EKA

Malce sva bila v dilemi, ali se podati na precej obljudeno Veliko planino, a ker v kvartetu Velike planine še nismo obiskali, sva se vseeno odločila, da jo obiščemo.

Za izhodišče sva izbrala parkirišče za Ušivcem, kjer so za parkiranje zahtevali 7,00 EUR. Pogled na precej zasedeno parkirišče je dajal jasno vedeti, da bo ta izlet malce drugačen kot smo ga vajeni. Pogosteje se nam namreč dogaja, da smo na parkirišču sami ali pa imamo precej malo družbe.

Ko smo takole začenjali vzpon, skorajda v koloni eden za drugim … Sem se na momente res vprašala, kaj počnemo tu.

Ko smo le prispeli do Male planine, ko so odpre širok razgled in pastirski pašniki, sem vedela, da smo dobro izbrali. Območje Male in Velike planine je res ogromno in vsa množica ljudi se je kar neznanokam porazgubila.

Najprej smo obiskali Malo planino, otročiča sta bila navdušena nad pastirskimi kočami in še bolj nad kravami. Haha, kot da krave še nikoli ne bi videla.

V Črnuški koči sem jima obljubila, da poskusita kislo mleko. Nismo ravno ljubitelji mlečnih izdelkov, a če smo že na Veliki planini, se mi je zdelo prav, da si naročimo skodelico kislega mleka. Pred očmi sem imela sliko iz otroštva; glinena posoda, lesena žlica in bogata smetana na vrhu hladnega kislega mleka.

Priznam, da sem bila malce razočarana, ko sem na mizo dobila v plastično posodo zaprto kislo mleko, v drugem paketku pa zavito žlico. Nevem, ali temu botrujejo COVID ukrepi ali kaj drugega. Tole kislo mleko žal nikomur ni dobro steklo po grlu, plastično posodico pa sem vseeno odnesla domov v dolino in jo bom še kje uporabila, namesto, da roma v koš z embalažo.

Pot smo nadaljevali preko Domžalskega doma in kapele Marije Snežne. Mislim, da smo vseeno videli več krav kot ljudi. Maladva sta bila navdušena nad tekom krav po hribu, pravita, da tako hitrih krav še nisva videla. Medtem, ko so nekatere leno prežvekovale travo in nas niso imele kaj dosti za mar.

Del poti smo nadaljevali po t.i. pastirski poti in vse skupaj zbrali okrog 10 pohodniških kilometrov. No, otročičema je vseeno ostalo še dovolj energije za popoldansko kolesarjenje 🙂

Že tretje leto zapored se v mesecu septembru odpravim na Javornik. V spomin na predrago prijateljico in sodelavko, ki je mnogo prezgodaj zapustila ta svet. Mojega srca ne bo nikoli.

Tokrat smo Javornik obiskali v družinskem formatu. Med potjo sta me otročiča z mnogimi vprašanji o smrti, bolezni, prijateljstvu opominjala, zakaj smo se odpravili ravno na Javornik. Toliko vprašanj, ki so tudi meni lahko izhodišče za razmislek o življenju in času, ki ga imamo priložnost (pre)živeti na tem planetu.

Za izhodišče smo si izbrali Lome – parkirali smo tik ob smučišču Javornik. Pot do vrha je ves čas razgibana in se izmenjuje med gozdnimi stezicami in makadamsko potjo, no večji del poti potek po gozdu, občasno pa se odpre pogled na slovenska gorovja in deluje kot dobra motivacija za vzpon.

vmes smo malce zašli, saj je del poti res slabo markiran in smo po nevem kakšnem naključju kasneje le našli gozdno stezico, nekoliko višje pa je bila tudi markacija.

Otročiča sta bila precej zadovoljna, ko sta pred seboj zagledala planinsko kočo, malo manj jima je bilo všeč, da sem vztrajala, da nadaljujemo povsem do vrha in razglednega stolpa. Tam je bilo zelo vetrovno. Žal je razgledni stolp v precej slabem stanju in je zaprt. Ja, še lani se spomnim, ko sem plezala po stolpu in nisem bila povsem prepričana, da se ne bom zrušila s stolpom vred.

