- dan, kamp Kekec, Maribor
Sobota. Prvi dan v sklopu jesenskih počitnic in pravi dan, ko lahko spimo dokler hočemo. Malima v petek zvečer naročim, da lahko spita do kosila in še malo (kot muca Maca v Mačku Muriju😊). Seveda se to ne zgodi in že precej zgodaj vkorakata v sobo, kam gremo z avtodomom. Vsi že komaj čakamo naš jesenski oddih, ki je po vremenu še nekoliko poletno obarvan.
Ura zakoraka že v popoldne, ko se le uspemo spakirati in se odpeljemo proti Štajerski. Za vsak slučaj pred našim prihodom po emailu preverim, če je kam res odprt in če imajo na voljo še kaj prostora.
Kamp je odprt in na voljo imamo precej parcel. Recepcija je sicer odprta samo nekaj ur zjutraj in zvečer. Kamp zelo lepo urejen, čiste in ogrevanje sanitarije, krasen pogled na Pohorje. In tako tiho je v kampu. Vse do našega prihoda, ko maledva po dvourni vožnji le sprostita presežek energije in izrazita zadovoljstvo nad našo destinacijo.
Radovednost je močnejša od lakote in hitro pripravimo kolesa in se zapeljemo do vzpenjače na vrh Pohorja. Anže je že precej neučakan, da se spusti po kolesarski progi, tudi Ajda je precej vztrajna, a jo le uspem prepričati, da si bosta progo najprej ogledala fanta. Še dobro! Z vzpenjačo se tko vsi štirje povzpnemo na vrh Pohorja; fanta s kolesi, dekleti brez koles. V primerjavi z vzpenjačo na Vogel je cena tukaj veliko bolj prijazna. Otroci do 6 let se vozijo brezplačno, zame je bila povratna karta 6 eur, za odraslega s kolesom 8 in otroka s kolesom 6,00 EUR.
Z Ajdo sva se malce razgledali po vrhu Pohorja, tam je označenim nešteto možnih poti. Sprehodili sva se do razglednega stolpa, ki pa je bil žal zaprt. Vseeno sva bili deležni čudovitih barv jeseni, toplega sonca, miru in vseh lepot narave. Za piko na i sva v gozdičku odkrili energetsko pot, Ajdi je bilo posebej všeč drevo s srčkom, v oči nama je padla tudi bukev s petimi debli (eno se je posušilo). Osem zdravilnih točk je bilo za Ajdo zanimivih le kratek čas, bolj informativne narave, nekaj vdihov in izdihov in že se ji je mudilo naprej. Sicer naj bi se tu zadržali debelo uro. No, pa morda kdaj drugič 😊
Medtem sta fanta dodobra stestirala kolesarsko progo in smo lažje predvideli plan za naslednji dan, saj so se sedaj že pošteno oglašali naši trebuščki. Zaključek je, da je proga, ki je označena za družinsko in primerna za otroke od 6.ega leta dalje, nekoliko bolj zahtevna in je tudi Anžeta utrudila ( ja, nekaj razlogov je tudi na strani kolesa).
Po večerji smo se že v temi sprehodili med hoteli pod Pohorjem in si ogledali bližnjo okolico. Precej utrujeni in v pričakovanju novega dne smo kar kmalu zaplavali v spanec.
2. dan; kamp Kekec, Pohorje, Maribor
Kar malce presenečena sem bila, ko smo se zbudili v sončno jutro. Pričakovala sem meglo. Vseeno smo se odločili, da zajtrka ne pojemo zunaj. Ko pa je posijalo sonce, je postalo prijetno toplo, da ne rečem vroče.
Anže si je danes izposodil vzmeteno kolo in se je ves navdušen pognal po kolesarskih progah. Z Ajdo pa sva se opremili za pohod po Pohorju, kar je na koncu naneslo 10 km hoje. Že sama vožnja z vzpenjačo je za otroke zabavno doživetje, ki pa nudi tudi čudovit razgled na Maribor ter okoliške kraje in gričke.
