S hribčka, kjer je lociran kamp Fautea se odpira širok pogled na morje in sončni
vzhod od tu je naravnost veličasten. S prvimi sončnimi žarki tega dne se ujameva medtem ko sedim na eni od skal nad zalivom pod kampom. Lahko samo še zaprem oči in samo sem. Vdih in izdih …. In tudi mene ni več.
Kasneje v enem od prostorov, namenjenih za šotorjenje, s pogledom na morje, ustvarim prijeten kotiček za jutranjo jogo. Pripravljena sem, da se nov dan začne.
V času kampiranja se sicer vsi prehranjujemo brezglutensko zaradi stroge diete hčerke, a danes, ko se zjutraj sprehajam po kampu me premami vonj po svežem kruhu in rogljičkih. Že stojim v vrsti na recepciji in se v avtodom vrnem s še toplo francosko bageto in čokoladnim rogljičkom. Sinko nad rogljičem ni nič kaj navdušen, pravi, da bi raje slanik ( 😊 tega si včasih privošči med kampiranjem na hrvaških obalah), nekoliko bolj mu ustreza francoska bageta. Tudi jaz si jo danes privoščim en košček, ko pa smo ravno na francoski Korziki.
Optimistično se odpravimo naslednjemu kampu naproti, kampu Vilatta, ki je od našega izhodišča oddaljen cca. 20 min. Seveda vse ne gre tako enostavno.
Pred vstopom v kamp je rampa, pokličemo številko, da nam odprejo rampo, da lahko pridemo do recepcije, ki je od rampe oddaljena 500 m. Čeprav se zdi, da je kamp skrit nekje v gozdu, pozabljen od vsega … na koronske ukrepe tu niso pozabili in brez maske me napotijo nazaj v avtodom in mi prej ne želijo niti potrditi, če imajo kako prosto mesto.
No, vsaj angleško se bomo lahko kaj zmenili. Z maskami na obrazu me prijazna receptorka poskuša navdušiti, da ima za nas še eno prosto parcelo in se po njenem mnenju zdi to ena izmed boljših. Želi še mojo osebno, kljub temu, da ji razlagam, da želimo prej videti parcelo. Kima in se smehlja, da je takšna pač praksa in naj povem še telefonsko številko. Na listek mi nato napiše številko proste parcele in me še opozori, da čez 15 minut zapirajo za eno uro. Jaz si z zemljevidi in nasploh orientacijo nisem ravno domača in ko mož vidi, kje se nahaja ta super predlagana parcela, je takoj odločen, da si je niti ne ogledamo. Kamp je ogromen, večji del kampa je sploh stran od obale, želeli smo si del kampa, ki je ob vodi. S hčerko se vrneva do recepcije in ker se ura že bliža 12h stopiva v prostore, saj je pred nama samo še ena gospa. Ura je minutka čez dvanajst in do naju pride starejša receptorka in pove, da so v prostoru lahko samo dve osebi in morava s hčerko ven, sploh pa je ura 12h in naj prideva ob 13h. To, da je z menoj hčerka in sva midve ena oseba in da želim samo osebno izkaznico nazaj, ker ne želimo ostati v kampu, je sploh ne zanima. Verjetno je že tako lačna in željna te enourne pavze, da za hip pozabi na koronske ukrepe in me potisne skozi vrata. »I just want my ID back!!??« In vrata so že zaklenjena, midve zunaj. Ko pokličem moža, ki čaka v avtodomu, je vse prej kot vesel mojega poročila. Sprehodim se okrog recepcije in skozi okno opazujem, ko receptorka (tista prva, ki mi je vzela osebno) zaključuje še z zadnjo stranko. Trkam ji, maham ji, se smehljam … Očitno sem dovolj prepričljiva in mi odpre okno in ravno ko mož besno privihra, da bo on sedaj uredil to po svoje, mi le izroči osebno izkaznico in lahko se odpravimo od tu. Tu nas gotovo ne vidijo več. Otrokoma je tako zabavno, ko mož svojo jezo sprošča nad hupo v avtodomu, medtem ko zapuščamo kamp 😊. In tako zabavno jima je, ko naju vprašata, če bomo še kdaj šli v kamp, kjer so vzeli mojo telefonsko 😊. Hja, kako vredno je, da se zmoremo ob takih pripetljajih tudi nasmejati in pozabavati.