  V koči smo se kasneje prijetno okrepčali in se pognali nazaj v dolino. Tokrat nam je v spominu ostalo precej bogato rastlinstvo in nabrali smo lep šopek rožic za sestro, ki smo jo popoldne obiskali.

Iztekali so se še zadnji avgustovski dnevi, ki so še vedno prijetno topli za izlet v hribe. Tokrat smo izbrali Blegoš. Nazadnje sem bila na Blegošu še v dvoje, danes kvartet, seveda v najboljši družbi moža in otročičkov.

 

 

Za izhodišče smo si izbrali Črni Kal, od koder naj bi bila dobra ura hoda do vrha. Po začetnem upiranju mladenke, ki je kasneje le našla motivacijo pri vzponu, smo se na vrh povzpeli v manj kot eni uri.

Pot se sicer dokaj strmo vzpenja skozi gozd, a z malo domišljije in animacije je pot prav prijetna in zabavna.

Ko pa se proti koncu izza gozda prikaže travnik in čudovit razgled na okoliška hribovja in gorovja … Potem pa tudi otroci dobijo dodatni zagon in na trenutke ju je že težko loviti v vsej njuni igrivosti in radovednosti.

Nad razgledi z vrha smo vsi navdušeni, a ves čas malce s pogledom na vremensko dogajanje. Videti je, da se nam približuje nevihta, tako da se kaj kmalu z vrha odpravimo v dolino, proti koči. Temni oblaki se hitro približujejo, opaziti je strele, grmenje je vse bliže. Do koče prispemo ravno pravi čas, si poiščemo streho nad glavo in medtem, ko dežuje, se v miru okrepčamo in pogrejemo ob čaju.

Pot do avta tako nadaljujemo mimo koče in kasneje po makadamski gozdni poti. Ves čas nas spremlja bogato rastlinje, pogledi na okoliška hribovja in kaj hitro prispemo nazaj do avta.

Za nami je še en prijeten pohod, poln novih vtisov in doživetij. Všeč mi, je ko si dovolimo se odpraviti od doma čeprav vremenska napoved ni ravno rožnata in ker nam tudi dežna ploha ne pokvari izleta. Kako že pravijo? Umetnost življenja je v tem, da znamo plesati tudi v dežju.

 

Glede na to, da se poletje počasi poslavlja, z veliko verjetnostjo lahko rečem, da smo se na najbolj vroč poletni dan v letu 2021 odpravili na najvišje ležečo vasico na Primorskem. Vojsko.

Pot iz Idrije proti Vojskem se ves čas strmo vzpenja in vsi smo že malce v pričakovanju razgledov, ko se nam le uspe skozi gozd povzpeti na planoto. Ko za prvi postanek z namenom razgledovanja po okolici izstopimo iz avta, ugotovimo, da so tukajšnje temperature prav prijetne in osvežujoče, sploh v primerjavi s temperaturami v dolini, ki tega dne presegajo krepko 30 stopinj. Tu je prijetnih 25 stopinj. Narava je čudovita. Pogled seže na okoliška hribovja in gorovja. Takšen mir je tu. Nikjer nikogar. Glede na čudovite fotografije o naši končni destinaciji, sem pričakovala, da bo tu veliko ljudi in direndaja. Prijetno smo presenečeni. Sami smo. Sredi planote, rahlo pihlja veter, svež zrak …

V nadaljevanju našo pot nadaljujemo proti soteski Gačnik in Brdarjevemu slapu. Na poti je kar nekaj tabel, ki nas usmerjajo do Gačnika, med drugim table usmerjajo tudi k partizanski tiskarni in grobišču.  Parkiramo v bližini manjše kmetije in se še malo sprehodimo po okolici. Naravnost čudovito.

