Kategorija: KORZIKA

Prvi dan komajda lahko rečem, da smo bili na Korziki, vsega skupaj pičlih 15 minut.

Tako smo se deževnega in za ta letni čas hladnega julijskega dopoldne z radovednostjo in veselimi pričakovanji odpravili novi dogodivščini naproti.

Pot do Livorna je minila razmeroma mirno, če odštejem nekaj prometnih zamaškov in nas je potem g. Google preusmerjal na stran poti, med drugim smo iz avtoceste zavili na izvoz, kjer je bil pogoj imetje Telepass kartice (seveda je nimamo)… pa vendarle, živi, srečni in varno smo prispeli do Livorna. Tudi mladiča sta vožnjo mirno prestala, bojda ker se tako veselita pujskov na Korziki.

Pa da se ne bo vse skupaj slišalo preveč tekoče in enostavno, naj povem še to, da je trajekt zamujal debelo uro, kar je še najbolj iztirilo našega šoferja. Ah ja, kaj pa je ta debela ura čakanja več v primerjavi z večnostjo…

Še sonce se je v večernih urah prebudilo in na trajektu smo bili priča čudovitemu sončnemu zahodu sredi morja. Seveda, moj telefon je spet bogatejši za 101 fotografijo samo teh posnetkov 😊

Ko se stemni se le namestimo v notranjost trajekta. Ta del potovanja nam je nekoliko bolj mukotrpen v primerjavi z vožnjo z avtodomom po italijanskih avtocestah. Starejši od mladičev uro pred prihodom le omaga in zaspi, mlajša je nekoliko bolj vztrajna in mi ne dovoli, da tudi jaz potegnem kako kitico. No, ko le prispemo v Bastio in se namestimo v avtodom jo v minuti zmanjka.

V kamp prispemo nekaj čez polnoč. Sedaj je drugi mladič bolj vztrajen od prvega in oceni, da vsekakor ni primeren čas za spanje, češ da je že dovolj velik in lahko z nama posedi pred avtodomom.

Kljub celodnevnemu potovanju si ne moremo kaj, da ne bi še malo posedeli preden ležemo k zasluženemu počitku. V daljavi slišim valovanje in šumenje morja, vonjam morski zrak, pomešan z borovci, večina že spi, le nekaj mularije še visi v skupnih zunanjih prostorih kampa…ker tam deluje wifi…

Utrujena, a vesela in hvaležna, okrog 1h zjutraj le ležem k počitku. Za danes je to- to.

Nočitev v zavarovanem delu kampa, pred samim kampom nas je stala 40,12 EUR. Mislim, da se bomo naslednjič malce drugače znašli 🙂

 

 

Kljub temu, da sem razmeroma pozno legla h počitku…se zbudim ob petih zjutraj. Ozavestim, kako zelo je moje telo navajeno zgodnjih jutranjih ur, tistega dela dneva, ki ga tako zelo obožujem. Poleg dopoldneva, popoldneva, večera in noči 😊 No, jutra s sončnimi vzhodi imam pa res najraje.

Vendarle prepričam um, da sem na dopustu, da še malo poležim… no, kar precej, do 8.00 zjutraj. Ne pomnim, kdaj sem zadnjič spala tako dolgo.

Po tem, ko v kampu najdemo parcelo in uredimo formalnosti, si v senci borovcev in s pogledom na morje privoščimo prvi zajtrk na Korziki.

Razmišljam, kako in kaj se je spremenilo v kampu, ko sem bila tu prvič, drugič in sedaj, tretjič? Kaj se je tudi v meni, kot kampistki spremenilo v tem času?

Zelo živ je še spomin, ko smo prvič prišli na Korziko in je bil to naš prvi kamp, ki smo ga obiskali. Takrat sem si v opis kampa zapisala, soliden kamp tik ob morju, nič posebnega. Ko smo tistega leta 2013 obkrožili Korziko in prečesali še nekaj čez 10 kampov in smo se zaradi bližine pristanišča ponovno vrnili v taisti kamp…sem o tem kampu zapisala, da je od vseh kampov, ki smo jih obiskali na Korziki, najbolj urejen in na nivoju.

Tako zelo kul mi je bilo pred osmimi leti, ko sem bila bolj ali manj vajena hrvaških kampov, da smo si tu lahko prosto izbrali parcelo (ozirom sploh ni bilo parcel, pač prostor za kampiranje), da ni bilo nekih cenovnih con glede na to, katera je bližje morju ipd… Pač prišli smo v kamp, se namestili, plačali in odšli, ko je bil čas.

Danes so tu označene parcele, cenovno označene cone, da smo res »njihovi« nas označijo z oranžnimi zapestnicami…. O ja, spremenilo se je tako v kampu kot v meni.

To, da posodo pomivam s hladno vodo (no, kasneje odkrijem nekaj kotičkov s toplo vodo), da se po kampu do sanitarij sprehajamo vsak s svojo rolico papirja, da si kapisti med seboj ves časi izmenjujemo prijazni »bonžu« in »merci« , to da otroka tako iskreno in polno uživata v vsakem valu… To polni moje srce in enostavno lahko samo uživam v trenutku.

Kamp sicer ponuja tudi možnost kopanja v bazenu (joj to res težko razumem ob tako krasnih plažah in morju 😊), pa igrala, trgovino in kotičke za druženje z gospodom Wifi…

Naš bazen in igrala sta morje in skakanje po valovih, namesto gospoda Wifi pa zvečer izberemo bosonogi sprehod po mivki in nabiranje školjk.

Kampiranje na parceli v bližini morja nas za drugo noč stane 69,12 EUR.

