred nama se oddaljuje. Ostaneva sama sredi skalovja, pod nama Kredarica, visoko nad nama pa Triglav. Sediva in opazujeva. Mimo naju prihajata oče in hči in hitro ju povprašam, če jima lahko sledim na vrh, v kolikor si mož premisli. Sta zelo prijazna in nič nimata proti. Tudi Dejan ve, kako zelo si želim na vrh in se strinja, da pot nadaljujem brez njega. Sama grem naprej in čez nekaj minut slišim Dejana, naj ga počakam, da prihaja za menoj. Tako zelo si želi nadaljevati, a ta trenutek je strah pred višino močnejši … Sedaj se mi orosijo oči. Tako prekleto si želim na vrh in tako zelo tudi razumem Dejana in ne znam mu priti naproti. Naj ga pustim sredi tega skalovja in grem naprej sama? Naj ga pospremim do Kredarice in si pač ogledam Triglav od spodaj? Naj ga še spodbujam? Kaj z vraga naj storim? Kaj je sedaj »prav?«

Spoznam, da tega dne Dejan poti navzgor ne bo nadaljeval. Jaz si tega zelo želim in odločim se, da temu sledim. Od tistega trenutka v tem jutru, ko so sončni žarki obsijali Triglav, točno tako kot sem si želela, v meni ni bilo več strahu ali dvoma, da vzpona ne bi zmogla. Od tega trenutka dalje sem verjela vase, da zmorem. A dobila sem še bogatejšo lekcijo – komu bom sledila? Sebi ali meni pomembnim drugim? Moj večni izziv. Običajno in pogosteje bi izbrala druge. Danes sem izbrala sebe. Pot do vrha sem nadaljevala sama. Nekajkrat sem se ozrla v dolino in videla, da je Dejan varno prispel do koče. Tedaj sem si dokončno oddahnila in sledil je samo še popoln užitek.

Nimam predhodnih plezalnih, visokogorskih izkušenj in vzpona sem se lotila previdno ter z vsem spoštovanjem do gore pred menoj. Kakšen užitek in privilegij je tako biti v trenutku in biti prisotna tukaj in zdaj. Vsaka skala, vsak premik, dotik, vdih, izdih … To je tisto, kjer je vsa moja pozornost. Povsem očarana sem nad razgledi okrog mene, ne morem kaj, da ne bi vmes fotografirala … Še včeraj se mi je zdelo neverjetno, kako je mogoče sploh plezati in se povzpenjati po tem skalovju… Danes, sedaj pa se sama vzpenjam po točno tem skalovju … In neizmerno uživam vsak korak. Vsak korak sem višje in bližje cilju današnjega dne.

Korak za korakom, prijem za prijemom … Tu sem! Stojim pred Aljaževim stolpom! Tem stolpom, ki sem ga že neštetokrat videla na fotografijah. Tu je še nekaj ljudi, ne več kot deset, vsi so tujci. Edina Slovenka ta hip na najvišji gori Slovenije. Preplavijo me močno občutki in čustva ob katerih kar malo zajokam. Verjetno si drugi mislijo, da sem malo nora, a doživljam neopisljivo lepe občutke. Občutke sreče, zmage, svobode, sebe! Razgled od tu je božanski, za nekaj trenutkov zaprem oči in si vtisnem v spomin vse te razglede in doživljanja v meni.

Prijazen gospod, kasneje pove, da je Američan, se ponudi, da me slika pri stolpu. Zanimivo, ves čas toliko slikam, a ta trenutek od samega navdušenja pozabim tudi na slikanje. Gospod, ki me slika pred stolpom in vidi, kako sem ganjena, se mi skupaj s hčerko smejeta. Kasneje izmenjamo nekaj besed in se skupaj spustimo v dolino.

Po poti navzgor sem se na trenutke vprašala, kako bo izgledala pot navzdol, ali bo veliko bolj zahtevna. Sedaj sem dobila odgovore … Korak za korakom, prijem za prijemom nobena pot ni težka. Pa še priložnosti za fotografiranje sem ujela. V času spusta so vrh triglava in okolico objemali oblaki, oblačilo se je. Ponovno sem lahko le hvaležna, da mi je tudi nebo tako naklonjeno. Samo pol ure kasneje bi se povzpela na vrh in verjetno ne bi bila več deležna tako čudovitih razgledov z vrha Triglava.

