Če si nekaj dovolj močno želiš, se to tudi uresniči – in moja sinočnja želja o lepem vremenu je bila tako iskrena in močna, da sploh ni bilo dvoma o čudovitem vremenu tega dne.
Zbudila sem se kmalu okrog pete ure in pogled usmerila skozi malo okence, s pogledom na vzhodno stran. Preverila sem še vremensko napoved na ARSO za Kredarico, ki je za ta dan obetala sicer sončno dopoldne, a zelo močan veter. Napovedi kar nisem mogla verjeti – glede močnega vetra in glede na to, da se je zunaj počasi danilo, me je kot magnet odneslo ven. Jutro je bilo sveže, le nekaj stopinj nad ničlo, v dolini megla, na vzhodu pa se je nebo že pripravljajo na sončni vzhod. Sploh se nisem mogla odločiti, kje je lepše, pred menoj Triglav, tako čist, veličasten, na drugi strani prebujajoče se nebo, okoliške doline se kopajo v megli iz katerih kukajo vrhovi gora … Kakšno jutro!
Že nekaj časa sem si zelo želela, da prespim nekje v gorah in se zbudim v točno takšno jutro kot je današnje. Kako veličastno, zame nadpopolno …
Ko prvi sončni žarki osvetlijo Triglav za menoj, vem, da bom danes prišla na Triglav pa naj bo kar hoče. Od tega trenutka dalje v meni ni bilo več dvoma, da ne zmorem, da je zame pot prezahtevna, da naj bom zadovoljna že s tem, da sem prišla do Kredarice. Ne, danes grem na Triglav. Mimogrede, o tistem močnem vetru z vremenske napovedi ni bilo ne duha na sluha, vreme je bilo torej naravnost popolno za vzpon.
V sobo se vrnem vsa navdušena nad takšnim jutrom in spodbujam Dejana, da se čim prej odpraviva na vrh. Hja, kako različno lahko doživljamo eno in isto situacijo. Jutro pred vzponom.
V meni je na eni strani zelo močna želja po tem, da se povzpnem na Triglav in na drugi strani tudi razumem Dejana in strah pred višino. Kje sem sedaj jaz, čemu bom sledila, kaj, kam, kako… V meni kup vprašanj in dilem. Dogovoriva se, da poskusiva in slediva kaki skupini, da bo tako morda psihološko lažje. Prvi klini, prva pripenjanja … Narediva odmor. Skupina pred nama se oddaljuje. Ostaneva sama sredi skalovja, pod nama Kredarica, visoko nad nama pa Triglav. Sediva in opazujeva. Mimo naju prihajata oče in hči in hitro ju povprašam, če jima lahko sledim na vrh, v kolikor si mož premisli. Sta zelo prijazna in nič nimata proti. Tudi Dejan ve, kako zelo si želim na vrh in se strinja, da pot nadaljujem brez njega. Sama grem naprej in čez nekaj minut slišim Dejana, naj ga počakam, da prihaja za menoj. Tako zelo si želi nadaljevati, a ta trenutek je strah pred višino močnejši … Sedaj se mi orosijo oči. Tako prekleto si želim na vrh in tako zelo tudi razumem Dejana in ne znam mu priti naproti. Naj ga pustim sredi tega skalovja in grem naprej sama? Naj ga pospremim do Kredarice in si pač ogledam Triglav od spodaj? Naj ga še spodbujam? Kaj z vraga naj storim? Kaj je sedaj »prav?«
Spoznam, da tega dne Dejan poti navzgor ne bo nadaljeval. Jaz si tega zelo želim in odločim se, da temu sledim. Od tistega trenutka v tem jutru, ko so sončni žarki obsijali Triglav, točno tako kot sem si želela, v meni ni bilo več strahu ali dvoma, da vzpona ne bi zmogla. Od tega trenutka dalje sem verjela vase, da zmorem. A dobila sem še bogatejšo lekcijo – komu bom sledila? Sebi ali meni pomembnim drugim? Moj večni izziv. Običajno in pogosteje bi izbrala druge. Danes sem izbrala sebe. Pot do vrha sem nadaljevala sama. Nekajkrat sem se ozrla v dolino in videla, da je Dejan varno prispel do koče. Tedaj sem si dokončno oddahnila in sledil je samo še popoln užitek.