Jutro. Mir, tišina, praktično nikjer nikogar, ves kamp še spi … Le sonce se prebuja, se dviga izza morja in barva nebo v čudovitih odtenkih. Trenutek, ko lahko samo še zaprem oči in se prepuščam energiji sonca, ki me napolni za ves dan… Seveda, nekaj teh trenutkov ujamem tudi v fotografijo, temu se res težko izognem.

Ko se prebudi tudi moja popotovala druščina to isto sonce že dodobra ogreje ozračje in že zajtrk je prijeten v senci.

Pripravljeni smo za odhod in jo mahnemo novim dogodivščinam naproti. Na poti do današnje destinacije se ustavimo še v kampu Les Euchalyptus, tam kjer smo pred osmimi leti šotorili v senci borovca, direktno na mivkasti plaži in prvi jutranji žarki so nam takrat posvetili izza morja direktno v šotor. Kako smo bili s prijatelji navdušeni nad tem doživetjem!

Danes tega borovca ni več, je še mivka, turkizno modro morje in je še vedno kamp. V kolikor bi bili vetrovni pogoji dovolj ugodni za surfanje, bi se danes namestili tu, a ker je veter za windsurfanje prešibek, jo mahnemo v notranjost, po reki Solenzari.

Pot se nekoliko zooža, postaja vse bolj ovinkasta in strma, telefonski signali se izgubljajo in odpirajo se čudoviti razgledi na gozd, reko, gorovja…

Sprva sem nekoliko razočarana, ker mi v kampu U Rossmarinu povedo, da nas ne sprejmejo, če nimamo rezervacije (pa sem gospo na recepciji že skoraj prepričala, da najde prosto mesto za nas samo za eno noč, a je hitro prišla, predvidevam da, šefica, in rekla, da potrebujemo rezervacijo). Ah, gotovo nas časa še nekaj boljšega.

Leta 2016 smo kampirali v tem kampu in mi je ostal v lepem spominu in je bil v mojem top izboru, kam bi si želela letos ponovno. No, je že prav tako in gremo dalje.

Ko prispemo v naslednji kamp, kjer se tudi namestimo, U Ponte grossu, ponovno rečem sama pri sebi, da je vse za nekaj dobro in je vse ok.

Razveselim se, ko gospa na recepciji pove, da imajo prosto in se lahko namestimo kamorkoli pač želimo. Wau, to! Nobenih številk parcel, poročanja na recepcijo kje bi želeli biti, kje je rezervirano… Kamp je precej velik in dopušča še dovolj prostora za kampiranje. Na koncu se odločamo med prostorom, kjer bi bili praktično sami v gozdičku nekaj več korakov stran od vode in med parcelo, kjer smo nekoliko bolj na ozko, a s pogledom na vodico. In odločimo se za slednje; to da lahko posedim pred avtodomom in opazujem otroka, kako čofotata po vodi.

Po kosilu in popoldanskem počitku starcev (mladiča veselo razgrajata in skrbita za to, da slučajno, kdo ne zaspi sredi dne 😊), se odpravimo raziskovat reko.

Voda je zelo prijetno topla. Uživamo, ko brodimo po vodi, malo plavamo, malo skačemo in posedamo po segretih skalah, odkrivamo tolmunčke v raznobarvnih odtenkih zelene barve, odkrijemo celo naravni jacuzzi. Praktično sami smo, včasih mimo nas zaplava kak prijazni »bonžu« in gremo vsak svojo pot.

Da je naše raziskovanje še bolj popolno na koncu odkrijemo prav magičen kotiček, kjer je voda globlja in dopušča več plavanja in skoke v vodo, za ovinkom se odpre čudovit pogled na rdeče obarvano skalno gorovje. V tem raziskovalnem duhu in navdušenju kar pozabimo na čas in sonce počasi že zapušča dolino. Skale so še ravno prav ogrete, da se po njih počasi sprehodimo do avtodoma. Uf, naši trebuščki so po takšnem pohodu že precej željni hrane.

Kar prehitro se stemni in v globok spanec nas pospremi pravi žabji orkester, ki prepeva še dolgo v jutro naslednjega dne.

Jap, kako dobro je dopustiti, da je tudi druga izbira, druga možnost, dobra izbira.

Nočitev v kampu (brez elektrike) nas je stala 36,50 EUR. Plačilo je možno samo z gotovino. Trgovine ni, večer prej je potrebno naročiti kruh.

Tudi to jutro ujamem prebujajoče se sonce izza okoliških gora in gozdov. Proti jutru žabji orkester počasi pojenja svoj koncert, šumenje vode je ponovno v ospredju mojih zvočnih zaznav. Tako mirno je. Reka je zjutraj v drugih barvah, ker ni vetra je voda bolj bistra in vidi se praktično vsak kamenček v vodi.

Kmalu po sončnem vzhodu začnem projekt prebujanja posadke za izlet, ki sem ga imela v planu za danes. Da se bo bralo bolj prijazno, naj povem, da je tu sončni vzhod pol ure kasneje kot v Logatcu, da pa sonce pokuka izza gora pa je potrebne še dodatne pol ure.

Zaradi malce slabšega počutja enega od članov, je potrebna sprememba plana in hitro sprejmem, da z načrtovanim pohodom do tolmunov danes ne bo nič. Morda pa so nam namenjeni kak drugi dan ali pa bodo izgovor za vrnitev na Korziko čez nekaj let. Bo pokazal čas.

Vrnemo se na obalo, najprej se ustavimo v Camping Nescres, kjer nam ponudijo prosto mesto v drugi vrsti ob morju. Plaža je dolga, mivkasta, kamp na soncu … Odločimo se, da pot še malo nadaljujemo prot jugu in tako se namestimo v slikovitem kampu Fautea.

