13. dan: Bastia- Livorno- Logatec

V nov dan me pospremi čudovit sončni vzhod. Vsak dan znova in znova, a vedno tako čudovit in edinstven. Tako blagodejni so tovrstni začetki dneva.

   

Ko z zaprtimi očmi sedim v mivki in po tem, da sem deležna manj sončnih žarkov zaznam, da je nekdo ob meni … Ostanem brez besed. Pred menoj je pes. Nežno odprem oči in dovolim, da samo sva. Kot bi mi želel ponovno vliti zaupanje v pse. Kar nekaj časa se gledava in opazujeva. Hvala.

 

Sonce že močno pripeka, ko pozajtrkujemo, še zadnjič pomijem posod  z mrzlo vodo, oskrbimo avtodom .. in že smo na poti v pristanišče… na trajektu… na poti v Bastio.. in ravno sredi noči… že spimo v domačih posteljah.

Domov se vrnemo bogatejši za kup novih izkušenj in dogodivščin, ki nam bodo v naslednjih dneh, tednih, mesecih … sidro za vse lepo, pozitivno, močno … Korzika, hvala.

Jutra na Korziki

Od vedno obožujem jutra in so to moj najljubši del dneva.

Z morjem pogosteje povezujemo sončne zahode kot vzhode, a na Korziki temu ni nujno tako. Dopustniška jutra na vzhodni obali so mi še dodatno bogatili sončni vzhodi, ki me vedno znova očarajo in napolnijo z energijo za celoten dan.

Vsak sončni vzhod je sam po sebi najlepši, edinstven, samosvoj in zame čaroben.

Ljubim jutra, ker so še tako sveža,

ker s seboj prinašajo dan kot ga še ni bilo.

Prinašajo dan neštetih možnosti, če si jih le dovolim videti in dopustim doživeti.

Vsako jutro, znova in znova dan začnem z hvaležnostjo za življenje, za še en nov dan, za nove možnosti in priložnosti.

KAMP JELINC, KMETIJA JELINČIČ, SOČA

Tam, kjer je še vonj po pujsih in hlevu prijeten 😊

Ko se z avtodomom bližamo naši končni destinaciji za kratek vikend oddih in nas med vijugasto cesto vseskozi spremljajo prečudoviti pogledi in razgledi na reko Sočo in vso naravo, ki jo ob tem obdaja… vem, da je pred nami še ena krasna nova izkušnja.

Kmetija Jelinčič in kamp sta čudovito umeščena v samo naravo, tik ob reki Soči in v bližini Malih korit. Spoznanje, do katerega sem ta vikend znova prišla je- kako malo potrebujemo, da smo srečni in se imamo fino. Medtem ko na morskih obalah vztrajno iščemo tisto parcelo tik ob morju in z idiličnim pogledom na morje… nas tu kar naenkrat ne moti, da pravzaprav nimajo več proste parcele namenjene za avtodome. Prijazna lastnica na recepciji me vpraša, če bomo vseeno prej preverili, če nam sploh ustreza njen predlog, da avtodom parkiramo nekje ob cesti in potem koristimo prostor na travniku. Tako zelo sem prepričana, da predhodnega ogleda ne potrebujemo, saj sta mi že sama energija in vzdušje v kamp nadvse obetajoča in bi sprejela marsikaj.

Lastnica nam kasneje pri večerji skromno opiše, da je kamp sicer preprost in za nezahtevne goste. Sama sicer menim, da kamp ponuja veliko več kot luksuzni kampi s kup nepotrebnimi vsebinami (zame), kjer pravzaprav ne veš več, da si sploh v kampu. Ko sicer pri večerji opazujem dva nemška turista, kako sta izgubljena in skremženih obrazov, ko jima natakarica pove, da pri njih pa nimajo Coca-cole, temveč domač jabolčni sok, ribezov sok, melisin sirup ali vodo.. potem vem, o čem govori, ko reče, da je kamp za preproste ljudi. Praktično ostaneta brez besed in sploh ne vesta, kaj bi drugega lahko pila…

V kampu ponujajo tudi možnost zajtrkov, ki so na voljo do 9.30 ure ter kasneje kosila/večerje med 12.30 in 20.30 uro. Na terasi je tudi več ležalnikov, visečih mrež… V bližini je studenček s pitno vodo, kjer smo se seveda oskrbeli z zalogami prijetno hladne pitne vode.

