Tega jutra nas prebudijo dežne kapljice, katere zaradi odprtega strešnega okna še kako dobro zaznam. Pospremi jih še nekaj avdio in video efektov v obliki bliska in groma, a vse skupaj precej hitro poneha. Dopoldne dež pojenja, izza oblakov kukajo sončni žarki, ki nas pospremijo na pot v notranjost, v Corte.
Včeraj zvečer smo ugotovili, da smo ostali brez pitne vode, v sanitarijah pa je obvestilo, da tamkajšnja voda ni primerna za pitje. Kar naenkrat smo vsi grozno žejni. V mini marketu (res je mini, dva hladilnika in to je to) se oskrbim z dvema plastenkama vode za 4,00 EUR. Ja, voda je še kako dragocena. Na poti v hribovsko vasico Corte kasneje vidimo več vodnih izvirov in naredimo si vodne zaloge.
Opravimo tudi manjši nakup v eni od Sparovih
trgovin, a ugotavljam, da tudi supermarcheji niso založen z brezglutenskimi izdelki. Potrebne bo nekaj improvizacije pri hčerkini prehrani zadnje dni, saj v trgovinah ne dobim ničesar. Verjetno bi se moralo ustaviti v glavnem mestu Ajacciu, kjer je Leclerck, a že misel na gužvo in trgovske centre me odvrne od tega. Bomo že nekako.
Izberemo pot, ki naj bi bila hitrejša do Cort, a to ne pomeni tudi lepše prevozna. Na nekaterih delih je vožnja precej adrenalinska, beri ozke ceste, luknja pri luknji, močno vzpenjajoča se cesta, nasproti vozeči se avti … Kapo dol Dejanu, da se tako pogumno in mirno sooča z vsemi prigodami na cesti. Poleg tega se skrbno odmika za nami vozečim avtomobilom, vozniki so tega vselej zelo veseli ter hvaležni in smo pogosto deležni mahanja, pozdravljanja, trobljenja … Kljub oblačnemu vremenu je pogled na naravo in okoliško gorovje naravnost fascinanten. Vožnja skozi manjše vasice spominja kot bi bili nekaj desetletij nazaj v zgodovini, nikjer ne vidimo nobenega domačina, kot da vsa vas spi … Otroka komaj čakata, da bi videla pujske ob cesti, a jih žal ne srečamo.
V iskanju kampa, v katerega smo bili namenjeni (kamp Restonica) Dejan po pomoti zavije v sam center mesta in zapeljemo se z avtodomov na sam mestni trg in obkrožimo kip nekega mestnega junaka Pascala Paolija po katerem se imenuje tudi edina univerza v mestu. Hja, biti z avtodomom na mestnem trgu pa res ni kar tako 😊
Ugotovimo, da je kamp Restonica zaprt, to leto očitno ne obratuje in se nato usmerimo v kamp Alivetu. Zdolgočaseni gospod na recepciji celo nekaj govori angleško, me vpraša koliko nas je, želi mojo osebno in reče naj se parkiramo, kamor pač želimo. Yess, to imam rada. Kamp je ob našem prihodu (okrog 15h) precej prazen, kasneje, zvečer se napolni. Ima veliko sence, nekaj je tudi mobilnih hišic, nekaj minut od kampa pa je dostopna reka Restonica.
Po kosilu se sprehodimo do reke in z nekaj iznajdljivosti najdemo tolmunček primeren za plavanje. Če smo se še pred nekaj minutami nastavljali sončnim žarkom, le – te sedaj zamenjajo dežne kapljice, ki kar ne kažejo na to, da bi ponehalo deževati. Nekaj časa še vztrajamo, hčerko že zebe, zato se odpraviva do avtodoma. Fanta prideta za nama kasneje, imata še delo z gradnjo
jezov na reki. Malce mi je žal, ker nam je dež prekrižal načrte, da raziskujemo reko, a ko imamo končno čas za peko palačink … je tudi to dobra ideja in pustimo raziskovanje Restonice za naslednji obisk Korzike. Bomo imeli še izgovor več.
Zvečer se odpravimo na sprehod v mesto, ki je nekaj minut hoje iz kampa. V Sparu si privoščimo sladoled, ki je verjetno edina brezglutenska zadeva v teh trgovinah 😊 V mestnih barih in restavracijah posedajo turisti, ko zavijemo malce izven glavnih ulic, je mesto prazno. Povzpnemo se na mestno citadelo in med potjo je še toliko bolj zaznati posledice korone, saj je veliko trgovinic zaprtih, barov, ki ne obratujejo. Srečamo zelo malo turistov na poti do vrha. Če pomislim, koliko ljudi smo srečali tukaj pred osmimi leti in to v predsezoni, v juniju … mi je jasno, da kljub precej polnim plažam, tudi tu korona pušča sledi.
O kako se prileže večerno posedanje pred avtodomom in pri tem ni potrebno kriljenje z rokami, da se izogneš komarjevim pikom, katerega tako ali tako dobiš. K spancu nas pospremi glasen pasji lajež, ki nas je spremljal že ves dan in očitno niti zvečer ne poneha.
Za nočitev v kampu brez elektrike prispevamo 37,50 EUR.