Kamp je lociran na vzpetini, v bližini opazovalnega stolpa na sosednjem hribčku. Idilične parcele s pogledom na kristalno modro morje so zares naravnost kičaste. Sploh ne morem slikati, kako lepo je 😊 Dobimo parcelo na vrhu hribčka, v popolni senci, izza dreves pa se bleščijo odtenki modrine morja. Kamp ponuja veliko sence, med parcelami, do plaže pa so speljane ozke stezice, ki dajo kampu še dodaten čar. Nekatere parcele za šotor so prav sanjske. Pod kampom so manjši zalivčki, dva sta skalnata z mivko, sledi daljši, z mivko.

Otrokom je mivka itak zakon in tu ni pogajanja. Srečni otroci, srečni starši. Sine se sicer pritožuje, ker morje ne sodeluje pri gradnji njegovih mivkastih obrambnih zidov in jezov, a naposled se le preda in sprejme, da tako morje poravna plažo za nove gradove.

V tem kampu srečamo precej Slovencev, ena je komentirala, da se počuti, kot bi bila v Puli 😊 Tudi mladiča sta navdušena, da koga razumeta. Mimogrede, tukaj je že angleščina včasih izziv in je včasih dobro poznati nekaj osnov francoščine.

Zvečer se odpravimo peš do bližnjega hribčka z obrambnim stolpom. Do tu prav tako vodi ozko speljana stezica in otroka sta naravnost navdušena nad labirintnimi potkami s ciljem na stolpu. Od tu se nam odpre čudovit pogled na širno morje in še en čudovito plažo.

V ozadju pa za gorovje zahajajoče sonce barva nebo v oranžne odtenke. Danes imamo večerjo kar tu, ob stolpu z malo domišljije najdemo kamnito mizico in ob čudovitih pogledih na morje polnimo svoje želodčke.

Ob povratku v kamp nas komarji kar hitro prepričajo, da je bolje, da ležemo k počitku. No, pa saj je ura že…čas za spanje. Zaspimo ob poslušanju valovanju morja in smehu s sosednje parcele…

Kampiranje brez elektrike nas je tu stalo 37,00 EUR. Plačilo je možno samo s kartico.

S hribčka, kjer je lociran kamp Fautea se odpira širok pogled na morje in sončni vzhod od tu je naravnost veličasten. S prvimi sončnimi žarki tega dne se ujameva medtem ko sedim na eni od skal nad zalivom pod kampom. Lahko samo še zaprem oči in samo sem. Vdih in izdih …. In tudi mene ni več.

 

Kasneje v enem od prostorov, namenjenih za šotorjenje, s pogledom na morje, ustvarim prijeten kotiček za jutranjo jogo. Pripravljena sem, da se nov dan začne.

V času kampiranja se sicer vsi prehranjujemo brezglutensko zaradi stroge diete hčerke, a danes, ko se zjutraj sprehajam po kampu me premami vonj po svežem kruhu in rogljičkih. Že stojim v vrsti na recepciji in se v avtodom vrnem s še toplo francosko bageto in čokoladnim rogljičkom. Sinko nad rogljičem ni nič kaj navdušen, pravi, da bi raje slanik ( 😊 tega si včasih privošči med kampiranjem na hrvaških obalah), nekoliko bolj mu ustreza francoska bageta. Tudi jaz si jo danes privoščim en košček, ko pa smo ravno na francoski Korziki.

Optimistično se odpravimo naslednjemu kampu naproti, kampu Vilatta, ki je od našega izhodišča oddaljen cca. 20 min. Seveda vse ne gre tako enostavno.

Pred vstopom v kamp je rampa, pokličemo številko, da nam odprejo rampo, da lahko pridemo do recepcije, ki je od rampe oddaljena 500 m. Čeprav se zdi, da je kamp skrit nekje v gozdu, pozabljen od vsega … na koronske ukrepe tu niso pozabili in brez maske me napotijo nazaj v avtodom in mi prej ne želijo niti potrditi, če imajo kako prosto mesto.

No, vsaj angleško se bomo lahko kaj zmenili. Z maskami na obrazu me prijazna receptorka poskuša navdušiti, da ima za nas še eno prosto parcelo in se po njenem mnenju zdi to ena izmed boljših. Želi še mojo osebno, kljub temu, da ji razlagam, da želimo prej videti parcelo. Kima in se smehlja, da je takšna pač praksa in naj povem še telefonsko številko. Na listek mi nato napiše številko proste parcele in me še opozori, da čez 15 minut zapirajo za eno uro. Jaz si z zemljevidi in nasploh orientacijo nisem ravno domača in ko mož vidi, kje se nahaja ta super predlagana parcela, je takoj odločen, da si je niti ne ogledamo. Kamp je ogromen, večji del kampa je sploh stran od obale, želeli smo si del kampa, ki je ob vodi. S hčerko se vrneva do recepcije in ker se ura že bliža 12h stopiva v prostore, saj je pred nama samo še ena gospa. Ura je minutka čez dvanajst in do naju pride starejša receptorka in pove, da so v prostoru lahko samo dve osebi in morava s hčerko ven, sploh pa je ura 12h in naj prideva ob 13h. To, da je z menoj hčerka in sva midve ena oseba in da želim samo osebno izkaznico nazaj, ker ne želimo ostati v kampu, je sploh ne zanima. Verjetno je že tako lačna in željna te enourne pavze, da za hip pozabi na koronske ukrepe in me potisne skozi vrata. »I just want my ID back!!??« In vrata so že zaklenjena, midve zunaj. Ko pokličem moža, ki čaka v avtodomu, je vse prej kot vesel mojega poročila. Sprehodim se okrog recepcije in skozi okno opazujem, ko receptorka (tista prva, ki mi je vzela osebno) zaključuje še z zadnjo stranko. Trkam ji, maham ji, se smehljam … Očitno sem dovolj prepričljiva in mi odpre okno in ravno ko mož besno privihra, da bo on sedaj uredil to po svoje, mi le izroči osebno izkaznico in lahko se odpravimo od tu. Tu nas gotovo ne vidijo več. Otrokoma je tako zabavno, ko mož svojo jezo sprošča nad hupo v avtodomu, medtem ko zapuščamo kamp 😊. In tako zabavno jima je, ko naju vprašata, če bomo še kdaj šli v kamp, kjer so vzeli mojo telefonsko 😊. Hja, kako vredno je, da se zmoremo ob takih pripetljajih tudi nasmejati in pozabavati.