Ja, privoščili smo si večerjo v njihovi restavraciji. Slednje si sicer zelo poredko privoščimo, tudi zaradi stroge diete, ki jo ima hčerka. Seveda prej vso pripravo hrane skrbno preverim in lahko brezskrbno uživamo v obroku. V ponudbi imajo domače jedi, sin si zaželi govejo juho, nato pa mož z otrokoma navdušeno zagrize v soško postrv s tržaško omako in sirom ter pečenim krompirčkom.   Sama izberem solatni krožnik presenečenja, ki je prav zares presenečenje. Pozitivno presenečenje. Tako dobre solate v gostilni zagotovo še nisem jedla. Poleg pisane zelenjave, ki je že začinjena, so dodane sladke marelice in breskve, ki dajo solati poseben okus. In za piko na i še mehek ovčji sir, ki se v povezavi s solato kar topi v ustih. Odlično.

Solata presenečenja

Sanitarije v kampu so preproste in nagovarjajo kampiste, da za seboj skrbno počistimo, kar zelo podpiram, in videti je, da tudi drugi gosti to spoštujejo in upoštevajo. Kar me kot navdušeno kopalko v hladnih vodah nasmeje je tudi poseben hladen tuš, kjer nikoli ni gužve. No, saj je tudi sicer ni bilo 😊

V kampu je na voljo tudi skupno ognjišče, kjer se zvečer zakuri ogenj in pripravi obrok ob druženju… Kamp v večernih urah obišče tudi prijazna, zdrava lisička Tacinka, željna občudovanja gostov kampa.

Za male junake so na voljo tudi igrala, kjer sta mala dva zadovoljno preživela kar nekaj časa. Neverjetno, kako hitro si otroci najdejo družbo, jezik pa pri tem sploh ni ovira. Vse se zmenijo in vsi se smejejo.

V kampu je nekaj parcel sicer namenjenih za avtodome, velik del pa je travnikov, ki so namenjeni šotoristom. Zanimivo, kako se proti večeru kamp polni in naslednjega dne okrog 10h je kamp skorajda povsem prazen.

To je kamp, v katerega se gotovo še vrnemo. Kaj me je najbolj očaralo? Narava, pristnost in celotna energija kampa, ki diha z naravo in z njo spoštljivo ravna. Tu sem ponovno lahko začutila povezanost vseh nas. Žal ni več tako samoumevno, da se kampisti med seboj pozdravimo, si namenimo pogled, nasmeh…

Hvaležna sem za vse nasmehe, poglede in pozdrave, ki sem jih podelila in prejela v tem vikendu.

Na kmetiji so poleg ovc in pujsov tudi oslički

AH TI PSI…

Rada imam živali, rada imam pse in tudi sama imam psa. Kot otroka me je ugriznil pes. Nemški ovčar. Vsakodnevno sem ga srečevala na poti domov iz šole in v meni se je naselil ogromen strah pred psi. Spomnim se, kako sem že zjutraj  razmišljala o tem, kako bom šla domov in kako se bo izteklo srečanje s psom. Po ugrizu je bil strah še toliko večji in se je prenesel še na druge živali podobne psom. Spomnim se, kako sem kot otroka kako uro stala na cesti ( spet na poti iz šole), sredi gozda in jokala. Ker me je bilo strah, da je pred menoj lisica. Vse dokler me ni »rešil« mimovozeči se sovaščan, ki mi je ponudil prevoz in nakar sva ugotovila, da tisto pred menoj ni bila niti lisica, niti pes. Bila je zgolj neka drevesna korenina.

Do pred kratkim bi lahko rekla, da sem strah pred kuži skozi leta precej prerastla (beri zavestnega dela na soočanju s strahovi, prepričanji…). Toliko, da smo si tudi omislili družinskega psa.