Nimam predhodnih plezalnih, visokogorskih izkušenj in vzpona sem se lotila previdno ter z vsem spoštovanjem do gore pred menoj. Kakšen užitek in privilegij je tako biti v trenutku in biti prisotna tukaj in zdaj. Vsaka skala, vsak premik, dotik, vdih, izdih … To je tisto, kjer je vsa moja pozornost. Povsem očarana sem nad razgledi okrog mene, ne morem kaj, da ne bi vmes fotografirala … Še včeraj se mi je zdelo neverjetno, kako je mogoče sploh plezati in se povzpenjati po tem skalovju… Danes, sedaj pa se sama vzpenjam po točno tem skalovju … In neizmerno uživam vsak korak. Vsak korak sem višje in bližje cilju današnjega dne.
Korak za korakom, prijem za prijemom … Tu sem! Stojim pred Aljaževim stolpom! Tem stolpom, ki sem ga že neštetokrat videla na fotografijah. Tu je še nekaj ljudi, ne več kot deset, vsi so tujci. Edina Slovenka ta hip na najvišji gori Slovenije. Preplavijo me močno občutki in čustva ob katerih kar malo zajokam. Verjetno si drugi mislijo, da sem malo nora, a doživljam neopisljivo lepe občutke. Občutke sreče, zmage, svobode, sebe! Razgled od tu je božanski, za nekaj trenutkov zaprem oči in si vtisnem v spomin vse te razglede in doživljanja v meni.
Prijazen gospod, kasneje pove, da je Američan, se ponudi, da me slika pri stolpu. Zanimivo, ves čas toliko slikam, a ta trenutek od samega navdušenja pozabim tudi na slikanje. Gospod, ki me slika pred stolpom in vidi, kako sem ganjena, se mi skupaj s hčerko smejeta. Kasneje izmenjamo nekaj besed in se skupaj spustimo v dolino.
Po poti navzgor sem se na trenutke vprašala, kako bo izgledala pot navzdol, ali bo veliko bolj zahtevna. Sedaj sem dobila odgovore … Korak za korakom, prijem za prijemom nobena pot ni težka. Pa še priložnosti za fotografiranje sem ujela. V času spusta so vrh triglava in okolico objemali oblaki, oblačilo se je. Ponovno sem lahko le hvaležna, da mi je tudi nebo tako naklonjeno. Samo pol ure kasneje bi se povzpela na vrh in verjetno ne bi bila več deležna tako čudovitih razgledov z vrha Triglava.
Na Kredarico se vrnem polna pozitivnih občutkov in vtisov, tudi v Dejanovih očeh vidim, kako srečen je, da sva se odločila tako kot sva se. Ob toplem čaju si izmenjava doživetja in dogajanja v tem času. Ja, sedaj si imava za povedati veliko več kot pri zajtrku tega dne. Kako hvaležna sem za njegovo podporo in razumevanje.
Počasi se spustiva v dolino, proti Vodnikovi koči. Greva po isti poti kot sva se dan prej povzpenjala do Kredarice. A na trenutke se mi zdi, kot da po tej poti stopam prvič. Veliko stvari opazim prvič, vidim in zaznam drugače. Toliko si imava za povedati med potjo. V dolino odhajam z zelo bogatimi občutki sreče in zadovoljstva. Na Vodnikovi koči za nekaj trenutkov osvobodim prstke na nogi, osvežim zaloge vode in že korak usmeriva proti Pokljuki.
Zadnje pol ure hoda se mi že malce vleče, nahrbtnik je čedalje težji, čeprav je veliko lažji kot je bil ob vzponu prejšnjega dne. Oba že z radovednostjo pričakujeva ovinek za katerim bova uvidela avto. Da se sezujem, usedem in odložim nahrbtnik.
Na poti domov zavijeva še proti jezeru Kreda, kjer si želim ledeno hladne osvežitve in regeneracije po pohodu. No jezero je prav prijetno toplo in nič kaj hladno. Vseeno je prijetno zaplavati in tako odpočiti telo.
Ob najinem prihodu domov, naju pričakata otročiča s svojo dobrodošlico, napisi, risbicami …Nujno veselje ob najinem povratku napolni srce in pričara nasmehe kljub rahli utrujenosti.
Na klopci pred kočo na Kredarici je zapisana misel Nejca Zapolotnika: » Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Bolj kot osvojitev vrha Triglava je zame bogata celotna izkušnja od ideje o vzponu na Triglav in vse do prihoda domov. Danes sem bogatejša za veliko več kot samo vzpon na Triglav – slednje je bila zame pomembna izkušnja samospoznavanja. Je pot, na kateri sem prišla do novih spoznanj o sebi in je pot na kateri sem med drugimi ponovno ozavestila, kako zelo me vleče v naravo, v gore.
Neizmerno hvaležna za to pot in vse korake na poti do cilja.