Pot nadaljujemo proti Porto Vecchio, plaža Palombaggia. Ob plaži sta dve večji parkirišči in postajališči za avtodome, prepriča nas ime De la plage, čeprav kasneje ugotovimo, zakaj je ta bistveno bolj prazen kot sosednji. Ker kljub imenu ni tako ob plaži kot vsaj sosednji PZA. Ob vstopu na parkirišče sta tu dve prijazni gospe, nobena ne zna prav nič angleško, tudi tista mlajša. Vseeno se nekako sporazumemo, da bi želeli tudi oskrbo za avtodom. PZA se nahaja v senci borovih gozdov, od plaže pa je oddaljen kakih 700 metrov. Ko se parkiramo in pričnemo z rutinsko pripravo stolov, mize … Pride do nas gospa Švicarka in me v angleščini vpraša, zakaj smo parkirali tako blizu. Kar malce sem presenečena in pogledujem, če smo slučajno pobožali katerega od borovcev. »Blizu česa?« jo vprašam. No, gospa je zelo nejevoljna, da smo se parkirali tako blizu njunega avtodoma, ko pa je še dovolj prostora drugje. Morda bi jo morala povabiti v katerega od kampov, da bi videla, kaj se to pravi parkirati blizu. Odločimo se, da ostanemo, kjer smo. Kasneje vidim, da sta se preselila na čisto drugi del PZA, a sta kmalu dobila nove sosede. Tudi precej blizu. Ko se v senci borovcev guncamo na viseči mreži so dogodki v tem dnevu vredni le še posmeha in hvaležnosti za nove izkušnje.

Ker smo vedeli, da je plaža Palombaggia precej polna ljudi, se nam na plažo ne mudi in se tja opravimo šele po 17uri. Ni kaj, plaža je zares čudovit, mivka, kristalno čisto, modro morje, zalivčki se zaključujejo z rdeče obarvanimi skalami … Tu je tudi več lokalov, restavracij, glasba… Če bi bilo tu trikrat manj ljudi, bi bilo pa še veliko bolje. Stvari odložimo ob robu zaliva, kjer je nekoliko manj ljudi. Po začetni osvežitvi v vodi, ki je sicer precej topla, se precej spontano lotimo plezanja po skalah in raziskovanja zalivčkov. Vsi štirje otroci uživamo v plezanju po skalah, malce po vodi, malce po suhem… in že po nekaj metrih ugotovimo, da smo sami. Zanimivo, toooliko ljudi na plaži, a ko se samo malo odmaknemo, tu ni nikogar več. Nam se zdi ta del plaže v tem trenutku veliko bolj vabljiv in zanimiv. Rdeče obarvane skale, nekatere bolj ostre, nekatere bolj prijetne za bosonogo hojo, se občasno zamenjajo z okroglimi, sivimi skalami, ki dajo plaži še dodaten pečat. Pridemo do zaliva, kjer je ogromen nanos trave, ki je pomešana z iglicami borovih gozdov malce neprijetna za bosonogo hojo. Na eni od skal si privoščimo malico, preden se vrnemo v gručo turistov. No, sedaj jih je tu že bistveno manj, ura se bliža 20h ko se v miru, skoraj sami okopamo v morju in prav nikamor se nam ne mudi. Tak užitek je opazovati otroke v brezskrbni igri v vodi …

V pičlih nekaj minutah mladiča po večernih opravilih zaspita brez prigovarjanja in (tudi) tako vem, da smo dan na polno doživeli in preživeli. Z možem še narediva plan za jutrišnji dan in tudi sama brez težav padem v spanec …

Za prenočitev in oskrbo avtodoma smo plačali 13,50 EUR, plačilo možno samo z gotovino.

Danes me zbudi kikirikanje petelina. Slednje mi je precej domače, a na morju tega ne slišim ravno pogosto. Za trenutek se v moje misli pripelje ideja, da kjer je petelin, so lahko tudi psi in precej negotova se podam na plažo, na lov za sončni vzhod tega dne. Petelinje kikirikanje se oddaljuje, psov pa ni od nikoder.

Kljub zgodnji uri je tu že nekaj ljudi, v barih že pripravljajo ležalnike za nov dan, v daljavi je v enem od barov še precej glasno in živahno … Danes na plaži nisem sama in je še nekaj lovcev na sončni vzhod. Opazujem in ugotovim, da današnjega vzhoda ne bom uspela videti direktno izza morja, zato si privoščim sprehod po dolgi peščeni plaži. Med bosonogim plezanjem po precej ostrih skalah se uspem poškodovati po stopalu, kar ne izgleda ravno prijetno, a vse za sončni vzhod. Ureznina je sicer tekom dne precej neprijetna in ovirajoča pri pohodu.

Ko se vrnem do avtodoma in si malce oskrbim rano, pričnem projekt prebujanja posadke, saj imamo tega dne v načrtu zgodnejši odhod proti Solenzari in pohod do tolmunčkov Purcacaccia, z namenom, da se izognemo največji gužvi in vročini. No, kasneje se izkažemo, da smo dobili oboje, največjo gužvo in vročino. Pa tudi te čudovite tolmune.

