O tem, kako neplaniran je bil 12 urni tek v Kranju in koliko dvomov in pomislekov v zvezi s tem, raje niti ne bom izgubljala preveč besed. Vsakič, ko sem pogledala seznam prijavljenih, sem bila bolj prepričana, da ne sodim v to ultra tekaško elito. Poleg tega je je bil moj tekaški cilj za leto 2024 obkljukan, ko sem na UTVV pretekla Gladiatorsko razdaljo ( 62 km, 2500 vm). Ah, ja pa ja… Novi tekaški izzivi mi vse pogosteje polnijo misli, 12 urni tek v Kranju je bil planiran nekje čet dve leti 😊
Potek dogodkov je tako nanesel, da sem se konec maja vendarle opogumila in si rekla, da vsaj poskusim in vidim, kje sem v tekaškem smislu. Daljše razdalje me čedalje bolj mikajo in zanimajo. Dobri dve leti sta odkar nekoliko bolj redno tečem, če mi v Kranju ne uspe, bo priložnosti za tovrstna raziskovanja še več kot dovolj. Grem po novo tekaško izkušnjo.
Skratka, mojo noro odločitev naznanim le ožjemu krogu ljudi in vsi me močno podprejo in spodbudijo. Kako hvaležna sem za takšne ljudi okrog sebe.
Vsak dan smo bližje temu dnevu in vsak dan so moje misli bolj zaposlene, kako se pripraviti. Špela, kot moja najboljša možna spremljevalka je zadevo vzela skrajno resno. Še takrat, ko mislim, da sem se pripravila (v organizacijskem smislu),
me preseneti z neštetimi vprašanji na katere še pomislila nisem 😊 Ob tem se malce nasmejeva pa tudi premisliva različne možne scenarije. Po posvetu z ultrašem Robertom Kerežijem si naredim časovni načrt prehranjevanja in hidracije, z namenom, da dvanajst ur ostanem na nogah. Z Robertom se sicer ne poznava, a mi je zelo velikodušno priskočil na pomoč in podal konkretne predloge in izkušnje. Hvala.
… in pride dan, ko je čas, da vse zapisane ideje in načrte preizkusim tudi v praksi. V prvi vrsti grem po novo tekaško izkušnjo, zelo pa sem si želela odteči razdaljo, ki bo daljša od do sedaj najdaljših 62 kilometrov. 80 kilometrov pa bi bile že sanje, na stotko sem samo sramežljivo pomislila in opustila to idejo za naslednje leto tekaških planov.
Na startu stojim povsem mirno, neobremenjeno in v pričakovanju, da se moja nova tekaška dogodivščina začne. Vzdušje je odlično, pred tekom me je obiskala še trailaška kolegica Marija, s katero nama debat o teku nikoli ne zmanjka 😊
Startam med zadnjimi saj vse skupaj doživljam kot velik privilegij, da sploh lahko tečem s takšno tekaško elito. V hipu so vsi dvomi, strahovi, pomisleki iz dni pred tekom pozabljeni. Tečem! Počnem to, kjer uživam in navda me hvaležnost, da imam to možnost in priložnost. Že po tretjem krogu le teh ne štejem več, samo tečem in zares uživam. Čutim lahkoten korak, neobremenjen in kar smeje se mi. Kakšno vzdušje, kakšna energija, kakšen privilegij! Prve kroge si s Špelo samo pomahava, ko tečem mimo okrepčevalnice in vem, da danes bo dober dan. » Vem, da danes bo dober dan…« mi odmeva v glavi. Nevem, kje sem našla ta komad 😊
Prehiti me Nataša Robnik in nekaj časa tečem ob njej, da začutim ta ultraški naboj in tempo. Zares jo občudujem in želela sem si ob koncu teka fotografijo z njo. Žal pa ji je poškodba preprečila, da bi končala tekmo in se je predčasno poslovila. Priznam, bilo mi je kar malce hudo, ko sem videla, ko odhaja. Razmišljam o Šparti, ki jo čaka to jesen…
Špela skrbno spremlja predvideni plan hidracije in prehrane in me z napisi na tabli spomni, kaj sledi naslednji krog. Sploh ne vem, kdaj se obrne polovička maratonske razdalje, občasno pogledam na uro, da spremljam utrip in malce upočasnim tempo, saj je pred menoj še dolg dan.
