»Nekam v visokogorje bi šli na tak vroč poletni dan.« Pa smo šli…
Tudi otročiča sta se veselila pohoda in jutranja budnica ob 4:45 ni predstavljala posebnega izziva. Kdo bi si mislil! V času šole in vrtca ju komajda vržem iz postelje ob 6:45.
Okrog 5.30 ure se odpravimo od doma. Zaradi nesrečnega pripetljaja z avtodomom (ki se nam je na poti z morja pokvaril), smo brez sončne kreme. Ustavimo se na počivališču Voklo, na črpalki je na voljo vse od pene za britje, gelov za tuširanje, zobnih past… no, sončne kreme pa nimajo. Ja, ob koncu dne mi je bilo kar malce žal, da nisem bila bolj vztrajna. Mimogrede, ko smo se vrnili domov, sem videla, da imam sončno kremo na pultu – očitno sem jo v naglici pograbila v avtodomu v okviru tistih nujnih zadev, ki smo jih pobrali ob okvari avtodoma.
Kakorkoli, med vožnjo nas prijetno jutranje sonce že počasi greje, razgledi na pokrajino na poti so čudoviti. Okrog 8h zjutraj je dogajanje okrog in na Blejskem jezeru že kar živahno in obeta živahen dan. Očitno smo še kar zgodnji in uspemo parkirati precej blizu nihalke na Vogel. Nihalka začne voziti ob 8h zjutraj in vozi vsake pol ure. Malce smo slabe volje ko se ravno malo pred nami zaprejo vrata, da ni več prostora, vendar kmalu pripelje še ena nihalka in nas v slabih petih minutah popelje na vrh. 1000 višinskih metrov v samo nekaj minutah. Od tu pa se odpira veličasten pogled na celotno Bohinjsko jezero in okoliško gorovje, vključno s Triglavom, seveda.
Naj še omenim ceno nihalke. Za našo najmlajšo pohodnico je bila vožnja »brezplačna«, za dve odrasli osebi in mladeniča pri 7 letih pa je povratna družinska vozovnica znašala 60,00 EUR. Na vrhu smo bili deležni čudovitega razgleda na visokogorje. Morda sta bila maledva sprva resda najbolj navdušena nad napihljivim toboganom, no vsaj ta je bil brezplačen za uporabo ( čeprav meni niti najmanj ne paše v to okolje), sva bila pa z Dejanom očarana nad pogledi in razgledi, ki jih ponuja zgornja postaja Žičnice Vogel. Tu je tudi nekaj prosto sprehajajočih se kravic, katere je videti, da so vajene turistov in se ne pustijo posebej motiti. Maledva sta navdušena nad kozicami, malo manj nad lamami.
Tu je tudi restavracija s ponudbo hrane in pijače. Videti je zelo širok razpon ljudi, od zelo malih otrok v nosilkah, do starejših planincev, na poti proti Šiji smo srečali tudi moškega z vozičkom ( nismo si sicer znali povsem razložiti kako in kaj, ampak dobro), pa tudi mlade in malo manj mlade dame v visokih petah in oblekicah. No, predvidevam, da so slednji prišli samo na fotkanje in kavo. Skratka, za vse starosti, interese in okuse nekaj. Zgornja postaja žičnice Vogel je krasno izhodišče za več vrhov in krožnih poti, mi si izberemo vrh Šija za katerega naj bi po markacijah potrebovali 1,5 ure v eno smer. Ko se naužijemo razgledov in pofotkamo vse kar nam je všeč, se odpravimo cilju naproti. Sprva je pot nekoliko dolgočasna, vzpenja se preko široke makedamske poti in čez travnike. Anže ima s seboj fotoaparat in vsakih nekaj minut ga čakamo, da naredi sliko. Hja, mislim, da ima to po meni. Prispemo do sedežnice Orlove glave, maledva imata idejo, da bi malo pogoljufali in se popeljali s sedežnico nekoliko bližje našemu cilju. No, naj povem, da pri tem nista uspešna in pot nadaljujemo kar peš. Vmes se povzpnemo še na vrh Orlovih glav, kjer je križ in zvon želja. Seveda pozvonimo, se naužijemo čudovitih razgledov in se vsak s svojimi željami vrnemo na pot proti našemu cilju.