 

 

 

 

 

 

 

Mimo kozolca nato odkorakamo v dolino in kaj kmalu zaslišimo vodo. Čez manjši leseni mostiček zagledamo čudovit slap. Brdarjev slap, ki se izteka v dveh stopnjah in je naravnost čudovit. Sprehodimo se še v drugo smer soteske. Ohoho, kakšni razgledi!!! V ozki soteski si je tu voda izoblikovala čudovite poti, vmesne »posodice«, kjer se v manjših slapovih pretaka v naslednje »posodice« in tako naprej … Večji del soteske je težje prehoden in je bojda potrebnega nekaj plezalnega predznanja, a to nas ta trenutek nič kaj ne moti.

Sami smo sredi gozda ob čudovitih kreacijah narave in hitro najdemo pot do vode. Jaz seveda komaj čakam na priložnost, da se okopam in zaplavam v enem od tolmunov, otročiča in Dejan pa si tudi hitro najdejo delo v vodi z gradnjo jezov in drugih vodnih del. Voda je prijetno osvežujoča, po mojem občutku ima nekaj čez deset stopinj. Kakšen luksus!

Precejšen del vročega popoldneva preživimo ob vodici in prav nič nam ne manjka. V vsem te času sta si sotesko ogledala še dva kolesarja, to pa je bilo tudi vse od obiskovalcev v času našega obiska.

Obisk soteske in vasice Vojsko zelo priporočam vsakomur, do vodice je zelo malo hoje tako da je pot primerna tudi za družine z majhnimi otroki. Planota pa je polna pohodnih in sprehajalnih poti, ki nas razvajajo s čudovitimi razgledi. Nam je žal zmanjkalo časa za ogled ostalih znamenitosti v vasi, tako imamo še razlog več za ponovni obisk Vojskega.

Če si nekaj dovolj močno želiš, se to tudi uresniči – in moja sinočnja želja o lepem vremenu je bila tako iskrena in močna, da sploh ni bilo dvoma o čudovitem vremenu tega dne.

Zbudila sem se kmalu okrog pete ure in pogled usmerila skozi malo okence, s pogledom na vzhodno stran. Preverila sem še vremensko napoved na ARSO za Kredarico, ki je za ta dan obetala sicer sončno dopoldne, a zelo močan veter. Napovedi kar nisem mogla verjeti – glede močnega vetra in glede na to, da se je zunaj počasi danilo, me je kot magnet odneslo ven. Jutro je bilo sveže, le nekaj stopinj nad ničlo, v dolini megla, na vzhodu pa se je nebo že pripravljajo na sončni vzhod. Sploh se nisem mogla odločiti, kje je lepše, pred menoj Triglav, tako čist, veličasten, na drugi strani prebujajoče se nebo, okoliške doline se kopajo v megli iz katerih kukajo vrhovi gora … Kakšno jutro!

Že nekaj časa sem si zelo želela, da prespim nekje v gorah in se zbudim v točno takšno jutro kot je današnje. Kako veličastno, zame nadpopolno …

Ko prvi sončni žarki osvetlijo Triglav za menoj, vem, da bom danes prišla na Triglav pa naj bo kar hoče. Od tega trenutka dalje v meni ni bilo več dvoma, da ne zmorem, da je zame pot prezahtevna, da naj bom zadovoljna že s tem, da sem prišla do Kredarice. Ne, danes grem na Triglav. Mimogrede, o tistem močnem vetru z vremenske napovedi ni bilo ne duha na sluha, vreme je bilo torej naravnost popolno za vzpon.

V sobo se vrnem vsa navdušena nad takšnim jutrom in spodbujam Dejana, da se čim prej odpraviva na vrh. Hja, kako različno lahko doživljamo eno in isto situacijo. Jutro pred vzponom.

