Jutro. Mir, tišina, praktično nikjer nikogar, ves kamp še spi … Le sonce se prebuja, se dviga izza morja in barva nebo v čudovitih odtenkih. Trenutek, ko lahko samo še zaprem oči in se prepuščam energiji sonca, ki me napolni za ves dan… Seveda, nekaj teh trenutkov ujamem tudi v fotografijo, temu se res težko izognem.
Ko se prebudi tudi moja popotovala druščina to isto sonce že dodobra ogreje ozračje in že zajtrk je prijeten v senci.
Pripravljeni smo za odhod in jo mahnemo novim dogodivščinam naproti. Na poti do današnje destinacije se ustavimo še v kampu Les Euchalyptus, tam kjer smo pred osmimi leti šotorili v senci borovca, direktno na mivkasti plaži in prvi jutranji žarki so nam takrat posvetili izza morja direktno v šotor. Kako smo bili s prijatelji navdušeni nad tem doživetjem!
Danes tega borovca ni več, je še mivka, turkizno modro morje in je še vedno kamp. V kolikor bi bili vetrovni pogoji dovolj ugodni za surfanje, bi se danes namestili tu, a ker je veter za windsurfanje prešibek, jo mahnemo v notranjost, po reki Solenzari.
Pot se nekoliko zooža, postaja vse bolj ovinkasta in strma, telefonski signali se izgubljajo in odpirajo se čudoviti razgledi na gozd, reko, gorovja…
Sprva sem nekoliko razočarana, ker mi v kampu U Rossmarinu povedo, da nas ne sprejmejo, če nimamo rezervacije (pa sem gospo na recepciji že skoraj prepričala, da najde prosto mesto za nas samo za eno noč, a je hitro prišla, predvidevam da, šefica, in rekla, da potrebujemo rezervacijo). Ah, gotovo nas časa še nekaj boljšega.
Leta 2016 smo kampirali v tem kampu in mi je ostal v lepem spominu in je bil v mojem top izboru, kam bi si želela letos ponovno. No, je že prav tako in gremo dalje.
Ko prispemo v naslednji kamp, kjer se tudi namestimo, U Ponte grossu, ponovno rečem sama pri sebi, da je vse za nekaj dobro in je vse ok.
Razveselim se, ko gospa na recepciji pove, da imajo prosto in se lahko namestimo kamorkoli pač želimo. Wau, to! Nobenih številk parcel, poročanja na recepcijo kje bi želeli biti, kje je rezervirano… Kamp je precej velik in dopušča še dovolj prostora za kampiranje. Na koncu se odločamo med prostorom, kjer bi bili praktično sami v gozdičku nekaj več korakov stran od vode in med parcelo, kjer smo nekoliko bolj na ozko, a s pogledom na vodico. In odločimo se za slednje; to da lahko posedim pred avtodomom in opazujem otroka, kako čofotata po vodi.
Po kosilu in popoldanskem počitku starcev (mladiča veselo razgrajata in skrbita za to, da slučajno, kdo ne zaspi sredi dne 😊), se odpravimo raziskovat reko.
Voda je zelo prijetno topla. Uživamo, ko brodimo po vodi, malo plavamo, malo skačemo in posedamo po segretih skalah, odkrivamo tolmunčke v raznobarvnih odtenkih zelene barve, odkrijemo celo naravni jacuzzi. Praktično sami smo, včasih mimo nas zaplava kak prijazni »bonžu« in gremo vsak svojo pot.
Da je naše raziskovanje še bolj popolno na koncu odkrijemo prav magičen kotiček, kjer je voda globlja in dopušča več plavanja in skoke v vodo, za ovinkom se odpre čudovit pogled na rdeče obarvano skalno gorovje. V tem raziskovalnem duhu in navdušenju kar pozabimo na čas in sonce počasi že zapušča dolino. Skale so še ravno prav ogrete, da se po njih počasi sprehodimo do avtodoma. Uf, naši trebuščki so po takšnem pohodu že precej željni hrane.
Kar prehitro se stemni in v globok spanec nas pospremi pravi žabji orkester, ki prepeva še dolgo v jutro naslednjega dne.
Jap, kako dobro je dopustiti, da je tudi druga izbira, druga možnost, dobra izbira.
Nočitev v kampu (brez elektrike) nas je stala 36,50 EUR. Plačilo je možno samo z gotovino. Trgovine ni, večer prej je potrebno naročiti kruh.