Nedavni dogodek, ki sem ga že opisovala, pa je v meni ponovno zbudil strah pred psi. Koliko bolj sem te dni pozorna na vsak pasji lajež, zaznavam, da mi srce utripa hitreje…

Strahovi nas pri marsičem ovirajo in omejujejo. In danes mi je življenje ponovno ponudilo priložnosti, da se soočam s svojimi strahovi- obnovljenimi strahovi pred psi. Že zjutraj, ko sem še pred sončnim vzhodom tekala po gozdu, mi je nasproti pritekla lisica. Obstala je, si me ne hitro ogledala in skočila v gozd. Ta trenutek so se mi zavrteli dogodki iz otroštva in zavestno se ob pogledu na lisico nisem ustavila, temveč samo nekoliko umirila tekaški korak in se osredotočila nase. Lisica je šla. Bravo jaz.

Utrinek z jutranjega teka

Ko sem se danes pozno popoldne odpravila do enega meni najljubših kotičkov, z namenom, da se po precej razgibanem delovnem tednu, malce pogovorim sama s seboj in okopam v mrzli vodici… sledi soočenje s strahovi po imenu “Pes, drugi del.”

Že ob prihodu na moj današnji hladni kopalni kotiček ugotovim, da v bližini poteka nek tabor in je tu precej ljudi. Kljub temu se odločim, da se vseeno okopam. Ko stopim iz avta od, meni neznano kje, pridivja pes, kakor da sem stopila na njegovo ozemlje, češ, kaj pa ti tukaj počneš. »Oh, ljubček, mislim, da sem tu veliko bolj domača.«  Prestrašim se tako hitre (ne)dobrodošlice, na srečo lastnik kaj kmalu spozna, da bi bilo morda vseeno primerno, da psa pokliče k sebi. Bosonoga odhajam skozi gozdiček do tolmunčka, pasji lajež je čedalje bolj oddaljen, stik s tlemi vse bolj čuječ.

Oddahnem si in si poskušam vtisniti v spomin, da  se je vse dobro izteklo, da je vse ok in bo vse ok. Ah neeeee… Očitno je sledil še tretji del današnjega soočanja s psi. Ko se udobno namestim, zaprem oči in pričnem z dihalnimi vajami… slišim, čutim, da se mi približuje še en pes. Diiiihaj…Vse je ok.

Pes je glasen in ob njem tudi njegov lastnik in njegovi so- kompanjoni. Tako zabavno jim je, ko se lajajoči pes podi za palico, ki mu jo meče lastnik. Seveda, mimo mene… precejšen izziv zame, kako v vsem tem zunanjem dogajanju najti mir v sebi in osredotočiti na dih. Počasi ritem vdiha in izdiha le preglasita zunanje dogajanje in pes ni več pomemben. Zanimivo, ko opazijo, da se bom kopala, se le umaknejo. Ko bi to prej vedela 😊

Tako si v svojem ritmu le postrežem z vsem, kar mi danes nudita dih in mrzla vodica. Neizmerno hvaležna.

Sem premagala strah pred psi? Ne (še). Ga bom? Seveda. Kdaj?

Česa pa je tebe strah? Kako se soočaš s strahovi? Od kje izvirajo strahovi? Kako strah vpliva na tvoje življenje?

KAMP NAVIS, JUTRANJI TEK Z DIVJIMA MORSKIMA PSOMA

To, kar po dveh dnevih bivanja v kampu in precejšnje mere lenarjenja pogrešam, je gibanje. Moje nogice postajajo čedalje  bolj nemirne in sporočajo, da je bilo dovolj počitka.