V meni je na eni strani zelo močna želja po tem, da se povzpnem na Triglav in na drugi strani tudi razumem Dejana in strah pred višino. Kje sem sedaj jaz, čemu bom sledila, kaj, kam, kako… V meni kup vprašanj in dilem. Dogovoriva se, da poskusiva in slediva kaki skupini, da bo tako morda psihološko lažje. Prvi klini, prva pripenjanja … Narediva odmor. Skupina pred nama se oddaljuje. Ostaneva sama sredi skalovja, pod nama Kredarica, visoko nad nama pa Triglav. Sediva in opazujeva. Mimo naju prihajata oče in hči in hitro ju povprašam, če jima lahko sledim na vrh, v kolikor si mož premisli. Sta zelo prijazna in nič nimata proti. Tudi Dejan ve, kako zelo si želim na vrh in se strinja, da pot nadaljujem brez njega. Sama grem naprej in čez nekaj minut slišim Dejana, naj ga počakam, da prihaja za menoj. Tako zelo si želi nadaljevati, a ta trenutek je strah pred višino močnejši … Sedaj se mi orosijo oči. Tako prekleto si želim na vrh in tako zelo tudi razumem Dejana in ne znam mu priti naproti. Naj ga pustim sredi tega skalovja in grem naprej sama? Naj ga pospremim do Kredarice in si pač ogledam Triglav od spodaj? Naj ga še spodbujam? Kaj z vraga naj storim? Kaj je sedaj »prav?«

Spoznam, da tega dne Dejan poti navzgor ne bo nadaljeval. Jaz si tega zelo želim in odločim se, da temu sledim. Od tistega trenutka v tem jutru, ko so sončni žarki obsijali Triglav, točno tako kot sem si želela, v meni ni bilo več strahu ali dvoma, da vzpona ne bi zmogla. Od tega trenutka dalje sem verjela vase, da zmorem. A dobila sem še bogatejšo lekcijo – komu bom sledila? Sebi ali meni pomembnim drugim? Moj večni izziv. Običajno in pogosteje bi izbrala druge. Danes sem izbrala sebe. Pot do vrha sem nadaljevala sama. Nekajkrat sem se ozrla v dolino in videla, da je Dejan varno prispel do koče. Tedaj sem si dokončno oddahnila in sledil je samo še popoln užitek.

Nimam predhodnih plezalnih, visokogorskih izkušenj in vzpona sem se lotila previdno ter z vsem spoštovanjem do gore pred menoj. Kakšen užitek in privilegij je tako biti v trenutku in biti prisotna tukaj in zdaj. Vsaka skala, vsak premik, dotik, vdih, izdih … To je tisto, kjer je vsa moja pozornost. Povsem očarana sem nad razgledi okrog mene, ne morem kaj, da ne bi vmes fotografirala … Še včeraj se mi je zdelo neverjetno, kako je mogoče sploh plezati in se povzpenjati po tem skalovju… Danes, sedaj pa se sama vzpenjam po točno tem skalovju … In neizmerno uživam vsak korak. Vsak korak sem višje in bližje cilju današnjega dne.

Korak za korakom, prijem za prijemom … Tu sem! Stojim pred Aljaževim stolpom! Tem stolpom, ki sem ga že neštetokrat videla na fotografijah. Tu je še nekaj ljudi, ne več kot deset, vsi so tujci. Edina Slovenka ta hip na najvišji gori Slovenije. Preplavijo me močno občutki in čustva ob katerih kar malo zajokam. Verjetno si drugi mislijo, da sem malo nora, a doživljam neopisljivo lepe občutke. Občutke sreče, zmage, svobode, sebe! Razgled od tu je božanski, za nekaj trenutkov zaprem oči in si vtisnem v spomin vse te razglede in doživljanja v meni.

Prijazen gospod, kasneje pove, da je Američan, se ponudi, da me slika pri stolpu. Zanimivo, ves čas toliko slikam, a ta trenutek od samega navdušenja pozabim tudi na slikanje. Gospod, ki me slika pred stolpom in vidi, kako sem ganjena, se mi skupaj s hčerko smejeta. Kasneje izmenjamo nekaj besed in se skupaj spustimo v dolino.

Po poti navzgor sem se na trenutke vprašala, kako bo izgledala pot navzdol, ali bo veliko bolj zahtevna. Sedaj sem dobila odgovore … Korak za korakom, prijem za prijemom nobena pot ni težka. Pa še priložnosti za fotografiranje sem ujela. V času spusta so vrh triglava in okolico objemali oblaki, oblačilo se je. Ponovno sem lahko le hvaležna, da mi je tudi nebo tako naklonjeno. Samo pol ure kasneje bi se povzpela na vrh in verjetno ne bi bila več deležna tako čudovitih razgledov z vrha Triglava.

