Počasi se naši dnevi na vzhodni obali iztekajo in s tem tudi jutranji razgledi na vzhajajoče se sonce izza morja. Danes je sonce sprva bolj sramežljivo in se skriva za oblaki, a kaj hitro pokaže svojo moč in zažari v vsej svetlobi, toploti in moči.
Po vseh jutranjih opravilih se napotimo v mestece na jugu, Bonifaccio, tja prispemo okrog 12.00 ure in optimistično iščemo parkirno mesto za avtodom. In ga tudi dobimo. Pet minut hoda iz centra mesta nam prijazni gospod kljub tabli, da parkiranje za avtodome ni dovoljeno, pove, da lahko parkiramo. Seveda po ceni 10,00 EUR za dan. V Bonifacciu je priložnost, da napolnimo denarnico z evri, saj je večinoma po vseh kampih možno le plačilo z gotovino.
Ob pravem času, na pravem mestu smo- tik pred odhodom ladjice na otrok Il Lavezzi; plačamo (izlet nas stane 92,00 EUR), si nadenemo maske in že z ladjico hitimo proti otočju. Uživamo v polurni vožnjo do otoka, vseskozi nas spremljajo čudoviti razgledi na znamenite klife pod mestom in nato na sosednje manjše otočke. No sine je bolj navdušen nad hitrostjo ladje, koga vse prehitimo in kakšne valove in peno ustvarjamo. Skratka, vsi uživamo.
Ob prihodu na otok se posadka kaj hitro razkropi in vsak si poišče svoj kotiček za namakanje in ohladitev. No, če temu lahko rečemo ohladitev, voda je res precej topla. Otok je popolnoma neposeljen in brez kakršne koli infrastrukture, rastlinstvo je bolj grmičasto, pokrajina skalnata. Vse polno je zelišč, ki se mešajo z vonjem po morskem zraku. Po otočku so speljane ozke stezice, ki vodijo do
zalivčkov. Ker nam je pošteno vroče zavijemo v prvi zalivček, kjer se okopamo. Otroka sta navdušena nad plavanjem med ribami, ki so očitno povsem vajene turistov in ni potrebna niti maska za opazovanje le teh.
Ko pa dobijo košček kruha pa je zabava zagotovljena.
Sprehodimo se še po otoku in zavijemo še v enega od mnogih tamkajšnjih zalivčkov. Naravnost čudovito. Skalnate plaže, posejane z mivko, turkizno modro morje, rahel veter in toplo sonce…
Ladja se v mesto vrača vsako uro, k sreči smo prišli na ladjo nekoliko prej, saj je to predzadnji odhod in je precej polna in odpluje 20 minut pred predvidenim odhodom. Sedaj nas popeljejo z ladjo nekoliko bližje klifom, kjer si lahko od bližje ogledamo, kakšna mojstrica je mati Narava, vidimo še nekaj čudovitih plaž in zalivčkov. Vodenje je izključno v francoščini, o angleščini ni ne duha ne sluha. Pa saj nam sami pogledi in razgledi na poti povedo dovolj, nekaj pa sem si že prej prebrala na spletu.
Kljub celodnevnem potepanju po toplem soncu, v nas premaga raziskovalni duh in zberemo moči za raziskovanje mesta in mestne utrdbe, citadele. Do vzpetine se zapeljemo z mini vlakcem, ki je za otroka prava atrakcija. Vožnja nas stane 18 EUR. Ozke ulice, polno restavracij, manjših trgovinic, glasba, čudovit razgled na klife pod mestom, ravno tam kjer smo se tega dne vozili z ladjico … V daljavi pogled na Sardinijo, ki prikliče spomine na dopustovanje na še enem krasnem otoku.
Optimistično sem si želela, da bi tega dne kaj pojedli v restavraciji, a za brezglutensko dieto tu ne vedo kaj dosti, poleg tega je tu tudi jezikovna ovira in bi se morala s francoščino bolje opremiti. No, vsaj sladoled si pa le privoščimo, moji vizualni radarji so namreč ves čas naravnani na napise »gluten free« in privoščimo si sladoled, ki je zares vreden svojega denarja (2,50 EUR na kepico). To, kako je hčerka srečna, da si lahko kje drugje kot doma privoščimo sladoled pa ima sploh zame največjo vrednost in zadovoljstvo. No, še nekaj »gluten free« je ujelo moje ostro oko 😊 Med sprehodom po uličicah zavijemo v čarobno trgovinico s 10001 vrsto in obliko bonbonov. Oh kako žarijo te otroške očke, kakšno navdušenje samo ob gledanju bonbonov! Že prej se dogovorimo, da samo gledamo in s tem sta zadovoljna. No, ko v množici bonbonov odkrijem kotiček z dvema vrstama bonbonov »gluten free«, jima jih seveda privoščim nekaj. S kakšno skrbnostjo in občutkom si v nadaljevanju dopusta privoščita vsak dan en bonbon.
Že precej utrujeni le najdemo pot do avtodoma in si želimo le še tega, da se nekam mirno namestimo. In točno to dobimo. Zapeljemo se do bližnje plaže Balistra, kjer je veliko parkirišče. Ob našem prihodu je tu le še nekaj ljudi, večina kajtarjev, ki so zbrani v zato namenjenem kotičku. Po plaži tekata dva prijazna kužka in še naslednji dan ne ugotovimo, kam pravzaprav spadata. V naši bližini sta parkirana dva Francoza, z manjšim kombijem, ki imata prav tako namen prenočiti na plaži. Odločimo se, da ostanemo tudi mi.
Ko si na mehko mivko pogrnemo deko, nanjo položimo lonec makaronov (pa to je najboljša restavracija na svetu!) in se izza morja dviga mogočna, svetleča polna luna … Se mi za trenutek zazdi kot da sanjam.
Sanje o tem, kako polno doživet dan je za nami, ki se zaključi z ležanjem na plaži v družbi svojih najbližjih, od zgoraj pa nas opazuje gospa Polna luna … O tem, kako hitro pademo v spanec verjetno ni potrebno
izgubljati besed.