Odločitev za tek je padla tudi za to, ker me zelo zanima, kje so meje moje vzdržljivosti. Kako se obnašam, ko je težko, koliko lahko vztrajam, koliko prenesem, koliko moči imam v sebi. In ko se bližam 33 kilometrom pomislim na tekaški zid. Kje je? Kako izgleda, kako se bom odzvala na to? Opazujem svoje telo, svoje počutje, mimotekoče… V začetnih krogih so bila medsebojna spodbujanja veliko bolj glasna, z vsakim krogom pa vsakdo bolj pada vase, v svoj svet teka in bogsigavedki kašnih razmišljanj. Le kaj razmišljajo vsi ti tekači? Tisti zelo hitri in tisti počasnejši? Je razlika? Zakaj vsakdo od sotekačev teče, kakšen ima cilj, želje, pričakovanja, kakšno zgodbo ima?
Ups in že sem tretjič v življenju pretekla maratonsko razdaljo. Prvič brez višincev 😊 Na to pa se pije in ustavim se pri Špeli na okrepčevalnici in nazdravim z regeneracijskim napitkom. Uradnega maratona sploh še nisem pretekla 😊
Nujni odhodi na wc so mi precej moteči in vsak krog znova prelagam, kdaj se zaprem v tisto soparno, smrdljivo plastično škatlo in opravim. Žal moram na wc kar (pre)pogosto, a tako pač je. Nekajkrat sem imela občutek, da bom kar izgubila zavest, a ko sem odprla vrata je bil povratek na progo tako svež in prijeten, da je dal novega zagona za naslednji krog. Kakor je bil odhod na wc neprijeten, je bil toliko bolj prijeten izstop iz te škatle.
Šele nekje pri 60 kilometru v startno – ciljnem prostoru opazim tablo, kjer so navedene naše trenutne razdalje in ni mi čisto jasno, kako so pretekli kilometri od 42 – 60 km. Tema. Ne vem nič. Ko odtečem 62km je to nov pomemben mejnik in prvi veliki cilj je dosežen, vsak naslednji kilometer bo le še bonus in ne nameravam še odnehati. Za razliko od 42km pa mi sedaj ne paše ravno najbolj nazdravljanje z izotonikom in gelom. Vendar Špela pozna trike, da me prepriča v nove požirke. Tako lepo je pripravila spodbudne misli, ki jih na začetku nisem niti opazila, kasneje pa jih z veseljem preberem, medtem ko poskušam ne misliti na pijačo in hrano.
V začetnih kilometrih, tja nekje do 35km se mi je zdela izguba časa, da bi se ustavila, kaj popila in pojedla in sem slednje opravila med tekom. Sedaj pa se je kar prijetno ustaviti na okrepčevalnici, malo poklepetati s Špelo in mimogrede še nekaj pojesti in popiti. Tako gre lažje.
Sr(e)čni utrip je še vedno konstanten, začenjam čutiti žulje na nogah in kar odlašam vsak krog, kdaj si zamenjam nogavice in se malo usedem.
Ko na tabli zagledam napis 80 km in ko Marko Roblek naznani, da mi manjka »samo« še 20 kilometrov do stotke prvič zares pomislim na stotko. »Pismo, če sem že tukaj, pa moram stotko obrnit,« si rečem. V navalu evforije nek moment pomislim celo na 108 km (moja super všečna startna številka); ko to omenim Špeli se hitro zatopi v neke izračune, je samo tiho in se smeje. Ne vem, ali to pomeni, da je realno ali povsem nerealno, niti ne razmišljam o tem in se raje podam še na en krog. V daljavi slišim, ko Marko Roblek naznani, da sem na tretjem mestu med Slovenkami, mislim, da haluciniram. Za potrditev ne upam vprašati niti Špele, če sem prav slišala pa mi Špela to sama pove. Kako? Jaz? Od kje?
Postanki pri Špeli so čedalje daljši in prijetnejši. Odločim se, da bom en krog prehodila, a me noge kar ženejo v tekaški korak. To je bil najtežji krog. Vse me je bolelo, čutila sem vsak žulj in čas je, da le zamenjam nogavice in prilepim kak obliž. Malce obsedim. Kar prijetno je sedeti, gledati v prazno in misliti na nič. Začutim utrujenost. Šibkost. Malce nejasen pogled, mogoče celo omotičnost. Pomislim na to, da končam. Saj se dosegla dva zastavljena mejnika. Za prvič bo dovolj, stotka bo počakala. Poskusim vstati, se nagnem naprej in občutek imam, da bom omedlela. Sedem nazaj. Kaj se dogaja? Je res to vse kar zmorem? Bom sedaj pustila še teh 15km do stotke? Tako blizu? Pomislim na to, da res omedlim, da padem na tla. Ne, to ni opcija. Spomnim se na dihanje s prepono, na svoje sanje in zakaj sem danes tukaj. Nisi ravno tega želela? Videti, kako reagiraš ko je težko? Nekaj časa še vrtim ta monolog, nevem kako je vse skupaj videti od zunaj (Špela?), ampak sebe v nekem trenutku doživim kot boksarja v ringu, ki vstane in gre v boj. In grem. Brez besed vstanem, gledam v prazno in grem. V nov krog. Prvi koraki so še nekoliko težki, a pavza mi je dobro dela in spet lahko tečem. Juhu! Malce manj vesela sem, ko me Špela spomni, da mora spet vzeti gel. Tokrat za po poti in se cel krog mučim, da nekaj spravim vase.
