Kot otrok se veselim današnjega trail teka. Že med tednom je bila krasna vremenska napoved in odločila sem se, da za vikend zavijem v Vipavsko dolino.
Ponoči se kar nekajkrat prebudim in sem v tistem pričakovanju novega dne. Ob zvokih Siddharte, Rad bi bil spet otrok (hm… ja, verjetno zgolj naključje… 😊)se brez pomislekov odločim zapeljati do Ajdovščine čez Hrušico in se izognem dolgočasni avtocesti. Mrzlo jutro je v Logatcu; minus 11. Jutranje nebo se barva v rumeno – oranžne odtenke in ne morem si pomagati, da ne zavijem na Razgledišče pod Srnjakom. Tja, kjer sem ob zgodnjem jutranjem teku v poletnih mesecih že pričakala nekaj sončnih vzhodov.
Kakšen začetek moje današnje avanture… S sončnim vzhodom, ki jih naravnost obožujem. Ko se spuščam v Vipavsko dolino mi sonce maha v vzratnem ogledalu in komaj čakam, da se poženem na stezice. V dolini sonce že prijetno greje in iz nahrbtnika odložim nekaj nepotrebnih oblačil, ki sem jih s seboj vzela pod vplivom jutranjega mraza v Logatcu.
Ozrem se proti Čavnu, kamor sem namenjena. Za hip se spomnim svojih kolesarskih vzponov na Čaven na katere me je peljal profesor športne vzgoje v srednji šoli. Bilo je neko državno prvenstvo v gorskem kolesarjenju. Kar zmagala sem. Tudi danes bom. Zase. V sebi.
Pot je vseskozi markirana, do vrha pa vodi kar nekaj stezic, a nekako zaupam, da grem po pravi in da me vodijo na vrh. Nekaj čez 1000 višinskih metrov naj bi danes opravila. Takšna številka mi je do sedaj v glavi predstavljala nekaj miselnih izzivov. Danes ne. Pod vtisom čudovite narave, ptičjega petja stopam korak za korakom in odmislim vse številke, uro… Preprosto uživam in se prepuščam … Na nekaterih delih je pot precej strma, seveda sem že nekoliko zadihana… Razmišljam o tem, zakaj počnem to? Kaj je fora tega, da se zjutraj prebujam, grem na mraz in sedaj sopiham v ta hrib… ali uživam v tem, ko poslušam svoj dih, čutim ritem srca, za namenček me nekaj špika v kolenu, od treningov v tem tednu imam nekoliko zbite noge… Ja! Uživam. In niti delčka sekunde tega trenutka ne bi zamenjala za nič na svetu. Sem tukaj in zdaj, sem tam, kjer si želim biti. Kaj je že fora vsega skupaj… ?
Z vsakim korakom je tudi razgled bolj in bolj čudovit. Razmišljam o tem, da sicer res lovim tudi lepe razglede, vendar je v vsem tem početju veliko več kot »samo« čudoviti razgledi in narava. Z vsakim korakom je moje počutje višje in višje, boljše in boljše, srečnejše in srečnejše… Navdušena sem, kako iz travnikov rastejo skale, raznoraznih oblik in dimenzij. Kako krasna umetnica je naša mati Narava. Zatopljena v svoj korak in že je pred menoj koča pod Čavnom in ura mi sporoča, da sem opravila že 1000 višinskih metrov. Ha, še en dokaz je vse skupaj res le stvar percepcije. OK, cilj je bil Čaven, ampak prelepo je, da bi se kar obrnila v dolino.
Okrog koče je polno smerokazov in kar kliče po tem, da pot nadaljujem desno na Modrasovec. Pot do tu poteka skozi visok gozd, pomislim, da je to ravno pravšnji teren za medveda… V stopinjah snega iščem morebitne odtise, a drugih odtisov kot zgolj človeške noge in kakega psa, ne vidim. Vidim smerokaz do Golakov. Hm, zeloooo mikavno, ko pa prekipevam od energije, navdušenja, radovednosti, kaj je za naslednjim ovinkom… Vseeno presodim, da še kak ovinek (vem, da jih je še veeeeliko) pustim za naslednjič. Vrh Modrasovca je precej zimsko obarvan, snega je sicer za vzorec, a očitno mu je veter nadel belo preobleko in prav dobro se mu poda. Od tu je čudovit razgled, Triglav se prav važno sočni na januarskem soncu. Zjutraj sem ga opazovala še rdeče obarvanega od jutranjega vzhoda, sedaj pa je precej bolj važen in sijoč v vsej svoji lepoti.
Korak usmerim proti Kuclju. Ko si ga ogledujem od daleč, se mi zdi tako daleč… Pa ni… Kot bi trenil uživam v razgledih od zgoraj. OK, sedaj pa moram zares sesti. Sedim na topli skali na vrhu, zaprem oči in samo sem. Nobenih vprašanj, zakaj, kako to, koliko, kam… To so trenutki, ki so moja meditacija, to so trenutki, ko občutim čisto srečo, polnost, to so trenutki, ki mi dajo moč za vse, kar je še pred menoj. Tako kot moram na telefonu napolniti baterije, tako si sedaj jaz polnim baterije.
Ko so baterije dodobra napolnjene, sledi še spust v dolino. Koleno kliče po pozornosti, verjetno mu ni prav, da mu ne posvečam tolikšne pozornosti, ko pa se imam enostavno fino. Na poti do avta mu obljubim bogato mazanje in nekaj več pozornosti in zmenjena sva.
Domov se vrnem bolj srečna kot utrujena. Hčerka me že čaka, da opraviva še skupni tek in skupaj se zapodiva še na bližnji hribček. Ja danes bodo baterije docela napolnjene. In da ne bo kdo prikrajšan, ob zahajajočem soncu s sinom na igrišču udariva še en basket.
V bistvu je vse prav simpl Počni tisto, kar ti polni baterije; kar nahrani dušo, ob čemer zaigra srce in nič drugo sploh ni več pomembno.
V današnji dan tako zapakiram slabih 17km in dobrih 1500 višinskih metrov ter neopisljiv in nemerljiv občutek sreče in polnosti. Kliče po še.
Hvaležna in srečna.