- in dan: Kamp Antonio, Sveti Filip in Jakov
Kaj je lepšega kot zadnji šolski dan priti domov, odvreči torbo v kot in se z avtodomom odpeljati na morje? Saj ne vem, kdo bolj težko čaka ta dan; starši ali otroci. Verjetno vsi.
Zaradi napovedane burje se naš, lahko rečem že tradicionalni, odhod v Starigrad takoj po koncu šole, preloži na povratek iz dopusta. Tako se po slabih petih urah pripeljemo v kamp Antonio. Tu smo bili že pred leti in kamp nam je ostal v spominu predvsem po tem, da je v zatišju pred burjo, da je lastnik zelo prijazen in da je kamp, seveda, ob morju. Ob našem ponovnem obisku lahko vse to samo potrdimo. Kljub močni burji smo jo v kampu prepoznali le kot malce močnejšo sapico, Dejan pa je bil nad surfanjem na burjo kar navdušen. Vsi zadovoljni torej.
Lastnik prijazen, zelo ustrežljiv, naslednjih dan smo se lahko parkirali v prvo vrsto ob morju. Vedno namreč lovimo parcelo čim bližje morju. Če smo že na morju in če že ne hodimo po restavracijah pa si privoščimo tiste boljše parcele ob vodi. Del plaže je sicer betonsko pozidan, del pa ima manjši zalivček z drobnimi kamenčki in številnimi rakci. Hja, mulčka sta imela veliko dela z lovom na rakce. Drugi del kampa, ki je od obalnega dela ločen z manjšo cesto (ni za promet) pa je v popolni senci dreves. Sanitarije so lepo urejene, čiste. Takrat še nismo vedeli, da v naslednjih dneh ne bomo deležni toplega tuširanja in tople vode za pomivanje posode… 😊
Do centra vasice je približno kilometer sprehajalne poti, tam je nekaj manjših lokalov in restavracij. Mi smo zvečer v vasico odšli s kolesom in nismo imeli nobenih težav, saj tudi po cesti ni veliko prometa prav tako se po ulicah ni trlo sprehajalcev, da vožnja s kolesom ne bi bila mogoča. Obe jutri sem si v kampu privoščila tek, ki pa se je po 3,5 kilometrih v eno smer (skupno torej 7km) končal, saj sem prišla do zaliva od koder ni bilo poti naprej (no, verjetno bi se dalo najti kako stezico čez mivkasto plažo).
No, za konec pa še en pikanten pripetljaj iz tega kampa 😊 Zadnje jutro je v času našega zajtrka sonce že močno pripekalo in sposodili smo si senco avtodoma, ki je bil parkiran poleg nas. Beri: stole in mize smo dali v bližino sosedovega avtodoma, da smo bili v senci. Ni nam bilo jasno, zakaj sosed, parkiran za nami toliko pogleduje k nam in nas skrbno pozdravlja in opazuje. Nemci pač… upokojenci..
Vse naj je postalo jasno, ko je lastnik avtodoma, katerega senco smo si sposodili, prišel do nas, da smo preblizu avtodoma, da se slučajno ne bi kdo s stolom naslonil na njegov presveti avtodom. Hja, ta drugi sosed nas je zašpecal 😊 Vedno znova sem presenečena nad posesivnostjo nekaterih kampistov, kako skrbno imajo odmerjene centimetre parcele katero je najel za nekaj dni in se obnaša, da je to NJEGOVA lastnina… ah ja. No ja, nasmejali pa smo se.
- in 4. dan: kamp Koširina, Murter
Prijatelji so dopustovali v kampu Slanica in smo jih nameravali obiskati za kak dan. Kamp je bil polno zaseden, sprejemali so samo tiste, ki imajo rezervirano. No, danes lahko rečem, da na srečo ni bilo prosto – vsa gužva in rajanje do kampa mi ni bilo nič kaj všeč. Zavili smo v kamp Koširina. Če pogledam celotno potepanje nazaj, mi je bila to ena izmed najboljših destinacij. Kamp je tako 
preprost, a vse funkcionira in v zameno hladen tuš in pomivanje posodo z mrzlo vodo sprejmeš kot dogodivščino in nič neprijetnega. V kampu ne sprejemajo rezervacij, ko prideš – prideš, ko greš – greš, se parkiraš, kamor se pač parkiraš. Nekak večji občutek svobode, manj kot je kompliciranje, boljše je. Dobesedno; kamp sprejema tudi FKK goste, imam občutek da smo vsi eno in otroci šele zadnji dan opazijo, da je nekam veliko ljudi ritami in lulčki naokrog 😊. V kampu je tudi nekaj igral in lokal s hitro hrano, a zvečer se vse sprazni in noči so bile mirne.