Na Kredarico se vrnem polna pozitivnih občutkov in vtisov, tudi v Dejanovih očeh vidim, kako srečen je, da sva se odločila tako kot sva se. Ob toplem čaju si izmenjava doživetja in dogajanja v tem času. Ja, sedaj si imava za povedati veliko več kot pri zajtrku tega dne. Kako hvaležna sem za njegovo podporo in razumevanje.

Počasi se spustiva v dolino, proti Vodnikovi koči. Greva po isti poti kot sva se dan prej povzpenjala do Kredarice. A na trenutke se mi zdi, kot da po tej poti stopam prvič. Veliko stvari opazim prvič, vidim in zaznam drugače. Toliko si imava za povedati med potjo. V dolino odhajam z zelo bogatimi občutki sreče in zadovoljstva. Na Vodnikovi koči za nekaj trenutkov osvobodim prstke na nogi, osvežim zaloge vode in že korak usmeriva proti Pokljuki.

Zadnje pol ure hoda se mi že malce vleče, nahrbtnik je čedalje težji, čeprav je veliko lažji kot je bil ob vzponu prejšnjega dne. Oba že z radovednostjo pričakujeva ovinek za katerim bova uvidela avto. Da se sezujem, usedem in odložim nahrbtnik.

Na poti domov zavijeva še proti jezeru Kreda, kjer si želim ledeno hladne osvežitve in regeneracije po pohodu. No jezero je prav prijetno toplo in nič kaj hladno. Vseeno je prijetno zaplavati in tako odpočiti telo.

Ob najinem prihodu domov, naju pričakata otročiča s svojo dobrodošlico, napisi, risbicami …Nujno veselje ob najinem povratku napolni srce in pričara nasmehe kljub rahli utrujenosti.

 

Na klopci pred kočo na Kredarici je zapisana misel Nejca Zapolotnika: » Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Bolj kot osvojitev vrha Triglava je zame bogata celotna izkušnja od ideje o vzponu na Triglav in vse do prihoda domov. Danes sem bogatejša za veliko več kot samo vzpon na Triglav – slednje je bila zame pomembna izkušnja samospoznavanja. Je pot, na kateri sem prišla do novih spoznanj o sebi in je pot na kateri sem med drugimi ponovno ozavestila, kako zelo me vleče v naravo, v gore.

Neizmerno hvaležna za to pot in vse korake na poti do cilja.

Večer pred vzponom. Pred spanjem si nastavim budilko ob 4h zjutraj in pri tem še razlagam Dejanu, da sicer budilke sploh ne potrebujeva, ker se v takšnih okoliščinah po navadi zbujam celo noč in se zbudim pred budilko. Hitro zaspim.

Ponoči se res nekajkrat zbudim in gledam na uro… Kar naenkrat pa slišim Dejanovo budilko, katero je nastavil  za vsak slučaj ob 4.30. ZASPALA SEM! Prespala sem budilko??? Kasneje v času odhoda od doma počasi  osvežujem spomin, da mi je res zvonila budilka, sedaj se spomnim, kako odločno sem je ugasnila, ker sem nekaj sanjala, da ne smem nikogar zbuditi. No, očitno so bile sanje tako pomembne, da niti sebe nisem smela zbuditi 😊

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje zaspala in tako gladko preslišala oz. ugasnila budilko. Slednje me precej vrže iz tira. Vseeno zjutraj poskušam čim bolj mirno pripraviti nahrbtnik – hja, še večer pred odhodom sem ocenila, da je potrebno nahrbtnik oprati in sem ga ponoči sušila. No, na Triglav pa res ne grem vsak dan in nahrbtnik naj bo čist 😊

Čez dobre pol ure se že peljeva proti Pokljuki, v avtu srkava prvo jutranjo kavo … Še vedno si težko odpustim, da sem zaspala. Kako sem lahko zaspala, zakaj sem zaspala – ali je morda to sporočilo, da bi bilo bolje, da ostanem doma … Več vprašanj kot sem si postavila, bolj neumno se mi je zdelo vse skupaj. To pomeni, da bova pol ure kasneje na cilju kot sva okvirno predvidevala? In kaj potem? Bolj kot to, je bil problem v meni, problem, da mi je enkrat nekaj ušlo izpod nadzora … Ja, če ne že prej, vsaj tukaj se začenja pomembna lekcija, ki sem jo prejela v celotnem izletu na Triglav.

