Danes se zbudim nekoliko težje, verjetno posledica včerajšnjega dne. A želja po sončnem vzhodu je močnejša od spanca. No, danes je tudi sonce precej zaspano in izza oblakov pokuka precej pozno. Vetrovno je in sončni žarki so tega jutra bolj šibki.
Zanimivo je, kako živahna je plaža ob tako zgodnjih jutranjih urah. Na robu zaliva opazujem družini, ki sta očitno prenočili v šotorih in hitita pospravljati šotor in nekaj pred sedmo se že odpeljejo. Tudi na drugi strani avtodoma smo očitno ponči dobili nove sosede, ki so prenočili tu. Eden od kužkov si je izposodil naš avtodom za prenočitev in nikakor ne morem ugotoviti, čigava sta kužka. Cel dan tekata po plaži, opazujeta dogajanje, sta pozorna na prihajajoče pse na plaži in kajtarje v vodi …
Medtem ko zajtrkujemo s pogledom na morje, se plaža počasi polni in prihaja vse več ljudi. Zanimivo, celo reševalci iz vode imajo tu svoje mesto. Parkirišče je sicer brezplačno, urejen je tuš in wc, ekološki otok.
Dejan le pride na vrsto za windsurferske užitke in medtem, ko veselo dirka po morju, z otroci uživamo na plaži. Ja, mivka je res zakon. Otroka sta si z vodo in valovi čedalje bolj domača, Anže si je včeraj kupil še plavutke in sedaj ga je sploh težko ujeti nad vodno gladino. Sestrica mu seveda sledi in ga spremlja. Oh, kako paše tudi sedenje na plaži in opazovanje otrok pri igri.
Ura je že precej popoldne, ko se začno oglašati naši trebuščki in si privoščimo malico pred nadaljevanjem poti. Pot nadaljujemo na JZ obalo, vmes se ustavimo v eni od prodajalnic ekološkega sadja in zelenjave. Ja, tako kot sta se včeraj mladiča počutila v tisti trgovini z bonboni, se sedaj počutim jaz. Kar malce postojim in opazujem, kaj vse je na voljo in pretehtam kaj in koliko zares zmoremo pojesti v teh nekaj dneh, ki so še pred nami. Za lubenico, paradižnike, paprike, kumare, jabolka, nektarine in marelice odštejem 28,00 EUR kar se mi ne zdi veliko. Všeč mi je, ko si v papirnate vrečke sama polnim sadje in zelenjavo. Božansko!
Žal je kamp, ki smo imeli izbranega, zaseden. Za spremembo tu zelo prijazna receptorka govori lepo angleško. Ogledujemo si še kampe na poti in že malce utrujeni od iskanja znižamo kriterije, kaj si sploh želimo. Zavedamo se, da je ura že pozno za iskanje kampa in smo lahko hvaležni, da sploh dobimo prosto mesto.
Ko prispemo do kamp U Casseddu, kot po navadi stopim do recepcije. Eh, kdaj se bom navadila … spet me napotijo nazaj. Po masko. Na recepciji je starejša gospa, ki govori francosko. Želim jo vprašati, če imajo kaj prostora za avtodom, gospa se nasmiha in sprašuje, koliko nas je… in že na list zapisuje neke številke … Ugotovim, da računa, koliko nas stane nočitev. Najprej zračuna 33,40, potem popravi na 45,00, no na koncu ugotovi, da je to 43,00 EUR. Prosi za osebno in me gladko ignorira, ko povem, da bi si želela prej ogledati prosto mesto. Vdam se. Na roki imam že rdečo zapestnico … Ah… Vem, da je kamp ob plaži, da smo utrujeni, da lahko gremo jutri naprej, če nam ne bo všeč. Ravno to se zgodi.
Ko se namestimo, odhitimo na plažo. Plaža je mivkasta, mivka je tu bolj oranžne barve in se nadaljuje v sivo obarvane skale. V vodi je tudi nekaj trave in plaže ter kampa niti ne bi izbrali za eno od lepših. Medtem ko v restavracijo ob plaži prihajajo na večerjo, mi še vedno čofotamo v morju vse dokler se ne začenja že temniti. Večeri na plaži imajo za nas poseben čar. Že nekajkrat sem si rekla, da maledva pustiva v vodi dokler ne bosta sama odnehala in želela zaključiti kopanja. Pa se sprašujem, kdaj bi imela dovolj? Očitno ju je polna luna včeraj dodobra obsijala in napolnila, saj prekipevata od energije in neumnosti ter se na trenutke počutim že povsem nemočno, kako ustaviti to divjanje. Ah, ja … saj smo na dopustu.
Ta kamp je do sedaj od vseh največja brca v temo. Na zelo osnovne sanitarije smo že tako ali tako tukaj navajeni (no, za posodo pa imajo celo toplo vodo, pri tuširanju je na voljo ena temperature, ne moreš regulirati temperature; ta je naenkrat skoraj vroča in v sekundi ledeno mrzla), samo vzdušje v kampu je precej klavrno. Po sprehodu čez kamp spoznam, da je za razliko od drugih kampov tu precej pavšalistov in starejših. Tudi na sosednji parceli je gospod, ki je rojen v Franciji, nekaj let je živel na Hrvaškem, nato v Srbiji in sedaj v Švici, čez poletje pa je dopustuje na Korziki. O sami Korziki ve bolj malo kljub temu, da je tu po tri mesece. Očitno nima kaj dosti početi in skrbno spremlja vsak naš korak in nas vseskozi ogovarja v hrvaščini.
Ko baterije polne lune počasi popuščajo le ležemo h počitku in s hvaležnostjo zaključimo še en dan.