Plaža v kampu je deloma posuta s kamenčki, naprej pa skalnata. Po nekaj metrih se gladina morja dvigne, po tleh je mivka in slednje je tudi super za otroke, saj sta v vodi lahko stala in zganjala vragolije. V zalivčku v sklopu kampa je sicer bila kar gužva ( a nič v primerjavi s tem česar smo bili deležni v Zaostrogu). Samo nekaj sto metrov stran iz kampa smo se sprehodili in smo bili v zalivu sami. Zvečer smo si odnesli še žar in si spekli večerjo. Sami. Nikjer nikogar. Samo mi, naš žar, večerja, morje, kamenčki, galebi in sončni zahod.
Murter mi je bil všeč tudi zaradi narave in stezic, ki jih ponuja. Vsako jutro sem tekla po slikovitih stezicah ob plaži, v kakem grmičku uzrla kak skriti šotor, čudovite zalive, rastlinje in nasploh krasni razgledi. Pritekla sem celo do malega otočka, Murtarić, ki je od celine ločen s kratko stezico. Vrh otočka pa ponuja čudovite razglede na sosednje Kornate. Prava paša za oči, hrana za dušo, zdravilo za telo in popotnica v nov dan.
Kar nekoliko stežka sem se po dveh dneh poslovila z otočka, tudi mulčka sta si našla pravo družbo… Pa vendar, nove dogodivščine so bile na poti.
- dan: Male čiste, Drvenik
To je še eden od kampov, ki je bil že nekaj časa na našem seznamu in tokrat nam je uspelo. Še preden smo zavili v kamp Male čiste smo se ustavili v kampu Dole, ki pa nam ni bil všeč. Precej velik kamp, ob morju gosto nasute mobilne hišice, tistih nekaj parcel ob morju, a imajo seveda, rezervirane, gospa v recepciji pa za večino od drugih ni delovala najbolj prijazno (čeprav to ne bi bil razlog, da se nismo odločili ostati).
Kamp Male čiste je prikupen mali kamp ob čudovitem morju, tesno ob njem pa je kamp Čiste, ki pa je nekoliko večji. Dobili smo mesto v naravni senčni, s pogledom na morje; nismo mogli določiti ali je to prva ali druga vrsta od morja 😊 skratka, pot do morja je bila zelo kratka, iz spalnice in ležalnika smo imeli pogled na morje.
Po dolgem času sem posodo le pomila s toplo vodo, Ajda pa se je že navadila na hladen tuš in ji je bilo čudno, zakaj je tukaj topla voda. Saj je ne rabimo. Plaža kampa je lepo urejena, morje kičasto modrozelene barve in se drži plače s kampom Milo moje. Po sprehodu skozi kam le ta deluje kot nekoliko novejši kamp, kjer dajejo prednost mobilnih hišicam. Zvečer so v zaliv privihrali valovi, tudi voda je bila nekoliko toplejša in maledva sta dokončno sprostila svoje zavore in divjala po valovi in spuščala živalske krike.
Glede na lokacijo kampa; ob glavni cesti in v zalivu od koder ni nobenih sprehajalnih poti, sem se sprijaznila, da bom to jutro tekla po glavni cesti. Po kilometru teka sem zavila v kamp Dole (res je velik), nato pa odkrila, da od tu pelje sprehajalna pot in stezice do mesteca. Hjuj, kakšno veselje in navdušenje, ko ne pričakuješ prav nič, potem pa dobiš takšne stezice, še malo vzpona je bilo, da ne pozabim na klančke in še tek ob morju, s krasnimi razgledi. In spet sem se z jutranjega teka vrnila tako navdušena. Za kaj vse bi bila od tega dopusta prikrajšana, če si zjutraj ne bi privoščila teka v neznano.
