Ko je moj dopustniški dan »omejen« na relaciji avtodom, voda in pomivanje posode, ko sonce izžareva vso svojo moč… Se mi utrne ideja, zakaj nebi današnjo noč prespali kar zunaj, tako, brez strehe nad glavo. Seveda tega otrokoma ne rabim dvakrat omeniti in skorajda ves kamp že ve, da bomo današnjo noč prespali na plaži.
Ko zaide sonce, ko se vse počasi umirja na plažo prinesem vse oddeje, ki jih premoremo, najdem še armafleks in vse skupaj sestavimo v prijetno ležišče. Pogled na zvezdno nebo odtehta trdo podlago in nekaj ostrih kamenčkov pod nami. In navdušenje otrok, da bomo spali pod zvezdami je neprecenljivo. Zrenje v nebo, čakanje na zvezdne utrinke, nežno pluskanje morja… Ko so veke vse težje in težje se v daljavi prebudi gospa Polna Luna. Obožujem sončne vzhode in pogosto so motivacija za zgodnje vstajanje in tek ali sprehod, da ujamem, te, meni najlepše trenutke v dnevu.
Tako mogočna in svetla je danes gospa Luna in je kot pika na i temu večeru in noči, ki sledi. Celo noč nas je čuvala in spremljala, med občasnimi nočnimi zbujanji sem sledila njenemu nočnemu pohodu. Spanje od luninega vzhoda do zahoda…
Fanta sta sredi noči iz neznanih razlogov sicer pobegnila v zanju bolj udobno ležišče. Meni je udobno zunaj. Na plaži, ob morju, počasi se dani in navdušeni lovci na ribe se prebujajo in prihajajo na svoj lov. Morje je mirno, ribice poskakujejo in prav izzivajo tiste prebujajoče se lovce. Samo opazujem in sem. Ob prvih sončnih žarkih izvedem nekaj jogijskih asan, tako in drugače pozdravim sonce in se nato posvetim dihu in meditaciji. Sebi. Sonce že precej močno pripeka, ura se bliža deveti, ko hčerka ob meni še vedno spi. To je zelo redko, ponavadi se zbudi že precej zgodaj. Tudi njej dobro dene nočitev na prostem. Ja, otroci že vedo…