Ko zavijemo proti notranjosti, se telefonski signal kaj kmalu izgubi in s telefonom si nimamo kaj dosti pomagati. Ugotovimo namreč, da nismo na pravi lokaciji do želenih tolmunov, tam kjer se parkiramo je sicer veliko ljudi, a z drugim ciljem- kanjoning. Po segretem asfaltu in vročem soncu se sprehajamo naokrog, optimistično, da najdemo kje kako tablo, oznako, kje smo, kam naj gremo … Srečamo le nekaj lenih bikov in krav, ki se sprehajajo po cesti in nas začudeno ogledujejo, češ, kaj pa mi počnemo tu. Kasneje le dobim nekega vodiča za kanjoning, ki pavi, da govori angleško in mi pove, da smo na napačnem mestu in se moramo vrniti 6 km nazaj. Seveda, do naslednjega parkirišča, kjer je veliko ljudi. Saj ne, da smo se tu mimo že peljali. Označeno ni nič, sledimo drugim.

Prvi del poti poteka po senci gozda, kasneje pa se odpre dih jemajoč pogled in razgled na gorovja in gozdove, ki nas spremlja vseskozi do cilja. Pot je precej razgibana in previdnost ni odveč. Sonce močno pripeka (ja, šli smo zgodaj, da ne bomo hodili po vročini in sedaj je ura nekaj čez 13h) in potrebnega je veliko umikanja drugih pohodnikom, ki se že vračajo. To, kar me tako navduši je, da nas vsakdo ogovori z »bonžu« ali »merci«, ker se pač umaknemo. Fanta jo mahneta naprej, punci pa ne zaostajava kaj dosti. Nekje na sredini poti me, verjamem da dobronamerno, ustavi gospa in pove, da je pot prezahtevna za tako malega otroka in naj se raje obrneva. Se zahvalim in povem, da bova vseeno poskusili in ni videti nič kaj navdušena: »It’s up to you…« Ko povem hčerki, o čem sva se pogovarjali, me ona opogumlja, da trenira za Triglav in da pleza kot veverica. No, res je prava veverica, z medsebojnim sodelovanjem in zaupanjem seveda prispemo na cilj.

Bogato smo nagrajeni za vztrajnost in pogum, pogled na tolmune je božanski. Za tolmunom sledi manjši slap in še en tolmun in spet in spet… Čudovito, kaj vse zmore narava.

Z otrokoma se okopam v enem od tolmunov, voda je prijetno osvežujoča, nekje okrog 18-20 stopinj ima. Tu se osvežimo in naberemo moči za povratek v dolino, ki je ravno tako zahteven in je potrebna previdnost ves čas poti.

Hčerka je deležna veliko občudovanja in opogumljanja s strani drugih pohodnikov. Otrokom je vse to le igra in zabaven pohod in pot zmoremo v prijetnem vzdušju, brez pritoževanj in česa podobnega. Edino težavo mi predstavlja premajhna količina vode, ki sem jo vzela s seboj.

Prijetno utrujeni in bogatejši za novo izkušnjo, se namestimo v kampu Les Eucalyptus- kamp v katerem smo bili že pred osmimi leti in katerega smo si pred dnevi že ogledali. Je direktno na plaži, zaradi mivke se raje postavimo v drugo vrsto. Kako osvežilno in zdravilno je kopanje v morju tega dne. Moje veke za trenutek postajajo vse težje in težje, medtem ko mladiča veselo skačeta in vriskata po vodi. Le od kje jima toliko energije …

Plažo zapustimo šele ko za hrib zaidejo še zadnji sončni žarki. Tudi danes so komarji precej na delu, zato se po večerji in večerni rutini hitro spokamo na varno. No, tudi počitek je danes še kako potreben.

Nočitev v kampu nas je stala 36,00 EUR, plačilo možno z gotovino

Počasi se naši dnevi na vzhodni obali iztekajo in s tem tudi jutranji razgledi na vzhajajoče se sonce izza morja. Danes je sonce sprva bolj sramežljivo in se skriva za oblaki, a kaj hitro pokaže svojo moč in zažari v vsej svetlobi, toploti in moči.

Po vseh jutranjih opravilih se napotimo v mestece na jugu, Bonifaccio, tja prispemo okrog 12.00 ure in optimistično iščemo parkirno mesto za avtodom. In ga tudi dobimo. Pet minut hoda iz centra mesta nam prijazni gospod kljub tabli, da parkiranje za avtodome ni dovoljeno, pove, da lahko parkiramo. Seveda po ceni 10,00 EUR za dan. V Bonifacciu je priložnost, da napolnimo denarnico z evri, saj je večinoma po vseh kampih možno le plačilo z gotovino.

Ob pravem času, na pravem mestu smo- tik pred odhodom ladjice na otrok Il Lavezzi; plačamo (izlet nas stane 92,00 EUR), si nadenemo maske in že z ladjico hitimo proti otočju. Uživamo v polurni vožnjo do otoka, vseskozi nas spremljajo čudoviti razgledi na znamenite klife pod mestom in nato na sosednje manjše otočke. No sine je bolj navdušen nad hitrostjo ladje, koga vse prehitimo in kakšne valove in peno ustvarjamo. Skratka, vsi uživamo.

Ob prihodu na otok se posadka kaj hitro razkropi in vsak si poišče svoj kotiček za namakanje in ohladitev. No, če temu lahko rečemo ohladitev, voda je res precej topla. Otok je popolnoma neposeljen in brez kakršne koli infrastrukture, rastlinstvo je bolj grmičasto, pokrajina skalnata. Vse polno je zelišč, ki se mešajo z vonjem po morskem zraku. Po otočku so speljane ozke stezice, ki vodijo do zalivčkov. Ker nam je pošteno vroče zavijemo v prvi zalivček, kjer se okopamo. Otroka sta navdušena nad plavanjem med ribami, ki so očitno povsem vajene turistov in ni potrebna niti maska za opazovanje le teh.

Ko pa dobijo košček kruha pa je zabava zagotovljena.