6.in 7. dan: kamp Divna, Pelješac
Če mi kdo omeni Pelješac je moja prva asociacija kamp Divna. Če gremo na Pelješac, moramo v Divno. In smo šli.
Peljali smo se čez dolino Neretve in si privoščili postanek pri eni od številnih prodajalk sadja in zelenjave ob cesti. Tu smo kupili najbolj sladko in sočno melono kadarkoli, pa prvi paradižniki, ki imajo okus po paradižnikih in krompir za žar in kumare… Mnjami. Tukajšnja klima je očitno res naklonjena tovrstnim pridelkom in sklenili smo, da se ob povratku oskrbimo s še več melonami in zelenjavnimi dobrotami.
To je malce bolj robinzonski kamp, skrit v istoimenskem zalivu, ki je dobesedno »divan« in kot iz pravljice. Del kampa je namenjen avtodomarjem, ki se naselimo na plažo, skorajdane v morje, drugi del pa je v senci dreves in so v njem predvsem družine s šotori. Ko se sprehodiš skozi šotorski del kampa, se ti zdi kot da si na obisku pri eni veliki družini. Otroci bosi tekajo vsepovsod, vzdušje je tako sproščeno in prijetno. To je še eden izmed kampov, ki mu brez problema oprostim pomivanje posode z mrzlo vodo- ma tuširali smo se tudi s toplo. To je še eden izmed kampov, kjer ni prostora za kompliciranje, kjer imaš ves luksus tega sveta brez trgovin, bazenov, animacij in nevem še česa. In 
ko sočni žarki v morje padajo pod tistih pravim kotom, ki morje obarva pravljično modro… in ko žvečiš tisto sladko melono iz Neretve… se mi po glavi podi pesem skupine Zmellkow: »kaj nam fali…« Ja, prav nič nam ne fali!
Prvi dan je bilo vreme bolj oblačno in kot nalašč za raziskovanje s kolesom. Hja, glede na to, da imamo samo tri kolesa, mi pa smo štirje sem z navdušenjem obula tekaške superge in spremljala kolesarje. Tale naša Divna je res sredi ničesar in po cca. treh kilometrih smo prišli do manjše vasice; manjša cerkev in nekaj hiš, potem pa smo pot nadaljevali skozi oljčne nasade in ozke stezice porasle z grmičevjem. Groba makedamska 
pot vodi vse do naselja Lovište. No, mi smo s poti krenili nekoliko prej in bili nagrajeni s še enim čudovitim zalivčkom, kjer ponovno, ni bilo nikjer nikogar in smo ujeli še sončni zahod.
Kljub temu, da je bilo ponoči slišati šakale iz okoliškega gozda, sem zjutraj nataknila tekaške superge in tekla do sosednje vasice, zavila mimo kampa Luka, ki je od obale oddaljen cca 300m, se razgledala po vaški plaži in zalivčkih ter se vrnila v kamp. Do vasice sicer vodi ena in edina cesta, ki pa je zelo malo prometna. Srečala sem pet tekačev in tri avtomobile. Torej je bolj tekaška kot avtomobilska cesta 😊 Vsaj zjutraj.
- in 9. dan kamp Perna, Kućište, Pelješac
Moževa (pa zagotovo ne samo njegova) asociacija na Pelješac pa je prav gotovo windsurfing 😊 Čas je, da se zapeljemo na enega od surferskih spotov na otočku. Kamp Perna sicer že poznamo, ni nam ostal v spominu po pretirani urejenosti, recepcija sicer daje drugačen vtis, a sama lokacija ponovno odtehta svoje. Za dva dni dobimo idilično lokacijo ob morju z nekaj naravne sence. 