Na Kredarico se vrnem polna pozitivnih občutkov in vtisov, tudi v Dejanovih očeh vidim, kako srečen je, da sva se odločila tako kot sva se. Ob toplem čaju si izmenjava doživetja in dogajanja v tem času. Ja, sedaj si imava za povedati veliko več kot pri zajtrku tega dne. Kako hvaležna sem za njegovo podporo in razumevanje.

Počasi se spustiva v dolino, proti Vodnikovi koči. Greva po isti poti kot sva se dan prej povzpenjala do Kredarice. A na trenutke se mi zdi, kot da po tej poti stopam prvič. Veliko stvari opazim prvič, vidim in zaznam drugače. Toliko si imava za povedati med potjo. V dolino odhajam z zelo bogatimi občutki sreče in zadovoljstva. Na Vodnikovi koči za nekaj trenutkov osvobodim prstke na nogi, osvežim zaloge vode in že korak usmeriva proti Pokljuki.

Zadnje pol ure hoda se mi že malce vleče, nahrbtnik je čedalje težji, čeprav je veliko lažji kot je bil ob vzponu prejšnjega dne. Oba že z radovednostjo pričakujeva ovinek za katerim bova uvidela avto. Da se sezujem, usedem in odložim nahrbtnik.

Na poti domov zavijeva še proti jezeru Kreda, kjer si želim ledeno hladne osvežitve in regeneracije po pohodu. No jezero je prav prijetno toplo in nič kaj hladno. Vseeno je prijetno zaplavati in tako odpočiti telo.

Ob najinem prihodu domov, naju pričakata otročiča s svojo dobrodošlico, napisi, risbicami …Nujno veselje ob najinem povratku napolni srce in pričara nasmehe kljub rahli utrujenosti.

 

Na klopci pred kočo na Kredarici je zapisana misel Nejca Zapolotnika: » Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Bolj kot osvojitev vrha Triglava je zame bogata celotna izkušnja od ideje o vzponu na Triglav in vse do prihoda domov. Danes sem bogatejša za veliko več kot samo vzpon na Triglav – slednje je bila zame pomembna izkušnja samospoznavanja. Je pot, na kateri sem prišla do novih spoznanj o sebi in je pot na kateri sem med drugimi ponovno ozavestila, kako zelo me vleče v naravo, v gore.

Neizmerno hvaležna za to pot in vse korake na poti do cilja.

Večer pred vzponom. Pred spanjem si nastavim budilko ob 4h zjutraj in pri tem še razlagam Dejanu, da sicer budilke sploh ne potrebujeva, ker se v takšnih okoliščinah po navadi zbujam celo noč in se zbudim pred budilko. Hitro zaspim.

Ponoči se res nekajkrat zbudim in gledam na uro… Kar naenkrat pa slišim Dejanovo budilko, katero je nastavil  za vsak slučaj ob 4.30. ZASPALA SEM! Prespala sem budilko??? Kasneje v času odhoda od doma počasi  osvežujem spomin, da mi je res zvonila budilka, sedaj se spomnim, kako odločno sem je ugasnila, ker sem nekaj sanjala, da ne smem nikogar zbuditi. No, očitno so bile sanje tako pomembne, da niti sebe nisem smela zbuditi 😊

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje zaspala in tako gladko preslišala oz. ugasnila budilko. Slednje me precej vrže iz tira. Vseeno zjutraj poskušam čim bolj mirno pripraviti nahrbtnik – hja, še večer pred odhodom sem ocenila, da je potrebno nahrbtnik oprati in sem ga ponoči sušila. No, na Triglav pa res ne grem vsak dan in nahrbtnik naj bo čist 😊

Čez dobre pol ure se že peljeva proti Pokljuki, v avtu srkava prvo jutranjo kavo … Še vedno si težko odpustim, da sem zaspala. Kako sem lahko zaspala, zakaj sem zaspala – ali je morda to sporočilo, da bi bilo bolje, da ostanem doma … Več vprašanj kot sem si postavila, bolj neumno se mi je zdelo vse skupaj. To pomeni, da bova pol ure kasneje na cilju kot sva okvirno predvidevala? In kaj potem? Bolj kot to, je bil problem v meni, problem, da mi je enkrat nekaj ušlo izpod nadzora … Ja, če ne že prej, vsaj tukaj se začenja pomembna lekcija, ki sem jo prejela v celotnem izletu na Triglav.