Z Ajdo usmeriva korak proti Mariborski koči. Poti so precej dobro označene, vmes so raznorazne informativne, učne table in pot skozi gozd nama zelo hitro mineva. Šelestenje listja pod nogami je nadvse sproščujoče, za otroke pa višek zabave. Ko prispeva do Mariborske koče si tam privoščiva malico, se uleževa na travo in si malce spočijeva nogice. Prav vroče nama je. Neverjetno. Na drevesu zagledam tablo z napisom »slap.« Ni potrebnega nobenega pregovarjanja in že slediva oznakam do slapa Skalca. Vse poti in
znamenitosti so lepo označene in opisane, na več mestih so postavljene klopce… Pot do slapa je čudovita, na koncu nekoliko bolj strma in je potrebne malce previdnosti. Dostop do slapa je namreč z vrha, kjer je najprej pogled na globino v katero se izteka voda, kasneje pa sva si slap ogledali še od spodaj. Po drugi poti, kar tako malo po svoje sva se po gozdu vrnili do vzpenjače. Na ta račun sva naredili kak km več, se malo sprli, v katero smer bova prej, a na koncu sva le prišli na izhodišče. Anže je bil po nekaj vožnjah že dovolj utrujen, da smo se vrnili v kamp, Dejan pa si je privoščil še nekaj voženj v svojem tempu.
Po kosilu- večerji smo se z mestnim avtobusom odpravili v Maribor. Za enosmerno pot smo plačali 4,00 EUR. Ogledali smo si staro mestno jedro, stolnico sv. Janeza Krstnika, za mulčke so bili najbolj zanimivi vodometi in labodi. Ti so zelo navajeni ljudi, ki jih hranijo in ko so nas zagledali so tako prihiteli k nam; ljudje= hrana. Prav zanimivo jih je bilo opazovati. Anže nas je spomnil, da je v Mariboru tudi najstarejša trta na svetu – seveda smo si jo ogledali. Sprehodili smo se po Lentu, a je bilo zelo slabo osvetljeno ( varčevanje?).
Za dve nočitvi v kampu smo odšteli 62,00 EUR.
- dan: Iskanje bike parkov po Avstriji in kamp Terme Ptuj
Sklenemo, da je čas, da zamenjamo lokacijo. Naš prvoti plan je bilo Prekmurje, a ravno to je čar potovanja z avtodomom; fleksibilnost in svoboda.
Po zelo slikoviti vinski cesti, kjer ne manjka ponudnikov kostanja in mošta se preko manjšega mejnega prehoda odpeljemo v Avstrijo. Namenjeni smo v »3eiben kids bike park.« To je manjši, lepo urejen kolesarski park za male gozdne navdušence na kolesih. Bike park se nahaja malce skrit v gozdu, sami smo. Sicer je na progah veliko listja, a to se hitro reši. Anže in Ajda naredita nekaj krogov, a se odločimo, da pot nadaljujemo v Lannach.
Tu pa nas pričaka pravi raj za kolesarske navdušence. Bike park se nahaja tik ob železniški postaji in je možnost parkiranja tik ob bike parku. Edinole nad čemur nisem navdušena je to, da je že ob 14h celoten teren v senci. A ko trije kolesarji prepričajo tudi mene, da se preiskusim na zeleni progi (to je tista najlažja) in zapeljem po svojih prvih »bandah«, me senca ne moti več. Preživimo prav luštno popoldne na kolesih, za vsakega se najde najustreznejša proga in uživamo vsak v svojem tempu. Včasih komajda lovim dva mala kolesarja in se le s težavo brzdam, da jima ne težim, naj vozita počasneje. No, Anže mi kaj kmalu pobegne, Ajda pa se odloči, da bo vozila za menoj in ona odigra vlogo motivatorke (v stilu: »bravo mami, dobro ti gre, sej si kar hitra«) in mame (»mami, pazi, da ne padeš, še malo pa bo konec vzpona ipd.«). Z Ajdo nekoliko prej zaključiva gozdno kolesarjenje in se s kolesi zapeljeva še po vasici Lannach. Ljudje tu so vsi zelo prijazni, vsi naju pozdravljajo in se nasmihajo.