Parkirava na Pokljuki. Prvi koraki proti cilju se povzpenjajo skozi gozd, slišim zvonjenje kravjih zvoncev, šumenje bližnjega potoka… Dejan se nasmiha, kako me takoj pritegne voda ter pomerjam njeno temperaturo in že razmišljam o tem, kako se ob povratku kopam v eni od hladnih vod. Ko le pokukava izza gozda, se pred nama odpre čudovit pogled na planino, ki jo obsijejo prvi sočni žarki tega dne… Kravji zvonci pojejo svojo prvo jutranjo pesem… in tako je tudi nahrbtnik iz minute v minuto lažji in pozabim, da imam na ramenih nekaj čez 10 kg.

Ko travnati tepih čez planino zmenja počasen vzpon po nesorazmerno posejanih skalnatih stopnicah, počasi pozabljam tudi na to, da sem preslišala jutranjo budilko. Tekom dne slednje postane povsem nepomembno.

Med potjo do Vodnikove koče srečava malo planincev. Vseskozi pa naju spremljajo čudoviti pogledi in razgledi na okoliška gorovja, čudovito naravo. Najina prva postojanka je na Vodnikovi koči, komaj čakam, da se usedem in sezujem čevlje. Če bi lahko, bi najraje hodila bosa ali v japonkah. Tako utesnjeno se vedno počutim v zaprti obutvi sredi poletja. Med prostim razmigavanjem prstkov na nogah se le odločim pojesti enega od petih sendvičev, ki jih imam s seboj.

Ko so prstki na nogah dovolj razmigani, želodčki ravno prav polni, korak usmeriva proti najinemu cilju tega dne – Kredarici. Prav zanimivo je opazovati, kako se z nadmorsko višino spreminja tudi rastje, borovci zamenjajo smrekove gozdove, kasneje pa je le še nekaj grmičevja in nato le skalnato visokogorje, ki ga krasijo vztrajne in cvetoče alpske cvetlice. Za trenutek se ustaviva in prisluhneva. Tišina. Popolna tišina. Nikjer nikogar. Samo midva in narava. In veter, ki prinaša oblake. V senčnih dolinah je opaziti še nekaj snega, tudi sonce postaja čedalje bolj sramežljivo. Oblači se. Ker si zadnjih 15 minut pred ciljem ne želiva naravnega tuširanja (beri dež), pospešiva korak do Kredarice.

 

 

Wohooo, uspelo mi je! Že! Kaj pa še ostali štirje sendviči? 😊 Hja, priznam, vzpon do Kredarice sem si predstavljala dosti bolj zahteven in mukotrpen. Pa je bil vse drugo kot to. Doživela sem ga kot enega najlepših (spre)hodov v naravi, v dobri družbi. V družbi moža- kjer je povsem ok, če sem tiho ali če blebetam nekaj v tri dni. No, tega dne mi je veliko bolj ustrezalo biti tiho in samo opazovati. Opazovati naravo in sebe v njej.

Ob prihodu na Kredarico naju je izza oblakov pozdravilo sonce in za trenutek sva že verjela, da se bo zjasnilo in se povzpneva še na Triglav. No, kasneje sem s hvaležnostjo ugotovila, da so naju sončni žarki le prijazno pozdravili in nama sporočili, da počakajva z vzponom na Triglav. In končno sem spet lahko svobodno razmigala prstke na nogah!

Tekom popoldne se je krepil veter, postajalo je vse hladneje, oblaki niso zakrivali le sonca, temveč tudi sam Triglav. Popoldne sva tako preživela na relaciji okolica koče – jedilnica – soba. Zunaj je močno pihalo, posledično je bil tudi občutek mraza nekoliko močnejši.