Sprehodimo se še po otoku in zavijemo še v enega od mnogih tamkajšnjih zalivčkov. Naravnost čudovito. Skalnate plaže, posejane z mivko, turkizno modro morje, rahel veter in toplo sonce…

Ladja se v mesto vrača vsako uro, k sreči smo prišli na ladjo nekoliko prej, saj je to predzadnji odhod in je precej polna in odpluje 20 minut pred predvidenim odhodom. Sedaj nas popeljejo z ladjo nekoliko bližje klifom, kjer si lahko od bližje ogledamo, kakšna mojstrica je mati Narava, vidimo še nekaj čudovitih plaž in zalivčkov. Vodenje je izključno v francoščini, o angleščini ni ne duha ne sluha. Pa saj nam sami pogledi in razgledi na poti povedo dovolj, nekaj pa sem si že prej prebrala na spletu.

Kljub celodnevnem potepanju po toplem soncu, v nas premaga raziskovalni duh in zberemo moči za raziskovanje mesta in mestne utrdbe, citadele. Do vzpetine se zapeljemo z mini vlakcem, ki je za otroka prava atrakcija. Vožnja nas stane 18 EUR. Ozke ulice, polno restavracij, manjših trgovinic, glasba, čudovit razgled na klife pod mestom, ravno tam kjer smo se tega dne vozili z ladjico … V daljavi pogled na Sardinijo, ki prikliče spomine na dopustovanje na še enem krasnem otoku.

Optimistično sem si želela, da bi tega dne kaj pojedli v restavraciji, a za brezglutensko dieto tu ne vedo kaj dosti, poleg tega je tu tudi jezikovna ovira in bi se morala s francoščino bolje opremiti. No, vsaj sladoled si pa le privoščimo, moji vizualni radarji so namreč ves čas naravnani na napise »gluten free« in privoščimo si sladoled, ki je zares vreden svojega denarja (2,50 EUR na kepico). To, kako je hčerka srečna, da si lahko kje drugje kot doma privoščimo sladoled pa ima sploh zame največjo vrednost in zadovoljstvo. No, še nekaj »gluten free« je ujelo moje ostro oko 😊 Med sprehodom po uličicah zavijemo v čarobno trgovinico s 10001 vrsto in obliko bonbonov. Oh kako žarijo te otroške očke, kakšno navdušenje samo ob gledanju bonbonov! Že prej se dogovorimo, da samo gledamo in s tem sta zadovoljna. No, ko v množici bonbonov odkrijem kotiček z dvema vrstama bonbonov »gluten free«, jima jih seveda privoščim nekaj. S kakšno skrbnostjo in občutkom si v nadaljevanju dopusta privoščita vsak dan en bonbon.

Že precej utrujeni le najdemo pot do avtodoma in si želimo le še tega, da se nekam mirno namestimo. In točno to dobimo. Zapeljemo se do bližnje plaže Balistra, kjer je veliko parkirišče. Ob našem prihodu je tu le še nekaj ljudi, večina kajtarjev, ki so zbrani v zato namenjenem kotičku. Po plaži tekata dva prijazna kužka in še naslednji dan ne ugotovimo, kam pravzaprav spadata. V naši bližini sta parkirana dva Francoza, z manjšim kombijem, ki imata prav tako namen prenočiti na plaži. Odločimo se, da ostanemo tudi mi.

Ko si na mehko mivko pogrnemo deko, nanjo položimo lonec makaronov (pa to je najboljša restavracija na svetu!) in se izza morja dviga mogočna, svetleča polna luna … Se mi za trenutek zazdi kot da sanjam.

Sanje o tem, kako polno doživet dan je za nami, ki se zaključi z ležanjem na plaži v družbi svojih najbližjih, od zgoraj pa nas opazuje gospa Polna luna … O tem, kako hitro pademo v spanec verjetno ni potrebno izgubljati besed.

Danes se zbudim nekoliko težje, verjetno posledica včerajšnjega dne. A želja po sončnem vzhodu je močnejša od spanca. No, danes je tudi sonce precej zaspano in izza oblakov pokuka precej pozno. Vetrovno je in sončni žarki so tega jutra bolj šibki.

Zanimivo je, kako živahna je plaža ob tako zgodnjih jutranjih urah. Na robu zaliva opazujem družini, ki sta očitno prenočili v šotorih in hitita pospravljati šotor in nekaj pred sedmo se že odpeljejo. Tudi na drugi strani avtodoma smo očitno ponči dobili nove sosede, ki so prenočili tu. Eden od kužkov si je izposodil naš avtodom za prenočitev in nikakor ne morem ugotoviti, čigava sta kužka. Cel dan tekata po plaži, opazujeta dogajanje, sta pozorna na prihajajoče pse na plaži in kajtarje v vodi …

Medtem ko zajtrkujemo s pogledom na morje, se plaža počasi polni in prihaja vse več ljudi. Zanimivo, celo reševalci iz vode imajo tu svoje mesto. Parkirišče je sicer brezplačno, urejen je tuš in wc, ekološki otok.

Dejan le pride na vrsto za windsurferske užitke in medtem, ko veselo dirka po morju, z otroci uživamo na plaži. Ja, mivka je res zakon. Otroka sta si z vodo in valovi čedalje bolj domača, Anže si je včeraj kupil še plavutke in sedaj ga je sploh težko ujeti nad vodno gladino. Sestrica mu seveda sledi in ga spremlja. Oh, kako paše tudi sedenje na plaži in opazovanje otrok pri igri.