Veliki surferski navdušenec v družini tukaj dobit tudi svojega malega naslednika in izgleda, da vsaj fantoma tu ne bo dolgčas. No, nikomur ni bilo dolgčas. Medtem ko je Ajda začela navdušeno odkrivati podvodni svet in je bila vsakič znova bolj navdušena na ribo, ki jo je uspela ugledati skozi zarošeno masko, sem tudi zase našla nekaj trenutkov za prebiranje knjige. No, pet knjig mi je uspelo prebrati na tem potepanju. Sploh ni slabo, če se spomnim, da se mi je še lani to zdelo praktično nemogoče. Vodne dogodivščine so otročiča precej utrudile in večerni sprehod proti Vignju se je končal že pred Vignjem in smo zvečer samo popadali v postelje.
In prišlo je jutro, ki ga verjetno še dolgo ne bom pozabila. Jutro, ko sem dobila še eno življenjsko lekcijo. Ko so ostali še spali in sem si obuvala tekaške superge sem pogledovala proti nebu in se spraševala, če bo vreme zdržalo. Ponoči je že deževalo, v resnici tudi ni izgledalo, da bi kmalu posijalo sonce… A skušnjava po teku je bila močnejša in odpravim se na jutranji tek. Oblaki postajajo čedalje temnejši. Tek v dežju mi pravzaprav ne predstavlja nobene ovire. Rada tečem v dežju. A ko v ozadju zaslišim grmenje nisem prepričana, da bo to samo tek v dežju. Prve kaplje. Tiste debele. Morda pa bo vseeno čas, da danes skrajšam jutranji tek, pomislim. In se obrnem. Idiličnega pogleda na Korčulo ni več. Sploh se je ne vidi več. Samo sivo je vse. Grom in strele so vse bližje. In bližje. Še vztrajam v teku, pospešim in si želim, da bi bilo že vsega skupaj konec. Strela udari v morje. Prvič vidim kaj takega. Nato še v hrib v ozadju. Zakadi se. Morda pa bi bilo vseeno bolj smiselno, da se ustavim. Vsa premočena in tudi malce prestrašena se ustavim pod nadstreškom gostinskega lokala, kjer klepetata dva domačina. Starejši gospod mi predlaga, da se slečem, ker sem vsa mokra, da se ne bom prehladila. Haha, no humor pa res malce razbremeni ozračje. Dejanu napišem sporočilo, da sem cca.2km od kampa, na varnem. Hja, upam, da res. Razvije se kar močna nevihta v spremljavi groma in strel. Čez 20 min pa se v daljavi že zagleda odtenke Korčule in ključ dežju in občasnim bliskom jo poženem v dir do kampa. Tako hitro pa že dolgo nisem tekla, podrem osebni rekord na eno miljo. Haha, naslednjič, ko bom morala teči hitro, se bom spomnila tega teka. Ko se nekaj minut zatem v avtodomu preoblačim sem hvaležna, da sem se opogumila priteči še zadnji del poti, saj sedaj zunaj divja še hujša nevihta. Zahvalim se nebu, da mi je dovolilo nekaj mirnejših minut na nebu, da sem sedaj na varnem.
Pestro jutranje dogajanje me malce utrudi in vreme je ravno pravšnje za poležavanje in počitek. Proti poldnevu se deževje umiri in s kolesi se zapeljemo cca. 5km oddaljeni Orebić. Do tam žal ni kake obmorske poti, vozimo po glavni cesti, ki je še kar prometna. Orebić je precej živahen, veliko turistov, na momente je kar izziv manevrirati s kolesom med sprehajalci. Maledva imata končno priložnost zapraviti nekaj eurov, ki jima so jih namenili stari starši za na morje. No, kaj kmalu ugotovita, da nimata kaj dosti uporabnega kupiti. Če izvzamemo, da Ajda na vsak način hoče nekega pliškota ( čeprav jih ima doma že nešteto…).
Ko se vrnemo v kamp sonce že močno pripeka in čas je za vodne dogodivščine pod vodo in nad vodo. Odpravimo se na izlet s supom in veselo veslamo ob obali.
Zvečer nas ponovno obišče deževje, ki pa nas en večer končno malo prej položi v posteljo. Včasih pa tudi kakšna ploha dobro dene.