Parkirava na Pokljuki. Prvi koraki proti cilju se povzpenjajo skozi gozd, slišim zvonjenje kravjih zvoncev, šumenje bližnjega potoka… Dejan se nasmiha, kako me takoj pritegne voda ter pomerjam njeno temperaturo in že razmišljam o tem, kako se ob povratku kopam v eni od hladnih vod. Ko le pokukava izza gozda, se pred nama odpre čudovit pogled na planino, ki jo obsijejo prvi sočni žarki tega dne… Kravji zvonci pojejo svojo prvo jutranjo pesem… in tako je tudi nahrbtnik iz minute v minuto lažji in pozabim, da imam na ramenih nekaj čez 10 kg.

Ko travnati tepih čez planino zmenja počasen vzpon po nesorazmerno posejanih skalnatih stopnicah, počasi pozabljam tudi na to, da sem preslišala jutranjo budilko. Tekom dne slednje postane povsem nepomembno.

Med potjo do Vodnikove koče srečava malo planincev. Vseskozi pa naju spremljajo čudoviti pogledi in razgledi na okoliška gorovja, čudovito naravo. Najina prva postojanka je na Vodnikovi koči, komaj čakam, da se usedem in sezujem čevlje. Če bi lahko, bi najraje hodila bosa ali v japonkah. Tako utesnjeno se vedno počutim v zaprti obutvi sredi poletja. Med prostim razmigavanjem prstkov na nogah se le odločim pojesti enega od petih sendvičev, ki jih imam s seboj.

Ko so prstki na nogah dovolj razmigani, želodčki ravno prav polni, korak usmeriva proti najinemu cilju tega dne – Kredarici. Prav zanimivo je opazovati, kako se z nadmorsko višino spreminja tudi rastje, borovci zamenjajo smrekove gozdove, kasneje pa je le še nekaj grmičevja in nato le skalnato visokogorje, ki ga krasijo vztrajne in cvetoče alpske cvetlice. Za trenutek se ustaviva in prisluhneva. Tišina. Popolna tišina. Nikjer nikogar. Samo midva in narava. In veter, ki prinaša oblake. V senčnih dolinah je opaziti še nekaj snega, tudi sonce postaja čedalje bolj sramežljivo. Oblači se. Ker si zadnjih 15 minut pred ciljem ne želiva naravnega tuširanja (beri dež), pospešiva korak do Kredarice.

 

 

Wohooo, uspelo mi je! Že! Kaj pa še ostali štirje sendviči? 😊 Hja, priznam, vzpon do Kredarice sem si predstavljala dosti bolj zahteven in mukotrpen. Pa je bil vse drugo kot to. Doživela sem ga kot enega najlepših (spre)hodov v naravi, v dobri družbi. V družbi moža- kjer je povsem ok, če sem tiho ali če blebetam nekaj v tri dni. No, tega dne mi je veliko bolj ustrezalo biti tiho in samo opazovati. Opazovati naravo in sebe v njej.

Ob prihodu na Kredarico naju je izza oblakov pozdravilo sonce in za trenutek sva že verjela, da se bo zjasnilo in se povzpneva še na Triglav. No, kasneje sem s hvaležnostjo ugotovila, da so naju sončni žarki le prijazno pozdravili in nama sporočili, da počakajva z vzponom na Triglav. In končno sem spet lahko svobodno razmigala prstke na nogah!

Tekom popoldne se je krepil veter, postajalo je vse hladneje, oblaki niso zakrivali le sonca, temveč tudi sam Triglav. Popoldne sva tako preživela na relaciji okolica koče – jedilnica – soba. Zunaj je močno pihalo, posledično je bil tudi občutek mraza nekoliko močnejši.