Ura je že precej popoldne, ko se začno oglašati naši trebuščki in si privoščimo malico pred nadaljevanjem poti. Pot nadaljujemo na JZ obalo, vmes se ustavimo v eni od prodajalnic ekološkega sadja in zelenjave. Ja, tako kot sta se včeraj mladiča počutila v tisti trgovini z bonboni, se sedaj počutim jaz. Kar malce postojim in opazujem, kaj vse je na voljo in pretehtam kaj in koliko zares zmoremo pojesti v teh nekaj dneh, ki so še pred nami. Za lubenico, paradižnike, paprike, kumare, jabolka, nektarine in marelice odštejem 28,00 EUR kar se mi ne zdi veliko. Všeč mi je, ko si v papirnate vrečke sama polnim sadje in zelenjavo. Božansko!

Žal je kamp, ki smo imeli izbranega, zaseden. Za spremembo tu zelo prijazna receptorka govori lepo angleško.  Ogledujemo si še kampe na poti in že malce utrujeni od iskanja znižamo kriterije, kaj si sploh želimo. Zavedamo se, da je ura že pozno za iskanje kampa in smo lahko hvaležni, da sploh dobimo prosto mesto.

Ko prispemo do kamp U Casseddu, kot po navadi stopim do recepcije. Eh, kdaj se bom navadila … spet me napotijo nazaj. Po masko. Na recepciji je starejša gospa, ki govori francosko. Želim jo vprašati, če imajo kaj prostora za avtodom, gospa se nasmiha in sprašuje, koliko nas je… in že na list zapisuje neke številke … Ugotovim, da računa, koliko nas stane nočitev. Najprej zračuna 33,40, potem popravi na 45,00, no na koncu ugotovi, da je to 43,00 EUR. Prosi za osebno in me gladko ignorira, ko povem, da bi si želela prej ogledati prosto mesto. Vdam se. Na roki imam že rdečo zapestnico … Ah… Vem, da je kamp ob plaži, da smo utrujeni, da lahko gremo jutri naprej, če nam ne bo všeč. Ravno to se zgodi.

Ko se namestimo, odhitimo na plažo. Plaža je mivkasta, mivka je tu bolj oranžne barve in se nadaljuje v sivo obarvane skale. V vodi je tudi nekaj trave in plaže ter kampa niti ne bi izbrali za eno od lepših. Medtem ko v restavracijo ob plaži prihajajo na večerjo, mi še vedno čofotamo v morju vse  dokler se ne začenja že temniti. Večeri na plaži imajo za nas poseben čar. Že nekajkrat sem si rekla, da maledva pustiva v vodi dokler ne bosta sama odnehala in želela zaključiti kopanja. Pa se sprašujem, kdaj bi imela dovolj? Očitno ju je polna luna včeraj dodobra obsijala in napolnila, saj prekipevata od energije in neumnosti ter se na trenutke počutim že povsem nemočno, kako ustaviti to divjanje. Ah, ja … saj smo na dopustu.

Ta kamp je do sedaj od vseh največja brca v temo. Na zelo osnovne sanitarije smo že tako ali tako tukaj navajeni (no, za posodo pa imajo celo toplo vodo, pri tuširanju je na voljo ena temperature, ne moreš regulirati temperature; ta je naenkrat skoraj vroča in v sekundi ledeno mrzla), samo vzdušje v kampu je precej klavrno. Po sprehodu čez kamp spoznam, da je za razliko od drugih kampov tu precej pavšalistov in starejših. Tudi na sosednji  parceli je gospod, ki je rojen v Franciji, nekaj let je živel na Hrvaškem, nato v Srbiji in sedaj v Švici, čez poletje pa je dopustuje na Korziki. O sami Korziki ve bolj malo kljub temu, da je tu po tri mesece. Očitno nima kaj dosti početi in skrbno spremlja vsak naš korak in nas vseskozi ogovarja v hrvaščini.

Ko baterije polne lune počasi popuščajo le ležemo h počitku in s hvaležnostjo zaključimo še en dan.

 

Jutranji sprehod po plaži je precej turoben, morje pljuska ob skale, sonca še ni na vidiku. Oblačno je. Malce pogrešam tiste slikovite jutranje sončne vzhode iz vzhodne obale …  Zaradi poškodbe na stopalu pred dnevi težko plezam po skalah in raziskujem zalivčke, zato se kmalu vrnem do avtodoma.

Ko uredimo vse jutranja opravila, smo soglasni, da se čim prej poberemo iz tega kampa.  Podamo se naprej po zahodni obali, do kampa Cupabia. Tudi tu prijazna receptorka govori samo francosko, a se že nekako zmenimo in seveda mi ne pozabi nadeti rdeče zapestnice. Res se sprašujem, v čem je smisel teh zapestnic? Prosto si izberemo mesto za kampiranje, kamp je urejen na travniku, tik ob plaži. Vroče je – 38 stopinj kljub temu, da je vreme delno oblačno.

Med sedenjem na plaži nekajkrat prične pihati in Dejan že sestavlja surfersko opremo …  Žal ostane le pri tem. Ob kampu imajo tudi izposojo športnih rekvizitov, veliko je čolnov, jadrnic.

Plaža je čudovita. Dolg zaliv s svetlo mivko se zaključuje s skalami, ki dajo plaži še dodaten čar. Ob kampu je tudi večje parkirišče za dnevne kopalce. Razmišljali smo, da bi prenočili kar tam, a nas prepriča bližina morja iz kampa (iz parkirišča je kakih 700 m).

Danes smo imeli precej manj vožnje (20 min) in je dan namenjen bolj počitku in ležanju na plaži. Joj, spet v večernih urah zadnjih odhajamo s plaže. Sprehodimo se po plaži, otroka čedalje bolj pogumno raziskujeta podvodni svet, skupaj ustvarjamo gradove in “mandale” v mivki, telovadimo, treniramo stojo na glavi … skratka, zabavamo se.