- dan; kamp Đenka, Pelješac
Kot da prejšnji dan ni deževalo, nas pričaka toplo, sončno jutro. Današnji jutranji tek je precej bolj umirjen in nadoknadim še včerajšnje kilometre. Zanimivo, včeraj nisem srečala nobenega tekača, danes pa je tu veliko jutranjih tekačev. Zanimivo mi je opazovati, kako je vsak v svojem filmu, čeprav optimistično skoraj vsakega pozdravim… le redko dobim pozdrav nazaj. Sprašujem se, zakaj je tako. Je res vsak v svojem filmu? Njihovi obrazi so po večini resni. Upam, da vsaj pol toliko uživajo v teku kot jaz. Verjetno delujem malce hecno, ko testiram, kdo mi bo sploh odzdravil, ko delim nasmehe… Ker sem enostavno srečna ko tečem, ko tečem ob morju, ko nisem obremenjena s časom, ker diham morski zrak, ker imam noge in telo, ki mi vse to omogočajo. Hm, bogsigavedi, kaj ti ljudje razmišljajo ko tako mrkih obrazov tekajo nasproti mene…
Po zajtrku se čez hrib zapeljemo v Lovište, kamp Đenka. Kamp je med Slovenci precej priljubljen. Lastnik zelo prijazen, Čeh. Ponudi nam drugo vrsto ob morju, s pogledom na morje, razkaže sanitarije, ponudi peko čevapov in rib… vse, samo da bi ostali kak dan več 😊
Prijeten, manjši kamp, lepo urejen. V popoldn evu je na obalo veter prinesel veliko odpadkov, smeti, kar malce pokvari celotno podobo. bolj kot to je zaskrbljujoče, kam gremo kot človeštvo, če tako grdo ravnamo z naravo.
Po večerji se odpravimo na kolesa, no jaz pa v superge. Namenimo se proti rtu, 
kjer je videti tudi svetilnik. Vozimo po odročnih, grobih stezicah in grmičevju. 
Bolj kot trese, bolj so otroci navdušeni. Ne uspemo priti do svetilnika kot smo si zamislili, temveč na drug rt, povsem divjo plažo, kjer ni videti nikjer nikogar. Kako čudovito! Sprehodimo se po plaži in uživamo še zadnje sončne žarke tega dne. Naredimo krog čez Lovište in se mimo hotelov zapeljemo še na drugi del rta, kjer so prav tako stezice in od tam opazujemo veličasten sončni zahod. Ob povratku si maledva privoščita še nekaj rajanja na igralih. Ko se po dobrih 10km že v temi vrnemo v kamp, Ajda oznani, da si želi tečt. No pa greva še na večerni tek ob polni luni. Čas za punce.
- dan kamp Vrila, Pelješac
Po zajtrku pot nadaljujemo proti Trpanju, kamp Vrila. Kamp se nahaja v zalivu, ki ga od plaže loči obalna pot kampa. Dobimo prijetno parcelo v senci dreves, s pogledom na morje. Na vprašanje, če imajo prosto kakšno parcelo ob morju se receptorka samo nasmehe, da so te rezervirane za goste, ki ostanejo več dni. Mi ostanemo le eno noč in izpogajamo drugo vrsto 😊 Končno tudi parcela v senci dreves na katere lahko namontiramo visečke. Saj nevem, kdo je bolj srečen ali otroka ali midva, da je nekaj minut mirovanja 😊
Voda je tukaj zelo mrzla, kasneje ugotovimo, da je tako zaradi pritoka rek. Tudi manj je slana. S supom se odpeljemo ven iz zaliva, tam je voda bolj prijetna za kopanje.
Zvečer se odpravimo na sprehodek, namenjeni smo na hribček nad kampom, a seveda se ta sprehodek spremeni v nekoliko daljši sprehodek. Ogledamo si Uvalo Blace, kjer naj bi bilo zdravilno blato, s katerim se namažeš in kasneje zaplavaš v morju. Z blatom se sicer nismo namazali in smo pot nadaljevali po razgledni sprehajalni poti proti Turanju. Pot je naravnost čudovita saj nam ves čas ponuja čudovit razgled na morje in sončni zahod. Seveda v glavi že kujem načrt za jutranji tek. Mesto Turanj je živahno, malo nam »zadiši« sladoled, a žal nikjer ne najdemo nič primernega za nas in zopet je na preizkušnji naša volja. Po 10km se precej utrujeni vrnemo v kamp.