Pot postaja čedalje bolj zanimiva, najmlajšo članico družine komajda lovimo. Tako zabavno ji je, da premaguje skale, išče potke, se skriva za grmičke. Anže še vedno lovi fotografije, a ga sama narava in pot čedalje bolj prevzemata in na neki točki fotoaparat le pospravi v nahrbtnik. In ravno Anže je tisti, ki prvi opazi prelepo gorsko rožo. Planiko.
Prvič jo vidim takole v naravnem okolju. Anže doda, češ kakšno srečo ima, da že pri sedmih letih vidi planiko, medtem ko jo jaz vidim šele pri mojih 3* letih 😊 No, za to pa je le vredno potegniti fotoaparat iz nahrbtnika in to je tudi edini način, da smo malce ustavili našo ubežnico na poti do vrha. Kasneje vidimo, da je določeno območje polno planik.
Zadnjih 15 minut maledva najbolj uživata, jaz morda nekoliko manj (saj veste, ko se kot mama ne trudim ves čas kričati »pazi to, pazi ono«). Ves čas poti sta spraševala, če bosta lahko kaj plezala po skalah in sedaj sta le prišla na svoj račun. No, da pojasnim, ne gre za nikakršno ferrato, imajo pa otroci tu malo več izbire glede poti, ki je lahko
bolj dinamična. Na tem delu kot za stavo prehitevamo mnoge planince, ki se našima malima gamsoma samo nasmihajo. Naj omenim, da smo na poti srečali veliko Čehov, zelo malo Slovencev. Otrokoma poskušava vzgojiti tudi osnovnega bontona v hribih, kamor sodi tudi pozdravljanje, umikanje, zahvala … Priznam, da sem bila kar malce jezna na momente, ko nam praktično nihče ni odzdravil, se zahvalil, ko smo se umaknili s poti. Očitno bi tudi to veljalo zapisati na table o osnovnih pravilih v hribih. Ali pa sem samo jaz preveč staromodna … No, da nekoliko popravim ta splošni vtis nad katerim se med potjo nekajkrat pritožim, pa nas na vrhu Šije ogovori prijazen par, Slovenca in še posebno čestitko ob osvojenem vrhu izrečeta Ajdi in Anžetu. No, sedaj sta še bolj ponosna, da je osvojen njun najvišji vrh doslej, 1880 metrov. Med več kot zasluženo malico Anže pove, da tukaj bi pa imel vikend 😊
Ko si prezračimo noge ( ja, ko pridem na cilj se vedno in povsod najprej sezujem), obnovimo zaloge energije, se počasi vrnemo » v dolino«. Povratek je kakopak zelo lahkoten in hiter, zaradi vročine se tokrat z Dejanom strinjava, da koristimo usluge sedežnice Orlove glave, ki nam nekoliko skrajša pot na izhodišče, ob enem pa ponudi še drug pogled na okoliško naravo in gorovje. Rahlo utrujena si z Dejanom pred povratkom v Bohinj privoščiva pijačo, medtem ko sta maledva še polna energije in veselo skačeta po napihljivem toboganu.
Slabih 5 minut in nihalka nas že vrne v dolino, kjer se pri avtu preobujemo ter pohodniške nahrbtnike zamenjamo s kopalno opremo. Poiščemo kotiček v Bohinjskem jezeru in se prijetno osvežimo. No, voda je zelo prijetne temperature in je odlična regeneracija po vročem pohodniškem dnevu. Zelo prijetno in blagodejno je zaplavati v jezeru. Seveda imamo že kup idej, kako pridemo naslednjič s supom in šotorom in… 😊
Ker smo se domov vračali okrog 16h na cesti še ni bilo nobenih zastojev (nedelja), s tem pa naše zadovoljstvo še nekoliko večje.
Resda je morda sama nihalka precejšen finančni zalogaj, vendar vrh nihalke ponuja za vsakogar nekaj. Je izhodišče za bolj in manj zahtevne poti, blizu je tudi sedežnica Orlove glave in je povsem dostopna za zelo majhne otroke, lahko pa je samo malo dražji izlet na kavo s čudovitim razgledom. Za vsakogar nekaj.