Zjutraj  niti ne potrebujem budilke, telo mi samo sporoči, da je čas, da vstanem in se podam na novo avanturo same s seboj. Vse še spi, na nebu še sveti polna luna, dani se. Izza morja poskakujejo ribice, v daljavi slišim galebe. Morje je povsem mirno in ravno. Po nekaj dihalnih serijah in razteznih vajah se podam na pot. Prejšnji večer sem se pri lastnici kampa pozanimala glede možnosti vzpona na bližnji hribček. Ta hribček, ki je izza morja tako vabljiv že nekaj časa pa se iz neznanega razloga nanj še nisem odpravila.  Pot se hitro začne vzpenjati in sem v začetku v dilemi, naj tečem ali naj bo to jutranji sprehod, na katerem bom, seveda, fotografirala. Odpira se mi čudovit pogled na morje in bližnje otočke, a noge sporočajo, da želijo tek, želijo vzpon, akcijo. In dobile so akcijo.

Jutranji tek je v začetku obetal čudovite razglede…

Ko se povzpnem do, nekemu približku poskusa gradnje hiše, ob katerem je čebelnjak, nedaleč stran zagledam rep. Pasji rep. O-o-u v meni se v isti sekundi sproži program »beg« in akcija je tu. Nevem, kdaj sem nazadnje tako hitro tekla, dobila sem akcijo, ki sem jo iskala in izzvala. V tistih sekundah teka po hribu navzdol sem si še drznila verjeti, da je pes ograjen, čeprav tista zgradba, približek hiše, ni bil ravno spodbuden pogled na to. In ne, pes ni bil ograjen. In ni bil sam. bila sta dva. Jaz pa sama samcata, še  kakih 500m stran od glavne ceste po kateri ob tej uri niti ni videti ali slišati avtomobilov kaj šele kakega dvonožnega osebka. Skratka, tečem po hribu navzdol, dva lajajoča psa mi sledita in se mi približujeta. Spoznam, da nimam šans in kar naenkrat se znajdem na drevesu. Nisem vedela, da znam plezati in to tako visoko 😊 visim na drevesu, pošteno čutim utrip srca, diham kot zmešana in pogledujem proti meni precej neprijaznima kužkoma pod menoj, ki nista videti ravno zadovoljna z mojimi plezalnimi sposobnostmi. O, kako objemam to drevo in se mu zahvaljujem. »OK, sedaj je čas, da se zberem in umirim,« si rečem. Moj odgovor je vedno »vdih – izdih«. Tudi tokrat ne pozabim nanj in se osredotočim na dihanje in počasi se umirjam. Tudi psa se počasi odmikata, a me imate še vedno na očeh. Začenjam čutiti bolečine v rokah, sploh nisem vedela, da zmorem toliko moči za visenje na drevesu. Ko se nekoliko spustim nižje po drevesu, sta pasja stražarja takoj na preži in mi sporočata, da me še ne izpustita. Ok, povzpnem se na varno, objamem drevo in diham. Psa odideta. Vendar ne v smeri, kamor bi si jaz želela, gresta v smeri, kjer jaz vidim mojo pot odrešitve iz te situacije. Ne vidim ju več. Priložnost, da možu spustim nekaj klicev na telefon in sms s sporočilom, da me bosta v kratkem pojedla dva morska divja psa. Toliko da ve, če se ne vrnem 😊 Malo pretiravam, a klici in pisanje sms je bilo v tej fazi povsem nesmiselno in nepotrebno, ko pa dobro vem, da še spi.

Vidim, da se psa le vračata po hribu navzgor, proti njuni podrti graščini. » Pa saj ne izgledata tako grozna«, pomislim, ko si ju le upam podrobneje ogledati, a se vseeno izognem srečanju z njima. Nevem, ali me res nista opazila, kako brezglavo visim na tistem drevesu, obdanem s trnjem, ali pa se jima samo zdim tako brezupen primerek, da se vendarle odločita, da nisem več vredna njune pozornosti. Meni je vse prav. Šla sta. Malo še počakam in počasi se spustim drevo iz objema. Zahvalim se mu- ob pravem času, na pravem mestu. Pogledujem naokrog, kje je še kako primerno drevo za plezanje, vidim le grmičevje. Res sem našla najboljše drevo. Hvala ti, drevo 😊

Bojne rane plezanja na drevo 🙂

Ja, vdih – izdih in počasi, mirno se podam na pot proti kampu. Meni tako ljubemu kampu, ki ima danes še poseben čar. Šele tedaj opazim bojne rane tega jutra, po kolenih krvavim, dlan je vsa krvava… »Morje vse pozdravi«, pravijo moji otroci in res je tako. Takoj si privoščim skok v morje, ki vse pozdravi. Naj se dan začne. Nadaljuje.