- dan, parking Aurora, Viganj
Tam kjer smo se zvečer sprehodili ob morju do mesta Trpanj se zjutraj odpravim na tek. Sonce že močno pripeka, a razgledi ob morju so naravnost fantastični. Kar potegne me skozi mesto in pot nadaljujem še ven iz mesta, kjer so ob morju v glavnem posuti apartmaji in je vse še precej mirno. Ko se vračam proti kampu se odločim še enkrat zaviti proti mestu. Ker je ta obalna stezica tako čudovita, da bi bilo res škoda jo preteči samo enkrat.
Zaradi ugodne vremenske (beri vetrovne) napovedi se podamo v surfersko meko, Viganj. Saj ne da smo bili pred dnevi 3 km stran 😊.
Parking Aurora od plaže loči neprometna obalna cesta, kamp je na ravnem travniku za cca 20 avtodomov. Ima urejene sanitarije, kemični WC, toplo vodo (!) 😊.Recepcije ni, pokličeš na telefon, ti odprejo rampo, se parkiraš in prede odideš, pokličeš, nekdo pride po denar in ti odpre rampo. Simpl 😊
Ker je surferski podmladek zbolel smo si poiskali mesto v senci dreves, ki nudi pogled na morje. tako ko parkiramo pride do nas Poljakinja, ki je parkirana pred nami, da smo si izbrali slabo mesto, ker je tukaj veliko mravelj in bomo imeli poln avtodom mravelj. Očitno je ta taktika kar delovala, da so si zagotovili več prostora na »svoji parceli«. No, nas napoved z mravljami ni odgnala in smo ostali na tem mestu. Sicer so se po tleh in drevesih res sprehajale mravljica, ampak… saj vendar kampiramo, kajne?
Popoldne Dejan preživi na surfu, čeprav se šele naslednjega dne obeta tisti pravi veter, Anže pa si privošči poležavanje v visečki v senci dreves in mravljic. Malce nejevoljni smo, da nas v času dopustovanja obišče nepovabljena viroza, a vedno se pohecamo, d amorje vse pozdravi in vemo, da bo kmalu vse OK. 
zvečer si punci privoščiva sprehod po Viganju, ki je precej živahen z lokali in dogajanjem. Odkrijeva celo Algida sladoled in prav ponosno si privoščiva sladoled. Čisto drugačen občutek je, ko vzameš sladoled iz domače skrinje kot pa če ga kupiš v lokalu. Sladoled pa isti 😊 dodano vrednost ima tudi to, ker je na Hrvaškem očitno res težko najti sladoled brez glutena. Ena prava zmaga ko takole sediva ob morju in liževa sladoled.
Noč je pestra. Pa ne zaradi Anžetove bolezni – on spi kot angelček. Tudi ne zaradi mravelj, ki naj bi jih imeli poln avtodom. Poleg kampa se nahaja lokal, kjer je zelo živahno do 4h zjutraj. Tudi mene ne moti kaj dosti, Dejan pa ne more spati in ga tako zelo vrže iz tira, da zjutraj spakiramo. Kljub vetrovni napovedi.
Hm, morda pa so med jutranjim tekom zato vsi mrkih obrazov; ker so bodisi ga žurali do jutra ali pa niso mogli spati zaradi hrupa? Tudi to jutro namreč med tekom naletim na mrke poglede sotekačev. Škoda. Pa tako lepo je zjutraj teči…
- dan; kamp Vigor, Zaostrog
Strinjamo se, da je čas, da zapustimo Vigor. Naše misli že uhajajo v naš ljubi kamp Navis, ki smo ga v začetku zaradi burje izpustili. Preden pa prispemo v Navis naredimo še enodnevni postanek v Zaostrogu.