Pred samim odhodom na Triglav sem več misli usmerjala k temu, ali bom fizično zmogla vzpon do Kredarice. O samem vzponu iz Kredarice na Triglav nisem toliko razmišljala oziroma v mislih ni bilo opcije, da se ne bi povzpela na Triglav. Ko sem tega dne prvič videla, kje poteka pot na Triglav, da je to dejansko gora … Me je malce stisnilo. Pa saj to dejansko plezajo po gori? Kje sploh plezajo, kje je kakšna pot? Kam stopiti? Kako, zakaj, kje …? Ta večer nisem bila več tako prepričana, da se bom kdaj povzpela na Triglav.

V tem večeru sva si težko ubesedila vse pomisleke in dvome glede vzpona na vrh. Vsaj sladki štruklji, ki sva si jih privoščila za večerjo so malce dvignili razpoloženje in preusmerili misli.

Zvečer sva kmalu legla v posteljo in zaspala. Zunaj je pihal močan veter, ponoči je divjala nevihta z močnim dežjem in nalivi.

»Enkrat te bom peljal na Triglav,« mi je večkrat omenil Dejan. Pa me je res. Dolga leta se nisem kaj posebej odzvala na to, spomnim se, da sem celo izjavila, nekaj v tem smislu, da bi mi bilo dovolj, če prišla vsaj do Kredarice, Triglav mi je povsem nepomemben. Danes se pod to izjavo ne podpišem.

 

Nekje 14 dni pred vzponom na Triglav sem le pritrdila in rekla: »Ajde, pa pojdiva na Triglav.« Kljub temu, da imam nekaj fizične kondicije in moči, sem z vsakim dnem, ki je bil bliže najinemu odhodu bolj pomišljla v smeri, če bom zmogla. Začenjala sem brati razne bloge in zapise o vzponih na Triglav, ki so zelo raznoliki; od tega da je nekdo šel na Triglav z lahkoto kot bi skočil h prijatelju na kavo, do zapisa neke punce, ki je od strahu bruhala … Hm, kje sem jaz? Pot na Triglav je zame pomembna pot samospoznavanja.

Še kako hitro je prišel večer, ko sva polnila svoje nahrbtnike in ugotavljala, da bi potrebovala kaj večji nahrbtnik kot tisti običajni za nedeljski izlet. Vseeno nama je uspelo vsakemu strpati v nahrbtnik dobrih 10 kg. Res zanimivo, kako za vsak kos tehtam, ali ga bom zares potrebovala, kaj je tisto najnujnejše od nujnega … No, danes, ko sva doma, se norčujeva iz sendvičev in energetskih ploščic. Še kako prisoten je v meni strah, skrb, da bom kje ostala lačna. Pripravila sem si pet mini sendvičev in okrog 10 proteinskih ploščic, dve jabolki… Domov sem prišla z osmimi ploščicami in tremi sendviči. Pa nisem bila nikjer prav nič lačna 😊

 

Tokrat sva z Dejanim najina otročiča tudi prvič pustila doma, v varstvu pri babi. Prvič v njunem in najinem življenju smo bili tako ločeni cela dva dneva. Vem, morda se sliši malo noro, a očitno sem morala na Triglav, da se je zgodila tudi tovrstna ločitev. Ko sem ju zvečer, pred spanjem poljubčkala in z rahlim cmokom v grlu pospremila v spanec, mi je hčerka pogumno dejala:« Mami, komaj čakam, da gresta. Bova z Anžetom celo noč žurala. Pa čokoladice bova kradla.« No, pet minut zatem, ko sem ugasnila luč, mi je prišla v kuhinjo povedat, da dinarčkov ne bosta kradla, samo čokoladice.

Mislim, da boljše podpore in besed ne bi mogla dobiti. To malo bitje že pri štirih letih ve, kdaj in kako mamico pomiriti. Pa čeprav zato krade čokoladice 😊 Ko sva se vrnila domov, mi je med prvim povedala, da je veliko žurala in da je s predala vzela en bonbonček 😊