Že tretje leto zapored se v mesecu septembru odpravim na Javornik. V spomin na predrago prijateljico in sodelavko, ki je mnogo prezgodaj zapustila ta svet. Mojega srca ne bo nikoli.
Tokrat smo Javornik obiskali v družinskem formatu. Med potjo sta me otročiča z mnogimi vprašanji o smrti, bolezni, prijateljstvu opominjala, zakaj smo se odpravili ravno na Javornik. Toliko vprašanj, ki so tudi meni lahko izhodišče za razmislek o življenju in času, ki ga imamo priložnost (pre)živeti na tem planetu.
Za izhodišče smo si izbrali Lome – parkirali smo tik ob smučišču Javornik. Pot do vrha je ves čas razgibana in se izmenjuje med gozdnimi stezicami in makadamsko potjo, no večji del poti potek po gozdu, občasno pa se odpre pogled na slovenska gorovja in deluje kot dobra motivacija za vzpon.
vmes smo malce zašli, saj je del poti res slabo markiran in smo po nevem kakšnem naključju kasneje le našli gozdno stezico, nekoliko višje pa je bila tudi markacija.
Otročiča sta bila precej zadovoljna, ko sta pred seboj zagledala planinsko kočo, malo manj jima je bilo všeč, da sem vztrajala, da nadaljujemo povsem do vrha in razglednega stolpa. Tam je bilo zelo vetrovno. Žal je razgledni stolp v precej slabem stanju in je zaprt. Ja, še lani se spomnim, ko sem plezala po stolpu in nisem bila povsem prepričana, da se ne bom zrušila s stolpom vred.
V koči smo se kasneje prijetno okrepčali in se pognali nazaj v dolino. Tokrat nam je v spominu ostalo precej bogato rastlinstvo in nabrali smo lep šopek rožic za sestro, ki smo jo popoldne obiskali.