Hja, po fotografijah sodeč se nam obeta kamp s čudovito plažo. Ampak…
Ko preko Pelješkega mostu zapustimo otok in se peljemo po dolini Neretve se oskrbimo še z zelenjavno – sadnimi dobrotami. V naslednjih dneh nad nakupom nismo več tako navdušeni kot smo bili, ko smo odhajali na Pelješac. Melone niso vse tako sladke. In največje razočaranje je oljčno olje za katerega liter odštejem 17 EUR. Prodajalka mi zagotovi, da je vrhunsko. Hja, morda bi morali kdaj poskusiti oljčno olje slovenske Istre. Ker veliko uporabljam oljčno olje in ko ga doma nalijem na žlico… Me razočarata že barva in vonj… o okusu sploh ne bom izgubljala besed. Tako trenutno uporabljamo drago(ceneno) razredčeno oljčno olje… Od sedaj naprej oljčno olje kupujem samo še doma.
V kampu Vigor dobimo prosto mesto v senci in prvi vrsti ob morju; kamp je ponovno od plaže ločen z obalno cesto. Videti je precej velik kamp, ki se skriva pod gorami, ki dajo kampu še dodaten čar. Na plaži pa… kaos.
Dobesedno nimamo kam odložiti brisače, komaj si izborimo mestece, kamor odložimo brisače, Anže pa nas iz sence opazuje med kopanjem. Voda je sicer precej topla, a gneča neznosna.
Ko se naplavamo in osvežimo se kar radi vrnemo na svoje senčno mesto ob avtodomu. Zvečer se fanta na skiroju, punc ena kolesih zapeljemo po mestu. Veliko je apartmajev, ki so res čisto ob morju. Zavijemo še na drugo stran (levo od kamp) in odkrijemo obalno stezico, ki nas pripelje do manjše vasice. Vedno znova smo zadovoljni, ko odkrijemo obalne stezice in vasice.
Poleg kampa se nahaja tudi samostan in ker piše da je odprt med 19 – 21 uro stopim noter, da si ga ogledam. Nikjer nikogar in veselo hodim po samostanu, ko iz nikjer proti meni pride stroga gospa, če sem Ukrajinka. Od kje zaboga in zakaj pa je sedaj pomembno, če sem Ukrajinka? Nič mi ni bilo jasno in mislim, da sem za nekaj sekund kar otrpnila.
No, preko pogovora le ugotovim, da so v bližini nastanjene Ukrajinke in imajo vstop v muzejski del samostana prost, sicer pa je vstopnina 4,00 EUR. No, čez nekaj minut se vrnem s 4,00 EUR in dvema otrokoma (za otroke je brezplačno) in si z zanimanjem pogledamo muzej, kjer so razstavljene različne narodne noče, stari pripomočki in orodja za izdelavo oljčnega olja, kelihi in drugi krščanski rekviziti. Ves čas vonjam tudi hrano in se sprašujem, če tamkajšnji menihi tudi tako dobro jejo in odkrijemo ,da samostan ponuja tudi namestitve in restavracijo. Ko odhajamo gospa od nas na vsak način želi, da nekaj kupimo (bodisi oljčno olje, limončelo ali pa vsaj razglednico). Žal je neuspešna in nam v zameno za to podari razglednico in neko podobico.
Ta noč je bolj mirna in vsi se dodobra naspimo, da naslednji dan naš volan usmerimo v nam ljubi Navis.
- in 15. dan, Navis, Tribanj
Zjutraj sem trdo prepričana, da nima smisla teči v smeri središča mesta, ker je tam kmalu konec poti (zvečer smo namreč na poti v hrib, kjer se začne makedam, obrnili, prepričani, da tam ni kaj več videti) tekaški korak usmerila na levo stran od kampa, mimo hotelov do obalne poti do vasice. Nekaj časa sem še iskala pot naprej iz vasi, a vem vedno znova prišla v slepo ulico. Ko sem se vrnila do kampa, se vseeno odločim odteči še skozi mesto. Pridem do hribčka, kjer smo včeraj obrnili. No, naredim še ta vzpon, potem pa obrnem. Potem pa… ohoho… V gozdu zagledam stezice, ki ob
morju vodijo naprej in naprej… mimo številnih slikovitih zalivčkov in v daljavi zagledam vasico. Hja, spet sem se uštela in prehitro sodila, da je nekje kar konec poti in ni smiselno nadaljevati. Lahko bi še kar tekla in tekla… A po drugi strani sem že komaj čakala, da odrinemo…
Plaža je že polna brisač, kopalcev še ni toliko, a pogled na plažo, polno brisač ni prav nič vabljiv in komaj čakamo, da odrinemo.