Sine ni nič kaj navdušen, da je v tuših na voljo le mrzla voda (naslednji dan sicer za vogalom odkrijem en tuš s toplo vodo – a nisem prepričana, da je na voljo brezplačno), hčerka pa mrzel tuš hrabro prenese in doda, kako bo sedaj zdrava, ko se tušira z mrzlo vodo in hodi bosa 😊.  Večerjamo kar notri, kar so komarji že tako nadležni in ne potrebujemo novih pikcev.

V spanec me pospremi smeh gospodične s sosednje parcele, ki je morda tega večera malce pregloboko pogledala v kozarec. Ah ja … ja, na dopustu smo.

Nočitev v kampu nas stane 43,00 EUR ( z elektriko), plačilo samo gotovinsko.

Tega jutra nas prebudijo dežne kapljice, katere zaradi odprtega strešnega okna še kako dobro zaznam. Pospremi jih še nekaj avdio in video efektov v obliki bliska in groma, a vse skupaj precej hitro poneha. Dopoldne dež pojenja, izza oblakov kukajo sončni žarki, ki nas pospremijo na pot v notranjost, v Corte.

Včeraj zvečer smo ugotovili, da smo ostali brez pitne vode, v sanitarijah pa je obvestilo, da tamkajšnja voda ni primerna za pitje. Kar naenkrat smo vsi grozno žejni. V mini marketu (res je mini, dva hladilnika in to je to) se oskrbim z dvema plastenkama vode za 4,00 EUR. Ja, voda je še kako dragocena. Na poti v hribovsko vasico Corte kasneje vidimo več vodnih izvirov in naredimo si vodne zaloge.

Opravimo tudi manjši nakup v eni od Sparovih trgovin, a ugotavljam, da tudi supermarcheji niso založen z brezglutenskimi izdelki. Potrebne bo nekaj improvizacije pri hčerkini prehrani zadnje dni, saj v trgovinah ne dobim ničesar. Verjetno bi se moralo ustaviti v glavnem mestu Ajacciu, kjer je Leclerck, a že misel na gužvo in trgovske centre me odvrne od tega. Bomo že nekako.

Izberemo pot, ki naj bi bila hitrejša do Cort, a to ne pomeni tudi lepše prevozna. Na nekaterih delih je vožnja precej adrenalinska, beri ozke ceste, luknja pri luknji, močno vzpenjajoča se cesta, nasproti vozeči se avti … Kapo dol Dejanu, da se tako pogumno in mirno sooča z vsemi prigodami na cesti. Poleg tega se skrbno odmika za nami vozečim avtomobilom, vozniki so tega vselej zelo veseli ter hvaležni in smo pogosto deležni mahanja, pozdravljanja, trobljenja … Kljub oblačnemu vremenu je pogled na naravo in okoliško gorovje naravnost fascinanten. Vožnja skozi manjše vasice spominja kot bi bili nekaj desetletij nazaj  v zgodovini, nikjer ne vidimo nobenega domačina, kot da vsa vas spi … Otroka komaj čakata, da bi videla pujske ob cesti, a jih žal ne srečamo.

V iskanju kampa, v katerega smo bili namenjeni (kamp Restonica) Dejan po pomoti zavije v sam center mesta in zapeljemo se z avtodomov na sam mestni trg in obkrožimo kip nekega mestnega junaka Pascala Paolija po katerem se imenuje tudi edina univerza v mestu. Hja, biti z avtodomom na mestnem trgu pa res ni kar tako 😊

Ugotovimo, da je kamp Restonica zaprt, to leto očitno ne obratuje in se nato usmerimo v kamp  Alivetu. Zdolgočaseni gospod na recepciji celo nekaj govori angleško, me vpraša koliko nas je, želi mojo osebno in reče naj se parkiramo, kamor pač želimo. Yess, to imam rada. Kamp je ob našem prihodu (okrog 15h) precej prazen, kasneje, zvečer se napolni. Ima veliko sence, nekaj je tudi mobilnih hišic, nekaj minut od kampa pa je dostopna reka Restonica.

Po kosilu se sprehodimo do reke in z nekaj iznajdljivosti najdemo tolmunček primeren za plavanje.  Če smo se še pred nekaj minutami nastavljali sončnim žarkom, le – te sedaj zamenjajo dežne kapljice, ki kar ne kažejo na to, da bi ponehalo deževati. Nekaj časa še vztrajamo, hčerko že zebe, zato se odpraviva do avtodoma. Fanta prideta za nama kasneje, imata še delo z gradnjo jezov na reki. Malce mi je žal, ker nam je dež prekrižal načrte, da raziskujemo reko, a ko imamo končno čas za peko palačink … je tudi to dobra ideja in pustimo raziskovanje Restonice za naslednji obisk Korzike. Bomo imeli še izgovor več.

Zvečer se odpravimo na sprehod v mesto, ki je nekaj minut hoje iz kampa. V Sparu si privoščimo sladoled, ki je verjetno edina brezglutenska zadeva v teh trgovinah 😊 V mestnih barih in restavracijah posedajo turisti, ko zavijemo malce izven glavnih ulic, je mesto prazno. Povzpnemo se na mestno citadelo in med potjo je še toliko bolj zaznati posledice korone, saj je veliko trgovinic zaprtih, barov, ki ne obratujejo. Srečamo zelo malo turistov na poti do vrha. Če pomislim, koliko ljudi smo srečali tukaj pred osmimi leti in to v predsezoni, v juniju … mi je jasno, da kljub precej polnim plažam, tudi tu korona pušča sledi.

O kako se prileže večerno posedanje pred avtodomom in pri tem ni potrebno kriljenje z rokami, da se izogneš komarjevim pikom, katerega tako ali tako dobiš. K spancu nas pospremi glasen pasji lajež, ki nas je spremljal že ves dan in očitno niti zvečer ne poneha.

Za nočitev v kampu brez elektrike prispevamo 37,50 EUR.