Pot nadaljujemo proti Porto Vecchio, plaža Palombaggia. Ob plaži sta dve večji parkirišči in postajališči za avtodome, prepriča nas ime De la plage, čeprav kasneje ugotovimo, zakaj je ta bistveno bolj prazen kot sosednji. Ker kljub imenu ni tako ob plaži kot vsaj sosednji PZA. Ob vstopu na parkirišče sta tu dve prijazni gospe, nobena ne zna prav nič angleško, tudi tista mlajša. Vseeno se nekako sporazumemo, da bi želeli tudi oskrbo za avtodom. PZA se nahaja v senci borovih gozdov, od plaže pa je oddaljen kakih 700 metrov. Ko se parkiramo in pričnemo z rutinsko pripravo stolov, mize … Pride do nas gospa Švicarka in me v angleščini vpraša, zakaj smo parkirali tako blizu. Kar malce sem presenečena in pogledujem, če smo slučajno pobožali katerega od borovcev. »Blizu česa?« jo vprašam. No, gospa je zelo nejevoljna, da smo se parkirali tako blizu njunega avtodoma, ko pa je še dovolj prostora drugje. Morda bi jo morala povabiti v katerega od kampov, da bi videla, kaj se to pravi parkirati blizu. Odločimo se, da ostanemo, kjer smo. Kasneje vidim, da sta se preselila na čisto drugi del PZA, a sta kmalu dobila nove sosede. Tudi precej blizu. Ko se v senci borovcev guncamo na viseči mreži so dogodki v tem dnevu vredni le še posmeha in hvaležnosti za nove izkušnje.
Ker smo vedeli, da je plaža Palombaggia precej polna ljudi, se nam na plažo ne mudi in se tja opravimo šele po 17uri. Ni kaj, plaža je zares čudovit, mivka, kristalno čisto, modro morje, zalivčki se zaključujejo z rdeče obarvanimi skalami
… Tu je tudi več lokalov, restavracij, glasba… Če bi bilo tu trikrat manj ljudi, bi bilo pa še veliko bolje. Stvari odložimo ob robu zaliva, kjer je nekoliko manj ljudi. Po začetni osvežitvi v vodi, ki je sicer precej topla, se precej spontano lotimo plezanja po skalah in raziskovanja zalivčkov. Vsi štirje otroci uživamo v plezanju po skalah, malce po vodi, malce po suhem… in že po nekaj metrih ugotovimo, da smo sami. Zanimivo, toooliko ljudi na plaži, a ko se samo malo odmaknemo, tu ni nikogar več. Nam se zdi ta del plaže v tem trenutku veliko bolj vabljiv in zanimiv.
Rdeče obarvane skale, nekatere bolj ostre, nekatere bolj prijetne za bosonogo hojo, se občasno zamenjajo z okroglimi, sivimi skalami, ki dajo plaži še dodaten pečat. Pridemo do zaliva, kjer je ogromen nanos trave, ki je pomešana z iglicami borovih gozdov malce neprijetna za bosonogo hojo. Na eni od skal si privoščimo malico, preden se vrnemo v gručo turistov. No, sedaj jih je tu že bistveno manj, ura se bliža 20h ko se v miru, skoraj sami okopamo v morju in prav nikamor se nam ne mudi. Tak užitek je opazovati otroke v brezskrbni igri v vodi …
V pičlih nekaj minutah mladiča po večernih opravilih zaspita brez prigovarjanja in (tudi) tako vem, da smo dan na polno doživeli in preživeli. Z možem še narediva plan za jutrišnji dan in tudi sama brez težav padem v spanec …
Za prenočitev in oskrbo avtodoma smo plačali 13,50 EUR, plačilo možno samo z gotovino.