Navis.
Tukaj smo kot doma. Ob prihodu v kamp Anže reče: »No, sedaj sem pa zdrav.« Kot bi potiho komaj čakal, da pridemo v Navis. Tu so že naši stari znanci, s katerimi se ob koncu šolskega leta srečujemo. Otroci se hitro povežejo, kot nalašč je na voljo najboljše mesto ob morju in v senci dreves…
Vse je tako poznano in domače. Vedno, ko smo tukaj, zaključimo, da je tukaj najlepše.
Seveda, za zaključek še naš pripetljaj… 😊
Mirno dopoldne, otroci že veselo skačejo po vodi, jaz ob kavi prebiram knjigo… soseda v kapu omeni, da gredo s supi do sosednjega otoka. Da je tam lepo, veliko školjk, lušten peščeni zalivček… In do 17h naj bi bilo mirno morje, brez vetra… Hm… zelo zanimivo, pomislim.
Ko odrinejo, povem Dejanu, kam so šli. !A gremo še mi?« In že smo vsi štirje na supu, tri vesla, kamera. Nekaj vode, plavutke in maske in že veslamo proti otočku, ki je od kamp oddaljen dobra dva kilometra. Morje je zares tako mirno, občudujemo odsev oblaka na morski gladini in želimo si samo še to, da bi kje v bližini zagledali delfine. Tako kot pred nekaj leti. No, tokrat delfinov ni in kaj kmalu priveslamo do otočka in poiščemo kotiček, kamor se zasidramo. Otoček je poraščen z grmičevjem, poln je galebov in prav čudovit je pogled na celinom. Eni v vodi, drugi ob vodi raziskujemo in nabiramo školjke, rakce, kamenčke…
Še opazim ne, da v tem času začenja pihati. Vedno bolj. Nakar Dejan zakliče iz vode, da moramo čim prej od tod, da piha burja. Vsi vemo, kako zelo muhasta in močna zna biti burja. Ko priveslam iiza otočka pa tudi na lastnem telesu občutimo nemoč proti naravi. Veslamo, veslamo, a skorajda stojimo na mestu, valovi pa nam zalivajo sup. Za trenutek pomislim, kako zelo neodgovorno sva otročiča posadila na sup, s seboj imamo celo kak liter vode. A sedaj ni čas za te očitne, brez panike je potrebno mirno rešiti situacijo. Očitno sva pri tem kar uspešna, saj je malima dvema kar zabavno, kako nas zalivajo valovi in nas nese v drugi smeri kamor poskusimo veslati. Z Dejanom se samo spogledava in jasno nama je, da tako ne bo šlo nazaj do obale. Vrnemo se v zalivček na otoku, kjer pa je čoln in ogovorimo lastnika. Najprej v hrvaščini, no kasneje, seveda ugotovimo, da govorimo s Slovenci. Prijazni gospod nam je brez problema in očitkov pripravljen pomagati, naložimo sovje riti in sup ter nas prijazno zapelje do kampa.
Tu je precej mirno in sosed, katerega žena in hčerka sta odsupali na otoček, nima pojma, kaj se dogaja nekaj kilometrov stran. Z gumenjakom se odpelje na otok, a se zaradi vetra s tremi otroki komajda uspe vrniti v kamp. Poteka prava mala reševalna akcija, ko prijazni Čehi z močnejšimi čolni kasneje na obalo pripeljejo še tri odrasle osebe. Hja, tako nedolžno in mirno raziskovanje s supom se je končalo precej mirno in srečno, a je bilo vsem nam v resno opozorilo in lekcijo, da se z morjem vendarle ne gre igrati. Lekcija sprejeta 😊
Kar malce s cmokom v grlu naslednji dan zapuščamo Navis in se poslavljamo od prijateljev in lastnice kampa. Ja, tukaj je najlepše. Do naslednjič…