Tam, kjer je še vonj po pujsih in hlevu prijeten 😊
Ko se z avtodomom bližamo naši končni destinaciji za kratek vikend oddih in nas med vijugasto cesto vseskozi spremljajo prečudoviti pogledi in razgledi na reko Sočo in vso naravo, ki jo ob tem obdaja… vem, da je pred nami še ena krasna nova izkušnja.
Kmetija Jelinčič in kamp sta čudovito umeščena v samo naravo, tik ob reki Soči in v bližini Malih korit. Spoznanje, do katerega sem ta vikend znova prišla je- kako malo potrebujemo, da smo srečni in se imamo fino. Medtem ko na morskih obalah vztrajno iščemo tisto parcelo tik ob morju in z idiličnim pogledom na morje… nas tu kar naenkrat ne moti, da pravzaprav nimajo več proste parcele namenjene za avtodome. Prijazna lastnica na recepciji me vpraša, če bomo vseeno prej preverili, če nam sploh ustreza njen predlog, da avtodom parkiramo nekje ob cesti in potem koristimo prostor na travniku. Tako zelo sem prepričana, da predhodnega ogleda ne potrebujemo, saj sta mi že sama energija in vzdušje v kamp nadvse obetajoča in bi sprejela marsikaj.
Lastnica nam kasneje pri večerji skromno opiše, da je kamp sicer preprost in za nezahtevne goste. Sama sicer menim, da kamp ponuja veliko več kot luksuzni kampi s kup nepotrebnimi vsebinami (zame), kjer pravzaprav ne veš več, da si sploh v kampu. Ko sicer pri večerji opazujem dva nemška turista, kako sta izgubljena in skremženih obrazov, ko jima natakarica pove, da pri njih pa nimajo Coca-cole, temveč domač jabolčni sok, ribezov sok, melisin sirup ali vodo.. potem vem, o čem govori, ko reče, da je kamp za preproste ljudi. Praktično ostaneta brez besed in sploh ne vesta, kaj bi drugega lahko pila…
V kampu ponujajo tudi možnost zajtrkov, ki so na voljo do 9.30 ure ter kasneje kosila/večerje med 12.30 in 20.30 uro. Na terasi je tudi več ležalnikov, visečih mrež… V bližini je studenček s pitno vodo, kjer smo se seveda oskrbeli z zalogami prijetno hladne pitne vode.
Ja, privoščili smo si večerjo v njihovi restavraciji. Slednje si sicer zelo poredko privoščimo, tudi zaradi stroge diete, ki jo ima hčerka. Seveda prej vso pripravo hrane skrbno preverim in lahko brezskrbno uživamo v obroku. V ponudbi imajo domače jedi, sin si zaželi govejo juho, nato pa mož z otrokoma navdušeno zagrize v soško postrv s tržaško omako in sirom ter pečenim krompirčkom. 
Sama izberem solatni krožnik presenečenja, ki je prav zares presenečenje. Pozitivno presenečenje. Tako dobre solate v gostilni zagotovo še nisem jedla. Poleg pisane zelenjave, ki je že začinjena, so dodane sladke marelice in breskve, ki dajo solati poseben okus. In za piko na i še mehek ovčji sir, ki se v povezavi s solato kar topi v ustih. Odlično.
Sanitarije v kampu so preproste in nagovarjajo kampiste, da za seboj skrbno počistimo, kar zelo podpiram, in videti je, da tudi drugi gosti to spoštujejo in upoštevajo. Kar me kot navdušeno kopalko v hladnih vodah nasmeje je tudi poseben hladen tuš, kjer nikoli ni gužve. No, saj je tudi sicer ni bilo 😊
V kampu je na voljo tudi skupno ognjišče, kjer se zvečer zakuri ogenj in pripravi obrok ob druženju… Kamp v večernih urah obišče tudi prijazna, zdrava lisička Tacinka, željna občudovanja gostov kampa.
Za male junake so na voljo tudi igrala, kjer sta mala dva zadovoljno preživela kar nekaj časa. Neverjetno, kako hitro si otroci najdejo družbo, jezik pa pri tem sploh ni ovira. Vse se zmenijo in vsi se smejejo.
V kampu je nekaj parcel sicer namenjenih za avtodome, velik del pa je travnikov, ki so namenjeni šotoristom. Zanimivo, kako se proti večeru kamp polni in naslednjega dne okrog 10h je kamp skorajda povsem prazen.
To je kamp, v katerega se gotovo še vrnemo. Kaj me je najbolj očaralo? Narava, pristnost in celotna energija kampa, ki diha z naravo in z njo spoštljivo ravna. Tu sem ponovno lahko začutila povezanost vseh nas. Žal ni več tako samoumevno, da se kampisti med seboj 
pozdravimo, si namenimo pogled, nasmeh…
Hvaležna sem za vse nasmehe, poglede in pozdrave, ki sem jih podelila in prejela v tem vikendu.
