»Enkrat te bom peljal na Triglav,« mi je večkrat omenil Dejan. Pa me je res. Dolga leta se nisem kaj posebej odzvala na to, spomnim se, da sem celo izjavila, nekaj v tem smislu, da bi mi bilo dovolj, če prišla vsaj do Kredarice, Triglav mi je povsem nepomemben. Danes se pod to izjavo ne podpišem.
Nekje 14 dni pred vzponom na Triglav sem le pritrdila in rekla: »Ajde, pa pojdiva na Triglav.« Kljub temu, da imam nekaj fizične kondicije in moči, sem z vsakim dnem, ki je bil bliže najinemu odhodu bolj pomišljla v smeri, če bom zmogla. Začenjala sem brati razne bloge in zapise o vzponih na Triglav, ki so zelo raznoliki; od tega da je nekdo šel na Triglav z lahkoto kot bi skočil h prijatelju na kavo, do zapisa neke punce, ki je od strahu bruhala … Hm, kje sem jaz? Pot na Triglav je zame pomembna pot samospoznavanja.
Še kako hitro je prišel večer, ko sva polnila svoje nahrbtnike in ugotavljala, da bi potrebovala kaj večji nahrbtnik kot tisti običajni za nedeljski izlet. Vseeno nama je uspelo vsakemu strpati v nahrbtnik dobrih 10 kg. Res zanimivo, kako za vsak kos tehtam, ali ga bom zares potrebovala, kaj je tisto najnujnejše od nujnega … No, danes, ko sva doma, se norčujeva iz sendvičev in energetskih ploščic. Še kako prisoten je v meni strah, skrb, da bom kje ostala lačna. Pripravila sem si pet mini sendvičev in okrog 10 proteinskih ploščic, dve jabolki… Domov sem prišla z osmimi ploščicami in tremi sendviči. Pa nisem bila nikjer prav nič lačna 😊
Tokrat sva z Dejanim najina otročiča tudi prvič pustila doma, v varstvu pri babi. Prvič v njunem in najinem življenju smo bili tako ločeni cela dva dneva. Vem, morda se sliši malo noro, a očitno sem morala na Triglav, da se je zgodila tudi tovrstna ločitev. Ko sem ju zvečer, pred spanjem poljubčkala in z rahlim cmokom v grlu pospremila v spanec, mi je hčerka pogumno dejala:« Mami, komaj čakam, da gresta. Bova z Anžetom celo noč žurala. Pa čokoladice bova kradla.« No, pet minut zatem, ko sem ugasnila luč, mi je prišla v kuhinjo povedat, da dinarčkov ne bosta kradla, samo čokoladice.
Mislim, da boljše podpore in besed ne bi mogla dobiti. To malo bitje že pri štirih letih ve, kdaj in kako mamico pomiriti. Pa čeprav zato krade čokoladice 😊 Ko sva se vrnila domov, mi je med prvim povedala, da je veliko žurala in da je s predala vzela en bonbonček 😊