Na prizorišču se pojavi še Marija, vesela sem vsake spodbude, seveda preveri, kako je z mojo hidracijo in prehrano. Hja, s Špelo imava vse pod kontrolo in v tem času me je že precej dobro naštudirala, kako mi bo »prodala« kaj za preživetje 😊
92 km. Kriza. Usedem se. Noge so sicer OK, čutim žulje, menstrualni krči so vse močnejši, navdaja me utrujenost. Ne bo šlo več. 8 kilometrov bo pač zmanjkalo. Dovolj je. Špela in Marija se ne predata; prepričujeta me, da imam še dovolj časa, naj si malo odpočijem, kaj pojem in da mi stotka ne bo ušla. Mimo priteče Žiga, češ, da sem zaključila, a mi bo čestital, ko bo konec. Malce me podžge. Ne, ni še konec. 6 krogov, potem pa bo konec. Brez besed vstanem, fokus je na teku in podam se še v zadnje kroge. Odločena, da premagam stotko in to je to. Odštevam kroge, štejem korake, v pesti imam še nekaj Haribo bonbonov in se niti ne ustavim več vsak krog na okrepčevalnici. Danes bom premagala magično stotko in pika. Glava je prazna, fokus je na teku in samo tečem. Korak za korakom. Zadnje pol ure teka teče v čisto drugih dimenzijah, kot da nisem tekla že en teden, nič več ne boli, ni utrujenosti samo evforija, pozitiva, tek in nasmeh na obrazu.
Še en krog; Marija in Špela mi trdita, da imam še dva kroga, odločeno kot še nikoli povem, da samo še en krog (seveda, sem imela prav izračunano 😊). In padla je stotka! Sto kilometrov! O moj bog! Zadnje minute dvanajsturnega teka obrnem 100 kilometrov. Toliko kilometrov, ki jih tudi tedensko običajno ne pretečem sem sedaj pretekla v manj kot dvanajstih urah! Zmagoslavno dvignem roke v zrak in počutim se kot zmagovalka. Zase sem zmagala. Oblijejo me solze, čustva, a se hitro zberem, da odtečem še zadnje minute do 12 urnega teka. Vseeno mi je koliko metrov bo čez 100km, nočem pa se ustaviti in hočem teči do zadnje minute.
Glej ga zlomka in na zadnjih metrih ujamem Borisa Kolmana, »rikverc« tekača, ki mi je med pometanjem po Zaplana trailu omenil in me spodbudil, naj se prijavim na ta tek pa sem se samo smejala. Tudi po teh 12 urah teka se samo še smejem. In jočem.
Nasproti mi pritečeta Špela in Marija, tako vesela sem njunega objema in iz srca hvaležna za vso podporo. Pustim čustvom, solzam sreče, da tečejo in se prepustim trenutku. Tako neizmerno srečna in hvaležna sem, da sem danes tukaj, hvaležna telesu, da zmore in prenaša moje muhe.
Uspelo mi je doseči več kot sem sploh upala pomisliti, presegla sem samo sebe in si dokazala, kaj vse lahko dosežemo z močno in dobro voljo, nekaj fokusa, jasnim ciljem in podporo dragocenih ljudi. In z ljubeznijo do teka. Z vsakim korakom imam tek še raje; pa naj bo kratek in hiter, trail tek, cestni tek in nevem kaj še… Tek je tek. Hvaležna, da stopam po tej poti, tek mi omogoča, da spoznavam sebe in tek me dela boljšo. Ne tekačico, boljšo mene, boljšo Uršo.
V dnevih po teku sem poleg številih čestitk (hvala vam) dobivala zanimiva vprašanja. Najpogosteje; kako ti je uspelo in kako je, takoj ko končaš tak tek- kar si želiš, kaj potrebuješ? Kaj si želim in kaj potrebujem- NIČ, vse imam, samo sezujem superge in uživam v trenutku. Ničesar ne potrebujem.
Kako mi je to uspelo? Ne vem. Definitivno pa nič ne pride samo od sebe, za tem dosežkom stoji dobri dve letih precej rednega teka (kar je relativno malo), močna volja, jasen cilj, želja po samospoznavanju skozi tek ter ljubezen do teka. In podpora vseh meni dragih ljudi. Špela je tega dne zmagala skupaj z menoj.