Zelo lepo urejen bike park, v katerega se gotovo še vrnemo. Ker v bližini ne najdemo nobenega PZA ali kampa se odločimo zapeljati dobro uro do Term Ptuj. Seveda maledva komaj čakata in se še istega dne se okopamo v termalnih vrelcih (čeprav prispemo le dobro uro pred zaprtjem).
Za dve nočitvi v Termah Ptuj smo odšteli 101,00 EUR, v nočitve so všteti tudi vstopi v terme (dva vstopa na dan, čeprav mi uspemo koristiti dva vstopa v teh dneh 😊).
- dan; Terme Ptuj, Ptuj in Ptujsko jezero
Zjutraj me zbudi (predvidevam) skakljanje veverice po avtodomu. Seveda, parkirali smo pod hrastom. Jutranja megla se hitro razkadi in končno smo enkrat parkirali avtodom tako, da nam sonce posveti direktno pred vstop v avtodom. O kako prijetno je srkanje jutranje (dopoldanske 😊) kave na sončku in to v kratkih rokavih. Bosa. Če danes ne počnem nič več drugega, je to – to. No, tovrstna jutranja meditacija ne traja prav dolgo, ko smo že na kolesih se odpeljemo proti Ptuju. Pot od kamp do mesta je naravnost čudovita, odsev Ptujskega gradu v reki Dravi je naravnost kot iz pravljice. Zavijemo na pot okrog Ptujskega jezera, ki naj bi bilo največje umetno jezero v Sloveniji. Jezero smo obvozili po nasipu, table sicer opozarjajo, da je vožnja in hoja tam na lastno odgovornost, a se nam zdi popolnoma varna. Vseskozi imamo čudovit pogled na jezero, ki je bogato z pticami, z urejene opazovalnice je čudovit pogled na bogato obvodno in nadvodno dogajanje na jezeru. Celotna pot okrog jezera meri okrog 14km. Pot smo nadaljevali v center mesta z idejo, da si privoščimo kavo v starem mestnem jedru. No, 1.11.2022 ni bil ravno najboljša izbira za pitje kave v starem delu Ptuja. Vse je zaprto. Stari del mesta je za avtomobile zaprt in je zato ogled mesta toliko bolj prijeten. S kolesom se povzpnemo do gradu, a Anže samo pokuka na grajsko dvorišče in vpraša, če se lahko spusti po hribu navzdol (mislim, da je to bila prava motivacija, da se je povzpel s kolesom do gradu). Razgled iz gradu je čudovit in verjamem, da bi bilo zanimivo ogledati si tudi Ptujski grad. A očitno ne danes. Pa kdaj drugič.
Po 22 km kolesarjenja je čas za kosilo in težko pričakovane terme. No, Ajda in Anže se tega veliko bolj veselita kot midva. Seveda sta najbolj navdušena nad toboganom. Nekoliko neugodno je, ker je dostop do tobogana po zunanji strani, kjer je že precej mraz ko zaide sonce.
Premik ure je še dodatno skrajšal ure in večeri so že nekoliko daljši. Krajšamo si jih z družabnimi igrami, po precej aktivnih dnevih pa tudi radi zgodaj ležemo k počitku. Spat odidemo brez planov za naslednji dan.
- dan; Camper stop Celje, Celje in Rogla
Po jutranji poeziji na soncu in s kavo v roki se kar nekoliko stežka poslovim od te pravljice, a ob 12h je čas, da se odjavimo iz kampa. Naj še omenim, da so sanitarije v kampu zelo lepo urejene in ogrevane.
