Večer pred vzponom. Pred spanjem si nastavim budilko ob 4h zjutraj in pri tem še razlagam Dejanu, da sicer budilke sploh ne potrebujeva, ker se v takšnih okoliščinah po navadi zbujam celo noč in se zbudim pred budilko. Hitro zaspim.
Ponoči se res nekajkrat zbudim in gledam na uro… Kar naenkrat pa slišim Dejanovo budilko, katero je nastavil za vsak slučaj ob 4.30. ZASPALA SEM! Prespala sem budilko??? Kasneje v času odhoda od doma počasi osvežujem spomin, da mi je res zvonila budilka, sedaj se spomnim, kako odločno sem je ugasnila, ker sem nekaj sanjala, da ne smem nikogar zbuditi. No, očitno so bile sanje tako pomembne, da niti sebe nisem smela zbuditi 😊
Ne pomnim, kdaj sem nazadnje zaspala in tako gladko preslišala oz. ugasnila budilko. Slednje me precej vrže iz tira. Vseeno zjutraj poskušam čim bolj mirno pripraviti nahrbtnik – hja, še večer pred odhodom sem ocenila, da je potrebno nahrbtnik oprati in sem ga ponoči sušila. No, na Triglav pa res ne grem vsak dan in nahrbtnik naj bo čist 😊
Čez dobre pol ure se že peljeva proti Pokljuki, v avtu srkava prvo jutranjo kavo … Še vedno si težko odpustim, da sem zaspala. Kako sem lahko zaspala, zakaj sem zaspala – ali je morda to sporočilo, da bi bilo bolje, da ostanem doma … Več vprašanj kot sem si postavila, bolj neumno se mi je zdelo vse skupaj. To pomeni, da bova pol ure kasneje na cilju kot sva okvirno predvidevala? In kaj potem? Bolj kot to, je bil problem v meni, problem, da mi je enkrat nekaj ušlo izpod nadzora … Ja, če ne že prej, vsaj tukaj se začenja pomembna lekcija, ki sem jo prejela v celotnem izletu na Triglav.
Parkirava na Pokljuki. Prvi koraki proti cilju se povzpenjajo skozi gozd, slišim zvonjenje kravjih zvoncev, šumenje bližnjega potoka… Dejan se nasmiha, kako me takoj pritegne voda ter pomerjam njeno temperaturo in že razmišljam o tem, kako se ob povratku kopam v eni od hladnih vod. Ko le pokukava izza gozda, se pred nama odpre čudovit pogled na planino, ki jo obsijejo prvi sočni žarki tega dne… Kravji zvonci pojejo svojo prvo jutranjo pesem… in tako je tudi nahrbtnik iz minute v minuto lažji in pozabim, da imam na ramenih nekaj čez 10 kg.
Ko travnati tepih čez planino zmenja počasen vzpon po nesorazmerno posejanih skalnatih stopnicah, počasi pozabljam tudi na to, da sem preslišala jutranjo budilko. Tekom dne slednje postane povsem nepomembno.
Med potjo do Vodnikove koče srečava malo planincev. Vseskozi pa naju spremljajo čudoviti pogledi in razgledi na okoliška gorovja, čudovito naravo. Najina prva postojanka je na Vodnikovi koči, komaj čakam, da se usedem in sezujem čevlje. Če bi lahko, bi najraje hodila bosa ali v japonkah. Tako utesnjeno se vedno počutim v zaprti obutvi sredi poletja. Med prostim razmigavanjem prstkov na nogah se le odločim pojesti enega od petih sendvičev, ki jih imam s seboj.
Ko so prstki na nogah dovolj razmigani, želodčki ravno prav polni, korak usmeriva proti najinemu cilju tega dne – Kredarici. Prav zanimivo je opazovati, kako se z nadmorsko višino spreminja tudi rastje, borovci zamenjajo smrekove gozdove, kasneje pa je le še nekaj grmičevja in nato le skalnato visokogorje, ki ga krasijo vztrajne in cvetoče alpske cvetlice. 
Za trenutek se ustaviva in prisluhneva. Tišina. Popolna tišina. Nikjer nikogar. Samo midva in narava. In veter, ki prinaša oblake. V senčnih dolinah je opaziti še nekaj snega, tudi sonce postaja čedalje bolj sramežljivo. Oblači se. Ker si zadnjih 15 minut pred ciljem ne želiva naravnega tuširanja (beri dež), pospešiva korak do Kredarice.
Wohooo, uspelo mi je! Že! Kaj pa še ostali štirje sendviči? 😊 Hja, priznam, vzpon do Kredarice sem si predstavljala dosti bolj zahteven in mukotrpen. Pa je bil vse drugo kot to. Doživela sem ga kot enega najlepših (spre)hodov v naravi, v dobri družbi. V družbi moža- kjer je povsem ok, če sem tiho ali če blebetam nekaj v tri dni. No, tega dne mi je veliko bolj ustrezalo biti tiho in samo opazovati. Opazovati naravo in sebe v njej.
Ob prihodu na Kredarico naju je izza oblakov pozdravilo sonce in za trenutek sva že verjela, da se bo zjasnilo in se povzpneva še na Triglav. No, kasneje sem s hvaležnostjo ugotovila, da so naju sončni žarki le prijazno pozdravili in nama sporočili, da počakajva z vzponom na Triglav. In končno sem spet lahko svobodno razmigala prstke na nogah!
Tekom popoldne se je krepil veter, postajalo je vse hladneje, oblaki niso zakrivali le sonca, temveč tudi sam Triglav. Popoldne sva tako preživela na relaciji okolica koče – jedilnica – soba. Zunaj je močno pihalo, posledično je bil tudi občutek mraza nekoliko močnejši.
Pred samim odhodom na Triglav sem več misli usmerjala k temu, ali bom fizično zmogla vzpon do Kredarice. O samem vzponu iz Kredarice na Triglav nisem toliko razmišljala oziroma v mislih ni bilo opcije, da se ne bi povzpela na Triglav. Ko sem tega dne prvič videla, kje poteka pot na Triglav, da je to dejansko gora … Me je malce stisnilo. Pa saj to dejansko plezajo po gori? Kje sploh plezajo, kje je kakšna pot? Kam stopiti? Kako, zakaj, kje …? Ta večer nisem bila več tako prepričana, da se bom kdaj povzpela na Triglav.
V tem večeru sva si težko ubesedila vse pomisleke in dvome glede vzpona na vrh. Vsaj sladki štruklji, ki sva si jih privoščila za večerjo so malce dvignili razpoloženje in preusmerili misli.
Zvečer sva kmalu legla v posteljo in zaspala. Zunaj je pihal močan veter, ponoči je divjala nevihta z močnim dežjem in nalivi.