KAMP NAVIS, HOTEL Z NAJVEČ ZVEZDICAMI

Ko je moj dopustniški dan »omejen« na relaciji avtodom, voda in pomivanje posode, ko sonce izžareva vso svojo moč… Se mi utrne ideja, zakaj nebi današnjo noč prespali kar zunaj, tako, brez strehe nad glavo. Seveda tega otrokoma ne rabim dvakrat omeniti in skorajda ves kamp že ve, da bomo današnjo noč prespali na plaži.

Ko zaide sonce, ko se vse počasi umirja na plažo prinesem vse oddeje, ki jih premoremo, najdem še armafleks in vse skupaj sestavimo v prijetno ležišče. Pogled na zvezdno nebo odtehta trdo podlago in nekaj ostrih kamenčkov pod nami. In navdušenje otrok, da bomo spali pod zvezdami je neprecenljivo. Zrenje v nebo, čakanje na zvezdne utrinke, nežno pluskanje morja… Ko so veke vse težje in težje se v daljavi prebudi gospa Polna Luna. Obožujem sončne vzhode in pogosto so motivacija za zgodnje vstajanje in tek ali sprehod, da ujamem, te, meni najlepše trenutke v dnevu.

Tako mogočna  in svetla je danes gospa Luna in je kot pika na i temu večeru in noči, ki sledi. Celo noč nas je čuvala in spremljala, med občasnimi nočnimi zbujanji sem sledila njenemu nočnemu pohodu. Spanje od luninega vzhoda do zahoda…

Fanta sta sredi noči iz neznanih razlogov sicer pobegnila v zanju bolj udobno ležišče. Meni je udobno zunaj. Na plaži, ob morju, počasi se dani in navdušeni lovci na ribe se prebujajo in prihajajo na svoj lov. Morje je mirno, ribice poskakujejo in prav izzivajo tiste prebujajoče se lovce. Samo opazujem in sem. Ob prvih sončnih žarkih izvedem nekaj jogijskih asan, tako in drugače pozdravim sonce in se nato posvetim dihu in meditaciji. Sebi. Sonce že precej močno pripeka, ura se bliža deveti, ko hčerka ob meni še vedno spi. To je zelo redko, ponavadi se zbudi že precej zgodaj. Tudi njej dobro dene nočitev na prostem. Ja, otroci že vedo…

Prebujanje na plaži…

KAMP NAVIS, TRIBANJ, STARI GRAD

Kamp se nahaja tik ob cesti v smeri proti Staremu gradu, a samega prometa med bivanjem v kampu ni moč zaznati. Ali pa verjeto druge prednosti kampa odtehtajo občasno brnenje motorjev.

Kamp je majhen, nov in ga vodi prijazna družinica, ki ji je mar za dobro počutje svojih gostov. To je kamp, v katerega se vračamo vsako leto, znova in znova in vsako leto znova nas navduši. Je edini kamp, v katerem smo do sedaj uspeli prespati več kot tri noči v enem kosu. 😊

Pogled na kamp iz morja
Pogled na kamp iz morja

Kaj je tisto, kar me znova in znova tako navduši? Je to kristalno čisto morje, ki z lego sonca spreminja svoje kičaste barve, je to parcela tik ob morju, da lahko iz ležalnika pred avtodomom opazujem otroško igro v vodi in je to energija celotnega kampa. Domačnost, prijaznost, sproščenost in mir. Kaj je lepšega kot sedeti zvečer ob morju, medtem ko polna luna začenja svoj nočni pohod, poslušanje rahlega valovanja morja, zrenje v zvezdno nebo, sproščen pogovor… Še komarka, ki radovedno ovohava primerno mesto za večerno pojedino težko zmoti to idilo.