Soglasni smo, da še ne odidemo domov in pot nadaljujemo proti Celju. Avtodom parkiramo na brezplačnem postajališču za avtodome ob Ledeni dvorani. Parkirišče je že povsem v senci in prav nič mikavno, a ko naš korak usmerimo proti Celjskemu gradu se nam odpre povsem drug svet. Sopihamo v hrib in hitro nam je vroče. Pot do gradu je simpatično označena kot Pelikanova pot, vedeti je, da so znake povsem nove. So pa otrokom gotovo v motivacijo in spodbudo za vzpon. Malce pod vrhom so označene tudi plezalne poti. Z gradu je čudovit razgled na mesto in ostale kraje.
Družinska vstopnica nas stane 15,00 EUR in imamo še pol ure do vodenega ogleda. No, končno si lahko privoščim tisto kavico iz Ptuja, Ajda pa je povsem navdušena, ker imajo v ponudbi tudi brezglutenski sladoled. Dejan in Anže pa medtem še udarita partijo šaha.
Prav presenečena sem, kako maledva poslušata vodičko, ki poskuša na otrokom zanimiv način predstaviti zgodovino Celjskih grofov. Sama nisem ravno navdušenka nad zgodovino, a bili smo deležni zelo zanimivega vodenja in predstavitve. Po uvodni predstavitvi (cca 30 min) smo si še sami ogledali grad in uživali v čudovitih razgledih z gradu.
Sonce je že zahajalo, ko smo se iz gradu spustili do parkirišča. Postajališče za avtodome ima zelo dobro lokacijo in izhodišče do starega mestnega jedra. Sprehodili smo se skozi mesto, opazili smo, da so že pripravljene lučke za novoletno okrasitev, veliko je bilo opaziti tudi priprav na županske volitve. Celje ponuja veliko aktivnosti in dogajanj za družine in otroke in se bomo verjetno še kdaj vrnili (tehnološki park, tropski vrt, galerije, hiša na drevesu, itd.)
Ob povratku do avtodoma je bilo v okolici precej glasno, saj je bila očitno na sporedu neka tekma. Odločimo se, da se odpeljemo do Rogle, v upanju, da bo to tisti del Slovenije, ki bo še deležen lepega vremena pred napovedanim poslabšanjem.
Ko se mimo term Zreč vzpenjamo proti Rogli temperatura pada in spoznavamo, da je tople jeseni res konec.
- dan; Rogla
Že ponoči nas zbudi rahel dež in tudi jutro je bolj turobno. Hladno in megleno. Na trenutke opazimo kak sončni žarek, ki nam daje upanje, da bomo vseeno deležni nekoliko bolj prijaznega vremena.
Vseeno se sprehodimo po Rogli, maledva sta navdušena nad neko večjo gugalnico, pa otroško vasico in drugimi raznovrstnimi animacijami, ki jih v naravni ponuja Rogla. Skozi gozd se sprehodimo do razglednega stolpa, a ker je vreme precej megleno in proti vrhu že precej vetrovno se do vrha ne povzpnem.
Po 5 kilometrskem sprehodu se precej premraženi vrnemo v avtodom, kjer si privoščimo topel čaj in malico. Strinjamo se, da je čas, da naše popotovanje zaključimo in se vrnemo domov. No, doma nas pričaka precej lepše vreme kot smo ga bili deležni na Rogli. A na Roglo se definitivno še vrnemo, a ob lepšem vremenu.
Nočitev na PZA Rogla nas je stala 20,00 EUR, vključena je tudi elektrika in uporaba ogrevanih sanitarij s tušem.
Slovenija je zares čudovita in tako veliko nam ponuja. Potrebno je samo iti na pot, odpreti vse svoje čute in uživati. Mi smo zagotovo uživali in še bomo raziskovali lepote Slovenije. To jesensko popotovanje pa nam je dalo še nekaj – spoznanje, da smo zreli za kampiranja tudi v jesensko – zimskem času. Do sedaj smo potovali le v mesecih, ki so toplejši in dnevi daljši. Ja, razmišljamo o našem prvem smučanju z avtodomom, a upam, da še prej kako kampiranje brez smučanja in nizkih temperatur 😊.
Več fotografij s potepanj pa na Instagramu: urlu86