Pred samim odhodom na Triglav sem več misli usmerjala k temu, ali bom fizično zmogla vzpon do Kredarice. O samem vzponu iz Kredarice na Triglav nisem toliko razmišljala oziroma v mislih ni bilo opcije, da se ne bi povzpela na Triglav. Ko sem tega dne prvič videla, kje poteka pot na Triglav, da je to dejansko gora … Me je malce stisnilo. Pa saj to dejansko plezajo po gori? Kje sploh plezajo, kje je kakšna pot? Kam stopiti? Kako, zakaj, kje …? Ta večer nisem bila več tako prepričana, da se bom kdaj povzpela na Triglav.

V tem večeru sva si težko ubesedila vse pomisleke in dvome glede vzpona na vrh. Vsaj sladki štruklji, ki sva si jih privoščila za večerjo so malce dvignili razpoloženje in preusmerili misli.

Zvečer sva kmalu legla v posteljo in zaspala. Zunaj je pihal močan veter, ponoči je divjala nevihta z močnim dežjem in nalivi.

»Enkrat te bom peljal na Triglav,« mi je večkrat omenil Dejan. Pa me je res. Dolga leta se nisem kaj posebej odzvala na to, spomnim se, da sem celo izjavila, nekaj v tem smislu, da bi mi bilo dovolj, če prišla vsaj do Kredarice, Triglav mi je povsem nepomemben. Danes se pod to izjavo ne podpišem.

 

Nekje 14 dni pred vzponom na Triglav sem le pritrdila in rekla: »Ajde, pa pojdiva na Triglav.« Kljub temu, da imam nekaj fizične kondicije in moči, sem z vsakim dnem, ki je bil bliže najinemu odhodu bolj pomišljla v smeri, če bom zmogla. Začenjala sem brati razne bloge in zapise o vzponih na Triglav, ki so zelo raznoliki; od tega da je nekdo šel na Triglav z lahkoto kot bi skočil h prijatelju na kavo, do zapisa neke punce, ki je od strahu bruhala … Hm, kje sem jaz? Pot na Triglav je zame pomembna pot samospoznavanja.

Še kako hitro je prišel večer, ko sva polnila svoje nahrbtnike in ugotavljala, da bi potrebovala kaj večji nahrbtnik kot tisti običajni za nedeljski izlet. Vseeno nama je uspelo vsakemu strpati v nahrbtnik dobrih 10 kg. Res zanimivo, kako za vsak kos tehtam, ali ga bom zares potrebovala, kaj je tisto najnujnejše od nujnega … No, danes, ko sva doma, se norčujeva iz sendvičev in energetskih ploščic. Še kako prisoten je v meni strah, skrb, da bom kje ostala lačna. Pripravila sem si pet mini sendvičev in okrog 10 proteinskih ploščic, dve jabolki… Domov sem prišla z osmimi ploščicami in tremi sendviči. Pa nisem bila nikjer prav nič lačna 😊

 

Tokrat sva z Dejanim najina otročiča tudi prvič pustila doma, v varstvu pri babi. Prvič v njunem in najinem življenju smo bili tako ločeni cela dva dneva. Vem, morda se sliši malo noro, a očitno sem morala na Triglav, da se je zgodila tudi tovrstna ločitev. Ko sem ju zvečer, pred spanjem poljubčkala in z rahlim cmokom v grlu pospremila v spanec, mi je hčerka pogumno dejala:« Mami, komaj čakam, da gresta. Bova z Anžetom celo noč žurala. Pa čokoladice bova kradla.« No, pet minut zatem, ko sem ugasnila luč, mi je prišla v kuhinjo povedat, da dinarčkov ne bosta kradla, samo čokoladice.

Mislim, da boljše podpore in besed ne bi mogla dobiti. To malo bitje že pri štirih letih ve, kdaj in kako mamico pomiriti. Pa čeprav zato krade čokoladice 😊 Ko sva se vrnila domov, mi je med prvim povedala, da je veliko žurala in da je s predala vzela en bonbonček 😊